Mamice

Bila je nedelja, ko se vsaj polovica živahne in pisane ulice porazgubi v svet.

Mi smo bili doma, saj smo bili na potepanjih prejšnji vikend.

Tako sta maledva morala poiskati otroško družbo izven okvirjev :) Nekako tako, namreč, Ajda vedno počekira samo sosedove punce in ko jih zagleda, dobi raketni pogon za ven ;) Patriku še ni toliko do nekega rednega druženja.

Ker punc ni bilo, sta se družno odpravila na dvorišče k hiši, kjer pod mogočno lipo kraljuje najbolj preprosta, a najbolj zabavna, zanimiva, skrivnostna otroška mala hišica.
Privabila sta fante na plano in celo popoldne so se igrali, družili, raziskovali...

Ker sta Ajda in Patrik najmlajša v tej razigrani ulici, je z njima vedno vsaj eden od naju. Patrika je sploh še potrebno slediti, pri njegovi domišljiji ne moremo vedeti, kdaj se bo odločil za samostojno pot proti trgovini. Ajda je sicer dovolj samostojna, a vseeno sva tam ob strani, opazujoča, če bo slučajno potrebovala stranišče, odmik, odklenjena vrata ali čustveno oporo za minutko, dve.

Zelo sta vesela družbe na ulici, predvsem Ajda kar žari!
Midva namreč nimava neke družbe z otroki, da bi bila druženja stalnica pri nas doma ali kje drugje.
Tako sta maledva zdaj zares prvič v svojem življenju deležna pravih prijateljev. Za vrtec pravita, da ni tako in sploh Ajda se tam očitno ne zmore povezati s skupino (čeprav uživa in ima rada vrtec in vrtčevske prijateljčke). V tem vidiku sem tudi jaz končno malo mirnejša, saj je moja deklica moje ogledalo in nekako točno vem, kako se počuti.

Tako, po tem nedeljskem popoldnevu je prišel večer.
Sara je taborila z menoj notri, večino dneva s povišano temperaturo. Zato je nismo izpostavili soncu in morebitnemu vetriču.
Maledva pa sta po večernem ritualu potrebovala konkretno kopel.

Večinoma ju uredi Herman, jaz pa Saro.
Ajda ima vsak večer neskončno gorečo željo, da z njimi zaspim jaz. Ja, vsaj eden od naju hodi z njimi v posteljo. Se izmenjujeva, saj, ko jaz zaspim pred njimi, večer odide neznano kam, to pa pogosto zelo pogrešam.

Preden pride škratek sanjavček, imamo pogosto pogovore. Po večerni molitvi (ki jo Ajda čudovito zna že na pamet) Patrik še malo počeblja, pripomni kakšno glede dneva ali preteklega dogodka in strne svoje načrte v kakšno smešno poved :)
Med vsem tem pa Ajda že načenja temo, ki ji polni glavo in jo je nujno predebatirat z menoj. Ona, kot da živi od najinih zares resnih pogovorov.

Tako je ta večer vprašala, zakaj jaz nisem taka mamica, kot ostale?
P: "Kako to misliš, kdo pa so druge mamice?"
A: "Ko smo se zunaj igrali s fanti, je prišla mamica in z nami brcala žogo."
P: "O, kako lepo! Ste se imeli lepo skupaj?"
A: "Ja, ampak jaz sem hotela, da bi se ti igrala z nami."
P: "Pa saj se vsak dan igram z vami. Malo se morate pa sami igrati."
A: "Mami, ti nikoli ne brcaš žoge z nami! Nikoli se ne igraš z mano na ulici."
Malo je že izkazovala čustva, predvsem pa zelo dobro obvlada ton, s katerim zbuja mojo vest.
P: "Ajda, saj veš, da smo ves čas skupaj. Ustvarjamo, se pogovarjamo, gremo na sprehod, se igramo, kam gremo, se crkljamo. Veš, nimajo vsi otroci vedno na voljo obeh staršev ves čas. Starši so v službah veliko dlje, kot midva."
A: "Ampak mami, ti greš pa v službico, ko sva midva s Patrikom zunaj in se potem druga mamica z nami igra."
P: "V redu, Ajda. Veš, da ko imam naročilo, se trudim čimveč delat. Jaz moram tudi kdaj v službo, ostali starši so v službi osem ur, jaz pa ne."
A: "Jaz pa ne maram, da greš v službico, mami."
P: "Vem, Ajda. Ampak jaz to rabim. Da spočijem svojo dušico in da kaj zaslužim."
A: "Mami, jutri pa boš ti cel dan z nami zunaj? Se boš rolala z mano? Te bom naučila. In z mojimi prijatelji se boš igrala, z nami."

