Pred nekaj meseci sta nas obiskala prav posebna človeka, zelo srčna starša.
Beseda je dala besedo in v debati smo se dotaknili tudi te teme:
Ko v Sloveniji zbiraš denar za invalidnega otroka, ljudje neverjetno veliko pričakujejo od tebe.
Da ne boš šel v trgovino. Da ne boš šel na izlet. Da ne boš dobro in zdravo jedel. Da ne boš uredil hiše. Da ne boš vesel. Da ne boš slučajno nasmejan. Da ne boš kupil tiste drage igrače. Da boš živel kot brezdomec, klošar? Da boš prodal vse, kar imaš in šel v eno staro, razpadajočo hišo in tam životaril.
Dejansko je to slovenska kultura pogleda na vsakogar, ki se upa javno izpostaviti in povedati, da potrebuje pomoč.
Tako zelo žalostno, egoistično, nevoščljivo. A realno!
...
Realnost?
Danes ti gre dobro, privoščiš si lahko marsikaj. Otroku kupiš komplet akcijskih figuric iz risanke. Menjaš avto. Urejaš stanovanje. Hodiš na izlete, potovanja. Skrbiš za svoj zunanji izgled. Magari celo živiš tako dobro, da ti večina ljudi zavida, ko sediš v restavraciji in ješ večerjo.
Jutri izgubiš službo. Bognedaj, zboliš malo resneje. Še manj hvaležno, rodiš otroka z zaostankom v razvoju.
Kolaps.
Mošnjiček se začne prazniti. Situacija postane drugačna. Svet postane skoraj ves čisto drug. Tudi večino prijateljev izgubiš.
In ti?
Treba se je sprrmeniti.
Ne na zunaj. Znotraj. V razmišljanju, v mislih. Vse to bo pripeljalo do drugačnih dejanj. Boš postal človek?
...
Rodila se mi je prva hči. Čudovita, zlata. 13 let nazaj.
Bila sem študentka, mlada, neumna, prizadeta, ker sem ostala čisto sama.
Tako je, nikjer ni bilo niti ene opore. Nikogar, ki bi me naslednjih nekaj let vprašal, kako se ob tem počutim.
Namreč, ta čudovita, zlata, prva hči je popolnoma odvisna od moje pomoči.
Sedem mesecev po njenem rojstvu me je kot peško zbil motorist. Na nedeljski dan sredi junija, leta 2006. Imela sem materialno pomoč: čuvali so mojo princeso. Nihče me ni vprašal, kako se počutim. Koliko jokam? Nisem imela pojma, kako bom naprej.
Čas je kar rezal in rezal rezine življenja, jaz pa - vse, kar sem imela, je bila Ona.
...
Minilo je dobro desetletje. Dobrih 13 let.
Sredi sprehoda po obmorskem mestecu dobim telefonski klic. Meni ljuba oseba v življenju.
V pogovoru v šali pove, kaj je rekla druga oseba: "Imeli so dobrodelni koncert, da so šli lahko na morje!"
Zabolelo me je v dno duše.
Nisem bila presenečena, ker spremljam z odprtimi očmi to slovenceljsko kulturo in vem, da ljudje tako razmišljajo.
Ampak ti? Saj veš, kdo si, ki si to rekla.
Ista oseba, ki mi je očitala, da imam družino, še dva otroka, ko pa po njeno ne zmorem preživeti. Ista oseba, ki mi je pred akcijo za Saro svetovala, naj prodam kombi.
Hvaležna sem za to osebo 💜
Vedno znova me nauči, kdo sem, kdo hočem biti, predvsem pa, kako si nikoli v življenju ne želim razmišljati!
Hvaležna sem za vse njene lekcije, ki me danes dobesedno ženejo naprej.
...
Torej, na morju smo.
Nekaj podatkov, za vse stotine ljudi, ki so nam nakazali svoj denar in če je slučajno med njimi kdo, ki misli, da zapravljamo Sarin denar:
- morje smo rezervirali januarja, februarja.
