torek, 17. september 2019

VIHAR, MAMINA MOČ


"Herman, jaz bi šla kar k zdravniku po kakšne tablete."
"Kaj? Zakaj? Kakšne?"
"Antidepresive ali nekaj takega. Meni je pretežko. Cele dneve sem utrujena. Lahko bi prespala cel dan in stalno jokala, če ne bi bilo treba skrbeti za otroke."

...

Riiing riiing riiiiiing ...
"Prosim?"
... "Gospa, kot sva govorili prejšnji teden, imamo v oktobru zdaj termin za vašo deklico ..."

...

"Ati, veš, ko bo Sara operirana, bo mami živčna!"
"Zakaj? Kako to veš, Patrik?"
"Ja zato! Saj je rekla!"

...

"Mami, zakaj si rekla, da se lahko zgodi, da bo Sara po operaciji umrla?"
"Joj, a zdaj si si pa samo to zapomnila od vsega?"

...

"Sara, do operacije greš zdaj čisto zadnjič k mami. Vtisni si v spomin in srce, zelo dolgo se ne bosta videli."

Sara ob vstopu k prababici po dolgem času ni zajokala.

(Jaz na robu solz, kot bi jih nabirala tisočletja):
"Mama, Sara bo oktobra operirana."
"Kaj bo? A res? No, jaz grem pa jutri na pregled v Ljubljano."
(V meni puf. Aha. Ok.)

Ob odhodu se je Sara z mamo smejala na ves glas. Videlo se je, da je sporočala nekaj svojega.
Mama ji je rekla, da je srečna, kadar se tako smejita skupaj ❤

...

Ob prihodu z dopusta me je rešilo dejstvo, da Patrik praznuje. Ni bilo časa za misli, ko pa sem imela projekt torta in obiske ;)

Potem je prišel ponedeljek in bili sva veliko sami s Saro. Zelo veliko se je dogajalo v dnevu, skoraj vsako uro je bilo dovolj materiala za dolge zapise. Veliko misli. Veliko najinih pogovorčkov.
Vsakokrat mi prilezejo solze na oči.

Imam celo žnablo herpesov in bolečih mehurčkov, vnete bezgavke, afto v ustih, napihnjen trebuh, porušeno ravnovesje, kar ga je sploh bilo, zatečeno nogo in nenormalno bolečo hrbtenico.

Saj vem, dobro vem.
Zdravje človeka se odraža od znotraj.
Vsako področje človeškega telesa ima svoje področje znotraj psihe.

...

Jaz bom že splavala. En dan bom našla čas, ko bom zjutraj oddala otroke in me nihče ne bo potreboval. Vzela bom v roke meni ljubo knjigo avtorice Louise L. Hay. Kasneje si bom privoščila še vodeno meditacijo Tjaše Dorelay. Uspela se bom postaviti nazaj v svoj vrtinec in doživeti stvar z višje vibracije.
Nocoj pa itak zadanem sedmico na lotu, da mi odnese vsaj tiste neskončne finančne skrbi.
Potem bo spet vse v redu :)

Ko uspem preko vsega videti s humorjem, sem že čez polovico ;)

...

Uspem se ustaviti, dojeti, kaj povzroča moj vihar.
Ozavestim. Aha, vse to se skriva v meni. Pod površjem čaka, da dam na plano.
Vse karte na mizo. Čisto vse!

Ob gledanju in prebiranju kart prihajajo čustva, občutki, zaznave.
Hvaležna sem, da zmorem to. Videti, čutiti, sprejeti, dojeti, izraziti. Še izpustiti.

Pogrešam pa tisto človeško plat. Da bi lahko komu to - kaj - pokazala, predala, podturila, izlila?
Nimam pojma, zakaj imamo ljudje to potrebo, da se izrazimo pred drugimi. Da nekomu povemo. Da se nekomu izjočemo. Da na nekoga stresemo breme? Zakaj naj bi bilo potem sploh lažje, če bi nekdo vedel, kako težko nam je?

Vem odgovor. Ker iščemo potrditev in oporo, ker tega ne znamo dati sami sebi.
Ravno tako, kot iščemo ljubezen zunaj sebe, ko pa bi jo morali iskati znotraj in si jo vso, v vsej veličini izkazati - ja, sebi!

...

Ob vsem tem viharju se v meni prebuja veliko. Ko ozavestim, ujamem misel, predelam in kar kmalu dobim tudi odgovor.

V bistvu je vse v redu. Vse je tako, kot mora biti.

...

Še sinoči sem čutila tako veliko potrebo po tem, da bi napisala, kaj vse človek doživlja!
Te dni sem pogosto v mislih s starši otrok s posebnimi potrebami. Največ s tistimi, ki jih poznam osebno in so otroka že izgubili. Potem tudi s tistimi, ki se ravno tako soočajo z mislijo na operacijo skolioze.

V tem trenutku pa se mi sploh ne zdi, da bi vam moralizirala o tem, kako se včasih počutimo. Sami. Zapuščeni. Nepotrebni nikomur. Ne, niti ne nepotrebni, ampak nebodigatreba. Kot nekdo, ki je breme okolici, družbi.
Kaj ne vidimo, da z našimi otroki nič ni? Da zaradi njih ne živimo normalno? Da zaradi njih izstopamo na vsakem koraku in se gremo neko ponosno drugačnost?

In mi na drugi strani - kaj vi ne vidite, kdo so vsi ti prizadeti ljudje okrog vas? Kaj vse učijo družbo? Kaj ne vidite, da vsaka družina s takim članom veliko doprinaša celotni družbi? Oni so namreč ljudje, ki poznajo bistvo. Bistvo bivanja in obstoja. Poznajo veliko Skrivnost. Imajo misijo. Imajo poslanstvo.
In koliko vsega živijo in preživijo v svojem življenju.

Upravičeno nas vse lahko vprašajo: "Ali ti živiš? Zares živiš? Kaj si dosegel pri sebi? Do kam si prilezel v spoznavanju sebe, bistva, delanju na svojem lastnem obstoju? In kaj si dal svetu?"

In mi vsi?
Samo vprašanje časa je, kdaj uspejo koga prebuditi.

...

VIHAR.
Vihar med zavedanjem, kaj vse mi Sara pomeni, kaj vse me je že naučila - in na drugi strani zavedanje, kako zelo majhna, nemočna, nevedna sem jaz ob njej.

Zlomila me je misel na nekajurno anestezijo.  Misel na prebujanje. Na njen strah. Njeno zmedenost. Njena občutja, bolečino, ponovno spoznavanje nezmožnosti kontroliranja telesa.
Zlomila me je misel na vso mojo nemoč, ko bo nekaj ur jokala.
Ko bo uspavano telo spustilo dušo na svobodo - brez omejitev, brez težkih verig tega življenja bo lebdela, govorila, plesala, objemala in brala - kot vsako noč, dokler se ne prebudi. Spet v tem telesu. V telesu, ki si ga je izbrala in zaradi katerega se mora vsak trenutek poizkušati spomniti, zakaj je temu tako. Se spomni?

Zakaj ne more upravljati s telesom, mora pa občutiti bolečino v vsej njeni mogočnosti?
Zakaj ne more govoriti, mora pa povedati, kako naj z njo ravnamo?

Neverjetno, kako majhni in kako zelo omejeni smo ljudje! Predvsem mi, ki se imamo za nevrotipične.

Pomislite, da nimamo pojma, kako delati s posamezniki, ki so drugačni od nas.

Pomislite, da kot družba nimamo pojma, kako se poskrbi za najšibkejše med nami!

...

Vihar ... Naj kar traja.

Solze čistijo.
Duh vztraja in vstaja.
Ustvarjalnost zdravi.
Boli. Boli, da smo sami.
Boli, da ob največjih preizkušnjah v življenju nimamo čarobne paličice.

Ne bi je izrabila.
Le en hokuspokus bi rabila, ker sem trdo pristala. Jaz, ki sem desetletje trdila, kako flegmatična moram biti, da nisem bila nikoli živčna, nikoli prestrašena.
Zdaj pa - kot da bi prišlo vso to desetletje in podrlo obrambni zid, preskočilo jarke, porušilo zidove in - naselilo strah.

Še en hokuspokus za Saro. Ne, da je ne bi bolelo, da ne bi bilo treba, da bi bilo čudežno vse ok. Ne, to ne bi bilo zanimivo.
Rabim hokuspokus, da bi naša placebo tabletka čudežno delovala in bi se Sara začela izražati. Bolj konkretno, kot to dela sedaj.

...

In strah?
Kam naj z njim?

Antidepresivi ga ne bodo ozavestili, niti ne pozdravili.

Strah je tisti, ki poganja svet in družbo, veste to?

Česa me je strah?

Strah, da bom prevarana, če bom popolnoma zaupala Bogu in kirurgu in jima v polnosti predala Saro in vso svojo materinsko odgovornost zanjo?

Strah, da sem se jaz odločila namesto nje, pa bo operacijo preživela in potem živela v bolečini, manj kakovostno, še bolj omejeno?

Strah, da ne bom zmogla več sama poskrbeti zanjo, da bom naredila napako, da jaz ne bom zmogla priskrbeti udobja njenemu telesu?

Strah, da bo potem vse drugače in bodo potrebna nova prilagajanja celotnega življenja?

Strah, da ne preživi tega, mi bomo pa živeli naprej?

...

Hvaležna sem za svojo rast in dojemanje vsega skupaj.
Hvaležna, da zmorem.
Hvaležna za vse ljudi, ki ne poznajo našega sveta, našega vsakdana, naših preizkušenj.
Hvaležna celo za vse tiste, ki so ob nas, pa že mesece niso vprašali, kako smo pa mi. Ker se ne zunaj ne vidi, kaj bije srce.

Nisem pa hvaležna za to, da sem v življenju sama. Da ni nikogar, ki bi videl solze. Ki bi bil samo tu, zraven.
A spet - neizmerno hvaležna Hermanu, ker sva skupaj ena celica. Ker vedno uredi tako, da v bistvu zmoremo sami ❤

Ob tem se zavem brezmejne moči svoje družine.

...

Hvala Sara, za vse, kar mi daješ in kar sem zaradi tebe naredila s svojim življenjem - našla smisel in pot - in viharje ❤

ponedeljek, 05. avgust 2019

Med ljudmi, pa sam.

Včasih se s kom zapletem v pogovor in seveda, vsakomur ne gre brez omembe tega, kako težko mi mora biti.

Ne.
Ne, ne.
Ni težko. Nič težkega ni, vam vedno povem. Vsega se navadiš, če imaš invalidnega otroka.

Samo tako zelo drugače je!

Tako zelo drugače, da te nihče ne razume.  Nihče se ne zmore postaviti v tvojo situacijo. In tudi, če prikimavaš spletnim modrostim, izkušnjam in stiskam ostalih staršev, si v realnosti tako prekleto sam!

...

Tako zelo utrujena sem. Prekleto utrujena. Zlepa je prišlo, po čudovitem, sproščujočem vikendu, po mirnem dopoldnevu. Brez najave, brez razloga, utrujenost, da jokam!

Zazrem se vase. Brskam, brskam, da bi našla razlog. Da bi ugotovila, zakaj na lepem iztirim. Kaj me zaduši? Tako dolgo sem bila že mirna, zavestna svojih občutkov. Tako dolgo sem dobesedno držala sebe v visoki vibraciji, še prizemljit sem se uspela. Imeli smo se zares čudovito, nekaj tednov skupaj sem dobesedno lahko občutila, kako je, če živiš življenje, od katerega ne potrebuješ odmora.

Ha! V tem je catch! Tam zadaj v mislih je pa 'AMPAK'.
Življenje, od katerega ne potrebujem dopusta.
Ampak, vsak dan, cel dan sem privezana na otroke. Ampak Sara vseeno rabi vse vsakdanje. Ampak ravno svobodni pa nismo. Ampak ravno imet pa ne moremo vsega, kar potrebujemo. Ampak vsak trenutek je nekaj, nekdo, kar te potrebuje. Ampak ...

Samo čakam, kdaj nastopi tisti redek trenutek, da smo vsi doma, da so vsi siti, varni, dobre volje in sem dobila pol urice zase. Če sem šla na kolo, sem hitela, da ne bom predolgo. Če sem šla v ustvarjalnico, sta mulčka prišla za menoj.
In - sebična - jaz? 

In nad vsem tem med mulčkoma in mano: Sara. Nekdo, ki ima urnik, ki te potrebuje, ki ga ne smeš pozabit, ki ti vzbuja občutek slabe vesti, če poskrbiš zase ali se posvetiš drugim.
Nekdo, ki je popolnoma odvisen od tebe. Nekdo, ki ima ob sebi samo tebe in tvojega partnerja, nikogar drugega.

Ne morem iskati krivca izven sebe. Mala punca, moja hči je le nastavila ogledalo, potegnila nekaj vrvic, a ni ona kriva.
Njen bratec je flegma, znori in gre naprej. Ona pa vedno kot nalašč naleti na trenutek: 'Takoj bom, samo Saro zrihtam.' Groza. Le kako, da v njej ne bi vrelo? In potem mi reče: 'Nihče me ne mara. Nimaš me rada.'

