petek, 28. december 2018

Odziv staršev na otroka. Moj odziv.

V glavi pogosto pišem o mulčkih in bogatih spoznanjih o vzgoji, ki sem jih osvojila tekom let in učenja.
Pa potem ne zapišem. Ponavadi si ne vzamem časa, pustim odprt, nedokončan osnutek in se tolažim s tem, da imamo ogromno Mami blogerk, drugih blogerjev, strokovnjakov, svetovalcev za vzgojo, da ne rabim še jaz pisati o enakih zadevah.

A vsakič znova se zavem, da sem drugačna. Pa ne tako zelo, imam povsem vsakdanje življenje in primerljive otroke :)
Drugačna sem v smislu pogleda na življenje, vzgojo, odnose, delovanje in odzivanje. Nisem edina! Vedno več nas je, kar me zelo veseli.
Predvsem pa, upam si biti iskrena. Čeprav vem, da smo vsi ranljivi in na enaki poti. Si vseeno mislim, da marsikdo mogoče ne ve, da ni edini, da ni sam, da je lahko še vse v redu. In da se da vse spremeniti na veliko, veliko lepše!

Vedno več nas je pozornih, čutnih, odprto iskrenih, občutljivih in željnih spremembe ljudi.

...

Pisala sem že o mojih doživljajih ob vzgoji otrok. Pisala sem že tudi o mojih odzivanjih. O ljubezni, odprtosti, ki vlada pri nas. O srčnosti, ki nas vodi, kadar pa zaide, se je hitro spet priučimo. Vsi.
O naših odkritih pogovorih. O vsem. Odrasli pogovori z mulčki?
Hmmm, včasih se mi zdi, da imamo ravno zato kak problem več. Ker jim odgovarjava na vsa vprašanja, jim razlagava vsak zanimiv pojav, ki ga pripelje življenje na pot.
Torej, imamo tudi probleme. Seveda, jih kdo nima?

Najina mulčka sta občutljiva. Čutna. Srčna. Pozorna, zelo pozorna. Občutljiva.
In z vsem tem nevrotipična triletnik in petletnica ;)

Problemi nastajajo predvsem takrat, ko smo preveč skupaj, ko sva midva bodisi že utrujena, bodisi pa imava malce drugačen načrt. In ko ne gre v pravo smer, začnemo iztirjati.

Pravilo je, da bi morali biti starši tako odrasli in posledično zreli, da ko ima naš otrok problem, ki v njem vzbudi neznana čustva, bi mu morali biti v oporo.
A veliko nas je, ki ob otrokovem iztirjanju tudi starši iztirimo in nastane drama.  

Od tega se otrok ne zmore naučiti prepoznavati čustev, jih ozavestiti, sprejeti, znati ob njih ravnati.
Starši pa ravno to pričakujemo od njih: da ne bodo iztirjali! Kako? Če še mi ne znamo obvladovati svojih čustvenih koktejlov!

...

Ponavadi, prav zares v večini primerov so pri nas na tapeti banalne stvari.
Recimo stanje v dnevni sobi, pa niti ni toliko razmetano, le povsod je in po debeli uri omenjanja, da bo šla Sara mimo in nima kje, je vse še čisto tako, kot je bilo ob prvem pogledu. Jaz iztirim s kričanjem.
Počutim se neslišana.

Hermanov primer iztirjanja se zgodi, ko ga ne upoštevata in hkrati čuti bodisi mene, bodisi pa pritisk, da nima nobene moči nad njima. To je, kadar mu onadva začneta še malce bolj nagajati in se delati norca iz samih sebe. Herman iztiri s kaznovanjem, z izolacijo. A k sreči ni dosleden (oprosti, res je ;)) oziroma jaz vskočim z nasvetom, da ne more iti otrok v sobo in se pomiriti sam s seboj.
V teh primerih, se mi zdi, da še najbolje odnesemo, ker se takoj vsi umirimo in se povežemo s pogovorom.

...

Napisala sem nekaj, kar mi dobro leto nazaj ni bilo tako kristalno jasno.
Saj sem brala in veliko govorila o situacijah in ukrepih pri vzgoji, a nikoli do sedaj nisem znala popredalčkati, osmisliti, pogledati z distance in dejansko videti, kaj šele razumeti situacije. Vsakega od nas posebej in vse skupaj, kot eno celico.

Vse, kar sem se učila iz knjig in člankov, so bili delčki, ki so sovpadali z nami, a le delno. V vsakem delčku sem našla sebe in nas, a nič ni delovalo. Nisem nas znala postaviti kot pet individualnih ljudi, ki delujejo vsak v svoji zgodbi, a na istem odru. Vsak nasvet, učenje, spletna delavnica, knjiga, predavanje je pustil še nekaj odprtih vprašanj.
In ravno ta vprašanja so bila ključna, da se brez odgovora ni nič premaknilo.

...

Lani sem se včlanila v fb spletno članstvo Ljubeča mama. Ljubeča mama, Ana Bešter Bertoncelj mi je odstrla marsikatero tančico. Ob njej in mamicah v članstvu sem zmogla vse postaviti na poličko, v predalčke. Najprej sem videla, da nisem edina. In da obstajamo mamice, ki se učimo, da bi to spremenile.
V tej skupini se je vse poklopilo. Dejansko sem tam videla našo družino in zmogla sem nas umestiti nekam, kjer sploh nismo bili izolirani, sami. Dobila sem konkretno pomoč.
To pomeni, da sem zmogla razumeti, naučila sem se pogledati našo situacijo od zunaj. Potem iti noter in delovati. Vse sem zmogla hitro definirati. Prav sestavilo se je!

Le nekje ni in ni šlo. Mamina zanka.

V spletnem članstvu sem se naučila ogromno, predvsem s pomočjo ozaveščanja in videnja situacije, vse sem zmogla in znala povezati z znanjem iz knjig in člankov o vzgoji (Ana Bučević, Marko Juhant, Ranko Rajović, Maria Montessorri idr.). Vedno pa sem naletela na en ogromen problem.
Zakaj iztirjam?

Zakaj se ne zmorem obvladovati?
Po nasvetih Ane sem sprobala tehnike prizemljitve, umika, dihanje sem poznala že od prej, a pri meni ni delovalo.

Zakaj ne deluje?
Balon tega problema se je kar napihoval in večal. Jaz pa sem dve ali tri jutra v tednu, dva meseca zapored, iztirjala in kričala. In to zaradi banalnosti!

Vsakič znova sem ob prebiranju in poslušanju vsebin ob reševanju mojega problema naletela le na eno: mamina zanka.

Tega nisem znala rešiti. Zavedela sem se, da tu mi pa strokovnjaki za vzgojo ne morejo več pomagati.

...

Dejansko sem pustila vse skupaj, vzela vse znanje, prakticirala vse, kar nam je delo dobro, nas povezovalo.
Z namenom, da jima v vsem času, ko smo skupaj, dokažem in dopovem, kako žal mi je za minute previsoke frekvence mojega glasu, s katerim sem ju poniževala in razvrednotila. In da ju imam nadvse rada. Najrajši.
Predvsem sem vedno znova razvrednotila Ajdo.
Kolikokrat je slišala, da je počasna, da nimam časa, da Sara čaka, da se nam mudi, da bomo zamudili, ker se pričkava, da je vseeno, da še ne zna. Kaj je z njo narobe? Zakaj to delaš?
Slednji izjavi sta bili vedno povod, da sem šla v spalnico in se umaknila. Dve sekundi in sta bila otroka pri meni. Nisem imela prostora za umik. Nisem imela zraka za dihat. Nisem imela priložnosti se prizemljiti, ustaviti se, zamenjati misli.

Potem pa sem slučajno ujela v fb skupini sočutno partnerstvo webinar Janje Urbančič z Albertom Mrgoletom.
Sploh se ne spomnim, o čem sta govorila, definitivno ne o vzgoji.
Vem pa, da sem takrat že ob ustvarjalnih večerih poslušala youtube videe Safari Duha (https://anabucevic.com/)ter prebirala knjige z vsebino o osebni rasti.

Kot nalašč! Spomnila sem se na Vezal, poguglala in v tistem obdobju enkrat naletela na njun video na youtubu, Ljubezen za vedno ali zavedno?
https://youtu.be/yeNr0uUcZrc

To je odneslo moj fokus.
Balon kričanja se je zmanjšal.
Začela sem brskati drugje. V sebi.

Mamina zanka.
To je to!

...

Ugotovila sem, da imam precej triggerjev, ki me pripravijo do kričanja.
Niti eden od njih ni Ajda, ni Patrik, ni Sara.
Vsi so v mojem otroštvu, ki sem jih prinesla s seboj v sedanjost. Moji pisani, retro, rožasti kovčki. Uspešno jih praznim.

Neslišanost. Manjvrednost. Nesprejemanje mene takšne, kot sem. Stalni, ogromen občutek, da nisem dovolj dobra. Nevidenost. Neupoštevanost. Vzorec primerjanja z drugimi. Dajanje občutka, da nimamo denarja. Prevara.

Vse to je moja prtljaga iz otroštva. Vse to sem občutila. In vse to predelujem zdaj, po tridesetem. Z namenom, da osvobodim in okrepim sebe, predvsem pa z namenom, da moji otroci ne bodo imeli takšnega dela, ko bodo postali starši.  

Katerikoli od teh vzorcev se sproži, ker še ni prizemljen in odslovljen, v meni povzroči stisko. Stisko, ko zdaj že zavedno (prej pa dolgo nezavedno) napolnim svojo glavo s tisoč mislimi v pol minute in to potem tuhtam in s tuhtanjem napihujem, dokler ne eksplodira.

Vam je poznano?

...

Jaz zdaj čistim, ozaveščam sproti. Vsaj trudim se. Precej je dela. Če samo pomislim, koliko let sem že na tej svoji poti, ki me spreminja in izpolnjuje, lahko trdim, da imam zdaj že kilometrino in znanje, da mi je to nekaj najboljšega v življenju. Ja, zares!

Zdaj uživam, ker vsak dan doživim kak mini AHA! moment in samo opazujem, kako se spreminjam. Kako se spreminjam jaz v sebe, takšno, kot sem si namenjena, kot sem si zaželjena. Zelo sem hvaležna. V zadnjem letu so spremembe očitne, mi pa vedno bolj čutimo drug drugega. Potem vidiš, kaj je pomembno. Kdo si. Koga spoštuješ najprej. Kaj je sreča. Kam gre tvoja pot. V tem vsi uživamo ❤

In veste, z vsem tem se spreminja svet.
Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu!

...

Vsak dan prakticiram ljubeče starševstvo. Čudovito je, ko si povezan z otroki in s partnerjem.
Čudovito je zavedanje, kako smo premagali marsikatero oviro in kako hitro se znamo umiriti, naravnati na našo frekvenco.
Čudovito je biti iskren in odprt. In takšni so tudi najini otroci. Vsak dan znova se zaljubim v svojo družino in se zahvalim za tako čudovit dar Ljubezni.

Hvala ❤

petek, 30. november 2018

Moč. Moč misli? Moč energije? Moč zavedanja vsakega trenutka, sebe, zavedanja hvaležnosti!

Bil je oktober, ko je Sara dobila nov voziček. Vem, vem, še vedno vam nisem povedala in vam ga pokazala.
S tem novim vozičkom so prišli novi vzorci. Drugačni gibi.

Dvigovanje iz nižje ploskve. Dvigovanje, ko moraš nemočno telo najprej prestaviti naprej in šele nato dobro prijeti.
Spuščanje v sedež na nižjo višino, z gibi rok moraš biti močnejši, da jo namestiš zares na zadnjico, da ne obsedi na trtici.

Dvigovanje iz tal. V stezniku, brez njega. A pač v novi dnevni sobi tako zelo uživa na tleh, da je stalno tam. V središču dogajanja, da vidi in spremlja vse. Da sodeluje.

In potem pride november, ko ti nekaj šepeta, da se ne poslušaš.
Da se ne upoštevaš.
Čutiš, da te špika v opozorilo. Veš, da delaš narobe, da moraš okrepiti svoje telo.

Obljube po poletju, da si boš namenil uro na dan za sprehod. Zase, za svojo dušo in hkrati za svoje telo.
Vsepovsod se ti prikazujejo vabila za pilates. Tuhtaš in si obljubljaš po svoje nekaj. Valda je svojo obljubo tako lahko ignorirati.

Kar naenkrat se s spomini znajdeš v letu 2012, ko nekaj dni nisi mogel premakniti telesa. Ko te neguje partner kot malega otroka. Ko ne prime nobena blokada. Ko je Tramal le dodaten bonbonček brez haska. Ko so med božičnimi prazniki obisk predstavljali člani ekipe nujne medicinske pomoči. Ko pristaneš v bolnici. Ko s puščicami porišejo nogo in ne vidiš izhoda. Ko ne vidiš ne vase, ne okoli sebe, ne poznaš svoje notranje energije in predvsem, se ne zavedaš svoje notranje moči.

