četrtek, 28. december 2017

Naj traja, naj traja :)

Pričakovala sem, da bom v decembru veliko več pisala...
Moj blokec je poln. Konkretno poln idej, zamisli, tem, dejstev, projektov, ki čakajo name.

Kako zelo paše!

Končuje se leto, za katerega si že cel teden govorim: WAU!

Ja, res je bilo eno čudovito, produktivno, pogumno, odprto, pozitivno, natrpano, predvsem pa prebujajoče leto!

Toliko sem naredila na sebi!
Dejansko naredila! Po branju, teoriji, brskanju za ljudmi, ki vidijo in čutijo več, mi je na pot prišla Tjaša iz Angelskega dotika s tednom obilja. Bilo je že proti koncu leta, a z mojim osebnim koledarjem se je poklapalo v popolnosti.
Predvsem pa, končno sem našla v sebi tisto samozavest, ki mi je pokazala, da sem ravno takšna, kot sem, dovolj dobra.

Na pot so mi začele prihajati stvari in dogodki, ki vztrajno odganjajo staro in mi dejansko kažejo smer, ki je samo moja. Stare navade, nasičene odnose, stara vedenja, pa tudi mojo trmo.
Nekako, no, pomirja.

Dejansko sem v tistem tednu in več zares prebudila svoj notranji jaz, pogledala sebi v oči, znova sprejela svoje telo, svoji duši podala roko, si nadela svojo lastno krono in začela delovati! Živeti!

Ja, končno sem na vrsto prišla jaz.
Ne drugi, jaz. Kdo pozna tak občutek?

Saj so po vzponih tudi padci. Tudi tisti, tahudi. Ampak vsaj v teh stvareh sem med prvaki, saj sem se že naučila, da padci krepijo, učijo in te dvignejo višje.

V tem letu je bilo ogromno padcev. Zame najhujše letos je bil prihod neke grozne monotonosti v naša življenja, ki je odtujila tisto posebno vez med nama s Hermanom.
Pripomogel je moj karakter, najini vzorci iz otroštva, izkušnje iz preteklosti, zelo veliko monotonosti, najbolj pa dejstvo, da ima on službo, kjer odklopi, misli na druge stvari in je del enega navadnega sveta. Jaz tega nimam. Sem doma, za sabo pa vlačim vse skrbi in tuhtanja, kako bi nekaj popravila.
Saj ni Sara kriva, drugačno življenje je tisto, ki prebuja vse drugačno.

Ko sprejmeš sebe, te sprejmejo tudi drugi.
V življenju sem že dala marsikaj skozi, preizkušnje so moja stalnica.
Z njimi se učim in rastem.

Danes, ko sem pomišljala za nazaj, sem se spomnila predvsem svojih prelomnih let. Ko je umrla mami, ko sem menjala gimnazijo, ko sem rodila Saro, doživela prometno nesrečo, spoznala Hermana, se selila, rodila oba mulčka, se postavila na noge z vso prtljago vred.

Med temi prelomnicami so same preizkušnje, ki so me pahnile na dno in mi dale moč, me povzdignile vsakič znova nad gladino. 
V letošnjem letu pa je moje delo delo na sebi, zase.
Saj še zaidem na staro ploščo. Sploh, kadar začnem razmišljati o ljudeh. Kako hitro te nekdo skensla. Kako hitro je nekdo zavisten. Kako naivno kdo pričakuje, da zanj boš pa skočil z mostu. Kako pogumno si kdo dovoli kritizirati. Kako je nekdo posesiven in pogojevalen do tvojih lastnih čustev in dejanj.
Pa saj veste...

Nekako mi je uspelo teorijo pahniti v prakso in dejansko deluje.
Pozitivno.
Samozavestno.
Prijazno.

Kar pocukrano, kajne?

Za moje pojme... naj traja!

Čaka nas še zadnji vikend letos. Mogoče nam uspe speči torto. Želim si zašiti se eno krilo - zame ;)
In naprej?