Utrujenost je od samega življenja. Od dolgoletne pripravljenosti, biti na razpolago. Od pogleda na to, kaj zmoreš. Kaj bi lahko. In od pogleda v prihodnost, boš sploh kdaj lahko?

...

Sem mamica, seveda dobro vem, da imam otroke in da me potrebujejo. Seveda dobro vem, da je moja primarna vloga biti z njimi, ob njih. Seveda dobro vem, da moram biti potrpežljiva. In seveda dobro vem, da se moram potruditi vsak dan še bolj.

Ne, ne vem pa, kako izgleda sprostiti se. Tako že ne.
Mogoče me preveč prevzame pogled ven, v neko splošno življenje. Kako 'naj bi bilo'.

Maledva rasteta, odraščata. Vsak dan več vesta, več znata, bolj sta samostojna.
Z njima je dobesedno lahko. Saj nama je izziv, ne rečem, da ni. Ampak krizni sestanki sredi kuhinje za nevrotipičnega otroka ali krizni sestanek v moji glavi za Saro?

Nekaj v meni se premakne, ko začutim ogromno utesnjenost. Kot, da bi me celo zavili in priklenili s ketno.

Ni mi težko skrbeti zanjo. Prav nič težkega ni. Njo dvignem tisočkrat lažje kot pa spravim svoje telo na Stari grad.
A psihično? Tu sem pa sama. Čisto sama. Ves čas. Že 14 let.

...

Ta utrujenost psihe me vsake toliko časa popolnoma razoroži.
V teh obdobjih bi me otroci najraje raztrgali. Vsak bi me imel na svojem koncu. Vsak 150% mame. In ravno takrat je stanovanje v razsulu, kavč zaseden s perilom in v kuhinji novo gnezdo moljev.

Ko si misliš, da bi premikal gore, da boš naučil cel svet novega pogleda. Ko si misliš, koliko vrednega, spoštljivega daješ od sebe. Ko si misliš, da si zmagal, da si na vrhu.
Samo zato, ker si že tisočkrat sprejel situacijo in se prilagodil, začel uživat v takem življenju, vzel zalet in si rekel, končno, ko jih je**.

Puf! Bum!

...

Tisočkrat bom še padla.
Zmatrana za znort. No, dejansko znorim.
Tisočkrat si bom še rekla, naj bo naslednjič, prosim, kdo ob meni, da bom lahko ušla. Da bom lahko filtrirala. Pa vem, da bom spet sama. In spet ne bo nihče razumel.

Ne more razumeti. To sem jaz, moje življenje, samo moja pot.
Še sreča! Nisem v množici, nisem kar nekdo. To vse me brusi, oblikuje, me dela - MENE. Ja, tudi padci na dno.

...

Tisočkrat vstani!

Ja, tudi ti!
Jaz vstajam! Vztrajam! Jokam, vpijem, sem jezna, dam iz sebe, sem obupana, sem nemočna. Totalno nemočna.

A zjutraj je treba spet vstati.
Vstani!

Nov dan. Zaželi si peklensko vročino ali hladen prš dežja.
Nov dan. Zaželi si stiskanja s tvojim otrokom. Pobožaj ga. Povej mu, kako rada ga imaš.
Nov dan. Zadaj si samo lepe stvari, ki hranijo tvojo dušo.
Nov dan. Pojdi k ogledalu in se poglej. Kako zelo lepa si! Kako močna si!

Kot feniks vsakič znova razpremo krila!

Jadraš na svojem oblaku, plavaš ob svojem mehurčku, jezdiš po širni poljani ... A ko zmanjka vetra, ko mehurček poči, ko se prikaže temen gozd, se ne ustavi. Ne ti, borka!
Le pojdi, kar hodi, šla boš še nižje. Najverjetneje boš mislila, da boš utonila, padla, se izgubila. Nič zato. Samo po zalet greš, veš?
Bolj kot greš nižje z odskočno desko, višje te odnese!

Naj te katapultira v višave, draga moja!

Nič zato, če smo same. Vsaka zase smo močne za cel svet!
Ne glej, kako izgleda vse na zunaj. Kako bi moralo biti.
Poglej, kaj delaš. Od kje si že prišla. Kaj vse si doživela, preživela. Kako daleč si že prispela. Kako visoko si, draga moja? Poglej se in se nasmej.

Vstani!
Naredi korak. Pusti sled. Naredi vtis.
Daj svetu tisto nekaj samo tvojega.

...

In moški, tudi vi.
Feniks vedno znova zaživi.

Objem zdravi!

.

petek, 14. junij 2019

IMELI SO DOBRODELNI KONCERT, ZDAJ SO ŠLI PA NA MORJE!

Pred nekaj meseci sta nas obiskala prav posebna človeka, zelo srčna starša.
Beseda je dala besedo in v debati smo se dotaknili tudi te teme:

Ko v Sloveniji zbiraš denar za invalidnega otroka, ljudje neverjetno veliko pričakujejo od tebe.
Da ne boš šel v trgovino. Da ne boš šel na izlet. Da ne boš dobro in zdravo jedel. Da ne boš uredil hiše. Da ne boš vesel. Da ne boš slučajno nasmejan. Da ne boš kupil tiste drage igrače. Da boš živel kot brezdomec, klošar? Da boš prodal vse, kar imaš in šel v eno staro, razpadajočo hišo in tam životaril.

Dejansko je to slovenska kultura pogleda na vsakogar, ki se upa javno izpostaviti in povedati, da potrebuje pomoč.
Tako zelo žalostno, egoistično, nevoščljivo. A realno!

...

Realnost?

Danes ti gre dobro, privoščiš si lahko marsikaj. Otroku kupiš komplet akcijskih figuric iz risanke. Menjaš avto. Urejaš stanovanje. Hodiš na izlete, potovanja. Skrbiš za svoj zunanji izgled. Magari celo živiš tako dobro, da ti večina ljudi zavida, ko sediš v restavraciji in ješ večerjo.

Jutri izgubiš službo. Bognedaj, zboliš malo resneje. Še manj hvaležno, rodiš otroka z zaostankom v razvoju.

Kolaps.

Mošnjiček se začne prazniti. Situacija postane drugačna. Svet postane skoraj ves čisto drug. Tudi večino prijateljev izgubiš.

In ti?

Treba se je sprrmeniti.
Ne na zunaj. Znotraj. V razmišljanju, v mislih. Vse to bo pripeljalo do drugačnih dejanj. Boš postal človek?

...

Rodila se mi je prva hči. Čudovita, zlata. 13 let nazaj.
Bila sem študentka, mlada, neumna, prizadeta, ker sem ostala čisto sama.
Tako je, nikjer ni bilo niti ene opore. Nikogar, ki bi me naslednjih nekaj let vprašal, kako se ob tem počutim.
Namreč, ta čudovita, zlata, prva hči je popolnoma odvisna od moje pomoči.
Sedem mesecev po njenem rojstvu me je kot peško zbil motorist. Na nedeljski dan sredi junija, leta 2006. Imela sem materialno pomoč: čuvali so mojo princeso. Nihče me ni vprašal, kako se počutim. Koliko jokam? Nisem imela pojma, kako bom naprej.
Čas je kar rezal in rezal rezine življenja, jaz pa - vse, kar sem imela, je bila Ona.

...

Minilo je dobro desetletje. Dobrih 13 let.
Sredi sprehoda po obmorskem mestecu dobim telefonski klic. Meni ljuba oseba v življenju.
V pogovoru v šali pove, kaj je rekla druga oseba: "Imeli so dobrodelni koncert, da so šli lahko na morje!"

Zabolelo me je v dno duše.
Nisem bila presenečena, ker spremljam z odprtimi očmi to slovenceljsko kulturo in vem, da ljudje tako razmišljajo.
Ampak ti? Saj veš, kdo si, ki si to rekla.

Ista oseba, ki mi je očitala, da imam družino, še dva otroka, ko pa po njeno ne zmorem preživeti. Ista oseba, ki mi je pred akcijo za Saro svetovala, naj prodam kombi.
Hvaležna sem za to osebo 💜

Vedno znova me nauči, kdo sem, kdo hočem biti, predvsem pa, kako si nikoli v življenju ne želim razmišljati!
Hvaležna sem za vse njene lekcije, ki me danes dobesedno ženejo naprej.

...

Torej, na morju smo.
Nekaj podatkov, za vse stotine ljudi, ki so nam nakazali svoj denar in če je slučajno med njimi kdo, ki misli, da zapravljamo Sarin denar:

- morje smo rezervirali januarja, februarja.
- takrat sva vedela, koliko naju bo stalo in da ga bomo plačali.
- na morju smo na Pašmanu, v majhnem, neturističnem kraju Dobropoljana. Smo v prikolici in pripadajoči hiški s teraso, v družinskem kampu na vrtu za hišo. Cena je 35€/dan, za prikolico bomo dali svakinji kakih 50€, saj smo jo popolnoma brezplačno koristili tudi v septembru lani.
-Nafta nas je stala 60€, tankali smo na poti sem in imamo dovolj še za nazaj.
-Cestnino smo plačali z bankovcem za 50€, ker po dobrem tečaju dobiš nazaj kune.
-Tudi trajekt smo plačali z bankovcem za 50€, da smo dobili nazaj kune. Drugih kun nismo menjali, da bi jih že nesli s seboj na pot.
-Nekajkrat v tem tednu smo šli v trgovino, po kruh, paradižnik, dvakrat sladoled, olje, štručke, coca colo, čips in smoki.
-Enkrat smo se zapeljali do glavnega mesta Pašman, kjer sta dve trgovinici brez razglednic in samo prezgodaj odprta pošta. Nič nas ni stalo, saj smo tisto uro preživeli ob plaži in samo bili skupaj in raziskovali.
-Še en izlet smo namenili izletu v Kukljico, kjer smo le dobili razglednice. Stale so nas nekaj manj kot 10€. Malima smo kupili v eni in edini trgovinici "ala štant" igračko in torbico. Šli smo na sladoled.

Točno tam sem dobila klic, ki je zabolel.
Torej, za vse take, ki želite polaganje računov in verjamete, da smo marsikomu marsikaj dolžni:
Teh osem dni nas v vsem skupaj stane 450€, zaokroženo navzgor.

...

Večkrat sem že imela željo komu povedati, da nismo revni. Vsaj ne počutimo se tako. Ne želimo se tako počutiti.

Imava vsak svoje dohodke, s katerimi prekrmarimo čez mesec. Jaz se dodatno trudim s šivanjem, a ponavadi vse prodam pod ceno in na koncu, ko plačam še 25% akontacijo dohodnine, ni računice, še manj bogastva.
Herman ima v službi vsaj dopust, regres, omogočeno bolniško. Jaz vsega tega v 13.letih še nisem videla. Pa kaj potem.
Res je, da si jaz že nekaj let nisem privoščila oblačila, ki bi si ga želela, kvečjemu sem pred leti kupila kakšno majico, še tisto TomTailorjevo na razprodaji, da je bila manj kot 10€. Sram bi vas bilo, ko bi videli mojo "žensko" garderobo.
Otrokom kupujem večinoma rabljena oblačila, a ne zaradi revščine, ampak zaradi mojega trajnostno naravnanega  razmišljanja.
Ne urejam si nohtov, ne kadim, ne hodim v trgovine, ne hodim s prijateljicami ven. Iskreno, največkrat si mislim, da nimam prijateljic ravno zato, ker izgledam zapuščena, staromodna, za marsikoga revna. Ampak to je moj stil, moj način in že kar nekaj časa sem s tem čisto zadovoljna.

Ne, zares nismo revni. Samo prioritete imamo drugje.
V naravi, v morju. V skupnem času, v vzgoji otrok, v briganju zase in ne za druge.
Ker, ko se dejansko začneš zanimati zase, za svoj svet, svoj obstoj, svojo dušo, svoje sanje, začneš živeti!
In postaneš bogat!
Tako je, imam se za bogato. Tudi svoje otroke učim tako. Da smo bogati zaradi tega, ker smo, kar smo in ne zaradi tega, kar imamo.

Iskreno, zelo se mi smilijo ljudje, ki svojo vrednost ocenjujejo v stvareh, denarju, hiši, posestvu. Ob vsem tem njihovem bogastvu pa pozabljajo na sanje, na skupni čas, nase v svojem bistvu. Pozabljajo, da v življenju štejejo trenutki, ki nam ostanejo v spominu. Še toliko bolje, če so to trenutki, ki jemljejo dih 💜

...

Verjamem, da smo marsikomu popolnoma nerazumljivi. Nič hudega. Sprejemamo vse, ker vemo, kako zelo smo si različni.
Zato tudi ta zapis, ker vem, da niso vsi ljudje kot mi. Nekaterim je potrebno polagat račune, ker ne zmorejo sprejemati. Ali pa smo le rana njihovim čustvom? Ogledalo? Mogoče ne morejo sprejeti našega načina, ker smo skupaj, nasmejani, se veselimo življenja in smo hvaležni za vsak skupni trenutek. Hvaležni za Saro, njen prispevek naši skupnosti, hvaležni, da jo zmoremo spoznavati in ji nuditi nekaj tako malega, kot je osem dni na morju, kjer se odklopi in uživa. Hvaležna sem, da sem dojela, kaj mi je pomembno v življenju. Hvaležna, da sem se toliko spremenila, da sedaj gledam nase in na svojo družino. Kajti to je vse, čisto vse, kar je pomembno v življenju!