...

Uh!
Ponedeljek zjutraj. Uščipnilo me je med lopaticami. Ni bilo tako hudo, da bi me zaustavilo. Bilo mi je le nenavadno, saj sem se s tem srečala prvič. Zmogla sem razmigati v tolikšni meri, da sem normalno funkcionirala - z dvigovanjem Sare vred. To je namreč najpomembnejše. Pa je res?

Dva dni kasneje sem se zjutraj zalotila, kako čudovito je, da je bolečina popolnoma izginila. Čeprav me je tam spodaj še vedno ščipalo in kričalo po pozornosti. Ne, nisem hotela pomisliti.

Tisto dopoldne sem šivala in z veseljem snula nove kombinacije blaga skupaj.
Nakar sem se sklonila in začutila močno bolečino. Saj bom ...

Bom kasneje telovadila ...

Bom šla jutri na sprehod ...

Bom šla prej spat ...

Bom naredila vaje ...

Saj ne bo nič ...

Ni več čakalo. Ko je Herman prišel iz službe, je videl bolečino in predlagal sprehod. Saj sem mu že nekajkrat v zadnjih dneh omenila špikanje in zagotovila, da je to tisto špikanje, ki potem zagotovo uščipne.
Ko sva prišla nazaj, je bila bolečina že tako močna, da sem komaj še stala.
Šel je po Saro in zdržala sem še z njo, da je pripeljal tudi Patrika iz vrtca. A ob Sari sem se ulegla na kavč, iz katerega nisem mogla več vstati. Potem nisem mogla več ničesar.

Do večera sem vstala še dvakrat in pot od sobe do kuhinje je bila z berglami daljša od poti v šolo. Otroci so me videli jokati od bolečine.

Preplavljali so me občutki nemoči, strahu, obupa. A nekje zadaj je rinil v ospredje glas, da nisem več takšna, kot sem bila pred šestimi leti.

Čistila sem po glavi.
Brskala sem za vsemi shranjenimi podatki, s čim sovpada bolečina v križu.
Brskala sem za čustvi, ki bi znali biti nekje v ozadju. Brskala sem za svojimi dejanji in jih ozavestila.

Bolečina v hrbtenici izhaja iz potlačenih nezaželenih čustev. Predvsem sta v ospredju jeza in strah. Marsikomu je to španska vas, nakladanje čudakov, larifari.
Tudi sama se ob prvi misli nisem dokopala do kakšnih nezaželenih čustev, sem pa kljub temu začela graditi znova. Ampak ravno takrat sem se zavedala povezave.

Porušila sem svoj zid pred to bolečino. Odslovila sem strah, ki sem ga nosila s seboj za primer, ko me uščipne spet. Presegla sem strah, ko sem se morala opredeliti za novega osebnega zdravnika (ja, čakala sem vse dotlej, da je postalo nujno). Predala sem jezo na sistem, katerega del sem kot mama otroka s pp. V tem sistemu si namreč ne zmorem privoščiti bolezni, poškodbe, če nimam za seboj celotne ekipe ljudi, ki bi nam bila pripravljena pomagati. In ne, nimam je.
Imam samo Hermana, ki je vzel dopust in prevzel skrb za mulčke. In mene.

Ste razbrali? Jeza in strah! Kljub temu, da se vsega tega sploh nisem zavedala, sta bila vedno tu.

Strah, kaj bo, ko ne bom zmogla več?
Priznam, ves čas je tu. Mislim, da pri večini staršev.
Kdo bo poskrbel za mojega otroka? Mu bom zaupala? Kako bo na mojo dolgotrajno bolezen/poškodbo gledal socialni sistem, ki mi izplačuje nadomestilo? Kako si bom finančno lahko privoščila pomoč?

Jeza, ker sem nemočna.
Ker sem si tako zožala krog ljudi, da se obdajam samo še s temi, ki vibrirajo skupaj z menoj. Ki nas sprejemajo in razumejo.
Jezna, ker si ne naredim rezervnega načrta. Jezna, ker si ne dovolim poiskati pomoči, se odrečti nekaj stvarem na mesec in si za ta denar zagotoviti ljudi, ki bi bili pripravljeni skrbeti za Saro. Za primer, ki mi naganja strah v kosti. Za čas, ko sama ne bom zmogla. 

Evo! Šele, ko sem si rekla, da imam pri sebi počiščeno in da bom samo predala vesolju vse za razrešitev, se je odprlo.
Toliko nekega strahu v krču. Toliko ene jeze, na katero v vsakdanjem življenju sploh ne gledam kot na jezo. Živimo mimo tega, ampak to je v tem življenju dejstvo.

Zavedala sem se!
Hvaležna!

Potem sem se zavedala, kako zelo drugače znam razmišljati.
Kako zelo v vsem tem sem hvaležna, da imam Hermana, ki mu je pod kožo dana skrb za druge.
Njemu je nekaj normalnega, da me je v četrtek zjutraj oblekel. Da nič ne pojamra. Da se ničemur ne posmehuje. Da rad neguje, pomaga, prevzame vajeti in postane naša mama :)

Seveda se zavedam vseh njegovih vrlin. A premalokrat.
Razume me. Hodi ob meni. Me opominja, a čaka, kot je čakala hernija. In potem modro pripomni, da je vedel in da je čakal. Da sem sama tudi vedela in čakala. Ne obtožuje, ne meče naprej, ne sodi.
Samo tam je, pomaga in opazuje.
Opazuje moj razvoj, moja spoznanja, moje odločitve in moja dejanja.

In veste, da sem že na nogah?

Bila sem že včeraj! Bilo je hudo, zelo boleče, a sama sebi sem dokazala, da velja vse to, o čemer se učim, o čemer berem.

Veljajo besede Louise L. Hay, da je moč v meni, da se zdravimo sami, s svojo energijo in s svojo notranjo močjo.

Saj to ne pomeni, da smo za vse sami, sploh ne. Pomagajo nam tudi soljudje in medicina, a bistvo je v nas. Da spoznamo vzrok težave in bolezni in zdravimo telo iz notranjosti navzven.

...

Danes zjutraj sem že pospremila otroke, ko jih je Herman peljal v vrtec in šolo.
Vsak človek, ki ve za mojo situacijo in me je videl, si verjetno misli: "Je že ni fajn uščipnilo, pa tako je bilo hudo."

Jaz pa danes vem, da sem premagala bolečino, toisto bolečino, ki me je šest let nazaj spravila do bolnišnice, do poti proti operacijski dvorani, kasneje do poti učenja krepitve mišic ob fiziotetapevtki.

Premagala sem samo sebe in si dokazala, v kar sem prevečkrat podvomila.
V svojo lastno moč, moč misli, notranjo energijo in zdravljenje sebe s pomočjo ozaveščanja lastnih čustev in blokad.

Ravno o vsem tem sem zadnje mesece zelo veliko razmišljala.
Ne o sebi, pač pa o Sari. O njeni notranji energiji in moči.
Verjamem.

O tem pa kdaj drugič ;)

nedelja, 25. november 2018

Vrednost človeka. Kamen iz potoka ali dragocen dragulj?

Vrednost ...
Cena ...
Ceniš sebe?
Se ceniš na podlagi tega, kako te vidijo drugi?

Nedavno sem bila še tam ... Nesamozavestna, negotova, nevredna.
Z vsem delom in spreminjanjem v meni je prišlo tudi novo zavedanje.
Ni bilo lahko, ni bilo čez noč. Sem pa kar naenkrat ob neštetem videu Ane Bučević opazila, da dejansko sem kar naenkrat malce višje. (Zelo priporočam njene videe, s katerimi dejansko vsak dan, vsak teden, v svojem ritmu delaš na sebi in dviguješ svojo vibracijo na podlagi tega, da razumeš in sprejemaš najprej sebe, nato ostale in cel svet. Njen kanal: SAFARI DUHA.) V akciji, s sledenjem svojemu toku, z mojimi izzivi in mojimi ljudmi, dejansko uresničujem sebe.

Na zunaj pride na plano samozavest, hkrati pa z delom na sebi spreminjam svet okoli sebe. Vidim, razumem, sprejemam. Sem iskrena in pohvalim. Ni mi težko biti z ljudmi - nekako, prav zares so se zamenjali! Z ostalimi imam dober odnos. Postavljam meje. Sem čuječa. Spoštujem drugačno. Sem tiho in se umaknem, namesto, da bi nižala svojo vibracijo. Zelo rada živim v hvaležnem občutku, koliko navdiha mi dajejo drugi.

Vsi bi se morali zavedati vrednosti. Najprej svoje lastne in potem vrednosti drugega. Dvigati vrednost tistim, ki jih spoštujemo, ljubimo, jih občudujemo.

Vem, kako je drugi mamici in prijateljici reči: "Rada te imam. Občudujem te. Vesela sem, da te imam. Si navdih. Odlična si."
Vem. Vem, da sem s takšno iskrenostjo marsikdaj polepšala kak dan. Ja, tudi sebi, ker sem rekla njej.
Nazaj nisem dobivala, ne, iskreno, nisem sprejemala, ker nisem znala sprejemati pohval, komplimentov, nisem znala ne - pričakovati.
Šele, ko sem dvignila svojo zavest, svoje zavedanje in začela spreminjati svoje razmišljanje, se je dvignila moja vrednost.

In zdaj ne potrebujem pohval od zunaj. Vesela sem navdiha. Vesela sem vseh novih spoznanj. Vesela sem svojega lastnega odnosa s sabo in s svetom zunaj mene.

Verjetno je to enostavno ... občutek samozavesti. Ja, petintrideset let sem potrebovala, da sem ga uspela najti in izraziti. Toliko časa sem potrebovala, da sem dobila svojo lastno samozavest!

Ampak ne na podlagi drugih, ki bi me hvalili, bodrili, se trudili z mano in zame. Še nekaj mesecev nazaj bi rekla, da je nemogoče imeti samozavest brez podpore okolice, partnerja, staršev, prijateljev. Ampak prav zato se gre!
Odkar imam to, sem dovolj sama sebi. Ne težim več Hermanu, da mi nič ne gre, da me nihče ne mara. Ne pričakujem podpore od zunaj, ne čakam na aplavz drugih ljudi, da bi šele takrat videla, da sem sploh vredna.

Vsak od nas je vreden več kot dragulj. Vsak od nas je neprecenljiv.

Želim si, da bi vsakdo našel pot do sebe, kot sem jo jaz. Da bi potem znal navdihniti druge. Tega se bom naučila tudi jaz :)

Želim si tudi, da bi več ljudi, ki imajo samozavest in se zavedajo, da je življenje lepo, to razdajali. Širili po svetu okoli sebe. Pohvalili tiste, ki potrebujejo pohvalo, bodrili tiste, ki potrebujejo spodbudo, pomagali tistim, ki potrebujejo pomoč.
V tem smo žal zelo slabi. Saj to veste, kajne?

Vsak začne pri sebi. Najprej zase, potem pa daš naprej.
Ker s tem množiš, saj veš? Kot Ljubezen 💜

Zapomni si, kamen je lahko iz potoka. Vreden ženski na tržnici dva evra. Vreden restavratorju v muzeju dvesto evrov. In vreden draguljarju dvestotisoč evrov. Ja, isti kamen, ki je ležal na tleh.
Važno je samo, "komu se daš na ocenjevanje" in toliko boš vreden.

Bodi sam zase največ vreden, najbolj mogočen, močan in neprecenljiv.
Potem bodo prišli ljudje, ki bodo v tebi videli, kaj izžarevaš. Sebe. Dragulj.

Smo zmožni tega?
Jaz si mislim, če je uspelo meni, deklici, ki ni nikoli verjela vase, ki je v ogledalu videla odsev vseh drugih, samo sebe ne ... 
Lahko uspe tudi tebi!

Rada te imam 💜

torek, 20. november 2018

Otrok. Moj otrok. Svetovni dan otroka. Naši otroci.

Največkrat pravim, kako čudovito mi je biti mamica. Prav to - biti mati - se mi zdi milost, velik privilegij.

Trije otroci, tri čudovite dušice so si izbrali mene za mamico.
S tem sem bogata. Zaradi tega sem bogata!

Danes je svetovni dan otroka. Mojega. Tvojega. Svetovni dan vseh otrok.

Moji otroci ...

Sinoči sem se počutila slabo. Ne telesno, ampak v srcu. Tik pred spanjem, ali pa sem celo že spala in se vmes prebudila, sem na facebooku zagledala objavo, deljenje moje včerajšnje objave na blogu.
Hvaležna sem, kadar vidim, da imam bralce, najbolj hvaležna pa, ko vidim, da se je koga kateri od mojih zapisov dotaknil.

Sinoči je bilo tako. A jaz se nisem počutila dobro. Saj se je šlo vendar za mojo Saro, njene bolečine, zelo osebno pa sem začutila deljenje in komentarje drugih mamic.

