V glavi pogosto pišem o mulčkih in bogatih spoznanjih o vzgoji, ki sem jih osvojila tekom let in učenja.
Pa potem ne zapišem. Ponavadi si ne vzamem časa, pustim odprt, nedokončan osnutek in se tolažim s tem, da imamo ogromno Mami blogerk, drugih blogerjev, strokovnjakov, svetovalcev za vzgojo, da ne rabim še jaz pisati o enakih zadevah.
A vsakič znova se zavem, da sem drugačna. Pa ne tako zelo, imam povsem vsakdanje življenje in primerljive otroke :)
Drugačna sem v smislu pogleda na življenje, vzgojo, odnose, delovanje in odzivanje. Nisem edina! Vedno več nas je, kar me zelo veseli.
Predvsem pa, upam si biti iskrena. Čeprav vem, da smo vsi ranljivi in na enaki poti. Si vseeno mislim, da marsikdo mogoče ne ve, da ni edini, da ni sam, da je lahko še vse v redu. In da se da vse spremeniti na veliko, veliko lepše!
Vedno več nas je pozornih, čutnih, odprto iskrenih, občutljivih in željnih spremembe ljudi.
...
Pisala sem že o mojih doživljajih ob vzgoji otrok. Pisala sem že tudi o mojih odzivanjih. O ljubezni, odprtosti, ki vlada pri nas. O srčnosti, ki nas vodi, kadar pa zaide, se je hitro spet priučimo. Vsi.
O naših odkritih pogovorih. O vsem. Odrasli pogovori z mulčki?
Hmmm, včasih se mi zdi, da imamo ravno zato kak problem več. Ker jim odgovarjava na vsa vprašanja, jim razlagava vsak zanimiv pojav, ki ga pripelje življenje na pot.
Torej, imamo tudi probleme. Seveda, jih kdo nima?
Najina mulčka sta občutljiva. Čutna. Srčna. Pozorna, zelo pozorna. Občutljiva.
In z vsem tem nevrotipična triletnik in petletnica ;)
Problemi nastajajo predvsem takrat, ko smo preveč skupaj, ko sva midva bodisi že utrujena, bodisi pa imava malce drugačen načrt. In ko ne gre v pravo smer, začnemo iztirjati.
Pravilo je, da bi morali biti starši tako odrasli in posledično zreli, da ko ima naš otrok problem, ki v njem vzbudi neznana čustva, bi mu morali biti v oporo.
A veliko nas je, ki ob otrokovem iztirjanju tudi starši iztirimo in nastane drama.
Od tega se otrok ne zmore naučiti prepoznavati čustev, jih ozavestiti, sprejeti, znati ob njih ravnati.
Starši pa ravno to pričakujemo od njih: da ne bodo iztirjali! Kako? Če še mi ne znamo obvladovati svojih čustvenih koktejlov!
...
Ponavadi, prav zares v večini primerov so pri nas na tapeti banalne stvari.
Recimo stanje v dnevni sobi, pa niti ni toliko razmetano, le povsod je in po debeli uri omenjanja, da bo šla Sara mimo in nima kje, je vse še čisto tako, kot je bilo ob prvem pogledu. Jaz iztirim s kričanjem.
Počutim se neslišana.
Hermanov primer iztirjanja se zgodi, ko ga ne upoštevata in hkrati čuti bodisi mene, bodisi pa pritisk, da nima nobene moči nad njima. To je, kadar mu onadva začneta še malce bolj nagajati in se delati norca iz samih sebe. Herman iztiri s kaznovanjem, z izolacijo. A k sreči ni dosleden (oprosti, res je ;)) oziroma jaz vskočim z nasvetom, da ne more iti otrok v sobo in se pomiriti sam s seboj.
V teh primerih, se mi zdi, da še najbolje odnesemo, ker se takoj vsi umirimo in se povežemo s pogovorom.
...
Napisala sem nekaj, kar mi dobro leto nazaj ni bilo tako kristalno jasno.
Saj sem brala in veliko govorila o situacijah in ukrepih pri vzgoji, a nikoli do sedaj nisem znala popredalčkati, osmisliti, pogledati z distance in dejansko videti, kaj šele razumeti situacije. Vsakega od nas posebej in vse skupaj, kot eno celico.
Vse, kar sem se učila iz knjig in člankov, so bili delčki, ki so sovpadali z nami, a le delno. V vsakem delčku sem našla sebe in nas, a nič ni delovalo. Nisem nas znala postaviti kot pet individualnih ljudi, ki delujejo vsak v svoji zgodbi, a na istem odru. Vsak nasvet, učenje, spletna delavnica, knjiga, predavanje je pustil še nekaj odprtih vprašanj.
In ravno ta vprašanja so bila ključna, da se brez odgovora ni nič premaknilo.
...
Lani sem se včlanila v fb spletno članstvo Ljubeča mama. Ljubeča mama, Ana Bešter Bertoncelj mi je odstrla marsikatero tančico. Ob njej in mamicah v članstvu sem zmogla vse postaviti na poličko, v predalčke. Najprej sem videla, da nisem edina. In da obstajamo mamice, ki se učimo, da bi to spremenile.
V tej skupini se je vse poklopilo. Dejansko sem tam videla našo družino in zmogla sem nas umestiti nekam, kjer sploh nismo bili izolirani, sami. Dobila sem konkretno pomoč.
To pomeni, da sem zmogla razumeti, naučila sem se pogledati našo situacijo od zunaj. Potem iti noter in delovati. Vse sem zmogla hitro definirati. Prav sestavilo se je!