...

Za Sarin voziček in terapije zbiramo papir.
Res je, za športni voziček imamo dovolj in samo še v Slovenijo ga moramo spravit. Zbiramo za terapije, za pripomočke v prihodnosti, za Sarino udobje v njenem življenju.
Vabim ljudi, ki verjamete, da je to super enostavno in lahko, da se mi v naslednjem tednu pridružite.
Doma me čaka približno 2 toni papirja, v tem tednu so se nam oglasili ljudje, ki nam bodo tako ali drugače predali še vsaj tono in pol. Vabljeni, da skupaj napolnimo en prtljažnik in odpeljemo na Dinos. In ko boste zraven, vam pokažem še izpiske, koliko je plačana tona, koliko časa in zdrave hrbtenice ti odnese in za nameček vam celo zaupam Saro, da jo dvignete.

...

Nismo zato tu, da bi sodili. Vprašajte, kar vas zanima. Povejte, kar vam leži na duši. Bodite iskreni. Bodite pristni.
Naša naloga v življenju je spoznati, kdo smo, zakaj smo tu in kako lahko s svojim talentom doprinesemo družbi, svetu.
Naša naloga je ukvarjanje s samim seboj. Če se že ukvarjamo z drugimi, se dajmo v pozitivnem smislu: pomagajmo jim biti najboljša verzija njih samih. S hvaležnostjo, sprejemanjem in grajenjem dobrih, iskrenih odnosov. 

Mi to spoznavamo. Sara nam zelo pomaga, da se vedno znova zmoremo ustaviti in dojeti, kaj je zares pomembno. Kaj šteje največ.
Nismo še na cilju. Niti še nismo tako daleč, da bi zagotovo vedeli, kam gremo in kaj vse nas čaka. A smo hvaležni za vsak tukaj in zdaj.

Hvaležni tudi za vsakogar, ki je po srcu dobrodelen: pomaga po svojih močeh in v zameno ne pričakuje ničesar.
Takih zgodb ne bi smelo biti. Potrudimo se, da jih bo čimmanj. Živimo namreč v Sloveniji, kjer na dnevni ravni srečujemo zgodbe ljudi, ki potrebujejo pomoč. Spremljamo akcije, kjer se zbira denar za otroške nasmehe, za streho nad glavo, za operacijo čez lužo, za neštete terapije.
Če se gremo dobrodelnost, se pojdimo še dobrosrčnost.
Kdor pričakuje polaganje računov, karkoli v zameno za to, ker je dobrodelen, naj raje pogleda stran in živi po svoje. Nič ne bo narobe. Bo pa veliko lažje, za vse.

...

Danes odhajamo nazaj v realnost.
Želimo vam čudovito poletje ☉

petek, 31. maj 2019

BIROKRACIJA ALI ABSURD?

Danes sem šla na UE naročit osebno izkaznico za Patrika. Glej ga zlomka, nov družinski zakonik v veljavi.
Torej, če sta starša (ne glede na to, ali sta skupaj, narazen, poročena, ločena, to ni važno) prijavljena vsak na svojem naslovu, "država" zahteva aktivnost obeh za izdelavo dokumenta.
V tem primeru nam ni problem, lahko bi Herman izpolnil in podpisal izjavo o strinjanju, jaz bi jo nesla na UE in bi bila stvar rešena. Druga možnost je, da Cetis iz Celja izkaznico pošlje na Hermanov naslov.
Vse razumem, podpiram, saj so tako preprečili možnost, da bi en starš brez vednosti drugega recimo odpeljal otroka čez mejo, mu krojil življenje po svoje. Pustimo tisoč podrobnosti, tu je pač ena varovalka državnega sistema, ki se trudi nekaj omogočat in imet nadzor. Vse ok.

...

Moje pisanje dobi bistvo čisto drugje.
Ob tej proceduri za Patrikovo osebno izkaznico sem takoj naglas pomislila na Saro. Kako bom to uredila zanjo?
Tri leta imam še čas, preden ji preteče osebna izkaznica. A že dobrih 13 let nisem Sarina edina skrbnica, saj skrbništva z njenim očetom nismo urejali. Še živo se spomnim razloga, ki ga je navedel CSD: "Najprej stiki." Takrat je socialni delavec spisal nek list, uradno določil stike, ki pa se nikoli niso izvršili. In jaz se ob vsem, kar sem doživljala takrat, res nisem počutila tako, da bi hodila na CSD in tožarila, da stikov ni. Nekaj let sem se trudila, da sta se videla vsaj ob Sarinem rojstnem dnevu. Potem pa me je minilo. Ne moreš nekaj izsiliti, nekoga prisiliti.
Ostala je samo želja, da bi Sara imela samo moj priimek, ostalo me zadnjih šest let ne zanima več - ker tudi s tiste strani ni nikakršnega zanimanja za Saro.
Vsake toliko sem res pomislila, da bi si morala priskrbeti skrbništvo, saj tako, kot je sedaj, dejansko dopuščam tujcu, da ima pravice do otroka, ki ga sploh ne pozna.

...

In tako sem sredi poti obrnila in šla na CSD.
Skrbništvo se še vedno ureja šele, ko so urejeni stiki. Hmmm, zanimiva naša država.
Tako sem bila iz sobe 9 (soba za skrbništvo) napotena v sobo 6 (soba za stike). Guess what? V sobi 6 danes ne delajo. Pokličite v ponedeljek.

...

Malo pa sem odločena, da vse to zdaj uredim.

...

Od drugih staršev otrok s pp že nekaj let spremljam stanja v družinah, kjer starša nista več skupaj. Ne vprašajte, ogromno nas je!
In kolikor nas je, na toliko različnih načinov se spopadamo s tem.
Jaz recimo sem vse pustila, ni mi bila prioriteta, ni me bilo strah, nisem želela trošiti energije. Predvsem pa mi je bil z druge strani dan občutek, da bi s temi postopki nagajala, komplicirala, nekaj zahtevala. Zdaj vem, da ti občutki niso moji.
No, od drugih staršev poznam več situacij.
Naj navedem tiste, ki so skladne s to našo državno birokracijo, zakoni in blagostanjem družine - vse za otroke, kajne?

Torej.
- Starša, ki si delita skrbništvo, si po zakonu delita tudi vse stroške glede otroka. Menda kljub določeni preživnini to drži vodo.
A rabim kaj razlagat? Jaz zbiram in odvažam papir za Saro in njene terapije, medtem ko bi moral polovico terapij, polovico vozička, polovico šole v naravi, polovico dokupljenih plenic, polovico podlog, polovico rampe ... uradno kriti drug starš.

- Če so stiki določeni, se morajo izvajati. Na CSD sicer pravijo, da je v praksi to potem stvar dogovora. V zakonu piše drugače.
Nekateri odvetniki pa lepo in dobro povejo, da je za čas, ko ima drug starš določen stik, odgovoren on. Torej, če ne izvaja stika, kot je uradno določeno, obstajajo sankcije.
Seveda sistem jih ne izvaja, niti ne bo na CSDju nihče nikomur nič rekel (roko gor, kdor je že doživel, da so mu na CSD kaj povedali sami od sebe). Lahko pa se starš, ki ostaja sam z otrokom, aktivira in zahteva od starša, ki ne izvaja stikov, povračilo stroškov za varstvo za ves tisti čas. Tu se seveda zavedamo, kako bi taka stvar potekala pri nas, na sodiščih, z dokazi, neverjetno veliko časa in energije zaradi nedelovanja sistema, ki bi lahko sistemsko uredil zadevo.

Ampak če zračunam: odkar ima Sarin biološki oče določen stik: obisk Sare 1x tedensko za 1 uro, da bi se (takrat) učil handlinga, nevrofizioterapije in bil z njo, bi lahko to uro ne teden dala v denar. 10€/h plus prevoz me stane varstvo na črno. 20€/h bi stalo z računom. Cca. 54 sobot/leto. 13,5 let. Skoraj 15000€.

...

In zdaj sem jaz tista, ki moram it urejat stike s tujcem zato, da dobim skrbništvo nad otrokom, ki je moj, vedno z menoj in biološkega očeta ni videl že kakih 6let?

Res ne vem, iz koga se delajo norca. Koga ščitijo? Otroke, ki so izpostavljeni nasilju? Otroke, ki živijo v revščini? Otroke s posebnimi potrebami, ki zbirajo papir, zamaške in poslušajo o nedostopnosti in nezmožnosti?

V 13.letih, odkar imam Saro, mi država ni niti enkrat prišla nasproti. Niti nisem pričakovala, da bi. Kmalu so me postavili na realna tla, ko sem povsod poslušala samo, kaj ji ne pripada, česa ne zmore, tega ne zna.

Po toliko letih zdaj vem, kje vse in kolikokrat sem popuščala državi, zdravstvenemu sistemu, socialnemu sistemu, šolskemu sistemu.

...

Nimam energije za njihove nizke in nizkotne vibracije. Imam pa energijo, da dokončno povsod naredim red za svojega otroka.
Ne razpizdi me, da moram premetavat star papir, da dobim hladen tuš, ko vidim, koliko je vreden nabit kombi papirja.
Ne razpizdi me kultura slovencev, ki nas gleda kot reveže in obsoja, če namenim otrokom eno kul igračo na mesec.
Ne razpizdi me, ko Hermanu šef reče, da na soči vsak invalid dobi zastonj voziček.
Razpizdi me pa, ko naredijo sto novih pravil, dvesto novih aktov, potem pa se skrijejo za izgovor, da je v dobro in zaščito otrok.

Medtem pa kljub vsemu otroci v Sloveniji niso zaščiteni! Niso varni pred nasiljem! Niso podprti v izražanju. Niso obvarovani revščine! In otroci invalidi niti pod razno nimajo dostojnega in udobnega življenja (razen, če so starši dobro situirani ali zbirajo sredstva).

Ni prav. Enostavno ni prav.
Kot družba nazadujemo z izgovorom, da gremo naprej.

petek, 15. marec 2019

DOSTOJANSTVO

O tem se pogosto govori.
Pa mislite, mislimo, da vemo, kaj to v resnici je?
Kaj dostojanstvo v resnici pomeni?

Ne.
To je ena od stvari, o katerih ne moreš vedeti prav ničesar, dokler ne občutiš.

...

Pri nas poteka akcija zbiranja papirja za Saro. Mnogi to veste, ste prebrali.
Odziv je dober, čeprav se nam je zakvačkalo pri organizaciji s samo birokracijo.
In dokler ne uredimo birokratskih zadev, se papir nabira pri nas doma. V hodniku, v garaži, ob hiši.

Dejansko nama zapolni marsikateri trenutek, uro, dve časa na dan.
Tako sem šla danes po papir in karton na enega zbirnih mest, kjer so se javili prijazni ljudje, da bodo zbirali za nas.

Tam je bilo vse super, na hitro smo preložili in zmetali v prtljažnik kombija.
Zelo sem hvaležna za vsak prispevek!

Ko sem prišla domov, sem najprej počakala Hermana, da je prišel iz službe in sva spila kavo. To nama pripada, glede na to, da odide sredi noči na cesto in šele sredi dneva začneva skupni dan.

Potem pa sva šla ven, tudi Herman je imel v avtu še poln prtljažnik papirja. Pričakovala sva, da bova hitra.

...

Odprla sem prtljažnik kombija in kakor smo na prevzemnem mestu zmetali noter ... je bil zdaj pogled popolnoma drugačen.
Počutila sem se skrajno nehvaležno.

Iz prtljažnika je zapihalo in ko sva dvignila  prvi karton, se je kup sesul in iz vsake špranje kartonov so v vetru zaplapolali listki, lističi, delčki listkov in mini mini škatlice. Da o smeteh vmes ne govorim, niso tako pomembne.

Začutila sem tesnobo, odpor.
Po dveh tednih, odkar prosim dobre ljudi, naj za Saro odstopijo star papir, reklame, odkar delam to proti sebi ... sem se počutila slabo.

...

Seveda, vesolje mi bo dajalo lekcijo za lekcijo. Ker mi to ne leži, ker nisem rada v tem, ker nisem rada izpostavljena.

In ker mi to daje občutek velike revščine.

...

Herman je zlagal kartone, se trudil med vsem v prtljažniku najti red in izbrati ven, kar pride v poštev za odvoz.
Jaz sem po tleh pobirala neštete listke, škatlice, embalaže.

Nekajkrat sem pogledala gor in opazila poglede sosedovih otrok.
Tiste poglede, ob katerih se že ves čas počutim tako zelo drugačna, tako zelo nesprejemljiva.

...

Šla sem po Saro.
Komaj me je čakala, vidno utrujena.
Sara ne govori, a njene oči se zelo nazorno izražajo. Kot bi mi videla v dušo.
Z očmi me je prebrala in mi nanizala nekaj pogledov, ki so govorili.