- takrat sva vedela, koliko naju bo stalo in da ga bomo plačali.
- na morju smo na Pašmanu, v majhnem, neturističnem kraju Dobropoljana. Smo v prikolici in pripadajoči hiški s teraso, v družinskem kampu na vrtu za hišo. Cena je 35€/dan, za prikolico bomo dali svakinji kakih 50€, saj smo jo popolnoma brezplačno koristili tudi v septembru lani.
-Nafta nas je stala 60€, tankali smo na poti sem in imamo dovolj še za nazaj.
-Cestnino smo plačali z bankovcem za 50€, ker po dobrem tečaju dobiš nazaj kune.
-Tudi trajekt smo plačali z bankovcem za 50€, da smo dobili nazaj kune. Drugih kun nismo menjali, da bi jih že nesli s seboj na pot.
-Nekajkrat v tem tednu smo šli v trgovino, po kruh, paradižnik, dvakrat sladoled, olje, štručke, coca colo, čips in smoki.
-Enkrat smo se zapeljali do glavnega mesta Pašman, kjer sta dve trgovinici brez razglednic in samo prezgodaj odprta pošta. Nič nas ni stalo, saj smo tisto uro preživeli ob plaži in samo bili skupaj in raziskovali.
-Še en izlet smo namenili izletu v Kukljico, kjer smo le dobili razglednice. Stale so nas nekaj manj kot 10€. Malima smo kupili v eni in edini trgovinici "ala štant" igračko in torbico. Šli smo na sladoled.
Točno tam sem dobila klic, ki je zabolel.
Torej, za vse take, ki želite polaganje računov in verjamete, da smo marsikomu marsikaj dolžni:
Teh osem dni nas v vsem skupaj stane 450€, zaokroženo navzgor.
...
Večkrat sem že imela željo komu povedati, da nismo revni. Vsaj ne počutimo se tako. Ne želimo se tako počutiti.
Imava vsak svoje dohodke, s katerimi prekrmarimo čez mesec. Jaz se dodatno trudim s šivanjem, a ponavadi vse prodam pod ceno in na koncu, ko plačam še 25% akontacijo dohodnine, ni računice, še manj bogastva.
Herman ima v službi vsaj dopust, regres, omogočeno bolniško. Jaz vsega tega v 13.letih še nisem videla. Pa kaj potem.
Res je, da si jaz že nekaj let nisem privoščila oblačila, ki bi si ga želela, kvečjemu sem pred leti kupila kakšno majico, še tisto TomTailorjevo na razprodaji, da je bila manj kot 10€. Sram bi vas bilo, ko bi videli mojo "žensko" garderobo.
Otrokom kupujem večinoma rabljena oblačila, a ne zaradi revščine, ampak zaradi mojega trajnostno naravnanega razmišljanja.
Ne urejam si nohtov, ne kadim, ne hodim v trgovine, ne hodim s prijateljicami ven. Iskreno, največkrat si mislim, da nimam prijateljic ravno zato, ker izgledam zapuščena, staromodna, za marsikoga revna. Ampak to je moj stil, moj način in že kar nekaj časa sem s tem čisto zadovoljna.
Ne, zares nismo revni. Samo prioritete imamo drugje.
V naravi, v morju. V skupnem času, v vzgoji otrok, v briganju zase in ne za druge.
Ker, ko se dejansko začneš zanimati zase, za svoj svet, svoj obstoj, svojo dušo, svoje sanje, začneš živeti!
In postaneš bogat!
Tako je, imam se za bogato. Tudi svoje otroke učim tako. Da smo bogati zaradi tega, ker smo, kar smo in ne zaradi tega, kar imamo.