Takole se z mojo štiriletnico lahko pregovarjava v nedogled. Zalo pogosto.
Pritiska na moje gumbe, nastavlja mi ogledalo.
Sama se počutim slabo, predvsem pa razcepljeno. Imam ogromno slabo vest, če se celo popoldne ne ukvarjam z otroki. Ona to ve. Definitivno ve. Trudim se, da imamo večino časa intenzivno, bodisi ustvarjanje, kjer smo skupaj, bodisi prosto druženje po stanovanju. Večino njunih iger s Hermanom enostavno morava sodelovati, saj sva ju očitno na to navadila s svojo prisotnostjo.

Po drugi strani pa razcep. Vseeno si mislim, da ob tolikšni količini skupnega časa lahko kdaj pa kdaj zapustim prizorišče. Verjamem, da se morata naučiti, da se igrata sama. Saj jima kar gre, vedno bolje in z vedno manj odraslih posegov.
Verjamem, da je za vzgojo ključno postavljanje mej. Tako, kot jih moram postaviti pri sebi in sebi, tako jih moram postaviti drugim. Med njimi tudi lastnim otrokom.
Jaz jo postavim tako, da se odrečem kakšnemu druženju zunaj, prepustim otroke Hermanu in grem v delavnico. Ponavadi je to, kadar potrebujem odklop. Kadar sem živčna, utrujena, pod stresom.

Ajda tega seveda ne vidi tako. Ona posebej potrebuje mojo bližino. A bolj ko ji jo dajem, več potrebuje.
Včasih se mi zdi, kot da me nalašč priklepa nase, da me spravlja ob živce. Spet drugič se sprašujem, kako zelo mora biti čustveno ranjena, da ne zmoremo zaceliti te rane. Kak dan pomislim samo na to, da je to malce drugače izraženo ljubosumje. Spet tretjič se sprašujem, kakšen neki je njen dušni namen in kakšen šele najin dušni dogovor?
Najbolj nenavadno pri vsem tem je, da ob njenem odnosu do mene vse teorije padejo.

Ko ji dam svoj čas, ljubezen, ponos, spoštovanje, dekle cveti. Takrat je najboljša verzija sebe, naravnost občudovanja vredna!
A v trenutku, ko imam jaz namen opraviti nekaj drugega, se njena baterija popolnoma izprazni. Kot da nisva ravnokar preživeli ure ali dveh skupaj, sami!
Bodisi grem kuhat, negovat Saro, s Hermanom za pol ure v ler. Niti ni nujno, da zapustim prostor, tu sem. Niti ni nujno, da zaključim skupno dejavnost, le nekaj delam zraven.
Ona v vsakem primeru postane deklica, ki nujno potrebuje svojo mamico. Ne samo celo, 100%, ampak še celotno auro, moj oblaček skrbi in moje sonce radosti zraven.
Razumete?

Jaz ne.
Še vedno mi raje očita, naj bom kot sosedova mamica. Saj veste, drugod je trava vedno bolj zelena, kot pa doma ;)

Jaz pa ostajam mamica, kakršna srm.

Jaz in moja duša

Tokrat se ne bom opravičevala za dolgo odsotnost pisanja.
Tale moj kotiček je že sam vedel, zakaj mi je kar nekajkrat v tem obdobju zagodlo z objavo v tolikšni meri, da sem obupala, popustila, izbrisala, pustila.