"Ni nam treba, mami."
"Vsi nas gledajo samo čez to, da nimamo."
"Smilimo se jim."
"Samo voziček je, mami."
"Ajda verjame, da smo zelo revni."

Sredi hodnika sem zajokala.
Hitro sva se pobrali iz šole in do doma sem jokala.

...

A moraš res pasti tako zelo na trdo, da občutiš dno?
A je res treba, da se otrok počuti revnega?

Vem, da nismo revni.
Ne moremo biti. Država pravi, da nismo.

A ta ista država dopušča, celo spodbuja k temu, da so storitve, ki jih potrebuje človek, ki je odvisen od sistema (v našem primeru zdravstvenega), plačljive.

Nevrofizioterapija ni luksuz. Ni nadstandard. Ni dodana vrednost.
Je nuja.
Vsako človeško telo potrebuje gibanje. Težkemu cerebralcu ga omogoča nevrofizioterapija.

Športni voziček ni luksuz. Ni nadstandard. Ni dodana vrednost.
Vsak človek ima pravico iti v naravo. Vsak človek ima pravico do spoznavanja svoje okolice, do doseganja svojih ciljev.
Invalidski voziček ne pomeni, da noče, ampak da ne zmore.
Vsi imamo več parov čevljev. Petke, superge, balerinke, škornje.
Voziček je zelo lahko primerljiv s čevlji.
Počivalnik so balerinke. Udoben, a na mestnih tleh.
Športni voziček pomeni dobre superge. Celo zimske škornje lahko nadomesti.

A mi si jih lahko privoščimo, nekaj milijard nas je in kitajci nam vse prinesejo k riti v ogromnih nakladah.
Vozički pa so unikati. Malo uporabnikov za vsak model, majhen trg, malo povpraševanja. In temu primerna cena, primerljiva s ceno avtomobila.

...

Nismo revni.
Pa smo. V tem našem sistemu smo zelo revni.

Moja petletnica se počuti revno. Triletnik se zgleduje po njej in ji vse verjame.
Ne gremo velikokrat v trgovino. Ko gremo, pa ima tipično držo revnega otroka. Vse si želi. Vpraša me, ali ima še kaj denarja od rojstnega dne. Vpraša me, zakaj mi nimamo denarja.

"Ne, da nimamo, draga moja. Le ne potrebujemo vsega tega."

Ne verjame mi. Še vedno si želi novih igračk in nekaj, kar imajo prijateljčki v vrtcu.
Tisti prijateljčki, od katerih se moja punca počuti manjvredno. Ker mi zbiramo papir in denar za sestrico. Ker vidi, sliši, čuti.
Vprašala me je, zakaj nimam take službe, kot druge mamice, da bi imeli denar in ne bi prosili drugih zanj.

...

Je res potrebno razvrednotiti človeka, mene, mojo družino, samo zaradi tega, ker je Sara drugačna?

Ali je vse to potrebno zaradi tega, ker je Sara drugačna ali zaradi tega, ker sva midva nesposobna zaslužiti velike količine denarja?
Kako sploh priti iz teh okvirjev vpetosti in najti drugo pot, ki prinaša drugačne možnosti?

Kako se znebiti teh neskončnih občutkov nevrednosti, manjvrednosti, ponižanosti?

...

četrtek, 14. marec 2019

MOJA SRČNA PLAT

Večkrat sem že pisala o pomenu vzgoje zame. Kako zelo se posvečam temu, da bi otrokom dala zavestno popotnico za življenje, v katerem bodo znali in upali živeti sebe.
Sebe kot osebo, ki čuti, občuti, se odziva, upa biti pristen, zna biti srčen, se zaveda sebe, svojih čustev, svojih močnih področij. In zna ter upa vse to izražati.

Že ob misli na dojenčka pred šestimi leti sva s Hermanom o tem ogromno govorila. Malo zato, ker jaz tega nisem imela, a sem zelo, zelo potrebovala, malo pa zato, ker sem se ob svoji najstarejši, Sari stalno spraševala, če sem naredila dovolj, ali sem naredila prav?

Sama pri sebi se zavedam, da moja nizka samopodoba, nizka samozavest in problemi v odnosih in komunikaciji izhajajo iz otroštva. Nihče ni kriv, a enostavno v tistih časih pogosto ni bilo ne časa, ne prostora za čustveno inteligenco.

Tako ob Ajdi in Patriku največ časa posvečam pogovorom. O vsem.
Priznam, pogosto, vedno pogosteje je zelo težko, kajti pogovori se poglabljajo, teme postajajo resnejše, zelo življenjske, jaz pa moram napeti kar velik del sivih celic, da ni vse skupaj samo čvekanje.

Torej, ob branju pravljic si že nekaj mesecev pripovedujemo, kako se liki iz pravljic počutijo. Kaj doživljajo. Kako bi bilo vse to v našem svetu.

Ob interakciji z drugimi ljudmi se vedno pogovorimo o naših odzivih. O našem odnosu do nečesa ali nekoga.

Ob vsem novem iščemo vedno dobre, lepe, pozitivne stvari.

To je lahko.

Potem pa pride del z vprašanjem, kako se ti počutiš? Kako ti vidiš? Kako se imaš sam s sabo? Kje si v družbi? Kaj te veseli?

Tu pa zablokiram.
Ugotovila sem, da blokada izhaja iz mene. Iz moje lastne perspektive samovrednosti, nizke samozavesti, strogosti do sebe. In seveda, iz navade primerjanja.

Vendar, kako učiti svoje otroke, ko pa se še sama učim?

Nasproti mi je prišla Kristina Dia Gorenc, srčna mama, ki je za to izučena.

Z Ajdo sva se v torek popoldne udeležili njene pravljične delavnice. Nisva vedeli, kako točno bo izgledalo, predvidevali pa sva, da bo z njimi medvedek Mavri s svojimi zgodbami, ki sva ga videli na spletni strani.
Sama sem imela pričakovanja, da bo srčnost Ajde tam našla svoje gnezdo.

Bilo je veliko več kot to.
Kristina Dia ni samo izučena, da vodi otroke, za to moraš biti ustvarjen. Namreč, Kristina dejansko začuti otroke. Toliko jih že pozna, predvsem pa zelo dobro pozna metode svojega lastnega dela, da lahko z rezultati trdno stoji za vsem.
Energijo začuti že zelo kmalu, ko preko svojih potrjenih metod opazuje otroka. Zato tudi dela v majhnih skupinicah. Sama ne bi opazila, če si ne bi upala kasneje kar vprašati. Šele potem sem dojela, koliko je z vsakim od otrok naredila v eni uri pravljične delavnice.

Po delavnici sem doživela svoj AHA! moment. Ajda, ki jo kreiram jaz v svoji glavi, ni Ajda, s katero preživljam čas. S toliko odgovori me je presenetila, da sem se zamislila. Ne v smislu, da je ne poznam, ampak v tem, da sem dojela, kaj ji je zares pomembno. Njej, Ajdi. Ne meni.
Videla sem, kako se vidi sama in kaj ima zares rada.

Kasneje sva se o tem pogovarjali in hvaležna sem, da se Ajda rada pogovarja takšne stvari.
Bilo pa je drugače, saj sem sama vedela, v katero smer lahko peljem pogovor, kako lahko vprašam, da dobim odgovor, ki je njen. Ne tisti, za katerega otrok natuhta, da bo mamici všeč. Mislim, da mi je celo uspelo, da je bila suverena, da sem ji dala potrditev, da je sprejeta, kakršnakoli je.
Priznam, tik po delavnici je bilo veliko lažje kot danes, ko moram že precej bolje pomisliti, kako obrniti vprašanje.

Hkrati sem ob Kristini Dii dobila potrditev, da sem na pravi poti, da pogovori z otrokom pomenijo zelo veliko.

Midve bova še šli h Kristini. Sama imam kar neka mini pričakovanja, kaj vse bom še lahko doživela ob moji punci in se obenem učila tudi sama, kako spodbujati otroka, da spoznava čustva in jih zna izraziti in poimenovati ter se ob tem pocutiti sprejet, ljubljen. Še bolj mi je pa v izziv, kako otroka pripeljati do zavedanja svojih pozitivnih, močnih strani.

Tokrat je Ajda odšla navdušena, ko si je zavedno rekla, da zelo dobro riše in ustvarja. Se mi zdi, da je našla en velik del smisla v svojem veselju 💜

Kristina Dia Gorenc deluje v Ljubljani, njene delavnice, tečaje, mentorstva in izdelke najdete na spletni strani diamantko.si, kjer so tudi podrobnejši opisi.
Tam se lahko na prvi pogled spoznate z medvedkom Mavrijem in preberete več o njenem delu s srčnimi otroci in starši.

Ima tudi fb stran, kjer sem jo spoznala jaz v enem njenih čudovitih zapisov:
@Srčni otroci in starši by Kristina Dia.

petek, 08. marec 2019

Tebi, draga 💜

Draga moja, te poznam ali pa ne.
Vem pa, da v tebi bije srce.
Tisto veliko, radodarno, ranjeno, navdihnjeno, veselo, včasih žalostno ... A vedno, vedno, vsaj malo ljubeznivo.

Naj bije! Naj usmerja tvoje misli!
Naj da ritmu beat, naj da Biti stil, da si ti Ti!

Bodi samosvoja, ljubljena, hvaležna.
Si močna in unikatna, vredna vsega najlepšega.
Bodi ti. Ti si najboljša verzija sebe in tudi zaradi tebe se svetu godi ta lepa stvar: Ljubezen 💜

Draga moja, ti si tista, ki si pomembna.
Zavedaj se - sebe, svoje moči, svoje ljubezni.
Zaradi tebe svet okoli tebe cveti.
Hvala, ker si 💜

(Petra Vrankar, 8.marec 2019)

četrtek, 14. februar 2019

MIDVA

Tale objava čaka že lep čas v moji glavi. Danes pa je sonce ravno prav sijoče, da najin svet delim z vami.

Midva.

Definitivno neobičajen par. A tako vsakdanji.

Že ko sva se spoznala, je bilo vse na glavo. Najin prvi zmenek je bil sprehod s Saro. In vsak naslednji tudi.
V bistvu se iz glave sploh ne morem spomniti, kdaj sva prvič doživela čas samo za naju. Namreč, tu je že bila Sara in stalno je bila zraven. Tako je Herman dobil kar celoten družinski paket.

Sara ni nikoli imela dneva pri svojem očetu, ne vikenda, ne kar tako počitnic pri starih starših ...
Oh! Zdaj se spomnim, šla sva v Sarajevo! Najin vikend! Sara je bila pri dediju in babici ;)
Kako hvaležno se spomnim na vsak trenutek, ki sva ga preživela sama. Bodisi sva šla na hitro na pico v Kapro, na obisk k Hermanovi sestri, na obletnico prijatelja ali nazadnje, na poroko mojega očeta ;)

Hkrati pa so vse to trenutki, ko sva še rastla. Še vedno rasteva!

Ampak mislim povedati, da sva začela precej neobičajno (kar ne pomeni, da je tako pri nas redko).
Spoznavati sva se morala že v družinskem okolju, s skrbjo za otroka, povrhu pa je to še otrok, ki me je potreboval ves čas ob sebi.
Izkoriščala sva sprehode in izlete, da sva govorila. Skušala sva izkoristiti, kar je ostajalo od izmučenih večerov.

Ni bilo lahko. Niti enostavno ne. Kar pasti v situacijo in sprejeti vse skupaj. Vsak vsakogar.
A peljala sva super v družinskem duhu!
Kmalu smo se preselili in tik zatem se nam je pridružila Ajda, nato še Patrik.

Družina je obema pisana na kožo. Ob mulčkih gledava v isto smer, želiva si več od vzgoje, želiva si danes delati pot za prihodnost. Znava se dopolnjevati in v vsem tem času sva se naučila en drugemu kriti hrbet, odnašati rit, podpirati lenobo in kar je najpomembnejše, poslušati en drugega in se slišati.

Joj, kakšno hvaljenje, kajne?

To je naš vsakdan. Najina družina.
A tu sva tudi midva. Jaz in on. Petra in Herman.

Tu pa je zgodba malce drugačna. Hmmm, kje pa ni? Naj prvi dvigne roko, ki je popoln in ima svoje življenje popolno, z odnosi vred. Vidite?
(Vsi smo krvavi pod kožo in zavedam se, da nekateri kimate, drugi odkimavate. In prav je tako!)

Narazen sva šla že po prvem skupnem božiču! Vsak s svojo ogromno prtljago let se nisva niti malo slišala, niti sanjalo se nama ni, da se lahko o tem pogovarjava.
Mislim, da je trajalo manj kot dva dni, ko sva si dala še eno priložnost.
Imela sva vzpone in seveda je bil vsak vzpon posledica ali povod za nekaj padcev. Jaz sem zasledovala, on se je umikal v svojo jamo s petimi ključavnicami. Saj veste, Venera in Mars in Avdić in te fore? ;)

No, a ves čas je bilo eno: prenašal me je.
Verjemite, nisem lahka! Lahko bi šel. Lahko bi šel k prijateljem, pa ni šel. Lahko bi šel na pivo, pa ni šel. Lahko bi šel domov, pa ni šel.
Ostal je. Vedno znova.