Mogoče bo le nov teden, nov mesec... nova cifra v letnici.
Mogoče bo vse drugače.
Verjetno bo evforija po vseh spremembah in obljubah hitro minila.

Mi bomo v svojem stilu. Nam zelo paše!

Veliko, veliko časa bomo skupaj. Zamujali bomo. Jedli tahitra kosila. Ustvarjali. Se kregali. Skupaj spali. Jokali. Plesali. Se igrali. Brali. Hodili. Napredovali. Se učili. Trepetali. Bili hvaležni. Molili.

Želim pa si eno: da bi na svojem seznamu tokrat malce dlje ostala na prvem mestu.
Ja, celo stopničko višje od otrok.

Ker na koncu vedno pristanemo pri zdravju. In zadnje tedne vidimo, da mama, ki ni zdrava, ni v redu mama.
Tudi mama, ki je utrujena, zjutraj ni prav prijazna.
In niti mama, ki ni sita, lepa, zadovoljna in srečna, ni hvaležna mama.
In nehvaležnost pripelje do grdih pogledov.

Naj bo vaše leto 2018 leto poguma, neverjetne moči, dela na sebi. Naj bo leto uspešnih projektov, zadovoljnih mamic, srečnih otrok in nasmejanih atijev. Naj bo leto plesa, iger, izletov, spontanosti, dogodivščin, najlepših spominov!
Naj bo eno zelo lepo leto :)

petek, 22. december 2017

Kako smo pričarali pričakovanje

Pisala sem že o našem začetku letošnjega decembra.
No, ves je bil v tem stilu: zadnji hipi, obveznosti, ustvarjanja, naša rutina, presenečenja. Temu se v bistvu reče naš vsakdan :)
Vseskozi nas je spremljal naš, doma narejeni adventni koledar, za katerega mi je žal, da se danes zaključuje.
Sara ga je spremljala od daleč, Patrik je pristopil le ob dnevih z bonboni, Ajda pa je čisto padla not'!
Vsak dan nas je spremljalo navodilo, bodisi naj nekaj ustvarimo, pospravimo, nekam gremo, bodisi pa zgolj preberemo zgodbico o božiču, Jezusu...
Tako smo bili tudi precej bolj organizirani in dosledni. Prejšnja leta nas je namreč vse počakalo ali pa sploh ne dočakalo. Letos pa nam je uspelo zadihati v decemberskem vzdušju že na začetku meseca!
Tako smo pričakovali prihod sv.Miklavža in se mu tudi zahvalili z doma narejenimi piškotki.
Kmalu zatem smo postavili novoletno drevesce in ga okrasili z lučkami, angeli in bitji iz daljnega severa :)
Še celo na oddih v toplice smo vzeli štiri naloge in material za izvedbo! Ja, res je, tam smo naredili vse osnove za voščilnice in okraske iz slanega testa.
Zame je bila to ves čas super šola, da tokrat ustvarjajo otroci. Zato so bili tudi izdelki v njihovem stilu, z napakicami, v njihovih barvah in njihovem tempu.
Tega sem se zavedala že pred začetkom, zato smo naloge, kot so novoletni okraski in voščilnice delali v vsaj treh delih.

In veste kaj? Uspelo nam je!
Poslali smo čudovite, unikatne voščilnice, ki jih Pošta Slovenije žal še ni dostavila nikamor.
Smrečico krasijo okraski iz slanega testa, čokoladice, angelčki, božički in jelenčki.
Ogledali smo si praznični Kamnik, Ajdin plesni nastop, Sari poklonili veliko kopanja, prebrali nekaj zgodbic o božiču in tudi prav luštno, namenjeno mlajšim otrokom, o rojstvu Jezusa.