Iskreno, zelo se mi smilijo ljudje, ki svojo vrednost ocenjujejo v stvareh, denarju, hiši, posestvu. Ob vsem tem njihovem bogastvu pa pozabljajo na sanje, na skupni čas, nase v svojem bistvu. Pozabljajo, da v življenju štejejo trenutki, ki nam ostanejo v spominu. Še toliko bolje, če so to trenutki, ki jemljejo dih 💜
...
Verjamem, da smo marsikomu popolnoma nerazumljivi. Nič hudega. Sprejemamo vse, ker vemo, kako zelo smo si različni.
Zato tudi ta zapis, ker vem, da niso vsi ljudje kot mi. Nekaterim je potrebno polagat račune, ker ne zmorejo sprejemati. Ali pa smo le rana njihovim čustvom? Ogledalo? Mogoče ne morejo sprejeti našega načina, ker smo skupaj, nasmejani, se veselimo življenja in smo hvaležni za vsak skupni trenutek. Hvaležni za Saro, njen prispevek naši skupnosti, hvaležni, da jo zmoremo spoznavati in ji nuditi nekaj tako malega, kot je osem dni na morju, kjer se odklopi in uživa. Hvaležna sem, da sem dojela, kaj mi je pomembno v življenju. Hvaležna, da sem se toliko spremenila, da sedaj gledam nase in na svojo družino. Kajti to je vse, čisto vse, kar je pomembno v življenju!
...
Za Sarin voziček in terapije zbiramo papir.
Res je, za športni voziček imamo dovolj in samo še v Slovenijo ga moramo spravit. Zbiramo za terapije, za pripomočke v prihodnosti, za Sarino udobje v njenem življenju.
Vabim ljudi, ki verjamete, da je to super enostavno in lahko, da se mi v naslednjem tednu pridružite.
Doma me čaka približno 2 toni papirja, v tem tednu so se nam oglasili ljudje, ki nam bodo tako ali drugače predali še vsaj tono in pol. Vabljeni, da skupaj napolnimo en prtljažnik in odpeljemo na Dinos. In ko boste zraven, vam pokažem še izpiske, koliko je plačana tona, koliko časa in zdrave hrbtenice ti odnese in za nameček vam celo zaupam Saro, da jo dvignete.
...
Nismo zato tu, da bi sodili. Vprašajte, kar vas zanima. Povejte, kar vam leži na duši. Bodite iskreni. Bodite pristni.
Naša naloga v življenju je spoznati, kdo smo, zakaj smo tu in kako lahko s svojim talentom doprinesemo družbi, svetu.
Naša naloga je ukvarjanje s samim seboj. Če se že ukvarjamo z drugimi, se dajmo v pozitivnem smislu: pomagajmo jim biti najboljša verzija njih samih. S hvaležnostjo, sprejemanjem in grajenjem dobrih, iskrenih odnosov.
Mi to spoznavamo. Sara nam zelo pomaga, da se vedno znova zmoremo ustaviti in dojeti, kaj je zares pomembno. Kaj šteje največ.
Nismo še na cilju. Niti še nismo tako daleč, da bi zagotovo vedeli, kam gremo in kaj vse nas čaka. A smo hvaležni za vsak tukaj in zdaj.
Hvaležni tudi za vsakogar, ki je po srcu dobrodelen: pomaga po svojih močeh in v zameno ne pričakuje ničesar.
Takih zgodb ne bi smelo biti. Potrudimo se, da jih bo čimmanj. Živimo namreč v Sloveniji, kjer na dnevni ravni srečujemo zgodbe ljudi, ki potrebujejo pomoč. Spremljamo akcije, kjer se zbira denar za otroške nasmehe, za streho nad glavo, za operacijo čez lužo, za neštete terapije.
Če se gremo dobrodelnost, se pojdimo še dobrosrčnost.
Kdor pričakuje polaganje računov, karkoli v zameno za to, ker je dobrodelen, naj raje pogleda stran in živi po svoje. Nič ne bo narobe. Bo pa veliko lažje, za vse.
...
Danes odhajamo nazaj v realnost.
Želimo vam čudovito poletje ☉