Dobro vem, da sem občutljiv človek in da ne znam še spuščati informacij, čustev, dogodkov, besed, mimo mene. Ne gre mi še, tako da še vedno vse doživim zelo osebno.
Potem pa še ta moj vzorec, vzet iz vzgoje, da sama sebe potlačim nekam dol, najnižje, se počutim bodisi napadena ali pa vsaj dovolj slaba, da verjamem, da sem najslabša, delam narobe ali pa sploh ne delam nič (in tudi to ni prav).

Ob tem, ko pišem o Sari, njenem počutju, njenih tegobah, njenem vsakdanu, se počutim precej nesigurno.
Malih dveh ne omenjam toliko, saj sta nevrotipična in s tem veliko bolj razumljiva za zunanji svet.
Sarin svet pa je neznan. Pišem z namenom, da predstavim kak njen dan, vidik z druge perspektive, želim si, da bi zmogla orisati njeno situacijo, njen vsakdan, vam predstaviti tako zelo drugačno življenje.

Preveč je otrok in odraslih s posebnimi potrebami, ki se jih interpretira napačno. Kot ljudi s privilegiji, ljudi, ki niso pomembni, ki ne zmorejo, ki ne rabijo ...
Vsak od teh živi svojo zgodbo.  Neprecenljivo zgodbo!
Vsak od teh je nekomu Učitelj. Navdih. Ljubezen.
A kljub vsem presežkom, zaradi katerih so vredni veliko več, je prav vsak od njih nekomu bolečina. Pogosto prav sam sebi in svojim najbližjim.

Veliko, veliko preveč ljudi je, ki si mislijo, da je njim lahko.
Vse prevečkrat ljudje sodijo po videzu in jim je le-ta edini dejavnik za oblikovanje mnenja.
In če na vsakem koraku ne pokažeš bolečine, solz, občasnega obupa, si kar hitro postavljen v pravljico, kjer ti nič ne manjka.
Včeraj pa sem marsikoga šokirala. Z dejstvom, da vam na vprašanja o počutju odgovarjam z "v redu," lahko ugotovite le, kako blizu smo si. Koliko čutim, da bi vam pa povedala, da nismo v redu.

Veliko nam manjka. Zelo, zelo veliko.
Vsem nam. Nam, ki imamo ob sebi osebe s posebnimi potrebami. Vam, ki jih nimate, jih bodisi gledate le od daleč, občasno, ali pa jih v življenju sploh ne opazite.

Manjka nam povezanosti!

Ob svetovnem dnevu otroka si želim en svet za vse. Za vse otroke.

Za nagajive mulčke, ki ne bodo nikoli občutili pomanjkanja. Za otroke, ki imajo materialnega na pretek, nimajo pa pozornosti in dragocenega časa s svojimi starši. Za otroke, ki nimajo materialnih dobrin, imajo pa ljubezen, sprejemanje, potrditev staršev. Za otroke, ki nimajo nikogar in čakajo na nekoga, ki mu bodo pomenili vse. Za otroke, ki trpijo globoko v sebi. Za otroke, ki nimajo zdravja. Za otroke, ki so zaznamovani s težkimi preizkušnjami. Za otroke, ki imajo redka bolezenska stanja, nevrološka stanja, invalidnosti, dolgotrajne bolezni in druge motnje v razvoju. Za otroke, ki hrepenijo. Za otroke, ki čakajo. Za otroke, ki si želijo nekaj drugega, drugačnega. Za otroke, ki so vedoželjni, radovedni. Za otroke, ki so spretni, pogumni, trmasto močni ...

Za vse otroke sveta si želim eno: enakopravnost in enakovrednost.

Ne rečem, da bi s tem moji trije otroci postali srečni. Ne rečem, da bi potem Ajda in Patrik imela na voljo cel svet možnosti, kaj bi počela, kdo bi bila, kaj bi imela. Ne rečem, da bi potem Sara uživala brez bolečin in bi imela v domačem okolju možnost prilagojenega udobja.

Ne. Rečem pa, da je na nas, odraslih, kako bomo usmerili svoj svet, svojo zavest, kakšno pot bomo pripravili za vse naše otroke.

Ni vse na plečih politikov, gospodarstvenikov, zdravnikov, tajkunov, duhovnikov, sodnikov, sosedov in onih iz tam nekje. Ne. Na nas je!

Na čisto vsakem od nas je odgovornost, kakšen svet pripravljamo, vsak dan znova,  z vzgojo, zgledom, razmišljanjem in našim zgledom. Pa je čisto vseeno, kaj in koliko imaš, najbolj važno je, kdo si v srcu! S tem gradimo svet. Za naše otroke. Za vse otroke sveta.

Kajti eno pa še vedno velja:

NA OTROCIH SVET STOJI. So naša prihodnost. Naša ogledala. Naši učenci in naši največji učitelji.

Jim bomo kdaj znali dati tako malo, kot je potrebno, a tako zelo težko izvabljivo iz naših src?

Na nas je ... Kako jim bo jutri.

ponedeljek, 19. november 2018

Ponedeljek, ki boli.

Rada imam ponedeljke. Ja, vem, ena redkih :)
Ponedeljek je bil zame dan, ko sem odpeljala mulčke v varstvo in sem se lahko 'naštelala'.

Zdaj so običajno ponedeljki zasedeni s Sarino obravnavo pri logopedinji.

A danes ...

Jutro je prehitro minilo in dopoldne še hitreje!

Da, danes sva doma. Morali bi biti v aktivnem pogonu, a sva odpovedali obravnavo na Soči.
Ni bilo prvič, ko se je Sara spremenila v en sam krč od bolečin. Je pa vsakič bolj intenzivno in zaskrbljujoče.

Ko je bila Sara majhna, se spomnim, kako so v večini terapevti govorili, da teh otrok telo, ki živi s cerebralno paralizo, ne boli. Meni se je največkrat porajalo vprašanje, ali spazmi bolijo? Je to identično bolečini, ki jo občutim jaz sredi noči zaradi krča v mečih? Ali jo boli, ko se zateguje? Jo boli, ko se, vsa suhljata na vozičku zatakne za pelot, boli, ko se ji zatakne roka pod ročaj?
Dolgo so govorili, da to ni bolečina. Da ne boli.

Potem sem spoznavala vedno več ljudi s cerebralno paralizo, ki so bodisi starejši od Sare, bodisi mlajši, a govorijo.

Ob njih sem spoznala neznansko bolečino svoje hčere. Zelo boli! Celo telo zna boleti. Vsak gib zna biti boleč!

Res je, Sara je že nekaj časa v bolečinah. Njeno telo je trdo, kosti pa mehke. Nikakor ne dosežemo stanja, ko bi zmogla biti sproščena. Nikakor ne najdemo, ne pogruntamo pripomočka, ki bi ji nudil osnovno udobje - za to pa je potrebna odlična podpora.

Zato je danes doma. In bo doma kar do nadaljnega. Tako toplo je ob njej in tako spokojno minejo dopoldnevi, ko je ob meni. Ko sva sami.

Kljub bolečini ... je to najina borba. Čaka naju opravek, zaradi katerega vam še nisem predstavila Sarinega novega vozička. Ker je - nekako - premajhen.

Nikogaršnja krivda ni, se mi zdi. Čeprav sem opozarjala, zdi se mi, kot da sem vsakič znova govorila in razlagala le dejstvo, da nujno potrebuje funkcijo, da ga lahko povišamo. Govorila sem o dvanajstih centimetrih, ki jih bo pridobila čez noč, ko bo na vrsti operacija.
Govorila sem o tem, kako se njeno telo prilagaja stolu in da bo tudi tokrat tako.

Saro boli. Zelo jo boli.
Ne zmore opredeliti bolečine oziroma mi povedati, kje natanko boli.
To ugotoviva z gibanjem, masažo, dotiki.
Prepričana sem, da jo boli hrbtenica.

Ja, tudi za to so rekli, da ne boli. Skolioza ne boli. A niso izkusili, niso bili tam.

Ko otrok zaradi nekaj minut preveč sedenja v vozičku postane bled, ne želi sodelovati v aktivnosti, ker je ves razbolen, potem veš. Če ne, sili še na bruhanje. Še zaprtost je tu. Tiščanje steznika. Dva mulčka, ki cel vikend kradeta čas, namenjen samo njej.

Kot starš ... v hipu postaneš zadirčen, strog in siten. V glavi se nabira tisoč misli, dvomov, tuhtanj. Vse obsedi na ramenih in čaka.
Ponoči ležeš v posteljo in pride za tabo. Pomisliš tudi na najhujše, čeprav se zdi nemogoče. Počutiš se tako nemočen.

Mi bo zamerila, ker ji ne znam pomagati?
Je razočarana nad menoj?
Jo puščam na cedilu?

Lahko bi vsakič klicarila urgenco, bila z njo na opazovanjih v Ljubljani. A za to sem že ugotovila, kako deluje sistem in kaj naredijo. Ne zdi se mi opcija, ker v Sloveniji nimamo sistema, ki bi ljudem, ki so odvisni od zdravstva, omogočal tim strokovnjakov - specialistov, ki bi te ljudi spremljali, se zanimali za njihovo stanje, težave in iskali rešitve - skupaj.
Tako pa imamo ortopede, ki ne govorijo z infektologi, pulmologe, ki jim je predaleč endokrinolog in nevrologe, ki so sami v vsem tem. Na drugem bregu pa ljudje, ki jih potrebujejo, a jih nihče ne vidi in ne sliši.

Danes sva skupaj. Mini masaža, pogovor s simboli, ki ni stekel dlje od enosmernega, naju je pa sprostil.

Kot rečeno, greva na 'popravilo' novega vozička.

Ko prideva nazaj, pa vam predstaviva tudi ta voziček. Čakam namreč, da bo zelo pozitivna predstavitev!

sobota, 10. november 2018

AHA! momenti

Veste, kaj so to, 'aha!' momenti?

Ja, ja, res je ;) Že ime samo pove, da ti v teh momentih posveti žarnica nad glavo.

Ljudje se jih pa ponavadi ne zavedamo, dokler ne postanemo pozorni, čuječi, čutni.

Pa še potem ... imaš kakšen uvid, sporočila angelčkov, močno intuicijo in na take, random 'aha!' momente sploh ne pomisliš.

...

Jaz sem danes doživela enega svojih, ki me je najprej hudo presenetil.

Presenečena sem bila, ker se mi je zgodila moja 'blackout' situacija z mulčki sredi zelo lepega, čutnega, ljubečega dne.

Kar nisem mogla dojeti!

Se spomnite, mislim, da sem že vsaj dvakrat pisala o tem, kako čisto slučajno, nevede, nehote zna otrok pritisniti tipke, ki v meni sprožijo reakcijo mame zmaja?

Danes sem bila namreč sama z njimi in imeli smo se čudovito. Kot se znamo imeti mi. Čutno, ljubeče.

Po popoldanskem mini potepanju zunaj po ulici in vasi pa se je zgodilo nekaj minut, ko sem maledva neupravičeno kregala za nepospravljen plastelin, izgubljene škarje, razmetane papirje in pomanjkanje časa za vse te malenkosti ... Seveda je bila tudi Sara utrujena in to v meni doda stres, kako učinkovito poskrbeti še zanjo in ji nameniti svoj čas.

Umaknila sem se. Ker mulčka pri nas ne poznata tega, da se starš kdaj pač umakne, gre sam na wc, bi sam skuhal, bi se za 10 minut priklopil na neko sprostitev, sem ju imela tudi med umikom takoj ob boku.
Trudila sem se, da bi ju sočutno podila od sebe, zamotila z igro, konec koncev bila mirna tudi z njima ... Vse dokler nisem skuhala, kar si je Ajda skrbno izbrala: žgance in čežano. Kosilo smo pomaknili na rob dneva, saj smo prej hiteli ven, dokler je bil še lep, sončen dan. Izplačalo se je ;)

Ajda je sedela ob meni in temeljito primerjala moje žgance s tistimi, ki jih je jedla na kmetiji. Patrik se težko spravi k mizi, ko mi je pa le uspelo, da je bil zraven, se je spakoval in nič pojedel.
Jaz pa sem se v vsem tem času v sebi grizla in se spraševala, kaj me je tako iztirilo. Saj je bil namreč tako lep dan in čudovito smo se imeli!

...

Aha!
Kot puzzle se je sestavilo!
Prišli so še vsi trenutki, ko sem iztirjala poleti na podoben način.
Ob prihodu noter, kadar sem sama z mulčki.

Noro!
Veste, kaj me tako zelo mori, da potrebujem odprt ventil?
Idealizacija drugih!

Vem, bere se noro!

V otroštvu sem bila deležna stalnega primerjanja. Ko sem dobila oceno, je bilo bolj važno, kakšne ocene so dobili drugi in pohvala je šla njim, meni pa občutek, da nisem dovolj dobra.
Ko sem si nečesa želela, je bilo bolj pomembno, da sem vedela, zakaj to dobijo drugi otroci in v meni je ostal samo občutek, da jaz ne bom nikoli tako dobra, kot drugi.