Danes sva z Ajdo zares skupaj postavili tudi jaslice in tako ima sveta družina pri nas prav posebno mesto :)
Zame osebno pa je bil ta koledar opozorilo, da je končno tu december, čas za ljudi, za ljubezen, za pomislit na vse, kar si želiš in je zadnji čas, da to postaneš.
Seveda ne govorim o materialnih željah.
O željah, kakšen človek bi rad bil in samorefleksiji, ali to dejansko si?
Vedno, tudi, ko nihče ne gleda?
Jaz nisem. Priznam.
Tudi priznam, da mi je ta, doma zlimani in okrašeni kos kartona, večkrat pihnil v obraz.
Ko sem že kdaj izgubljala živce nad malčki, ko sem se jezila za brezveze, ko me je malenkost znova spravila iz tira in ko je bil pač samo slab dan.
Bilo mi je čisto preprosto opozorilo: "pričaraj jim lepe praznike."
Koledar je še vedno tu, postavljen nad mikrovalovko in danes čaka, da preberemo zadnje sporočilce tega adventa.
Nimamo pospravljeno v nulo. Nismo praznično oblečeni. Potica še vedno ni dokončana in bogve, če bo užitna.

Smo pa zelo zelo povezani med seboj.
Najini otroci poznajo vsakdan z obema staršema, ki svoje popoldneve vse do spanca namenjata skupnemu preživljanju časa.
Naše aktivnosti so izbrane glede na dostopnost za Saro in glede na zmožnosti vseh treh.
Praznike bomo preživeli skupaj, dokaj vsakdanje, v igri, sprehodih, pa s kakšnim izletom več :)
Najbolj važna stvar je naša povezanost.
Najin čas, ki ga namenjava otrokom, vzgoji, veselju.
Moja želja vsem je prav to:

Naj bo vedno dovolj časa za prijaznost med ljudmi.
Naj bo vedno beseda prijazna, dobronamerna, vzpodbudna.
Naj bo pogled veder, nasmeh širok, solze iskrene, pozdrav sočloveku uvideven.
Naj bosta v srcih razumevanje in sprejemanje.
Naj bo toplo vsem, tudi tistim, ki ne zmorejo in tistim, ki nimajo.

Naj bo čarobno: v srcu mirno.

Neka druga plat decembra.

V našem vrtcu je pri vratih škatla, v kateri se zbira hrana za Anino zvezdico.

Včeraj sva šli s Saro v trgovino in sem čisto pozabila na to. Pa sem potem doma nafilala vrečko s stvarmi, ki sva jih kupili, dodala kavo in piškote... In je Herman odnesel spotoma, ko je šel po maledva škrata.
Danes zjutraj sem se ob prihodu v vrtec sploh spomnila na to, ko sem zagledala polno škatlo in v njej tudi našo vrečko.
Ogrelo mi je srce.

Midve pa bova pač še danes šli v trgovino, čeprav jaz res samo trgovine ne maram.
Ljudje okoli mene in na mojem news feedu na fbju pa samo govorijo o darilih in kaj bo kdo komu kupil... To me pa malo žalosti.

Sem res obdana z materialisti, kapitalističnimi podložniki?
Nihče zares ne pomisli, da imamo vsi vsega preveč?
Vsaj kar se tiče nepotrebne sladkarije, novih in novih oblačil in igrač, ki so mašilo za kak dan, mogoče dva.

Ampak ne, nimamo vsega! Še zdaleč ne!

Nimamo časa, sočutja, zdrave pameti!
Nimamo pravih vrednot, nimamo občutka, da je tudi majhna pozornost v redu, da je skupno preživljanje časa dragoceno.
Nimamo svoje zavesti, da se nam ni treba pehati za tem, kaj drugi pričakujejo, kaj bodo drugi kupili, kaj si bodo drugi mislili.
Zares ne!

Kaj pa vi?
Kupujete darila? Že zavijate?
Ste v tem času pomislili na ljudi, ki nimajo?