Le nekje ni in ni šlo. Mamina zanka.
V spletnem članstvu sem se naučila ogromno, predvsem s pomočjo ozaveščanja in videnja situacije, vse sem zmogla in znala povezati z znanjem iz knjig in člankov o vzgoji (Ana Bučević, Marko Juhant, Ranko Rajović, Maria Montessorri idr.). Vedno pa sem naletela na en ogromen problem.
Zakaj iztirjam?
Zakaj se ne zmorem obvladovati?
Po nasvetih Ane sem sprobala tehnike prizemljitve, umika, dihanje sem poznala že od prej, a pri meni ni delovalo.
Zakaj ne deluje?
Balon tega problema se je kar napihoval in večal. Jaz pa sem dve ali tri jutra v tednu, dva meseca zapored, iztirjala in kričala. In to zaradi banalnosti!
Vsakič znova sem ob prebiranju in poslušanju vsebin ob reševanju mojega problema naletela le na eno: mamina zanka.
Tega nisem znala rešiti. Zavedela sem se, da tu mi pa strokovnjaki za vzgojo ne morejo več pomagati.
...
Dejansko sem pustila vse skupaj, vzela vse znanje, prakticirala vse, kar nam je delo dobro, nas povezovalo.
Z namenom, da jima v vsem času, ko smo skupaj, dokažem in dopovem, kako žal mi je za minute previsoke frekvence mojega glasu, s katerim sem ju poniževala in razvrednotila. In da ju imam nadvse rada. Najrajši.
Predvsem sem vedno znova razvrednotila Ajdo.
Kolikokrat je slišala, da je počasna, da nimam časa, da Sara čaka, da se nam mudi, da bomo zamudili, ker se pričkava, da je vseeno, da še ne zna. Kaj je z njo narobe? Zakaj to delaš?
Slednji izjavi sta bili vedno povod, da sem šla v spalnico in se umaknila. Dve sekundi in sta bila otroka pri meni. Nisem imela prostora za umik. Nisem imela zraka za dihat. Nisem imela priložnosti se prizemljiti, ustaviti se, zamenjati misli.
Potem pa sem slučajno ujela v fb skupini sočutno partnerstvo webinar Janje Urbančič z Albertom Mrgoletom.
Sploh se ne spomnim, o čem sta govorila, definitivno ne o vzgoji.
Vem pa, da sem takrat že ob ustvarjalnih večerih poslušala youtube videe Safari Duha (https://anabucevic.com/)ter prebirala knjige z vsebino o osebni rasti.
Kot nalašč! Spomnila sem se na Vezal, poguglala in v tistem obdobju enkrat naletela na njun video na youtubu, Ljubezen za vedno ali zavedno?
https://youtu.be/yeNr0uUcZrc
To je odneslo moj fokus.
Balon kričanja se je zmanjšal.
Začela sem brskati drugje. V sebi.
Mamina zanka.
To je to!
...
Ugotovila sem, da imam precej triggerjev, ki me pripravijo do kričanja.
Niti eden od njih ni Ajda, ni Patrik, ni Sara.
Vsi so v mojem otroštvu, ki sem jih prinesla s seboj v sedanjost. Moji pisani, retro, rožasti kovčki. Uspešno jih praznim.
Neslišanost. Manjvrednost. Nesprejemanje mene takšne, kot sem. Stalni, ogromen občutek, da nisem dovolj dobra. Nevidenost. Neupoštevanost. Vzorec primerjanja z drugimi. Dajanje občutka, da nimamo denarja. Prevara.
Vse to je moja prtljaga iz otroštva. Vse to sem občutila. In vse to predelujem zdaj, po tridesetem. Z namenom, da osvobodim in okrepim sebe, predvsem pa z namenom, da moji otroci ne bodo imeli takšnega dela, ko bodo postali starši.
Katerikoli od teh vzorcev se sproži, ker še ni prizemljen in odslovljen, v meni povzroči stisko. Stisko, ko zdaj že zavedno (prej pa dolgo nezavedno) napolnim svojo glavo s tisoč mislimi v pol minute in to potem tuhtam in s tuhtanjem napihujem, dokler ne eksplodira.
Vam je poznano?
...
Jaz zdaj čistim, ozaveščam sproti. Vsaj trudim se. Precej je dela. Če samo pomislim, koliko let sem že na tej svoji poti, ki me spreminja in izpolnjuje, lahko trdim, da imam zdaj že kilometrino in znanje, da mi je to nekaj najboljšega v življenju. Ja, zares!
Zdaj uživam, ker vsak dan doživim kak mini AHA! moment in samo opazujem, kako se spreminjam. Kako se spreminjam jaz v sebe, takšno, kot sem si namenjena, kot sem si zaželjena. Zelo sem hvaležna. V zadnjem letu so spremembe očitne, mi pa vedno bolj čutimo drug drugega. Potem vidiš, kaj je pomembno. Kdo si. Koga spoštuješ najprej. Kaj je sreča. Kam gre tvoja pot. V tem vsi uživamo ❤
In veste, z vsem tem se spreminja svet.
Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu!
...
Vsak dan prakticiram ljubeče starševstvo. Čudovito je, ko si povezan z otroki in s partnerjem.
Čudovito je zavedanje, kako smo premagali marsikatero oviro in kako hitro se znamo umiriti, naravnati na našo frekvenco.
Čudovito je biti iskren in odprt. In takšni so tudi najini otroci. Vsak dan znova se zaljubim v svojo družino in se zahvalim za tako čudovit dar Ljubezni.
Hvala ❤