Ja, odlično sem se naučila brati občutke v sebi in jih iskati nekje zadaj.
Nihče ni kriv, da tako čutim, da sem tako vzgojena, da je name vse to vplivalo tako intenzivno. To je vse ok in točno tako, kot mora biti.
Poznam pa svojo nalogo, da te občutke prepoznavam, jih osvestim, predelam, izluščim bistvo in lekcijo in grem naprej.

...

Torej, moja lekcija je ogromna!

V to ulico sem prišla dobro leto pred Sarinim rojstvom. Enkrat odšla in se vrnila. Zame ima ta ulica lekcijo.

Danes sem jo spoznala.

Ne vem še, kaj narediti s spoznanjem, kako situacijo rešiti. Vem pa, da se sedaj močno zavedam vsega življenja na tem kraju.
S tem zavedanjem vem, da me to ne bo več iztirilo.
Me bo ranilo, seveda, vsakič znova. A našla bom pot in način, da najdem svojo lastno vrednost in prednost znotraj vsega tega, kjer se zdaj, ta trenutek počutim kot v otroštvu. Primerjana, manj vredna, ne dovolj dobra.

Že dolgo sicer vem, kaj zelo pogrešam v življenju. Čas zase, predvsem kvaliteten čas za naju s Hermanom.
V mislih nimam kina, večerje zunaj, tega ne znava in niti ni v najinem stilu.
V mislih imam sprehod, obisk sorodnikov, zvečer, brez otrok. Obisk Okrepčevalnice odnosov, na katero "hodiva" že tri leta, a še nisva prišla do tja. Morda tečaj plesa, stand up v mestu.
Ampak samo tisto ... sprehod. Samo midva, najin odnos. Ali delo v hiši, zunaj nje. Kakšen že dolgo čakajoči projekt, za katerega en sam ni dovolj, dva pa vedno postanemo pet.

In ko si dvakrat letno privoščiva varuško, enostavno ne znava biti skupaj. Ker dvakrat na leto v tri večerne ure stlačiti vse zgoraj našteto ...

Evo, to je moja velika rana.
Prepletena s srčnimi željami ... A pogojena s tem, da je uresničljiva le, če imaš ob sebi ljudi, ki bi bili s tvojimi mulčki. Tega, slednjega, nimava.

In se močno zavedam, da niti približno nisva edina. Čeprav verjamem, da ob želji po skupnem času je parom, ki jih poznam, lažje dobiti varstvo, ker se večina ne ustraši dela z enim od otrok. Tu je pri nas malce drugače, zaupati Saro prvemu, ki bi si upal ... In ne bi zaradi nje dvojno računal.    

...

Ajda je za pohvalo žgancem dobila piškot. Ker ga je videl Patrik, je bila idealna priložnost: "Piškot dobi samo tisti, ki poje dovolj normalne hrane. Ti nisi jedel žgancev. Boš juho?"

Zmazal je zvrhan krožnik juhe in potem skoraj pozabil na poškot.
Kako zelo hvaležne očke potem postanejo, za en jaffa keks.  

Do večera in prihoda atija smo se crkljali. Saro sem imela tik ob fotelju, da sva imeli skupni naslon za roke. Maledva sta prinesla veliko babičino odejo in se nagužvala k meni.

...

O vsem tem govorim tudi pred njimi.
Ker moji starši niso.
Ker predelujem stvari, ki bi jih morala predelati, preden sem imela otroke, pa nisem vedela. Pa še potem bi, kljub vsemu, pritiskali na tipke in našle bi se nove rane.

Hvaležna sem, da s tem moji otroci vedo, da sem samo človek.
Da tudi jaz jočem. Da tudi mene boli. Da se tudi jaz pogosto zmotim, sem nefer in imam napačen pristop.
Povem jim. Jočem. Razložim.

Razumejo seveda po svoje. S svojimi ušeski, srčki, možgančki.
A ne pustim jih same z vsem tem.
Ogromno se pogovarjamo!

Skupaj gremo naprej.

...

Kako pa vi hendlate v trenutkih, ko je hudo?

Hvala 💗

petek, 09. november 2018

ERROR s smehom

Današnji pregled ...

Nihče nima pojma, kdo je naročil Saro na pregled. Bila je na seznamu, bila je v sistemu.

Nihče ni vedel, kaj naj bi prinesel današnji pregled. Zato smo se z zdravnikom in medicinsko sestro malo nasmejali, jaz sem izdihnila tistega šleparja in goro iz sebe, pa je.

Še naprej čakamo, kot dogovorjeno, pravi klic s točno določene številke, da bo potem zares vabljena na pregled pred operacijo.

Svoje notranje nastavitve sem dala prestavo nazaj, iz današnjega dne pa izluščila lekcijo vsega skupaj:
Sara je močna. Sara je vedela, Sara se zaveda tudi tega, da bo enkrat zares klicana. Nič hudega ne bo.
Sara točno ve, da je vse to točno tako, kot mora biti.

Mami pa malo komplicira. Ja, saj se mi smehlja, moja mala ljubica ;)

...

Sem si pa v čakalnici vzela list papirja in bom prvič v trinajstih letih rednega obiskovanja izpolnila anketni vprašalnik o zadovoljstvu pacientov.

Napisala jim bom priporočilo, naj dvigujejo telefone, odgovarjajo na maile in v sms vabilih na preglede vsaj napišejo, KOGA vabijo in h KATEREMU ZDRAVNIKU.

Ker če bi v torkovem sporočilu to napisali, bi jaz vedela, da gre za pomoto.
Veste, niti pri njenem ortopedu ni bila naročena. Je pa bil otroški ortoped, na katerega sem se že večkrat obrnila za drugo mnenje, nasvet, pregled - zato smo vsi mislili, da je pregled vseeno nekako povezan s kakšno potrebo po pregledu. Jaz sem mislila, da nadomešča in bo on poslal Saro na rentgen in dodatne preiskave, on je verjel, da imam zanj pomembno skrb ;)

...

Vse je po starem.

...

ERROR 😂😂😂

A sem še koga prestrašila al samo sebe?

četrtek, 08. november 2018

Nepričakovano povabilo

V mislih sem kar nekajkrat spisala objavo o dogodkih in mojih občutjih ob njih, vse od konca avgusta pa do oktobra ...

Vidim, da dejansko nisem uspela dati iz sebe.

...

V torek dopoldne sem prejela sms, kakršnega dobiš, kadar imaš pregled pri specialistu v UKC.

Da 'smo' vabljeni na pregled ... danes!

...

Bil je avgust, ko sem sprejela dejstvo, da bo za Saro res najboljše, če bo operirana. Tisti mesec sem vam kar nekajkrat pisala o tem (lahko pokukate v avgustovske objave).

Po tem sprejetju odločitve  (za katero ob vsaki misli nanjo še vedno tehtam, dvomim, se sprašujem, če je res ok) sem Saro v septembru naročila na samoplačniški pregled pri dr.K., ki je v Sloveniji edini specialist kirurg, ki operira hrbtenice naših otrok.
Takoj je videl, da je Sara res v stanju, ko potrebuje operacijo in ji lahko ravno zdaj še največ pomaga. Namreč, brez pravilne opore se Sarina spodnja rebra že drgnejo ob medenico, hkrati pa je zelo zelo prožna, tako, da se jo ob podpori še dobro korigira.

Domenila sva se za dan, ko je imel ambulanto na kliniki, da pridem in jo umestimo na seznam za operativni poseg.

...

Sredi septembra smo uživali čudovit teden na Pašmanu. Gratis nastanitev smo dobili od družine, lastnikov kampa in Hermanove sestre in njenega moža. V zameno je Herman tam - na morju, sredi vročega junija, za vikend - pomagal pri obnovitvenih delih. Heh, lahko bi to vsako leto, kaj pa je to delo, če delaš na morju ;)

Vendar smo ravno ta teden skrajšali, saj je bil dogovorjeni termin z zdravnikom ravno tisti čas.

Na koncu dopusta sem podpisala, da bo operirana in zdravnik mi je opisal postopek operacije:
"Rez po celotni dolžini hrbtenice od 4.vratnega vretenca navzdol. Približno 25 do 30 vijakov v vretenca, potem pa ravnanje hrbtenice, da s temi vijaki na obeh straneh dobijo noter dve štangi. Potem med ti dve štangi vstavijo material, ki se po približno petih mesecih zakosteni. Operacija bo trajala cel dan."

...

Odlagala sem te misli. Zelo odlagala. Distancirala sem se od občutkov, ki jih ob tem občutim.
Odlagala sem ves svoj strah, vsak dvom sem potlačila še globje, imela sem ogromno dela in obveznosti na drugih podpročjih.

Vse do torka. Prispel je sms:
"Pozdravljeni! Sporocamo Vam, da ste dne 09.11.2018 ob 10:00 naroceni na pregled.
Lep pozdrav iz Ortopedske ambulante na Polikliniki, ..."

Wau. Moj svet je postal drugačen.

Šesti čut? Ali zgolj vedenje, da bo prav zares na vrsti v tem mesecu?

...

V planer sem zapisala uro. Potem pa sem si zraven dopisala pozitivno afirmacijo o Sari. Bolj jo potrebujem jaz.

...

Ta teden veliko jokam za brezveze. Spuščam svoj strah, čeprav se zavedam, da od tega ni nobene koristi.
Prigovarjam si, da bo vse v redu, da bo vse uspelo in da bo vse tako, kot je namenjeno.
Vse sem skenslala. Ne odpisujem. Ne šivam. Ne pišem. Ne odpisujem.
Šla sem na morje, da sem tam pustila svojo misel in največjo željo.

...

Mislim, da je v tem teža vsaj enega šleparja. Ogromna gora.
Zdi se, kot da si sredi megle ...
Zdi se, kot da lahko samo še čakaš ...
Veste?

...

Greva.

nedelja, 04. november 2018

Pismo 1: Njemu

(Že dolgo nazaj sem dobila željo po tem, da bi preko bloga dala iz sebe svoje misli, namenjene nekaterim ljudem. A v življenju izven ekrana nimam te možnosti. Nastaja rubrika PISMA.)

Danes moja hči praznuje. Trinajst let je že dopolnila.
Veš, da je tudi tvoja? Ja, še vedno.

Že dolgo nazaj sem odpustila vse. Zato, da sem šla sploh lahko naprej z življenjem. Da sem lažje zaspala, da sem začela razmišljati še o čem drugem.
Zanimivo, da sem potrebovala toliko časa.

Odpustila sem. Zagotovo se je čutilo.
Ne zmorem pa pozabiti. Saj imam namreč opomnik vsak dan ob sebi.

Potrudila sem se in se spravila z vsem, kar je bilo pred njenim rojstvom.
Druge izbire nisem imela, saj nisem nikoli izvedela resnice. Kdo sem bila zate? Zakaj sem se ti zgodila?
Zdaj ni več važno, sama zase sem sestavila nekaj zgodbic, da sem jim verjela in vse skupaj pustila tam ... Trinajst let nazaj.

V svetu moje punce mi je najvažnejše razumevanje in sprejemanje.
To sta dve prvi in ključni vrlini, kateri stalno poudarjam in v zvezi z njo, njej, želim.
Po drugi strani pa sem jaz tista, ki nikakor ne morem razumeti, kakšno rano ti predstavlja. Ne morem sprejeti tvojega odnosa do nje!

Razumem, da se nisi nikoli navezal nanjo. Lahko razumem, da si je nisi želel. Lahko razumem, da si bil mlad. Lahko razumem, da nisi bil pripravljen. Razumem, da si se ustrašil. Razumem, da ti je njen svet popolnoma tuj. Razumem, da si se dolgo iskal. Razumem, da ti je žal.

A ona je tu. Živi. Čuti. Tu je!

Je dekle, ki si zasluži spoštovanje. Je dekle, ki si zasluži vso hvalo, kolikor je mogoče. Je dekle, ki si zasluži vse dobro v tem življenju.

A zakaj se ti zdi, da si ne zasluži kančka tvoje pozornosti?
Rada bi razumela.

Se spomniš, kako srečna je bila, kadar si jo obiskal, ko je bila majhna?
Si pomislil, kako zelo te je čutila, glede na to, da si jo obiskal samo ob rojstnem dnevu?
Si pomislil, da te je izbrala za očeta s prav posebnim namenom?
Si pomislil, da je za vsem tem globji pomen?
Si pomislil, da ima poslanstvo, v katerega te je vključila že precej prej?

Danes je bil njen dan.
Iskreno, žal mi je, da se nisi spomnil.
Iskreno, žal mi je, da ji ne morem nikoli več povedati, da si napisal sporočilo, da jo pozdravljaš.
Žal mi je, da ji pismonoša nikoli ne prinese voščilnice od tebe. 

Žal mi je, da moja hči nima škatle, kjer bi hranila čestitke, voščilnice, zapestnice, obeske, kamenčke, popke, ki bi jih dobila od svojega očeta.
Žal mi je, da nima slik, selfijev, posnetih s teboj, s tvojimi najbližjimi.
Žal mi je, da nima spominov s teboj.