Spomnim se večera s prijateljico, ko sva pili čaj v vaškem lokalu. Takrat sem imela ogromne probleme z vsemi!
Povedala mi je za sočutno partnerstvo.
Oh, moj svet se je odprl.

Seveda so minila leta. Zdaj nas je pet, tri leta nazaj smo se drugič selili, preživela sem svoje muhe in danes se zavedam, da jih bo še kar nekaj. Našla sem jim ime: moj Ego.

Vendar vsa ta leta vmes so bila ena sama rast. Rast kot oseba, mama in partnerica.

Kakšni dve leti nazaj sem kupila partnerske kartice. Kontaktirala Janjo Urbančič, bila nasploh čisto v tem, da sem dajala iz sebe ves balast. Vsak mesec je prišel na vrsto dan, ko sem norela tudi doma in Hermana podila stran. Bila sem jezna, razočarana, nemočna, neljubljena, nesprejeta, zmedena.
V sebi pa sem v prostih trenutkih premlevala, analizirala, obsojala, kritizirala. In se hkrati učila.

Učila!
Prebrala sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Poslušala veliko webinarjev.
Se učila, kako hudiča sebe in naju postaviti v tisti odnos, ko pa sem jaz popolna in on tako zaprt vase?
Hehe, bilo je vse to in še več.

A v vsem tem času je bilo v bistvu ogromno čudovitih dni, trenutkov, ogromno ene ljubezni, naklonjenosti, predvsem pa stalno gledanje v isto smer.
Le zavedala se nisem tega.

Kar naenkrat je bil na fbju nek webinar, kjer je Janja Urbančič gostila Alberta Mrgole. Spomnim se, da sem spodaj šivala, dala slušalke na rdečo glasnost, a še vedno, da sem sploh kaj slišala, mašina ni smela brneti.
Enega naslednjih večerov sem poslušala njun posnetek iz maratona pozitivne psihologije, 'Ljubezen zavedno ali za vedno'.

Pa to sva midva!
Počasi sem našla tisto nišo, kjer sem vedno znova našla naju. In seveda, sebe.
Da ne govorim o tem, kolikokrat sem potem pri Ani Bučević slišala veliko o sebi.

Oh, kakšna koklja! Oh, kakšen Ego!
Video Vezal-a je bil moj AHA! moment, ki mi še danes prikliče nasmeh na obraz.

Ko pogledam na vso prehojeno pot, na najin odnos ... Ki nama od nekdaj govori, da imava nekaj, kar morava najti, odkriti, negovati, izbrusiti in dati naprej. 
Si mislite, da sem se lani spraševala, kaj bo, ko bom z delom na sebi tako daleč, da ne bom več potrebovala Hermana? Kaj bo, če bo on še vedno tako tih, kar se tiče čustev? Kaj bo, ko bom naslednjič zasledovala, on pa se bo umaknil?

No, to se ni zgodilo.
Ko sem z delom na sebi prilezla do sem, kjer sem zdaj, me je on že davno čakal!
Nimam pojma, a je bil že zdavnaj tu, ali mi je sledil, kot pravijo life coachi (da moški vedno sledi svoji ženski). Niti ni važno.
Vem pa to, da je bil vedno ob meni!
Sprejemal me je že dobrih osem let nazaj in sprejema me še danes. 

Čisto drugače je.
Zakaj?
Predvsem sem se jaz zavedela vsega, kar sem delala, kako sem delovala.
Bezala sem ga v jamo, hvalila njegovo očetovsko plat, a tako zelo kritizirala dejstvo, da ni romantičen. Želela sem si darila, a nisem videla, kako mi daje vso svojo ljubezen na svoj način. Z darili vred, ki jih sedaj tako rada poslušam v avtu!

A romantiki so le eni od vseh, pa vsi govorimo jezik ljubezni. Vsak svojega.
In ko sem ugotovila, kako čudovit jezik govori Herman, me je postalo sram.
Sprejela sem ga. Ni bilo potrebno drugega.
Seveda je pretekel čas, da sem spoznala vse to. Korak za korakom.

In preteklo bo še ogromno časa, preden bova oba rekla, da sva doživela vse.

Vsak dan sem hvaležna zanj.
Nimava večernih pogovorov, ne greva na zmenek.
Imava pa jutranje klice, ko jaz odložim svoje 'mama poslanstvo' in ima on za seboj že polovico delovnika
Ne kupuje mi stvari, ki si jih želim, ampak kar potrebujem.
Ne odloča se prav rad in ne pametuje mi o ničemer.
Mi pa vedno da misliti.
Postavlja me v situacije, ko vprašujem sama sebe.
Postavlja me pred lastno ogledalo in je tam zadaj, ko sem razočarana in mi pokaže drugo plat.
Ob meni je, ko sem vesela in se veseli tudi on.
Z menoj je, ko je pot prestrma zame in mi poda roko.
Tu je, ko se učim in mi kaže, da je vedno čisto vse tako, kot mora biti.
In tako je prav.

Veselim se poti naprej, vsak dan znova!
Čudovito je, ko se zaveš, zakaj si skupaj.
Kako si pomagati odkrivati rane in jih tudi zaceliti. Kako se skupaj veseliti tako majhnih stvari, kot je debatni krožek mulčkov, sproščena najstnica s spazmi, skupno popoldne zunaj ali super pobeg na obalo.
Čudovito je zavedanje, da ni važno, kaj je tam zunaj, kdo kaj pričakuje in kako naju vidijo drugi.
Čudovito je zavedanje, da se trudiva zase, da se odpirava en drugemu in da sva s tem vzor svojim otrokom.

Mnogo stvari je še, ki čakajo na naju z izzivom. Mnogih se bojiva.
A sva skupaj.

Hvaležna sem zanj. In zase.
Za naju 💜


 

SARA PIŠE SVOJO ZGODBO

Sara je trinajstletno dekle, ki se rada smeji. Rada sije v svojih očeh in sije ob radovednosti in njej ljubih ljudeh.
Sara je doma v okolici Kamnika, hodi v osnovno šolo s posebnim programom (PPVI) na Roje, v Domžale. V šoli uživa, predvsem v družbi svojih sošolcev.
Sara ima zelo rada sprehode. Ne zdrži, da bi stali na ulici ali ob poti in klepetali. Daleč, daleč bi rada šla. Bolj kot sprehode ima rada vodo. In zatem, živali. No, ne kar vse. Konje in pse.

Zakaj pišem o Sari?
To dekle se je že pred rojstvom odločilo, da si bo izbrala zelo močno življenje. Da bo učila ljudi okrog sebe o vrednotah, o resničnem smislu in o sami, čisti Biti.
Sara se je rodila s poškodovanimi možgani, kar je posledica moje okužbe s citomegalovirusom v nosečnosti. Tako se njeni možgani do poroda niti niso razvili pravilno in Sara živi s težko obliko cerebralne paralize in epilepsijo.

Sara ni nikoli samostojno, brez pomoči stala na svojih nogah. V življenju ni naredila koraka, niti se ni usedla sama. Sara ne govori z besedami in ne zmore kazati z rokami. Že dobra štiri leta pa tudi ne je več skozi usta, ampak s pomočjo gastrostome, ki je speljana v njen želodec.
Popolnoma je odvisna od pomoči drugih ljudi.

A to je le Sara, ki ima cerebralno paralizo.
Cerebralna paraliza pa nima Sare!

Sara živi, čuti, se veseli, uči in hrepeni!
Poleg vsega, kar ne zmore, je cela paleta stvari, ki Sari lepšajo življenje!

Sara se rada giba. Čeprav ne zmore sama kontrolirati svojega telesa in čeprav so povezave med možgani in telesom pobrkljane, zmore pokazati hvaležnost po vsaki uri nevrofiziterapije (nfth).
Trenutno ima na voljo uro in pol nfth na teden, v šoli. Terapevtka je z njo že celo življenje in je neprecenljiva v našem svetu. Vaje in gibanje Sari pripomorejo k ohranjanju fleksibilnosti telesa, tj. ohranjanje stanja, preprečevanje kontraktur, preprečevanje ali vsaj blaženje spazmov ali krčev v mišicah.

Poleg nfth Sara obiskuje logopedsko obravnavo na URI-Soča v Ljubljani, kjer se uči sistema neverbalne komunikacije. Oziroma, se mi učimo njenega sistema pogleda z očmi in ji skušamo približati delovanje s pripomočkom, ki je na voljo. Z njim bi lahko nekoč dosegla neko stopnjo samostojnosti v smislu, da bo zmogla priklicati sogovornika, povedati, kaj potrebuje ali kaj si želi. A pot do dne, ko ga bo zmogla upravljati je dolga, še daljša pa, da bo komunikator enkrat zares njen.

Sicer Sara večino dopoldnevov preživi v šoli.
To je prav posebna šola, saj poleg prilagojenega programa, dnevnega varstva, izvajajo tudi posebni program vzgoje in izobraževanja. V Sarinem razredu se ne učijo brati in pisati, računati in reševati fizikalne in kemijske naloge. Učijo se samostojnosti in samozavedanja. Tiste osnovne stvari, ki smo se jih mi, nevrotipični posamezniki v večini naučili spotoma, v zgodnjem otroštvu oziroma v predšolskem obdobju. Seveda pa tudi berejo in se marsikaj naučijo. Sari pa je očitno najbolj pri srcu družba, saj je drugje kot v šoli nima. Po toliko skupnih letih so zelo povezani in prijatelji v pravem pomenu besede :)

Po šoli Sara doma malce počiva, gleda svoje najljubše risanke, ob tem pa se odvija naš vsakdan. Kolikor se da, izkoristimo dan, sonce in tople dneve za preživljanje zunaj. Sprehodi so naša stalnica. Raziskujemo okolico, mesto in se ustavljamo na igralih ob poti. Sarina sestrica in bratec obožujeta igro na igralih, plezanje, igranje vlog in vse, kar je novo, neznano! In Sari zares lepšata čas, saj jo vključujeta v marsikatero aktivnost in tiste prave pogovore.

Sem in tja pa si privoščimo izlet. Včasih je bilo to raziskovanje naše deželice, zdaj pa že kaki dve leti izkoristimo dobro kondicijo in se zapeljemo na obalo. To je namreč tisto, kar smo po nekaj letih potepanj s Saro ugotovili, da ima najraje, ji pomaga, jo pomiri in napolni z energijo.

V splošnem je že od majhnega najbolj srečna v vodi, a z rastjo so prišli močnejši spazmi, huda skolioza, občasne močne bolečine v njenem telesu. Voda jo povsem sprosti in dve leti nazaj smo skupaj ugotovili, da dodatno energijo dobi v morski oz. slani vodi. Le-ta je bolj gosta, kar njenemu telesu dodatno olajša stanje.

Poleg vode in sprehodov se Sarine oči zasvetijo ob psih in konjih. Ob konjih lahko v tišini v svojem vozičku sedi tudi uro! Od psov pa ima najraje večje pasme, še boljše pa je, če jo pes zmore začutiti in se postaviti pod njeno roko, da se ga dotakne. Skoraj vsem psom uspe!

Sarino stanje nas vse dela posebne. Ob njej se zavedamo, kaj je pomembno, kaj imamo, kdo smo in kaj si želimo.
Naučila nas je ogromno in še zdaleč ni končala!
Je naš navdih in pogosto smo hvaležni prav njej za vse - kdo smo, kdo postajamo, kako znamo izkoristiti dani čas in kako zelo smo povezani.

Ob Sari imamo sanje. Vsaj jaz jih imam. Pokazala mi jih je ona.
Zares obožuje biti zunaj in hoditi. No, ona je v vozičku, a saj razumete, kajne?
Dolge razdalje so ji pisane na kožo.

In, ker ne zmore veliko drugega, zakaj ji ne bi omogočila tega?
Verjamem, da s svojo potjo zna premakniti marsikatero mnenje.

Mnenje o tem, da so ovirani ljudje reveži ali karkoli podobnega.
Niso! Le drugačne poti jih čakajo, drugačne možnosti imajo in kar je najvažnejše, v našem svetu morajo biti veliko močnejši od vseh nas, da si lahko zagotovijo uresničevanje lastnega poslanstva. Njihove poti so predvsem drugačne, navdihujoče, najbolj pa življenjske, močne!

In naša Sara je zelo močna!

Uspelo ji je, popolnoma brez besed, da mi je dokazala, da je ne veseli nič bolj kot gibanje in svež zrak.
Jaz pa sem rabila dobra tri leta, da sem se pripravila spisati to besedilo.

Pred tremi leti je Sara prerasla svoj športni voziček. V tistem času se ji je po obdobju hitre rasti začela pojavljati hipotonost v trupu (ohlapne mišice hrbta in trebuha) in nastala je hitro napredujoča skolioza.
Trenutno je to celotno dejstvo, zaradi katerega Sara potrebuje veliko dodatne pomoči.