V meni in z menoj se dogaja zelo veliko.
Vse skupaj je čudovita posledica dela na sebi in točno vem, da bo rezultat na koncu zares prijeten.

Nisem pa še tam. Seveda ne, verjamem, da bom potrebovala še nekaj let, da bom znala uskladiti svoje doživljanje, močno čutenje in svoje odzivanje na svoji vibraciji.

Opažam pa, da je svet okoli mene popolnoma enak, a s spreminjanjem sebe se spreminja tudi pogled, barve, odnosi, doživljanja in projiciranja.

S tole objavo nimam zares kakega večjega, globljega namena, da bi koga očarala.
Le da pozdravim. Ker vseeno veliko mislim na pisanje in imam vedno nekje v ozadju željo, da bi vsak dan našla čas še za zapis.

Mogoče bodo zapisi zdaj malce drugačni.
Spremenjeni, kot se spreminjamo mi vsi.

Definitivno pa... že na začetku vsega sem bila odločena, da ne bom jamrala. Ker enostavno jamranja ne maram in sem imela le željo, da svetu predstavim vsakdan s tako izjemno osebo, kot je moja hči.
Pa potem vedno - vsaj za moje pojme - dobim občutek, da jamram v zapisih.

Vložila bom več truda. To je en delček mojih sanj, vsekakor pa velik del mojega poslanstva. To vem že zelo dolgo.
Čas je, da se z muco maco pobereva in udejanjiva brco v rit ;)

Mogoče le delček "zapisa iz dnevnika". Za prihodnje čase ali pa katerega od bralcev, ki se v meni malo najde ali čuti kakšno drugo podobnost z mojim doživljanjem...

"Po neskončnem poslušanju pesmi Eda Sheerana kot sprostitve misli po sesansah poslušanja Abrahamovih naukov, sem začela poslušati videe Ane Bučević. Abraham Hicks ima v mezincu vso teorijo, kaj se dogaja z menoj, kam grem, kaj delam na tej svoji poti... Ampak kaj, ko sem morala včasih prekiniti krojenje in velikokrat prekiniti šivanje, ker nisem razumela katere od besednih zvez. Potem sem vedno svoje ustvarjanje prekinjala, da sem se trudila razumeti, pa spet postaviti sebe, telefon in svojo dušo nazaj na mesto in v pogon... hehe, na koncu sem si zavrtela najboljše komade, izbrane na youtubu. Nakar je prišlo obdobje, ko sem poslušala samo še Eda. Očitno mi je njegova frekvenca zelo blizu. Dotakne se me vsakič, ko zaslišim pesem za mamo. Kot bi jo pred leti lahko zapisala in zapela sama - za svojo mami.
Po njegovih nagovorih sem se odločila za inspiracije v meni ljubem jeziku. Dobra vila Maja me je začela nagovarjati, končno sem jo sprejela. Priznam, leta 2013 sem izvedela zanjo in vse do letos mi je bila antipatična. Zdaj sem očitno bližje njeni frekvenci. In od nje sem zajadrala k Ani. Safari Duha je youtube kanal, vsak dan na mojem urniku. Če ni časa, pa meditacija v spanje... Končno sem našla nekoga, ki bere mojo dušo. Ob njej se znam prizemljiti, odgovarjam si na vprašanja in znam iskati sebe. Z njo sem si bližje in zelo dobro jadram skozi vsak dan. Malo po malo si šepetam, da sem našla svoje duhovno vodstvo. Še malo mi manjka, pa se bom znala povezati in vsak dan umirjeno sesti na svojo udobno blazinico..." 

Hvaležna sem za svojo pot. Naprej, navzgor!
Pa veste, da vse to delo na sami sebi vpliva na moje drage? In na naš vsakdan, naše pogovore, odnose, doživljanja? Ja, vsi trije sončki rastejo z menoj ;)

Veste, da se z menoj prebuja tudi moja Sara? Že od nekdaj sva povezani, to je res. Zadnje čase pa čutim, da začenjava novo poglavje. Nov način komunikacije, na višjem nivoju, komunikacija najinih duš ❤

Čudovito!
Rada vas imam ;)