Verjamem, da je nekje v njej še tistih nekaj sličic trenutkov, ko si ji prišel voščit.

Zelo dolgo sem rabila, da sem dojela, da nisem jaz kriva.
Dolgo, da sem se sprijaznila s tem, da ti očitno nič ne pomeni.
Dolgo, da sem verjela mnogim, ki so mi govorili, da zares obstajajo starši, ki zapustijo svoje otroke. In se ne ozirajo.

Sredi avgusta sva bili s Saro pri Mateji. Peljali sva se na drug konec Slovenije, da sem videla v mali delček Sarine duše.
Dolgo potem sem premišljevala o vsem, kar sem izvedela. Sestavila sem sestavljanko in dodala precej manjkajočih koščkov, ko sem prebrala še Schwartzovo knjigo Načrt duše.

Sedaj razumem, da ni bila napaka uma. Razumem, da je bilo vse natanko tako, kot je moralo biti.
Sara je izbrala tebe. Tudi tvojo družino.
Zate ima poslanstvo. Kot za vse ljudi okoli sebe.
Solze so mi napolnile oči, ko je Mateja videla prizor iz enega prejšnjih življenj in mi opisala delček odnosa, ki sva ga dobesedno ponovila. Ne vem, če boš kdaj lahko razumel.
Šla sem v zlato svetlobo in se potrudila, da sem ta del karme prekinila. Z veliko zahvalo za vse, predvsem pa za Saro. Zelo sem hvaležna zanjo, da jo imam, da je izbrala mene in mi dala ogromno izkušenj, lekcij, zmag in izzivov!
Si predstavljaš? Trinajstletnica, vredna tolike hvale, kot bi bila že modra starka ;)

Bistvo je Sara.

Izbrala te je, da bi te učila sprejemanja.
Izbrala te je, da bi ob njej lahko zacelil svojo rano.
Sara je ogromna milost. Njena duša ima enega največjih načrtov, s katerim premika svet.

Sara je odlična učiteljica.
Ničesar ne reče. Le pogleda in včasih pogled v njene oči skeli. Zna pogledati v notranjost in ti to notranjost zrcaliti. Saj to znajo vsi otroci, a ona je direktna. Iskrena.

Ni mi več hudo.
Včasih se sprašujem, če svojim otrokom pripovedujete o Sari?
Ali kdaj pogledate njene slike, ki so na internetu?
Se pogovarjate o drugačnosti?
Jo tvoji otroci spoštujejo? Vedo, kako zelo močna in pogumna je?
Ali tvoji otroci tudi vedo vse o cerebralni paralizi, vedo, kako živijo ti ljudje?
Bi se tudi radi naučili hraniti po gastrostomi, jo masirati, ji podložiti noge?

Si se danes spomnil na njen dan?

Želim ti, vam vsem, vse lepo.
Pomislite, prosim, kdaj na njo.

petek, 02. november 2018

Odšli so. Tako paše!

Zadnje čase se Hermanu večkrat ponudi priložnost, da gre po službi ali za vikend v svojo domačo vas kaj pomagat. Ta pomoč je zidanje sosedove hiše, prekrivanje strehe, urejanje njegove lastne hiše ... Saj veste, ko se naberejo močni gospodje in poprimejo za delo, se prešvicajo, umažejo, načvekajo, načeloma so potem tudi utrujeni ;)

Lansko leto si kaj takega nisem predstavljala tako veselo. Veliko časa in predvsem energije sem porabila, da sem se pripravila na njegovo odsotnost, na dan, ko sem sama z mulčki.
Predvsem mi je predstavljalo težavo z vsemi tremi oditi od doma. Maledva nista bila tako predvidljiva, da bi vnaprej verjela, da me bosta upoštevala zunaj na cesti, v trgovini, na igralih. Da smo ostajali doma, pa si marsikdo lahko predstavlja, kako je ;) Če ne želiš doživeti živčnega zloma, ker v pol ure eno stvar poveš desetkrat in se čez eno uro zaveš, da ne samo, da govoriš sam s sabo, še nekje eni škratki delujejo proti tebi.

Seveda se je vedno izšlo :)

Zdaj pa je že nekaj časa precej fino, če sem sama z njimi. V mislih si zorganiziram dan, preverim, če imam na voljo dovolj hrane, primerne za hitrejšo pripravo, ključnega pomena je tudi vreme.
Ob suhem vremenu so nam vse poti odprte in jim privoščim še izbiranje, kaj bi počeli, kam bi šli.

Nekajkrat pa sta šla maledva kar s Hermanom in tisti dan preživela pri stari mami. Imata obdobja, ko nikakor ne želita nikamor, pa obdobja, ko sta zapečkarja, pridejo pa tudi dnevi, ko z veseljem odhitita tja. Seveda z namero, da si bosta tam z lahkoto sprostila vse ventile in dosegla prav vsak cilj iz njunih malih bučk ;) Kaj znano?

Danes je petek, v tem praznično - počitniškem tednu prvi dan, ko sem si rekla, da bo Herman po službi doma. Potiho sem si naredila načrt, da bi pa jaz popoldne po dolgem času preživela v moji šivalnici. Pridejo obdobja, ko dopoldnevov nimam frej, da bi delala, potem še počitnice ... Zares sem čakala ta dan, da grem malo "ven iz situacije".

S Hermanom namreč nimava domačih ali prijateljev, ki bi bili pripravljeni prevzeti varstvo mulčkov, da bi se midva napolnila z energijo. Varuško, ki jo skrbno izbereva, si privoščiva približno dvakrat letno za tri, štiri ure, da preživiva ta čas malo sama.
Vse ostale najine samske trenutke preživljava vsak posebej. Jaz se zakopljem v šivanje, pospravljanje ali pisanje, kadar mu prepustim čas z malimi. On rad poje in je hvaležen, kadar ga spustimo na vaje.

Danes torej ...
Po prihodu iz službe sem omenila, da smo sinoči pri njem doma pozabili Sarino mapo s simboli. Brez tega se počutim izgubljeno, pa čeprav Sari redno pokazujem šele pet simbolov v njenem komunikacijskem sistemu.
Na glas sem tuhtala, kako bi malo prej kot jutri prišla do mape, ko moje glasno razmišljanje prekine z dejstvom, da gre tudi danes gor.

V hipu sem pozabila na mapo, prav po žensko sem se pomulila. Povedala sem mu, da sem si že dolgo želela it dol šivat.

Oba sva vedela, da gresta mulčka lahko z njim. Le da ju morava taktično pripraviti do tega, sicer bosta izbrala opcijo, da ostaneta doma z menoj.

Wau, kar hitro nama je uspelo ;) 

...

Odšli so.
Vame se v hipu naseli slaba vest. Sama s Saro namreč zelo uživam.

Sara je vodljiva, na moji frekvenci in ob njej, z njo, se lahko lotim česarkoli.
Tako sva pospravili precej starih grehov v kuhinji. Hladilnik je čist, s pečico se bo pa treba še pogovoriti. Sari lahko na glas berem svojo knjigo. Dovoli mi, da grem obesit oprano perilo. Ob njej lahko pišem blog in ji malce povem, o čem pišem :)

Saj ne, da z vsemi tremi doma vsega tega ne zmorem ali ne smem. Sploh ne. Le veliko lažje je. Maledva mi namreč najraje na svetu pomagata, sploh, ko je na vidiku šprica, vileda, brisanje ... Ampak jaz potem nekako še težje gledam sledi vodnih kapljic in potegov s servetom. Temu pravim dvojno delo zame. Ne, hvala.

Zakaj imam torej slabo vest?
Zato, ker sem vzgojena s prepričanjem, da so otroci moja domena in naj z njimi ne obremenjujem drugih? So drugim res sploh breme? Zakaj gledam na tak način?
Imam slabo vest, ker sem itak doma in najbolje poznam družinske sisteme, kjer so otroci pri mami, medtem ko oče do večera dela? In bi moralo biti tako tudi pri nas?
Vse to so zakoreninjeni vzorci v meni. Niso nekaj mojega. A še vedno pogosto delujem proti sebi zaradi njih.

Pri nas imamo drugače. Pravilno. Maledva sta toliko Hermanova kot moja :) In da dodam, če nima zares kakega hudega dela, recimo poleti, je večino časa tudi Sara prav toliko Hermanova ;) Čeprav ona bi bila v resnici raje še bolj njegova kot moja.

Sem pregnala slabo vest.
Bilo je najino popoldne. Zunaj dež in kljub nameri, da se bova zapeljali vsaj do bencinske, pošte in lekarne, nisva niti pomislili na to, da bi se uredili za ven.

Najin čas izgleda predvsem zenovsko. Ne, ne meditirava cel čas, ampak sva povsem usklajeni, mirni, najboljši pa je občutek, kot bi se držali s srcema skupaj.

Danes sva se pogovarjali, kaj hudiča bi si Sara želela za rojstnodnevno darilo.
Potem sva naštevali ljudi, ki bi lahko v nedeljo prišli voščit. Smejali sva se nameri, da bi zarustano pečico očistili. Valda, Sara je že vnaprej vedela, da ne bo uspelo! (Se mimogrede priporočam za kak čudežen zvarek, res je trdovratno zasvinjana!)
Nekajkrat vmes sem začela s pisanjem tegale. In se po parih minutah spomnila, da že tri tedne urejam videe, ki naj bi bili moj prvi vlog. Tudi to ji je bilo smešno!
No, pri kuhanju kosila je pa nazorno pokazala, da ji ni všeč ena sestavina: hrenovke. Vedno se mršči in zavzame nemogoč, tog telesni položaj, kadar jih  vzamem iz skrinje.

Vseskozi so seveda na telefonu igrale risanke (tv nam je crknil dva dni po tem, ko sem napisala odpoved naročniškega razmerja z operaterjem - a še nisem poslala ;)) in v vmesnem času sem naredila kak kilometer po hiši.

Se sliši zanimivo?
Meni je zares najbolj zanimivo, da se tako zelo poveževa, ko sva sami. V hipu, ko odidejo vsi s Hermanovim priimkom, sva midve, samo midve, in dobesedno se počutim tako, kot sem se počutila prvih pet let s Saro.

Kako vi preživljate dneve, ko niste vsi v kompletu? Kako se "razdelite"? So otroci avtomatsko dodeljeni mami? So pogosto pri starih starših?

Jutri bomo spet sami. Midve s Saro in mulčka. Kaj naj počnemo?
Imela sem visokoleteče načrte za počitnice, a sem pozabila vključiti dež. Za Saro je zares nedostopen. Si ne predstavljam, da se zmoči ves voziček.
Za take primere sem tudi prilagodljiva toliko, da gremo v shopping, pod streho, čeprav si ne predstavljam, da bi si z njima nekje pod stropom uspela končno kupiti čevlje :D

Na hitro kak predlog dobrodošel!

četrtek, 30. avgust 2018

Izkušnje, izzivi namesto ovir. Zalet za višji in boljši skok!

Počitnice se končujejo.

Maledva sta šla v ponedeljek spet v vrtec. Vse je tako, kot mora biti.

Patrik je tri minute jokal v ponedeljek, v teh dneh polulal vsaj deset hlač in gatk in zrasel osem centimetrov, ker ima novo garderobo in je zgoraj pri tavelikih. Kljub temu, da zanj na svetu ne obstajajo nobena pravila, ni bontona, ignorira slavni Ne, gladko prezira vse posledice in je imun na kričanje, je ponosen nase. In neverjetno, midva s Hermanom zelo ponosna nanj. Ja, kljub vsemu. Ker zgoraj našteto je čisto res, fantek ima samozavest in svoj Jaz nekje visoko in je s tem čisto prizemljen. Midva pa ne. Vsaj jaz ne in prepogosto izgubljam živce. Ob njem se sprašujem, je to karakter ali osebnost? Nekje sem prebrala, da je med tema dvema kar razlika ;)

Ajda je preskočila skupino.
Že prvi dan, ko sem prišla ponjo, sem zaslišala, kar sem pričakovala: "Take Ajde pa ne poznamo. Zacvetela je! Ona govori, mi smo jo pa imeli za zelo tiho deklico."
Vsak dan mi sedaj pove, kaj delajo. Učijo se. O dinozavrih. O izkopavanjih. O požaru in bežanju iz hiše (vrtca). Razglablja o ljudeh, ki imajo enako ime, a so si različni. Razglablja, ali je sedaj, ko je pri starejših v skupini, normalno, da ni bila okregana. Razlaga o tem, kako sami pobrišejo mizo in da se bo naučila, kako je kateremu od otrok ime. Povedala mi je tudi nekaj skrivnosti, ker se je družila s fanti in vsi skupaj niso povedali nikomur ;)
Jaz ob njej veliko jočem. Ona je moje ogledalo. In tako zelo jo čutim! Tri leta sem vedela, kaj čuti, kako se počuti, pa se nisem znala pravilno in dovolj močno postaviti zanjo. Sedaj vem.
Punčka je čisto drugačna. Kot bi otroku odvzel neko breme odraslosti. Kot bi ji odvezal krila, da metulj spet lahko svobodno leti.
Leti, moja draga čivka <3

Sara pa je ob meni. Poletje je minilo hitreje, kot sem upala, da bo. Ta teden sem se zavedela, kako aktivni smo bili letošnje počitnice. Kako sva s Saro vse do pregleda pri ortopedu v Valdoltri trikrat tedensko imeli obveznosti ali nova raziskovanja. Tuhtam, da smo vseeno velikokrat skočili do Ankarana in dojemam, da nisem prav nič predolgo delala pavze od tahudih skrbi.