Za njene in naše sanje z njo si želimo velik športni voziček. ZZZS ji financira le individualno izdelan počivalnik, vsaka druga, dodatna stvar je samoplačniška.
V Ameriki obstajajo super športni vozički za odrasle osebe z oviranostmi in obstajajo dobavitelji v EU.

Kot drugo pa Saro v prihodnjih mesecih čaka operacija skolioze - težka operacija na celotni dolžini hrbtenice.
Po tej operaciji pričakujemo boljše možnosti za krepitev trebušnih in hrbtnih  mišic, manj problemov s prilagajanjem pripomočkov in sčasoma lahko pričakujemo boljšo koncentracijo v umu, saj sedaj veliko energije porabi za komaj zadostno kontrolo telesa in glave.
Za vse zastavljeno pa bo potrebno veliko dodatnih ur nevrofizioterapije.

Sarino terapevtko bo v tem času zamenjala druga nevrofizioterapevtka, ki bo prevzela delo v šoli. Kljub temu pa bomo po operaciji hodili k dosedanji nevrofizioterapevtki, ki Saro pozna in je vajena dela z njo (te menjave ljudi v življenju so tudi stresne), a bodo vse te terapije samoplačniške. Poleg tega pa ob bobath programu dela terapijo po metodi Masgutove, ki Sari zelo odgovarja, jo sprosti in naravna.

Tu potrebujemo vašo pomoč.
Finančno smo izčrpani, vse to pa nas s stroški vred čaka že sedaj.
V prvi vrsti si moramo do operacije zagotoviti sredstva za nemoteno izvajanje terapij v pomladnih in poletnih mesecih in kasneje.
Ob tem pa si zares želimo imeti lahek športni voziček za Saro, ki bi zmogel neravne terene, gozdne poti, travnike in makadam. Tak voziček stane približno 4000€.

Najhuje mi je zbirati sredstva za svojega otroka, zato sem se odločila, da večji del pomagam.

Tako bomo za Saro zbirali star papir, reklame, karton. Ob tem nimate velikih stroškov, le prijazno prošnjo, da zbrano odpeljete na Dinos in tam poveste, da ste pripeljali ZA SARO.

Občasno bomo mi doma kaj ustvarjali. Idej nam ne zmanjka, veselja ob ustvarjanju pa tudi ne ;)
Na Sarini fb strani je album s fotografijami izdelkov, ki jih družinsko licitiramo ali prodajamo za Sarin namen. Vsa navodila so tam.

Odprti smo za ideje in predloge, kako nam pomagati zbirati sredstva.
Nikoli se ne ve, mogoče pa v toplejših mesecih povabimo na enega Sarinih dolgih sprehodov in s tem zberemo kaj za dober namen ;)

Vsem, ki ste z nami pa NAJLEPŠA HVALA 💜

-------

Za Saro je odprt sklic pri društvu Beli Jastreb.
   
Društvo za razvoj osebne pomoči BELI JASTREB
Cesta v Gorice 25/1
1000 Ljubljana

TRR: SI56 0510 0801 3702 503
Swift: ABANSI2X
Koda namena: CHAR
NAMEN: SARA
SKLIC: SI00 7841

-------
Za vse dodatne informacije in sporočila lahko pišete na petra.vrankar@gmail.com

-------

HVALA! 

četrtek, 07. februar 2019

PISANJE IN BLOKADE.

Zakaj pišem?

V prvi vrsti zase.
Ko recimo danes pogledam kak zapis od lani, vidim svoj napredek.
Ne v pisanju, hehe ;)
V svoji rasti. V svojem razmišljanju.
Pred časom sem zasledila, kako me je Herman nekajkrat pohvalil pred prijatelji. Koliko sem naredila enega napredka v zadnjem letu!
Saj veste, že dolgo tega sem stopila na pot samospoznavanja in uresničevanja.
A res, v zadnjem letu sprejemam in srkam tudi vso pomoč, ki jo dobim preko drugih ljudi, ki učijo.

Kako si včasih zaželim, da bi si znala vzeti vsak dan za pisanje bloga! Za zapise o mojih spoznanjih, novih znanjih, uvidih, predvsem pa o tem, kako prav vsak dan sprejmem priložnost novega začetka za spreminjanje sveta s svojim mišljenjem.

Vem, lahko bi pisala dnevnik, v enega svojih čudovitih zvezkov.
Pa saj imam svoj čarobni zvezek. Polnim ga ob poslušanju videev medtem, ko šivam. Ja, včasih sem res kot multipraktik, čeprav zase raje trdim, da sem kot moški, ki pregovorno ne zmore misliti na dve stvari hkrati. No, jaz ne samo pregovorno, prav zares ne zmorem!

Ni mi do pisanja v zvezek. Rada delim svoje misli. Svoja opažanja.
Verjetno zato, ker v realnosti nimam sogovornikov. Hermana, ja, to že ;)
Ampak iskreno, imam samo eno prijateljico, ki me je pripravljena poslušat v debatah o Sari, o mulčkih, o manifestiranju, o ustvarjanju, kreiranju, povrhu pa še o vsem brezveznem balastu. Samo eno. Te dni jo že kar pogrešam 💜
Najverjetneje zato pišem. Namesto pogovorov, ki jih nimam, ker nimam družbe za meni ljube debate.

Včasih sem mislila, da z blogom vsaj malo ozaveščam in predstavim en vidik življenja s posebnim otrokom.
Zdaj v ta namen dvomim.
Dejansko zadnje mesece že verjamem, da me večina posebnih staršev prav prezira, če ne celo sovraži zaradi mojega pisanja o Sari. Zares smo si različni.

Eno obdobje sem sanjala, da mi bo uspelo najti bralce za moje zapise.
Bralce, ki bi ob mojih zapisih z menoj debatirali, saj veste, v obliki komentarjev.
Dolgo sem čakala, da bi dočakala koga, ki bi se res upal odpreti, ki bi mu dala misliti, ki bi povedal ob kakem mojem zapisu svoj uvid. Nekako sem si to najbolj želela. S tem bi moj blog rastel. S tem bi postala neka skupnost. Ne samo jaz na eni strani in - žal pasiven - bralec na drugi strani.
Pa sem obupala.

Pogosto Hermanu potožim, kako zelo rada bi pisala!
Tako visoke cilje sem imela in zares kul načrt! Še vedno vse čaka. A jaz si ne znam razporediti časa.

Vse delam v naglici, vsak dan si zadam preveč in potem ...
Naredim toliko, da odkljukam alinejo na 'to-do listi'.

Vse to so moje blokade.

Nihče ni kriv.
In ne, ne bom odnehala.
Niti ne bom zdaj drastično zagnana za nekaj novega.

Spoznavam se.
Prva stvar ob meni je potrpežljivost.
Ne, pomanjkanje potrpežljivosti.
Jaz bi rada že vse včeraj :)

No, in ko bi zdaj analizirala vse svoje blokade, ki so v bistvu zajete zgoraj, se vsakič znova znajdem pri potrpežljivosti.

Enkrat vmes sem imela ogromen "AHA moment" z navdihom.

In zdaj?
Zapisala sem ga v planer iz leta 2017, v katerem je plan za tale blog.
Počasi bo treba v akcijo!

Torej, vam razkrijem, zakaj pišem?
Tisti moj prvi cilj, čisto prva misel, ki se mi pokaže nad čelom, kadar pomislim na to? Poleg vse terapevtske vrednosti, izlivanja čustev in nizanja misli ...

Pišem z namenom, da si zagotovim mesto na trgu dela čez pet let.
Prav s tem namenom tudi šivam.
Seveda še ne vem, kaj in o čem bom pisala čez pet let. Lahko, da bo res knjiga, mogoče bom takrat že motivacijska govornica s svojo Saro in njenim Tobiijem, morda pa se mi le uspe spraviti toliko v red, da si bom kje priborila mesto kolumnistke.

Vendar čez pet let bo Sara stara že osemnajst in pol.
Tik tak bo minilo, vam rečem!
In takrat bom lahko izbirala med tremi možnostmi:
Biti družinski pomočnik, kar pomeni biti na voljo Sari v zameno za nek minimalni dohodek, hkrati pa prepustiti občini njen dohodek (invalidnino in nego) in njen delež dedovanja.
Iti med osebne asistente in biti asistent Sari za 40ur tedensko, kjer spet država za poplačilo asistenta Sari vzame invalidnino in nego.
Ali pustiti Sari svoje dostojanstvo in ji omogočiti živeti življenje, čimbolj prilagojeno njenim željam? V tem primeru ji želim zagotoviti, da bo imela svojo lastno invalidnino in nego zase, jaz pa bom potrebovala svoj dohodek. 
In ker zmorem, vem, v čem sem dobra in se v tem urim, zakaj ne?

Že davno sem izbrala tretjo možnost. Potrudila se bom, da jo uresničim in omogočim moji Sari precej lepše, predvsem pa udobnejše življenje v njenem telesu.

Zato pišem.

Najlepša hvala vsem, ki me podpirate 💜
Lepa hvala vsem, zaradi katerih vsak dan tuhtam, kako biti boljša.
In vnaprej hvala vsem, ki se bomo še srečali na tej poti. Se že veselim!

Najbolj zaslužni za mojo pot so pa itak Sara, Ajda in Patrik. Sara me žene naprej. Ajda in Patrik pa sta tista dva, katerima želim z zgledom dokazati, da je vse mogoče.

Meja je nebo!

ponedeljek, 04. februar 2019

ZAKAJ POMAGAM?

V zadnjih dneh, tednih sem pogosto z mislimi pri dejstvu, zakaj nam finančno ne gre?

'Nam' mislim na splošno, nam, Slovencem?

Zakaj tolikokrat krožijo zgodbe o družinah v stiski?

Zakaj poslušam in berem pretresljive zgodbe botrstva?

Zakaj je skoraj neizogibno, da se zbirajo finančna sredstva za invalide, njihove družine?

Zakaj sploh se ljudje znajdejo na robu, v neizhodni situaciji? Zakaj si v Sloveniji večina teh ljudi ne zna oziroma ne zmore pomagati sama, z delom, s svojimi sposobnostmi, s spreminjanjem stvari, situacij in z akcijo v smeri sprememb?

...

Na drugi strani so ljudje, ki lahko zvozijo.
Če ne drugega, so finančno preskrbljeni in v tem primeru je nekaj problemov rešljivih z denarjem (ja, tudi zdravje), o problemih z vrednostjo brez cene pa se zelo malo govori (razen v srčnih zgodbah). 

In ti na drugem bregu ... no ...

Včasih se sprašujem, kaj je neki najbolj vsakdanji, povprečni sredini ljudi merilo, da je nekdo na socialnem robu in da ob čisto vsakem nevsakdanjem finančnem dogodku pade še nižje?

Včasih se mi zdi, da si v Sloveniji večina ljudi revne predstavlja kot brezdomce. Kot neumite, razmršane ljudi. Kot nekoga, ki bi moral itak že prodati svoj dom, iti v barako in seveda, ne imeti avtomobila.

Včasih se mi celo zdi, da je v Sloveniji bolje sprejeto biti zavisten, negativen, prvi, ki skoči z opazkami, vprašanji o upravičenosti, da se potem lahko še drugi sprostijo s svojimi mislimi, dvomi ...
V situacijo nekoga pa se nihče več ne poglobi.

Kolikor smo družba zares srčnih, dobrodelnih ljudi, prav toliko smo tudi družba škrtuhov, zavistnežev, privoščljivcev.

Seveda ni lepo s prstom kazati na ljudi. Govorim o družbi kot celoti, tako da se v mojem zapisu mogoče lahko najde vsakdo.

...

V zadnjih letih sem se učila tudi tega razmišljanja.
Kaj se nekomu dogaja? Zakaj si drugi ne zmorejo vzeti par sekund, da bi samo pomislili?
Zakaj ljudje raje obtožujejo, hujskajo še druge, kot pa da bi bili vsaj tiho?

Zakaj si ne damo v um in v srce, da izbiramo sami svoje misli? In potem še, da če niso lepe in prijazne do drugih, da jih obdržimo zase?

Torej, humanost in dobrodelnost sta zelo občutljivi temi.
Obstajamo ljudje, ki se zmoremo postaviti v kožo drugega ali pomisliti, kako je tanka meja od lepega h groznemu, predvsem pa zavedanje, da nihče nima nikjer nobene garancije, da česarkoli ne bo sam izkusil. Ti ljudje poznamo, poznamo vrednost roba.
Socialnega, zdravstvenega, finančnega roba. In ti so zelo prepleteni in soodvisni.

Zakaj bi sploh kdo sodil?
Je to naša naloga?
Zakaj nekdo, ki ima, zmore, ne bi pomagal?
Mu bo zaradi tega zmanjkalo?

Od prijateljice sem si tako močno zapomnila čudovito, srčno misel nekega K.C.ja:
"Najmočnejši smo, ko pomagamo drugim in največji, ko o tem molčimo."

...

Vse to opazovanje zunanjega sveta me vedno znova odvrača od tega, da bi tudi sama zmogla iti čez to in izpostaviti svojo Saro.