Moja družina je v tem mesecu dobila že ogromno!
Dobili smo darila od Miklavža v cerkvi, doma, zraven pa od tega istega dobrotnika še cele vreče (predvsem sladkega) živeža pri mami A. in od slovenske Karitas.
Dober teden kasneje smo zalogo vsega povečali še zaradi obiska Božička v društvu Vesele Nogice.

Meni osebno bi zdaj čisto pasalo, da se trgovine zaprejo do januarja. Ali, no, naj omilim zadevo. Lahko bi se ukinila ta norija prodajanja sladkarij, daril, oblačil, igrač. V glavi se mi kar blešči od vsega, pa sem bila v trgovini natanko trikrat!

Jaz osebno podpiram prakso, da kar dobiš, lahko podariš naprej. Tako recimo sama ne kupujem sladkarije, ker podarjam naprej. Trije otroci namreč dobijo vsak svojo vrečo. Enkrat sem šla preračunavat, koliko denarja to nanese. Ljudje se ne zavedajo...

Glede ostalih daril, ali ne bi bilo najlepše dobiti darila, ki bi nazorno pokazalo to, da se je nekdo potrudil posebej za vas?
Da sem nora na ročna dela, ni skrivnost.
Podpiram tudi idejo, da bi darila, če že, kupovali pri slovenskih ustvarjalcih in lokalnih obrtnikih/pridelovalcih.

Kot primer, čisto ok bi bilo iti po darilo na tržnico po piškote, zelje bližnjega kmeta, mleko, jogurt in skuto lokalnega sirarja.
Po sladke dobrote skočite v trgovino z lokalnimi izdelki, pri nas v Kamniku imamo Zlato Ptičko. Zaradi mene, če kupite moko, lešnikov namaz, pokice, domači čaj. Za otroke pa med z matičnim mlečkom in žličko od slovenske ustvarjalke.

Če sami kaj izdelujete, je pa darilo sploh na dlani, z osebno noto in predvsem: NEPRECENLJIVO!

Jaz osebno se med prazniki najbolj veselim samo skupnega časa.
Odštevamo dneve, najprej do sobote in potem še do ponedeljka.
Vsak dan smo prebrali "številko" v našem adventnem koledarju in Ajda je "padla v ritem".
Želim si, da se ji bo naša priprava na praznike usedla v srce še kako drugače, kot samo s klicanjem dobrih mož z darili. 

Včeraj pa me je tudi moja sestra spraševala po darilih... kaj bi bilo primerno za otroke.
Beseda je nanesla na Saro, pa sem rekla, da je ni stvari zanjo, ki bi jo zmogel kupiti denar.
Ta mesec nisem prvič izrekla tega. Sem pa prvič dobila v odgovor, da ji nič ne privoščim in naj ne klobasam takšnih. Ja, moja sestra me, kljub tesni povezanosti, pogosto tako okrca ;) Precej me iztiri že to nujno obdarovanje, potem pa še stalno poskušanje zbujanja slabe vesti, ker Sari ne kupujemo daril.  
Zaradi svoje sestre potem začnem razmišljati...
Naštela sem ji, kaj dejansko Sara potrebuje. In da, zares vse to lahko kupi denar. Ogromno denarja.

S Hermanom se ne obdarujeva. Edina sem, ki za rojstni dan dobim darilo od njega, on ga od mene ne dobi.
In prav zares, tudi Sara ni obdarovana običajno.
Za rojstni dan smo ji teden kasneje podarili kopanje.
Še malo kasneje, po Miklavžu smo šli v toplice in najina prva misel ob tem je vedno Sara. Ona potrebuje vodo, veliko vode, ogromno tople vode.
Seveda je tudi nama pasalo zamenjati okolje, doživeti veselje in raziskovanje mulčkov, a vsega tega si brez Sare ne bi privoščili.