No, te skrbi. Niso ovira, so izziv. Izziv do nove izkušnje.

Prejšnji teden sem bila na pogovoru pri Sarinem pediatru. On je namreč tisti, za katerega vem, da bo namesto mene klical naokoli in se pozanimal o uradnih postopkih, pravicah, dolžnostih. Tako je tudi tokrat zares klical na ZZZS in se pozanimal o vsem glede zdravljenja v tujini.

Ko sem s tem stopila v akcijo, da sem pognala kolesje, se je vse začelo premikati. Seveda, s sedenjem doma v fotelju še nikomur ni prišlo nič naproti ;)
Tako sem izvedela tudi, da obstaja velika verjetnost, da mi Sare ne bo treba peljati vse do Hamburga na operativno zdravljenje hrbtenice. Naslednji petek imava (samoplačniški) termin pri našem ortopedu kirurgu in o vsem vam bom lahko poročala. Obstajajo štirje scenariji:
- Ali vse skupaj ni res in bova mogli res sami v Nemčijo
- Ali bo njegovo mnenje, da operacija ni potrebna in bova potemtakem vseeno šli na pregled v tujino
- Ali bo njegovo mnenje enako mnenju specialista ortopeda iz Valdoltre in bo Sara čimprej operirana 
- Ali bo po njegovem mnenju operacija potrebna, a se ne mudi in lahko počaka v redni vrsti na termin.

Jaz si predstavljam nekaj od tega, Bognedaj, da bi bil scenarij kaj drugačen ;) Sem le ženska in rada imam že vnaprej splanirano in malodane določeno, kaj bo. Treniram potrpežljivost, saj do naslednjega petka ne bom izvedela prav nič. Potem pa bom samo sestavila mozaik, ki ga oblikujemo sedaj.

Ob zadnji alineji lahko dodam, da je bila že prej čakalna doba za to vrsto operacije minimalno leto in pol. Predpostavljam, da se bo zdaj ta čas še malo razpotegnil.
V tem času se s Sarinim hrbtom lahko zgodi marsikaj. Ukleščenje živca, respiratorna odpoved, hude bolečine. O vsem tem moram razmišljati čimmanj. Težko, ko pa je ves čas tu. S to ukrivljeno hrbtenico.

V teh dneh pa sva v skladu z aktivnim korakom naprej prejeli tudi klice glede steznika in vozička, ki jih čakamo že od maja :)
Proba za steznik je za nama in spet komaj čakam, da ga Sara dobi v uporabo. V vsem tem času sem že pozabila, kako blagodejno je, ko imaš možnost dati otroka v pripomoček, ki pomaga. Pozabila sem že, kako steznik pomaga do vzravnanega, podprtega sedenja.
Je pa pri Sari in njenem stanju že težje sploh priti do položaja, ki je ne bi bolel in položaja, v katerem ne bi bila še vedno vsaj nekje postrani, obešena, ukrivljena, spiralasta, grdo iztegnjena.
S tem skupaj gre tudi voziček. Danes sva šli v Ljubljano, da je gospa Ana, ki bo izdelala sedež posebej za Saro, vse izmerila, izrisala, splanirala, zapisala.

Vse se odvija, boste rekli. Tudi sama pravim tako. In prav je tako!

A tu je druga plat tega, da je po tako dolgem čakanju na vrsti akcija. Veliko živcev, veliko spraševanj, veliko solz.
Zakaj?

Včeraj mi je inženir, ki izdeluje ortozo za hrbtenico, potrdil potrebo po operaciji. Povedala sem mu za Sarino stanje in napotitev ortopeda. Malce sem bila začudena, a kaj hitro sem dojela, da človek spremlja veliko bolnikov s skoliozo in jim izdeluje steznike. Ob dolgoletnih izkušnjah je zagotovo videl že marsikaj in ravno na podlagi teh izkušenj zagotovo že ve, kakšni skoliozi še lahko pomaga s steznikom, kakšni pa ne več.
To mi je bilo takoj jasno in oba sva se strinjala, da je res, da tudi Sari s steznikom ne bomo mogli več dolgo vzdrževati stanja (kaj šele ga izboljšati!).

Vendar se vsaka taka mini tini bini teža besed vsede nekam v srce. In čaka, tli.
Srce mi pravi, kot sem po telefonu hitela povedati Hermanu:
"Res bo najbolje tako, Sara je zares fajn zarotirana in ne bo se je več dalo korigirati. Dokler je vsa mehka in se jo bo dalo naštimat ... najbolje, da kar zdaj." Mislim, da o tem razglabljam in razlagam kar naprej.

Pa potem tekom dneva malo pozabiš, daš na stran...

Po tokratnih meritvah steznika sem si vzela dve uri odklopa v svojem ustvarjalnem kotičku, otroke pa prepustila Hermanu. Stalno so uletavali dol, glasovi od zgoraj so bili nekam sumljivi, čutila sem kaos. In res, ko sem pred večerjo prišla gor, je imel Patrik svoj mokri pohod, miza je bila kaos Ajdinega ustvarjanja in ostankov kosila, moja glava pa še ne umirjena. Mislim, da je takrat vse tisto prišlo za menoj. Tako je spet na plano prišla moja kričeča plat, ki je nikakor ne znam odsloviti. Brez gumba za izklop sem si nakopala še slabo vest, še večji kup solz, kričanje brez glave in repa in pobila sem vsako pikico samozavesti vsem v našem domu.
Samo želela sem si mir, možnost izprežti za nekaj časa in odložiti ta ogromen nahrbtnik odgovornosti. Tako zelo težka je!

Danes se je zjutraj začel nov dan. Saj si daste vsako jutro to možnost, da začnete znova, kajne? 

Tako sva bili danes še pri gospe Ani, ki je s težavo naštimala Saro v en komaj zadovoljiv položaj, iz katerega bi izhajali pri oblikovanju sedeža. Izpisati si je morala vse mere, položaj, izrisati oblikovanje posameznih delov, ki naj bi pomagali Sari do boljšega položaja. In jo skušati v njem zadržati. 
Ko se enkrat stvari odvijajo, je vse naenkrat. In tudi tu sem poslušala, kako bi morala Sara sedeti, kje bi morala biti podprta, kako bi morali že do zdaj oblikovati sedež, kje podložiti mizico, kako dvigniti roko, kam usmeriti medenico ...
Saj vse vem. Poslušam. Se strinjam.
A žal ne znam. Ne zmorem sama!

Kar naenkrat pa pride trenutek, ko ne vem, je mera vsega skupaj polna? Počutim se nemočna.
Vsi ti nasveti, vsa ta opažanja mojega otroka. In jaz v nekaj sekundah spustim v glavo tisoč misli.
Ja, spomnim se. Spomnim se, kako sem leto in pol nazaj gospo Ano prosila, da bi nam začasno in zasilno priredila sedež na starem počivalniku. Vem, potem iz tega ni bilo nič, ker smo v istem hipu dobili odobreno adaptacijo in sem verjela, da bo potem boljše. Seveda ni bilo. A tudi gospe Ane potem nisem več klicala, ker sem zapadla v neko čudno ... depresijo?
Potem v glavi tuhtaš, kaj hudiča je bilo. In pomisliš, da si se dve leti boril za tisti papir in adaptacijo. Kolikokrat si klical. Kako si po vsaki razlagi na Soči doma jokal. Ker te niso upoštevali, v Sarinem sedenju še danes ne vidijo prav nobene anomalije. Niso videli, kako joče. Niso videli, kako se seseda, zvija. Pomisliš, dve leti! In sedaj je že leto in pol tega! In še vedno je stanje nespremenjeno, Sara pa žal nosi posledice. Sari se je zaradi vsega tega uničil hrbet. Zaradi česa? Zaradi dokazovanja, neperspektivnosti za nekatere, birokracije, čakanja na termine, čakanja na odločbe, čakanja na meritve, čakanja na izboljšave.
Pomislila sem na ves ta čas. Naša selitev. Nezmožnost iti v planino. Nezmožnost iti na dolg sprehod. Nezmožnost iti v gozd, na makadamsko, tlakovano pot. Bolečine. Tisoče misli. Vrtinec ovir.

Gospa Ana je izmerila vse, dogovorili sva se za naprej in midve sva odšli.

Že poprej v dnevu me je nekaj iztirilo. Dejstvo, da nekateri ljudje, ki bi nam lahko bili blizu in bi lahko sprejeli nas takšne, kot smo, pa smo jim samoumevni in od nas upajo pričakovati nemogoče, me je razžalostilo. Zaprla sem vrata kombija, vklopila motor, odprla okna in zajokala.

Pridejo zelo naporni dnevi. Vse se je nakopičilo. Kar se ni zdaj, pa je prišlo počasi, elegantno za menoj.
Moj kozarec je poln. Glava je prepolna vseh dejavnikov, vseh tujih dejanj, ki sploh niso moja.

Domov sem peljala, ne prvič, z malo solzami, monologi, čiščenjem misli in nekaj komadi Eda Sheerana na repeat.
Pripraviti sem se morala, da je bila na poti k nama asistentka Ana in zadnje, kar sem si želela, je bilo stresti karkoli od tega nanjo. In nisem :)

Za dobri dve uri je prevzela Saro Ana. In v tistem trenutku se je vse poklopilo lepše, kot bi se sploh lahko.

Herman je prišel iz službe in jaz sem dejansko dobila brilijantno idejo, da lahko hitro skočiva v Bauhaus po barvo in mačka.

Saj veste, da ženski v stresu pomaga shopping?
V avtu sem dokončala še nekaj malenkosti v zahvalo Ani, ki se ji izteka pogodba za delo asistentke. Ob tem sem Hermanu izlila ves žolč in kot on zna, je poslušal. Kaj je lahko boljšega, kot dati vse skrbi iz sebe? Saj ne, da so rešene, so pa svobodnejše. Lažje. Presortirane.
In še Bauhaus, kjer za svojo dušo vidim veliko, veliko več, kot bi, če bi šla v trgovino za ženske. (Priznam, ženske vrste shopping me ubija in dela depresivno!).

Po prihodu domov sva oba vedela, da si ne želiva včerajšnjega scenarija in da sem jaz kljub vsemu še vedno potrebna malo časa brez vseh.
Odpeljal je otroke ven, da sem do konca zlikala. Ja, res je! Potem sem pomila še okna.
To je druga vrsta terapije za sitno žensko: pusti ji čas, naj pospravlja in čisti.

Sara je v tem času razštelala svoje telo, čeprav sta prej z Ano vse uspešno postavili na svoje mesto.

Jaz pa sem v tem času, sama s svojimi mislimi, popredalčkala in očistila vse v glavi.
Ločila sem se od stvari, ki sploh niso moje. Naravnala sem spet svojo pozitivnost. Realno sem si ponovila, da je to naše in da Sarin scenarij ne more biti enak nikogaršnjemu. Ob tem sem dojela, da je vse, kar moram sedaj storiti, počakati še en teden.

Potem bo vse jasno.
V tem času sem uredila vse, kar je potrebno za vsako od možnosti.

Naravnana na sedanji trenutek sem zadihala.

Večina od vas si ne predstavlja, kakšna teža misli je to. Občutek, da si čisto sam za vse. Da sam nosiš tono bremena. Da te nihče ne razume. Da nihče ne zmore tega odvzeti, omiliti, narediti in se odločati namesto tebe. Občutek ogromne nemoči, pomagati otroku do udobja. Ko veš, da mu lahko olajšaš, pa sta dve poti: ena uradna, na kateri čakaš in se boriš s sistemom. In ena lažja, kjer lahko večinoma vse kupiš in omogočiš. Vendar je slednja lažja le za peščico, saj so v igri visoki kupčki denarja. Večina si ne zmore privoščiti plačevati prilagoditev.

Kmalu bo šola, novi izzivi in tale s to tahudo skrbjo bo na koncu postala le ena izmed mnogih izkušenj. In taki, težji izzivi nas samo okrepijo. Potem smo močnejši!

Želim si le enakovredno obravnavo na področjih, ki nas zadevajo. V šoli, pri terapijah, na pregledih.

Svet bi moral biti za vse enak. Vsak bi moral imeti možnost, da se razvije v človeka, kakršen si želi biti. Brez nepotrebnih in neracionalnih ovir. Tako bi tudi za otroke s posebnimi potrebami bile mogoče enake možnosti za razvoj.