Hm, torej zakaj vse to?
Kaj želim povedati?

Mislim, da je bilo vsaj tri leta nazaj, ko sem šla čez svojo lastno mejo in napisala prošnjo. Bila je bolj naša zgodba z dodano prošnjo.

Spomnim se, da sem takrat vsaj 1x tedensko Saro vozila iz Češnjic v Naklo na nevrofizioterapijo. Seveda je kmalu zmanjkalo denarja. Pa smo delali BDA, bili redno pri naši nevrofizioterapevtki.
Sara je takrat še hitro rastla, hkrati pa postajala mehkejša, posledično hipotona in to dvoje je načelo njeno hrbtenico.

Prerastla je svoj takratni športni voziček in zaželela sem si novega.

Seveda mi ni bilo blizu, da bi zmogla nov voziček kupiti z zbiranjem denarja zanj.
Zato nismo prav nič zbrali in zato ga še danes nimamo.

Vse preveč sem se postavljala v kožo tistih ljudi, ki sodijo.
In sem sama sebe obsojala.

Zakaj imaš še dva otroka, ko pa nimaš za Sarine vedno večje potrebe?
Zakaj imate dva avtomobila, ko pa bi lahko enega prodala in bila pač z otroki doma?
Zakaj imate takšno hišo, ki je polna stroškov, ko pa bi jo lahko prodali in šli v manjšo?
Zakaj pa hodite na izlete in poleti na morje, če s tem zapravljate denar?

Verjetno si mnogi lahko predstavljate, o čem govorim.

Sama pa se sprašujem, oziroma ne, že pred časom sem se nehala spraševati.
Zdaj zmorem razložiti, povedati.

Samo zato, ker imamo Saro, še ne pomeni, da smo vsi čisto drugačni. Niti Sara ni! Le za določena področja v življenju je prikrajšana, ker ima poškodovane možgane. Drugače pa je človek, kot mi vsi.
Tudi ona ima v svoji glavi svoj svet misli, s katerimi ustvarja želje in njej ljube stvari.

A to ne pomeni, da moramo biti zadovoljni s tem, kar družba potiho zahteva od nas. Družba v imenu države takim ljudem podari voziček in nekaj osnovnih kosov medicinsko tehničnih pripomočkov na mesec. Recimo, tri plenice dnevno, eno brizgo in tretjino cevke za hranjenje dnevno. 
Realno, vse ostalo je luksuz, odvisen od tega, kaj si želimo in kaj od želja si zmoremo privoščiti. Drugače povedano, vse ostalo je samoplačniško.

Ali zaradi tega, ker imamo invalida, ne bi smeli imeti nevrotipičnih otrok?
Bi morala vnaprej predvideti, kakšno bo stanje v državi, kakšno bo čez nekaj let stanje Sarinega telesa?
Ali zaradi Sare njena sorojenca nimata pravice izkusiti plavanja, smučanja, hrane iz restavracije, izleta v neznano?
Ali zaradi tega, ker Sara ne zmore peš, s počivalnikom pa tudi ne, ne smemo imeti želje po sprehodu po planini, stranpoteh, kolovozih?
Ali zato, ker malo manj perspektivnim otrokom država ne nudi dovolj terapij, ne smejo segati po dodatnih terapijah za boljše počutje? (Tudi, če zaradi njih ne bodo čudežno shodili, ampak le ohranili stanje?)
Ali zato, ker imamo starši možnost zapustiti trg dela za 650€ (neto) mesečno, nimamo pravice povedati, da nimamo denarja?

Kako zelo lahko je soditi?
Kako zelo lahko je delati neke zaključke? Brez, da bi poslušali našo zgodbo?

...

Naučila pa sem se še nekaj.
Štiri stvari:

Ni nam treba razlagati, opravičevati, polagati računov z ljudmi, ki nas ne sprejemajo, ne spoštujejo, ne razumejo.
Ne, da ni potrebno, povsem brezveze je prepričevati prepričanega.
Vsak ima svojo realnost in vsak se sam odloča, kako reagira. In kako se nekdo odziva na stvar, nam lahko pove nekaj o njem, ne o nas ;)

Ljudje moramo dvomiti. To je zelo pozitivno, ko se naučimo delati z našimi dvomi. Jih usmeriti v našo korist, v našo rast. Louise L. Hay spodbuja, da se stalno, o vsem vprašujemo. Da dvomimo.
In da se potrudimo najti odgovor.
Čudovito je, ko se naučimo iskati pozitivne odgovore oziroma v vsakem odgovoru najdemo pozitivno, lepo, navdihujočo stvar.
Torej tudi če je zgodba grozna, žalostna, se lahko iz nje izlušči nekaj čudovitega!

Sami sebi smo največji sovražnik. 
Kako zelo res je!
S svojimi mislimi vibriramo in s tem oblikujemo svet okoli nas.
Oh, kako zelo res je to!
Včasih iskreno povem, da je lažje situacijo razložiti popolnemu neznancu, ki si želi prisluhniti, kot pa prav tako posebni mami, od katere pričakuješ, da bo razumela. Vem, vem, velikokrat delujemo z egom, namesto s srcem. Včasih pač (ali žal) je res tako.

Ne glede na ves svet in na vsa mišljenja, občutenja, delovanja tam zunaj smo ljudje. In moja Sara je človek, ki živi z oviranostmi. A živi. Kot vsi mi. Sanja, kot vsi mi. Se smeje, kot mi vsi. Čuti, kot mi vsi! Ima določene stvari in aktivnosti rada in ji lepšajo dneve.
Kaj ni bistvo življenja, da ugotovimo, kdo smo, kaj radi počnemo, v čem smo dobri, ob čem smo srečni in to negujemo? Kaj ni bistvo, da stremimo k notranjemu miru in iščemo trenutke, ko smo srečni?

...

Jaz pa imam na hladilniku z magnetkom že dolgo pripeto razglednico z muckom. Na drugi strani je napisanih sedem alinej, kaj ima Sara rada. Kaj je njej v veselje. Ob čem se smeje? Ob čem dobi žar v oči?
Ja, in že nekaj let nisem dodala nobene alineje. Ker bo čisto dovolj, če ji bom čimvečkrat zmogla omogočiti čimveč od tega. A vsega ne zmorem sama, to vem že leta.
Ne zmorem, ker nimam denarja za "nadstandard", ki je nam, nevrotipičnim položen v zibko.

...

V teh dneh smo dihali z družino, ki se bori obdržati svoj dom. Kmalu bo konec in z vsem srcem upam, da bo vse tako, kot si želimo.
Pa vam priznam, da sem tudi jaz najprej vprašala drugo mamo, ki ji pomaga, ali je izrabila vse možnosti? Je pomislila na plan B, plan C? Je pravno podkovana?

Seveda sem dobila odgovor z vsemi utemeljitvami. Tistega večera sem izjokala svoj sram in naredila, kar sem čutila.

Najbolj mi je že v štartu odzvanjala misel, ali se zavedamo, da se lahko čez noč zgodi vsakomur? Ali imamo ob sebi vsi tako dobre prijatelje in ljudi, ki bi nam v stiski nesebično priskočili na pomoč?

...

Mene osebno moji odgovori na ti dve vprašanji niso všeč. Sama vsak mesec puščam položnice za kasneje. In upam, da bom s šivanjem prodala toliko, da jih čimprej plačam. Saj pridejo meseci, ko zvozimo. Ko ni rojstnih dni, ni registracije, ni nekaj izven plana. Takrat gre. A vsaka nepričakovana stvar, ki terja denar, pri nas terja odlaganje in nekakšne finančne pufe.
Imamo ljudi ob sebi. Vsi jih imamo, kajne?
Pa pomislite kdaj, kdo od njih bo sredi noči dvignil telefon, pustil vse, navlekel trenirko in prišel k vam, ker ga boste rabili?
Pomislite kdaj, če vam crkne stroj, pretoči peč, odpove avto, kako boste potem? Imate zlato rezervo? Ste situirani tako, da si boste lahko privoščili popravilo, rešitev?

No, midva se pogosto srečujeva s tem. V nedokončani hiši s skrivnostnimi cevmi, s starim strojem in pečjo, ki bi lahko pretočila že desetletje nazaj, sva pogosto samo hvaležna, da vse še dela.
Ob ljudeh, ki jih imava za svoje, je samo ena oseba, ki ima najnižji možni mesečni prihodek, in ona nama bo pomagala. To veva iz izkušnje.

...

Vse dni si mislim, kako je življenje lahko takšno? S kakšnim namenom smo si izbrali ljudi, ki nas preizkušajo, izkoristijo, zapustijo?
Kaj nas učijo situacije in odnosi, s katerimi se srečujemo vsak dan?
Kaj nas učijo ljudje, ki se rodijo drugačni, ovirani? Kaj nas učijo situacije, dogodki v življenju, ob katerih se počutimo nemočne? Ki nas spravijo v obup? Ko moramo prositi za pomoč?

...

Nismo tu, da bi sodili.
Če imamo možnost in srce, pomagamo. Če ne, prosim, izberite pametno odločitev in se ne odzivajte. Sploh pa ne z negativnostjo. S tem namreč nekaj sporočate o sebi, ne o pomoči potrebnih.

Konec koncev, še vam bom pisala o tem.
Veliko. A upam, da ne tako na dolgo :)

...

Danes pomagaj komu.
Ni treba dati denarja. No, lahko. Lahko pošlješ sporočilo.
Lahko pa nekoga obiščeš.
Lahko pokličeš nekoga, za katerega veš, da mu ni lahko v življenju.
Saj ni treba, da je človek v hudi nevarnosti, da se spomniš nanj. Lahko je to samo nekdo, ki je sam, ki je oviran in ne pove, da mu veliko pomeni, če ga kdo pokliče. Če kdo vpraša, ali kaj potrebuješ?

četrtek, 24. januar 2019

ZAČETEK VSEGA

V zadnjih prispevkih sem zelo iskrena.

Ja, upam si, ker sem to jaz.
In zakaj ne bi bila?
S tem vidim, kam sem prišla, kdo sem, kam grem.

Kmalu bo minilo eno leto, ko sem se znašla v zelo težkem položaju.
Težkem zame, marsikdo je takrat zamahnil z roko, češ, prav je tako.

Namreč, s sestro sva se zelo oddaljili.
Bil je nek mini dogodek, ko je pri meni odbilo dno. Saj se tako reče, kajne?

V glavnem, je res, da sva si vsaj 400% različni. Na stvari, življenje, odnose in dogodke gledava popolnoma različno.
Ja, vem, ponavadi se tega ne vidi, ker govorite z eno in sva potem kar obe v istem košu.
A kdor naju zelo dobro pozna, ve ... ;)

Kljub vsemu pa sva sestri. Vzgojeni sva enako in s to vzgojo sva ustvarili vsaka svoj pogled na življenje. Predvsem imava vsaka svoj pogled na vrednote in prioritete.

Spet, kljub vsemu sva sestri.
Celo življenje imava to zavedanje, ki je najmočnejše.
Naj se sliši še tako krščansko, je tudi zame krvna vez vseeno nekaj, za kar se je vredno potruditi.

Nikakor nisem zmogla mimo tega.
In sem delala.

Na odnosu. Na sebi.

...

Najino otroštvo je bilo sicer povezano, vse sva počeli skupaj, imeli isto družbo in približno iste dejavnosti. A v vsem tem sva živeli zelo različno. V družbi sva imeli vsaka svoje prijatelje, vsaka svoje dejavnosti, vsaka svoje teme debat in pogledov na življenje. A vseeno skupaj, razumete?

Spomnim se, da ji v puberteti ni bil blizu moj stil. Nekega dne me je prepričala, da sem si kupila črne elegantne hlače in od tedaj sem bila sprejeta.
Ko je končala srednjo šolo, sem jaz spet malo zalutala. Temu so ostali tako rekli, čeprav sem jaz v bistvu samo spet po tistih elegantnih hlačah poiskala sebe in navezala stik s svojimi starimi ljudmi. Cvetela sem na svojem bregu, sestra pa na svojem.

Vzgoja je bila bolj kot ne na psu, saj sva imeli ravno v turbulentnih časih mačeho, ki ni imela izkušenj z otroki, oče pa je bil odsoten deloholik. Tako sva obe večino časa plavali proti toku in z uporom dosegali nekaj, kar bi bilo sicer staršem lahko v ponos. Predvsem to, da sva bili zelo zgodaj samostojni.
Ja, bilo je zanimivo ;)

Potem pa je, prej kot moj dokončan semester na faksu, prišla Sara.

...

Postali sva povezani.
Jaz sem ob Sari predelovala dejstvo, da sem mati samohranilka, za povrhu pa sem še žalovala za nevrotipičnim otrokom.
Sebe sem vsake toliko časa nekje izgubila.
A s sestro sva bili povezani.

...

Po letih življenja, učenja, osveščanja in zavedanja sem se začela iskati. Svojo dušo, svoj namen, svoje poslanstvo.

Bolj kot sem se v čem našla, bolj je krhalo moj odnos s sestro. Razlike med nama so se vedno bolj poznale.