Po včerajšnjem malce tršem pogovoru s sestro pa sem Hermana spraševala, kar ga sprašujem že kar nekaj časa.
Namreč, moja velika želja je, da bi Saro lahko kopala. A nikakor ne najdeva načina, nikakor ni izvedljivo v naši mali kopalnici.
Sara je najstnica z zelo izrazito spastičnostjo, ki spada k njenemu primarnemu stanju (cerebralni paralizi).
Ti spazmi pa vedno bolj bolijo.
Pomaga redno razgibavanje in pa tople kopeli.

Midva pa jo samo tuširava. Enkrat ali dvakrat tedensko. Vsi sodelujemo. Sara pa joka in se izteguje. Želi si več vode, udoben in prav velik stol in pogosto, vsakodnevno namakanje.
Voda in stol nista problem ;) 

Razmišljam, koliko dela, predvsem pa, koliko denarja je potrebnega, da bi preuredili tako majhno kopalnico.

Poleg klasičnih želja, o katerih bom še kaj napisala pred novim letom...
Je moja želja v prazničnem času samo ta. Da bi nekako, čimprej, našla način in mojstre, ki bi našo kopalnico spremenili v kopalnico za Saro.

Kaj pravite?
Imate vi tudi želje v oblakih?
Take, ki si jih ne zmorete privoščiti?

Ali pa, tako kot jaz, željo po tem, da bi nekomu pomagali do osnovnega udobja?

Mnogo organizacij je v Sloveniji, ki v tem času računajo na vas, vašo pomoč, podporo. In tudi mnogo posameznikov, ki nimajo, pa vseeno tudi sami radi pomagajo drugim.

Še je čas za lepe, srčne želje.
Za lepa, srčna dejanja.
Za lep, srčen Božič.

sreda, 6. december 2017

December. Advent. Pričakovanje.

Konec novembra je bil zelo težak. Zaradi Sarinih pregledov, ki so sicer cel teden spremenili v močan, produktiven, optimističen teden. A samo ena stvar je, ki ni šla najbolje in ta je vrgla senco čez celoten projekt.

Posledica je, da smo v december sicer zadihali, a nam prinaša gužvo.
Kaj je pri nas gužva?
Nekega dne se bom srečala :) Kmalu.

Pa vseeno...

Lani sem si zamislila nek adventni koledar z aktivnostmi za mulčke.
Nekako me je čas prehitel in zadevo, veliko sivo luknjasto stvar sem postavila v kot.
Malo je manjkalo, pa bi tudi letos stvar preložila do naslednjega leta.
Pa nisem.
Raje sem se odločila, da pravi advent se začne s prvo adventno nedeljo. In ne prvega decembra, kot veleva potrošniški kapitalizem.
Spravila sem se, pozno v noč in na nedeljsko jutro, dokončati projekt.

Uspelo je!

Zdaj imamo vsak dan nalogico.
V našem čudovitem, unikatnem, predvsem pa zanimivem koledarju.

Prvi dan je bil v znamenju adventnega venčka. Vsak je nanj nalimal svojega angelčka.



Potem so sledili dnevi v znamenju priprav na prihod sv.Miklavža...
Spekli smo mu piškote, nekaj jih je ponoči že pojedel, ko je polnil nastavljen pehar.
Nekaj pa mu jih bomo zvečer nesli v zahvalo za darila. Njami!





Zaupam vam tudi današnjo nalogo.
V predalčku v koledarju čakajo storži, vrvica, bleščice in kraguljčki.
Prav na hitro bomo morali narediti nekaj okraskov za smrekico.



Za naprej... nas spremljajte.
Naš koledar skriva še moko, sol, mekol, polno materiala za voščilnice, kuverte, lesene obročke in še marsikaj!

Vas zanima, kaj vse bomo ustvarjali?
Ajdi in Sari zaigra srce, ko ustvarjamo.
To bo njun mesec....

Res je, zelo smo v gužvi.
A to je tista prijetna gužva!

Naj traja...

Naj bo december res decemberski.
Tudi vam želimo vsega ravno prav.
Predvsem pa največ SRCA.
Naj bo srčen, srečen, ta zadnji mesec ;)