(Hvala, da ste se prebili do konca zapisa;))

sobota, 25. avgust 2018

Si utrujena?

V tem poletju je čas minil bliskovito hitro.
A vseeno, ko malce pomislim, je bil vsak teden nafilan z vsem, kar lahko prinese:
S smehom, terapijami, sprehodi, kreganji, meditacijami, izleti, igrami na ulici, spoznavanjem Kamnika, vonjanjem obale, ustvarjanjem in nenazadnje z druženjem. Ja, druženjem!

Ne morem verjeti, malce smo razširili naš ozek krog družbe in zgostili videvanja s prijatelji! Bilo je aktivno, zabavno, spokojno in navdihujoče!

Bilo pa je nekaj, kar se je ponavljalo. Kar se me je dotaknilo. Kar mi je mnogokrat dalo malo misliti.

"Si zelo utrujena, kajne?"

To vprašanje me je vsakič znova presenetilo. A postavljeno mi je bilo mnogokrat, od različnih ljudi. Ja, večinoma žensk, ki sem jih spoznala v zadnjih mesecih in sem se (in se še) čutila z njimi povezana zaradi njihove izjemne energije.

Vseeno se me je dotaknilo.

Seveda sem ob tem vedno najprej pomislila, kako neurejena hodim po svetu in se kažem ljudem. Res je, moj edini make up je voda, jutranji tuš in otroci ;)
Vem, prepogosto sem raje malo še poležala z njimi, kot da bi vstala še prej in si uredila še frizuro in priznam, tudi kratko krilo dam gor, čeprav noge že začenjajo pikati.
Potem pomislim, kako neurejen je moj stil, kako prostaško izgledajo moje enobarvne majice in hkrati vedno opazim lepoto, urejenost in stilsko dovršenost družbe. Moj sindrom: V vsakomur najti le najboljše. Najlepše. Top kvaliteto in super osebo. In sebe potlačiti še malce nižje.

Zavedam se, da ni dobro primerjati se. Zato zadnje mesece znam preusmeriti misli, se zahvaliti za to, da imam ob sebi zares čudovite ljudi, ki me s svojo pojavo in energijo navdihujejo.
V istem hipu se vprašam, zakaj meni ne uspe biti lepa? Zakaj se ne naličim? Zakaj si ne kupim oblačil?

Enostavno si ne predstavljam sebe take. Ja, no, si, prav sliko ene elegantne poslovne ženske imam pred seboj. A to je tista ženska, ki je obstajala v mojih srednješolskih sanjah. S kariero, brez otrok, s kupom oblačil in modnih dodatkov z zadnjih modnih pist. Seveda je tista Petra sama hodila na fashion week in tudi na potovanju po Ameriki ni izpustila Runwaya s Tyro Banks.

Res je, nekoč sem se videla takšno. Včasih se še spomnim te modelke.

A to nisem jaz. Ne bi mogla biti.

Tako sem v nekaj hipnih trenutkih ob vsakem vnovičnem vprašanju o moji utrujenosti postajala vedno bolj hvaležna.

Hvaležna za utrujenost?

Da.
Zato, ker ob mojem življenju in mojem vsakdanu vidim, kaj zmorem.
Ob mojem stilu sem spoznala sebe.
Ob mojih otrokih sem spoznala svojo moč.
Ob mojih solzah sem rasla.
Ob mojih padcih sem spoznavala, da so ovire v bistvu izzivi in da meni to rata.
Ob mojih težavah sem se naučila, da so to blagoslovi, ki me krepijo in učijo živeti.
Ob vsem tem sem spoznala sebe. Se še spoznavam.
In to je vredno največ!

Poznati sebe, vzljubiti in ljubiti se in biti Ti.

Ne, ni bila lahka pot.
Ljudje, ki me sprejemajo, razumejo, z vsem tem pa si dovolijo za hip stopiti na mojo stran ... ti me vprašajo, kako utrujena sem.

Potem se zavem, da je to pohvala.
Ker se začudeno ozrem nase in si naslikam sebe z mojimi mulčki in si mislim:
"Zmatrana? Ne, prav hvaležna sem, ker imam tako zelo posebno družino! Zaradi Sare smo vsi mi čudovito posebni! Ponosna sem nase in na Hermana, najbolj pa sem ponosna na otroke in našo vez. Na priložnost, da smo toliko skupaj, se spremljamo, skupaj raziskujemo svet in spoznavamo življenje.
Ja, hudiča, res sem zmatrana! Zmatrana, živeti tako zelo drugačno življenje v tem svetu, v tej družbi, v tem tempu in tem sistemu. Vem, da si videl/a to sliko in se postavila v mojo kožo. In v moji koži si utrujen/a."

Sem utrujena. A nič bolj, kot kdorkoli drug. Verjamem, da sem še med manj utrujenimi ljudmi ;)

Znam namreč vsako jutro direkt iz postelje pasti v fotelj v kuhinji in si vzeti dvajset minut za mojo sorto meditacije, kavo in facebook :)
Znam otrokoma zakamuflirati Ne v tisoč drugačnih stavkov, s čimer si kupujem naklonjenost, priljubljenost in povečini minutke zase ;) 
Znam najti tisoč in en izgovor, zakaj delam s Saro tako, kot delam. V bistvu meni to ni izgovor, zame je moja pot, moja smer. Izgovor je le za tiste, ki jim je dolgčas in le-tega preganjajo s svetovanjem meni ;)

Me pa matra moj izziv, naučiti se biti bolj potrpežljiva. 
Utrujena pa nisem. Vsaj ne tako zelo, da ne bi bilo v mejah normale. Verjamete?

petek, 24. avgust 2018

Toliko enih vzgoj. Sočutna, ljubeča, vzpodbudna, Juulova, Juhantova ... Kaj pa starši?

Kako vzgajati otroke?

Z različnimi pristopi vzgoje sem se srečala že ob majhni Sari. Takrat sem najbolj spoznala, kaj mi ni všeč. Ljudje pogosto pravijo, pusti otroka v posteljici, tudi če joka. Tako ga ne boš razvadila in hitro se bo navadil sam zaspati. Sicer ga boš morala vedno nositi, božati, biti ob njem.

Sara pa je ogromno jokala. Bila sem sama. Prvih šest mesecev se spomnim v večini samo joka. Sedela sem ob njej, ji govorila, pela, jo božala, pestovala, ona pa je jokala. Še več, zdi se mi, da bolj ko sem se trudila ugotoviti, kako bi jo pomirila, bolj je jokala.

Odtekla so leta ...

Sara je dvanajstletnica, ki še vedno joče in njen jok ima različne tone in barve. Ti toni in barve joka so del njene govorice.
Ob njej doživljam celo paleto čustev in občutij.

Ponos, hvaležnost, ljubezen, moč, pogum, spoštovanje, spokojnost. Po drugi strani pa tudi žalost, nemoč in pogosto brezup.

Ta dva - nemoč in brezup - sta moj izziv v vzgoji.
Bom zmogla tako, da ne bo imela občutka, da je breme?
Bom zmogla tako, da se ne bo počutila v napoto, kot da svoje življenje podrejam njej?
Bo zaradi mene imela nizko samozavest?
Bo zaradi mene sovražila? Sebe?
Bo kdaj mislila, da je ona vzrok za moje solze?

No, ja. Ona je vzrok za moje solze ponosa, poguma!
Za tiste solze žalosti, nemoči ni kriva ona. Kriv je sistem, v katerem živimo. Krivo je moje neznanje in nezaupanje, dokler tega z odkrivanjem novega znanja ne presežem.

A nekaj pa je bilo popolnoma drugače, pa nisem vedela.
Vzgoja.
Osem let sem verjela, da se srečujem z enakimi izzivi in da prečkam iste gore kot moje prihateljice ob vzgajanju Sare. 

Dokler nisem rodila Ajde in letoinpol zatem še Patrika.

Kako zelo sem se motila! Kako zelo nevedno sem verjela, da je Sara enaka vsem.
Enaka jim je bila le potreba v osnovnih življenjskih funkcijah.

Pa ne, da bi bila Sara tako zelo drugačna, bolj zahtevna. Sploh ne. Le načini, ki vžgejo pri njej, so drugačni.
Drugače je, ker ni konkretne povratne informacije. Niti v puberteti se ne odgovarja, prekarja, ne zapira se v sobo - ker tega ne zmore. A tudi ne potrebuje.
Drugače je, ker sem si jaz ob njej strašno želela vedeti vse o vzgoji, predvsem pa se mi je skozi vsa ta leta odpiral svet vpliva vzgoje na psihološko stanje otroka.

Strah, ki sem ga čutila, če bi mi spodletelo, je bil super motivator, da Sare nisem podcenjevala.
Nisem je popravljala.
Nisem od nje pričakovala, da mora doseči stopničko višje. Da mora za vsako ceno napredovati v razvoju.
Vedno je bila na prvem mestu ona.
To pomeni, da ko je bila utrujena, nisva telovadili. Še danes ne. Seveda pa to ne pomeni, da je prepuščena sama sebi. Namesto aktivne telovadbe dobi masažo, sproščanje mišic, tapkanje.
Ko je pokazala, da se ji je ena vrsta terapije nabrala do viška, je dobila pavzo.
Konkretno pavzo, dokler ni sama pokazala novega zanimanja za ponovni poizkus. Seveda ne zmore sama povedati, kdaj je pripravljena, zato ji vseskozi ponujamo opcije, a hkrati upoštevamo njene želje. Z mimiko take stvari super nakaže!

Tako sem ob Sari rastla tudi jaz.
Danes se zavedam, kako povezani sva samo zaradi tega, ker jo na svoj način poslušam in upoštevam.
Šele, ko pogledam vse za nazaj, se zavem, koliko sem se naučila. Koliko sva dali ena drugi. In to brez besed.

Ona meni iskanje znanja, utrditev mojih dognanj in prepričanj, delo na sebi, da sem ob tem še razumela in predelala ravnanja in vzorce iz svoje primarne družine.
Jaz njej najine posebne pogovore, motivacije, inspiracije. Sploh v zadnjih letih se Sara najraje pogovarja v dušnem jeziku.
Veste, da ko naslovim njeno dušico, v hipu pridobim njeno pozornost? Veste, s kako velikimi in sijočimi očmi me posluša? Prav srce mi zaigra ob njej!

Seveda ni vedno vse rožnato. Tudi Sara zna kaj preslišati, ne upoštevati in se narediti neumno. Potem zna biti, da se jo sliši čez nekaj vrat ;)

Ob vsem tem pa sem dobila ogromno informacij in znanja, ki ga pridno in z veseljem uporabljam pri Ajdi in Patriku.

Zgodba na tem koncu je seveda povsem drugačna.
Onadva sta nevrotipična.

Saj včasih se s Hermanom sprašujeva, če sta normalna. Ne doženeva, kje sva ga tako zelo polomila. So obdobja, ko se veliko kregamo. So obdobja, ko nihče nikogar ne posluša.
So obdobja, ko vsako jutro sprašujem, zakaj me nihče ne upošteva?
So pa obdobja, ko smo zares usklajeni in nam uspe cele dneve prepevati, plesati, se igrati, crkljati.
Verjamem, da imamo teh obdobij še vedno največ :)

A prav tako kot Sara sta naša mulčka zelo posebna.
Živita s Saro in se je v polnosti zavedata. Poznata dejstvo, da je Sara naša dušica, ki nas uči najpomembnejših stvari in vrednot.
Včasih se ne morem načuditi, kako čutna in srčna sta.
Kako sprašujeta o angelih, poznata dušni svet tam zgoraj in v vsem svetu okoli nas opažata veliko, veliko več, kot zmore opaziti človeško oko.

Ajdi enkrat ni bilo jasno, zakaj so vsi otroci tako gledali Saro, nas pa niso opazili. Razložila sem ji, da so mogoče prvič videli dekle na vozičku in da se jim zdi drugačna. Ni razumela, zakaj bi bila Sara drugačna! Obe sta lepi, moji najlepši. In pri tem je ostalo.

Včasih se mi zdi, da Ajda in Patrik točno vesta, kdo je Sara v dušnem svetu, zakaj je tu in zakaj je z nami.
Ne razumeta edino tega, zakaj Sara ne dobi terapije kar tako, zakaj ji niso hoteli dati vozička, zakaj jo težje skopamo.
To so stvari, pogojene s človeškim egom in moje dušice zaenkrat verjamejo samo v dobro, višje, pozitivno.

Ne morem verjeti, kakšen uvid sem dobila: oni so moji učitelji!

Nocoj si ne zmorem predstavljati, kdo bodo moji otroci, ko bodo odrasli 💜

Želim pa si, da bi jih vsak dan zmogla voditi po njihovi poti. Njihovi, ne moji.