No, saj veste, malo sem čarovnica, malo čudaška, veliko pa nenavadna ;)

V obdobju pred enim letom, ki sem ga omenila že zgoraj, sem imela tako čas delati na sebi in se spoznavati brez zunanjega vpliva.
Zelo me je bolelo, žrlo od znotraj in klicalo po spremembi. 
Kaj s tem mislim?

Nisem imela nekoga, ki bi me vsak dan klical.

Spoznala sem, da govoriva popolnoma različna jezika ljubezni. Da imava popolnoma različen način razmišljanja.
Tistih nekaj mesecev sem bila ... samo jaz.

Počasi se nisem več, preden sem s kom govorila ali kam šla, vprašala, kaj bo ona porekla na to.
A svoboda na račun bolečine mi ni bila všeč.
Zato sem se učila.

...

Da so moji odnosi z ljudmi moji.
Da so moje prioritete moje.
Da je moj mir v duši moj in do njega pridem na svoj način.
Da ne rabim nikomur polagati računov.
Da ne rabim nikomur razlagati sebe z razlogom, da bi me potem sprejel.
Da nisem sebična, če spoštujem sebe.
Da ni sebičnost, če drugim postavim mejo.
Da je samo od mene odvisno, kaj čutim, kako se odzovem in kako ravnam.

Tekom mojega učenja sva se kdaj pa kdaj slišali ali si pisali.
Ves čas pa sem vedela, da je ne želim izgubiti.
Sklenila sem, da bom zdržala in se učila, dokler ne spoznam, kako najin odnos spraviti na eno sprejemljivo raven.

Enostavno mi ni bilo prijetno, ko sem kdaj slišala zgodbo, kako nekdo, ki je meni super človek, ne govori s sestro, bratom, da enostavno pač ne gre.
Ne, vedela sem, da moram najprej poizkusiti na še kakšen način, preden to postane moja zgodba.

...

Še bolj sem se učila.
Kaj sem se učila? Kje?

Imam navado, da na družbenih omrežjih ne sledim ljudem, ampak idejam.
Tako imam na telefonu vsak mesec približno 400 slik samo od tega, ko si shranjujem navdihujoče misli, pozitivne citate, življenjske resnice.
Enako počnem na Pinterestu, kjer imam luštne mapice z inspiracijami, afirmacijami, dušnimi čarobnostmi. 
Vse to me spodbuja k razmišljanju. Dokler ne dojamem gole resnice. Dokler ne znam stvari postaviti v realnost.
Hkrati pa sledim motivacijskim govorcem, ki razlagajo življenje, zakone, realnost, naš svet ...
Najljubša mi je Ana Bučević.
En njen video o sorodstvenih vezeh, izzivih najdete tu.
(https://youtu.be/jmVPLqNGKcc)

Trajalo je nekaj mesecev.

Kaj sem se naučila?

...

Da jo razumem v njenem delovanju in se zavedam, da je to njena realnost.
Da jo sprejemam, ker jo imam rada.
Da govoriva vsaka svoj jezik ljubezni in da je pač njen drugačen kot moj.
Da to ni moje, zato lahko to pustim tam.
Postavim pri sebi meje, do kam spustim in se tega držim.
Da sem iskrena in izražam svoja čustva.
Da odneham razlagati sebe in svojo družino, če nismo razumljeni.
Da ni pomembno, da bi bila sprejeta od drugih. Pomembno je, da se točno takšna sprejmem sama.

Najbolj pomembna lekcija zame je bila, da tuje mnenje o meni nisem jaz.
In dejstvo, da ostajam takšna, kot sem in zavedno delujem in spreminjam, kar je na moji strani.
Za to sem odgovorna.
Ostalo ni moje.

...

Jeseni sem prebrala knjigo Roberta Schwartza, Načrt duše.
Ogromno mi je dala! Toliko enih uvidov!

Hvaležna sem za spoznanje o mojem odnosu s sestro.
Kako zelo pomembni sva si in s kakšno pomembno nalogo sva si izbrali svoji vlogi v tem življenju.

Moja sestra je ena od mojih duš dvojčic, s posebnim poslanstvom.

V življenju me uči postaviti se zase.
Ostati na svoji poti.
Spoštovati, najprej sebe, nato še druge.
Sprejemati.

Vse to, verjamem pa, da še marsikaj pride.
Hvaležna sem za izzive in lekcije, ob katerih lahko rastem!
Hvaležna za ljudi, ki mi kažejo to pot in vztrajajo, da me izuči ❤

...

Vedite, da ni negativnosti. So le izzivi, ki smo jih ljudje vrgli v vrečo in jo imenovali negativnost.
Na nas je, ali si upamo brskati po tej vreči in se spopasti z izzivi?
Smo pripravljeni na vse lekcije življenja, ki nam jih ponujajo izzivi?
Smo pripravljeni sprejeti učenje in biti sprememba?

Hvala ❤

sreda, 23. januar 2019

BODI SPREMEMBA

Hmmm, ste opazili, da sem v prejšnjem prispevku povedala, kdo je bil moja največja motivacija za spremembe?

Jaaa, čisto prav sem napisala :) Čeprav so to do sedaj mogoče vedeli le izbranci.
Danes sem ponosna na to. In zelo zelo hvaležna za ti dve osebi v mojem življenju. Sta namreč zelo močni učiteljici, z zelo pomembnimi lekcijami zame.
Moja sestra in moja tašča.

Veseli me, da danes to zgodbo lahko predstavim tako ponosno. Tako hvaležno.

Z željo, da mogoče še kdo svoje odnose pogleda z druge plati.

...

Pri meni se je saga z ljudmi in odnosi začela že v moji pradavnini. Od nekdaj sem dopuščala, da je name nekdo vplival. S svojim mnenjem, svojim pogledom, svojimi prepričanji, kako bi moralo biti. V bistvu kar konkretno z usmerjanjem mojega življenja. V kolikor sem delovala po svoje, sem dobila plaz čustev, ki so v meni prebujali ogromno slabo vest. Ja, res! In jaz sem vse to dopuščala! In se dolgo ne zavedala.

Potem pa je prišla v moje življenje Hermanova mati. Njo se lahko opiše s tremi lastnostmi: aktivna, predana in srčna ženska.
A kaj hujšega, da smo se odločili za selitev ;) K njej (v bistvu k Hermanu), v veliko hišo, prostorno stanovanje.
Wau, majka! Sari ni bilo treba več manevrirati med prostori, več nas je bilo lahko na kavču, vsak je imel svojo sobo in še spreminjali smo lahko kadarkoli karkoli.

In?

Bili smo v istem stanovanju. Skupna kuhinja, skupna kopalnica, en kavč, skupni dnevni prostor, skupne omare ...
Jaz s hormoni, saj sem tik po selitvi rodila, tašča s svojo stisko, saj je po dolgih letih samote doživela, da se sin ustaljuje doma. Herman mirno razpet med vsem in Sara s polno obveznostmi čisto vsak teden.

Saj je šlo. Le nekaj je bilo preveč.

Ljudje zunaj hiše, zunaj naše enote.
Midve pa obe nezavedno sprejemali tuja opažanja, tuja mnenja, tuje nasvete. Kako bi moralo biti in kako bi se morali obnašati. Zanimivo je to, da kadar smo bili dolgo doma, smo se naravnali na frekvenco in se imeli odlično. Ko pa je prišel zunanji dejavnik ... puf!
Jaz sem imela eno stran, eno osebo, ki sem ji pustila preveč nadzora.
Mama pa ima teh strani in teh ljudi malce več.

...

V tistem času so začeli k meni prihajati članki. Knjige. Novi ljudje.
Teh slednjih nisem imela energije spustiti k sebi. Stik za stikom sem odklapljala in danes sem hvaležna za vsakogar, ki se je trudil ostati ❤

Iskala sem predvsem gradivo o vzgoji.
Seveda, imela sem svoja prepričanja, imam jih še danes. Iskala sem le teoretično podlago za vse, kar sem mislila.
Kmalu se je moje brskanje razširilo na iskanje nasvetov in metod v knjigah in med strokovnjaki o odnosih širšega kroga ljudi do otrok, do staršev, do mlade družine.
Uspešno so mi na pot prihajale knjige in vse se je sestavljalo kot pravljica. Le ta odnos z mamo mi je bil stalna uganka. Ne uganka, žulj.

Sčasoma sem nezavedno zajadrala na temeljito delo na sebi.
Sploh ne pomnim, koliko vsega sem predelala, o koliko stvareh brala in kaj vse sem prakticirala.
Moja želja je bila, da se naučim odklopiti negativnost ljudi. Da se naučim ne sekirati se za vse, kar rečejo drugi. Predvsem pa, naučiti se preslišati govorice in ignorirati zlobne jezike.

V dveh letih je bilo dnevno na sporedu ogromno enih čustev.
Spoznala sem, kako zelo občutljiva sem.
Spoznala sem tudi, da sem zelo dovzetna za tuja občutenja, tuja čustva sem preslikavala nase in dojemanja, delovanja tujih ljudi vezala nase.
Bilo je preveč.

Začelo me je izdajati zdravje.
Hodila sem na vse možne preiskave glave, v laboratoriju za fizikalno nevrologijo presedela nekaj ur, predvsem pa od strahu in stresa spala na cesti.
Ja, prav ste prebrali. Z otroki vred sem se ustavljala za spanje, ker nisem zmogla peljati 28km v kosu. Prišlo je do tega, da je telo od desetminutnih spancev na poti po nekaj mesecih rabilo že odklop za pol ali tričetrt ure.  

Nobena teorija ni delovala. Počutila sem se vsak dan bolj krivo, bolj sebično, bolj nečloveško. Preveč sem že jokala.
Samo zaradi tega, ker sem si želela svojo družino zase, brez nenehnih očitkov in nerealnih pričakovanj, da bomo ves čas preživljali z nekom, na način, ki ni bil v skladu z nami.

Zgodil se mi je dan, ko sem spet zakorakala k svoji zdravnici. Spomnim se, bila je zima, Patrik je spal ob meni v vozičku. V trenutku, ko me je zdravnica vprašala, kako sem in zakaj sem prišla, so se iz mene usule solze.
Sploh ji nisem veliko povedala, ni bilo treba. Jokala sem kot dež.
Od zdravnice sem odšla z receptom za antidepresive in listkom, na katerem je bilo zapisano:
'Začniva znova, Christian Gostečnik.'

Bil pa je to tudi eden izmed odločilnih trenutkov, ko sem vedela, da tako ne bo šlo več. Da se ne znam in ne zmorem spraviti v red, če se stalno vračam domov v okolje, kjer se je sploh začelo rušiti.
Teh odločilnih trenutkov je bilo v nekaj pičlih mesecih preveč in še danes sem hvaležna Hermanu, da je vse to zdržal.
Da je eden tistih moških, ki je prav zares izbral družino. Da je kljub vsemu ohranjal mir, me razumel in me podpiral na tak način, da sem še vedno brskala naprej. Da sem še vedno rastla. Da sem vedno bolj delala na sebi. In to tako dela še danes ❤

Tako smo se preselili.

...

Veste kaj?
Danes mi ni hudo povedati, da počasi že razmišljamo o selitvi nazaj.
Seveda, tokrat drugače pripravljeni.
Potrebno bo še kar nekaj časa, predvsem pa dela, da bomo vsi pripravljeni.

Kaj je tam, kar tukaj ni?
Tam je večja, predvsem pa dokončana hiša. Za družino, kot smo mi, so izrednega pomena stroški. Ki so tu, sicer na vasi, a v primestnem okolju skoraj 3x večji kot tam.
Za družino, kot smo mi, je izrednega pomena prostor. Dostopnost z vozičkom v notranjosti. Možnost prilagajanja stanovanja za potrebe invalida.
Zame je to dovolj.
Želim si in potrebujem bolj lahkotno bivanje. Hišo brez skrbi. In nenazadnje, vrh glave imam dvojnih stroškov (položnice tu in tam) in posledično stalen občutek revščine.

...

Nenazadnje, a najbolj pomembno pri vsem tem je, KDO SMO.
Danes sem namreč čisto druga Petra, kot sem bila leta 2013. Čisto druga Petra, kot sem bila lani tak čas.

Najbolj luštno mi je zavedanje, da so spremembe naša stalnica.
Za tem, zavedanje, da s svojim odnosom do stvari, situacij in ljudi ustvarjamo svojo realnost. Ja, samo s svojim odnosom!
In ta odnos si oblikujemo, se odločimo zanj čisto sami. Začne se pri nas. V naših glavah, ki jih moramo povezati s srcem.
In potem je mogoča harmonija.

Potem ni več pomembno, kje živiš, pomembno je, s kom živiš in kakšen dom si sam ustvariš.

Zato že danes delam na tem, da bom psihično pripravljena, stabilna, samozavestna in močna za vstop v novo okolje z drugačnimi energijami.

Verjamem, da nam bo uspelo ustvariti prijetno, ljubeče okolje. Ker ga imamo že tu, zdaj ❤

Hvala mojima učiteljicama, da sem tudi zaradi njiju danes to, kar sem :)