Želim si, da bi znala vedno najti potencial otroka in ga v tem podpirati, spodbujati.
Želim si, da jih bom vedno zmogla slišati in biti ob njih na njihovi lastni poti.
Želim si, da jim bom znala prenesti modrost, ki jo imam in še pridobivam. Da jim bom znala vdahniti občutek vrednosti, samozavesti, zaupanja vase in v svet ter najpomembneje, ljubezni do sebe!

Prebiram o vzgoji ... zares, z veliko teorijami se strinjam, v marsičem v teh istih ne najdem smisla.
Vsak otrok je drugačen in vsaka mama, ki nima samo enega otroka, to zagotovo ve.

Otroci potrebujejo starše, ki jih slišijo. Ki jih vodijo.
Potrebujejo starše, ki odgovarjajo na njihova neskončna vprašanja in jim širijo obzorja.
S tem, ko jih slišimo, jim dajemo vedeti, da so nam pomembni.
Ko jih vodimo, jim pomagamo, da naredijo sami. Postajajo vedno bolj samostojni.
S tem, ko jim v odgovorih razlagamo o svetu in družbi vse naokoli pa jih učimo o življenju, vrednotah, moralnem kompasu in nenazadnje, učimo jih razmišljati.

Maledva ravno cvetita, vsak dan jima je neskončna odskočna deska do igrišča sveta!
Meni je to v izziv. Tako rada sem v vlogi spremljevalca teh treh mladih življenj, ki imajo odlično popotnico, da bodo čudoviti odrasli ljudje.

Veselim se vsakega novega dne in sem hvaležna za vlogo mame, ki mi je zaupana.

Kaj pa je vam pomembno pri vzgoji?
Čemu dajete poudarek?
Kje se skriva vaša starševska motivacija? Čemu dajete poudarek?
In najpomembnejše vprašanje, kdo si želite, da postane vaš otrok, ko bo velik?




četrtek, 16. avgust 2018

Obupati ali samo pustiti, naj življenje naredi svoje?

Je bil še julij, ko sem vam povedala o našem obisku v Valdoltri?

Saro je ortoped poslal na operacijo hrbtenice, a ker pri nas, v Sloveniji, ni več nobene možnosti za tovrstno operacijo, je napotena v tujino.

Operacija je nujna, saj Sarina skolioza napreduje dokaj hitro. Eden od vzrokov je definitivno njena hitra rast, drugi pa nepodprtost položaja njenega telesa, predvsem v sedenju. To pomeni, da nimamo primernega vozička in steznika za hrbtenico.
Meseca maja je Sara sicer oboje dobila odobreno s strani ZZZS, a žal še vedno vsi samo čakamo. In nič ne kaže na to, da bo kaj od tega kmalu izdelano.

In tačas?
Sara vsak dan več leži. Ne zmore biti pokonci.

Na daleč se ne vidi, a njen izhod iz hiše je sedaj kar skrbno načrtovan. Da bo zmogla. Da bo ta čas, ko bo zunaj, lahko menjavala položaje. Da bo v tem času zdržala s svojo hrbtenico. Predvsem pa, da se v tem času, ko je v vozičku, ne zateguje in nima nehotenih gibov. Doseganje tega, slednjega, je najtežje. Posledica sedenja, v katerega jo vrže zategnjenost, nehoten gib, je neprespana noč, ker krč ne popusti, noge pa bežijo preveč na eno stran in postanejo boleče.
Vam bom skušala razložiti, kako vse to izgleda ...
   
No, saj v bistvu je tako že zadnji dve leti. Odkar ima neprimerno podporo s strani pripomočkov in z jokom o bolečini pokaže, da ne zmore več. 
Na zunaj ne kaže ničesar. Mimoidoči ne opazijo. Znotraj mene pa divja vihar.

Vihar čustev, nezmožnosti, ogromne nemoči!

Zadnje dneve Sara večkrat toži o bolečinah. In jaz posledično vse še toliko bolj pretehtam.

Dva dni nazaj sva bili malo sami.
Seveda ne znam izvesti cele ure primerne terapije, ne poznam vseh refleksnih točk, ne poznam vseh prijemov.
Poznam pa Saro in naučila sem se, kako jo na svoj način sprostiti od kakšnega krča ali daljše zategnjenosti.
Tako sem tisti dan naredila na hitro "en krog" po njenem telesu, odločena, da greva potem na dolg sprehod.
Ti najini sprehodi mi zelo manjkajo.

Tako sva šli in bili zunaj dobro uro. Nič v primerjavi z včasih, ko sva šli peš do mesta ali ob Bistrici do Domžal.

A ob prihodu nazaj domov mi je vsakič bolj žal.
Na sprehodih Sara izjemno uživa! Vendar uživanje pomeni, da iztegne svoje telo. Eno nogo iztegne, drugo ovije okrog nožnika, v tem pa je glavni manever: rotacija medenice. Tako po tem manevru obsedi na operiranem kolku, rit je v višini in smeri bokov, hrbtenica pa ena velika spirala, ob kateri čakaš, kdaj se bo sesedla.

Dobesedno.
Sarina hrbtenica je brez zaščite. Ob njej ni močnih mišic in vezivnega tkiva, ki bi zdržale in zmogle uravnavati hrbtenico v mejah varnosti.  
In s tem ji grozi, ob vsakem takem zasuku, čeprav je od navdušenja in veselja, kolaps.

Kolaps?
Najverjetneje respiratorna odpoved, kar pomeni, da zasuk hrbtenice stisne pljuča.

Tu se zbudi strah.
Kako to sploh izgleda?
Je očitno, bom vedela?
Kako ob kolapsu odreagirati?

Tega ti ne pove nihče. Ob vseh vprašanjih pozabiš vprašati, kako izgleda najhujše.
Prevečkrat se ob zdravnikih počutim, kot da sem sfalila nek tečaj, preden sem postala starš.
Ali me čukasto pogledajo, ko jim pojasnim, da nimamo tako prilagojenega stanovanja (saj to verjetno vsak bodoči starš računa, da bo otrok na širokem in težkem vozičku, le jaz nisem?), ali pa ob vprašanju o čem v hipu spremenijo ton glasu. V tistega, nimam časa, mudi se mi, kako pa da tega ne veste?

Tako sem minule dni kar veliko tuhtala o tej respiratorni odpovedi.
Ortoped me je namreč opozoril na to, da kljub zelo lepim in čistim pljučem, ki so jih Sari slikali dve leti nazaj, lahko do stiska pride v trenutku.

Kako naj takrat postopam? Jo bo treba oživljati? Naj jo peljem na urgenco v Kamnik ali direkt v Ljubljano? Ali naj pokličem in čakam reševalce? Nazadnje je niso oni peljali, jaz sem jo (ker nimajo primernega vozila za transport vozička). Bi morala imeti doma oksimeter? Bi morala imeti doma tisto mini bombico kisika? Bo to kar nehala dihati, ali se bo borila? Je to počasen proces ali hipen dogodek? V kakšen položaj naj jo dam? Kako naj ji pomagam, če pride do tega?

Joj! Vprašanja se mi porajajo eno za drugim. Nobenega odgovora ne vem točnega.
Vem pa, da bom takrat zagotovo vedela. Še vedno sem. To je verjetno tista supermoč staršev, ki so nam jo skozi leta izkušenj dali naši izjemni otroci.

Res je, pohvale smo vredni. Skromnost tu nima kaj iskati.
Taposebni starši se spoznamo na tri četrtine medicinske opreme, poznamo milijon izrazov, ki niso nujni vsakemu staršu, najbolj hvalevredno pa je, da za svoje otroke znamo biti najboljša medicinska sestra, negovalka, specialna pedagoginja, advokat, javni uslužbenec, včasih rata tudi delovna terapija, smo skoraj polovica zdravnika in prav tolikšen približek nevrofizioterapevta. Zagotovo sem še kaj pozabila, a dejansko imamo zares kopico dodatnih znanj, za katere nismo prosili, niti se jih nismo šli priučit s kakšnim posebnim namenom. Vse to je v paketu dodatnih potreb naših otrok. In vse ostalo naj bi bilo vsakdanje, hvalabogu :)

Je pa še nekaj v tem paketu posebnih potreb. In prepričana sem, da brez takšnega otroka starši nimajo tega v glavi.

Vprašanje, spraševanje. Tisto, taresno.

"Do kdaj bo tako?
Je to že proti koncu?
Bi bilo bolje, če bi se zdaj nehalo njeno trpljenje?
Je to sploh trpljenje?
Ali jo zares boli?
Bi rada vztrajala?
Naj si želim, kar si želim?"

Čisto iskreno, priznam.

Ob omembi operacije hrbtenice sem nekajkrat najprej pomislila, da bo to zadnje, kar bo Sari namenjeno.
Ne zaradi operacije same, ampak zaradi anestezije, prebujanja vseh, že tako poškodovanih delov možganov, nege po operaciji, rehabilitacije, v kolikor bi ji v našem sistemu sploh pripadala (če bi bila operirana jutri, rehabilitacije ne bi dobila).

Potem sem te misli nekajkrat prespala in so se obrnile.
Ja, poznam primere, ko je bila operacija tista odločilna. Poznam primere, ko so otroci odšli zaradi pljučnice. Vem za primere, ko je bilo telo enostavno preveč utrujeno za borbo.

Sama sebe sem že neštetokrat izprašala, ali bom preživela trenutek, ko bo Sara odšla. Telesno ja, duševno pa nimam pojma, kako to preživiš. Predstavljam si le pok srca, ničesar drugega.

A vseeno sem ob tolikokratnem vpraševanju v mislih predelovala s svojo vlogo, svojo nalogo in predvsem, svojo močjo, vmešati se v višjo silo.

Torej, Sarino telo seveda še ni niti blizu koncu. Tudi bolečine niso takšne, da bi jokala celo noč ali da je ne bi zmogli več premakniti ali se je dotakniti.
V bistvu, dokler bom vedela, da jo moram razmigati jaz sama in se stalno pojavljati pri naši Jani, kjer si uspem zapomniti katerega od prijemov, bo ok ;) Zelo sem hvaležna za Sarino kondicijo in dejstvo, da je zelo, zelo živa!

Ni pa to dejstvo, da ne bo nikoli odšla.
Vsekakor si želim, da odide pred menoj. To vem že vsaj desetletje, odkar sem se zavedela, kdo je moja mala dušica.
Zadnja leta, ko tako prepogosto odhajajo izjemni otroci, pa si večkrat mislim, da si tudi za Saro ne želim neke blazine dolžine življenja.
Zakaj? Kaj je to, blazna dolžina življenja?

Njeno telo bo moralo enkrat ustaviti to svojo rast. Stara bo trinajst let. Jaz pa se staram.
Predstavljam si jo še, da skomunicira to, za kar se najbolje uči.
Predstavljam si jo še v šoli, s svojo družbo, ko jim ne bo več toliko do vsesplošnega učenja, ampak bodo postali uporniki. Vsak bo želel svoje. Vsi bodo veliki.
Predstavljam si jo še, da uresničiva najino sanjarjenje. Da ji zrihtam športni voziček in prehodiva najino pot. Greva na tisti nepozabljeni roadtrip.
Predstavljam si jo še ob sebi, ko ne bo več zahtevala risanke. Ko mi bo dovolila samo sedeti na balkonu, ob kavi in nama brati knjigo. Predstavljam si jo še, da skupaj zmeditirava in najdeva svoj zen. Pred kakim letom sem si celo predstavljala, da s Saro prehodim svoj Camino. In nazaj obe prvič v življenju poletiva z letalom.
Doživetja, doživetja!

Huh! Ogromno naju še čaka, draga moja! Življenje je pred nama :)

A ko pride trenutek, ko telo ne bo več zdržalo. Ko bo prelomno, ko bo težko, najtežje. Sva dogovorjeni, da jo izpustim.
Da ji pustim oditi in zberem pogum, da je ne prosim za nič več.

Ker sem hvaležna.
Hvaležna za vse, kar me je naučila že do zdaj. Nihče me ne bo naučil več. Nihče ne bo potegnil iz mene več moči, čustev, učenja, radosti, spokojnosti, obupa in ljubezni, kot je to že do zdaj zmogla moja Sara.
Veselim se vsakega dne z njo in mojimi ostalimi tremi srčki.

Želim si, da bi se tega zavedala vsako jutro. Ja, tudi ob tistih napornih, zaspanih, natrpanih jutrih bi bilo zavedanje na mestu.

...

Pa vi, se zavedate minljivosti?
Kaj vse imate v načrtih za enkrat v življenju?
Kaj delate na tem, ali se vam zdi dovolj varno spustiti misel v jutrišnji in še naslednji dan?

...

Nikogar si ne smemo lastiti. Še najmanj svojih lastnih otrok.
Od nikogar ne smemo pričakovati, da bo sledil našim sanjam. Ima svoje.
Od nikogar ne moremo pričakovati, da bo tu še jutri, naslednji teden, drugo leto.
Bodimo hvaležni za trenutke, lekcije in blagoslove.

Predvsem pa, živimo vsak trenutek, kot da je zadnji. Dodajmo mu kar največ življenja, radosti in ljubezni!