ZAČETEK VSEGA

V zadnjih prispevkih sem zelo iskrena.

Ja, upam si, ker sem to jaz.
In zakaj ne bi bila?
S tem vidim, kam sem prišla, kdo sem, kam grem.

Kmalu bo minilo eno leto, ko sem se znašla v zelo težkem položaju.
Težkem zame, marsikdo je takrat zamahnil z roko, češ, prav je tako.

Namreč, s sestro sva se zelo oddaljili.
Bil je nek mini dogodek, ko je pri meni odbilo dno. Saj se tako reče, kajne?

V glavnem, je res, da sva si vsaj 400% različni. Na stvari, življenje, odnose in dogodke gledava popolnoma različno.
Ja, vem, ponavadi se tega ne vidi, ker govorite z eno in sva potem kar obe v istem košu.
A kdor naju zelo dobro pozna, ve ... ;)

Kljub vsemu pa sva sestri. Vzgojeni sva enako in s to vzgojo sva ustvarili vsaka svoj pogled na življenje. Predvsem imava vsaka svoj pogled na vrednote in prioritete.

Spet, kljub vsemu sva sestri.
Celo življenje imava to zavedanje, ki je najmočnejše.
Naj se sliši še tako krščansko, je tudi zame krvna vez vseeno nekaj, za kar se je vredno potruditi.

Nikakor nisem zmogla mimo tega.
In sem delala.

Na odnosu. Na sebi.

...

Najino otroštvo je bilo sicer povezano, vse sva počeli skupaj, imeli isto družbo in približno iste dejavnosti. A v vsem tem sva živeli zelo različno. V družbi sva imeli vsaka svoje prijatelje, vsaka svoje dejavnosti, vsaka svoje teme debat in pogledov na življenje. A vseeno skupaj, razumete?

Spomnim se, da ji v puberteti ni bil blizu moj stil. Nekega dne me je prepričala, da sem si kupila črne elegantne hlače in od tedaj sem bila sprejeta.
Ko je končala srednjo šolo, sem jaz spet malo zalutala. Temu so ostali tako rekli, čeprav sem jaz v bistvu samo spet po tistih elegantnih hlačah poiskala sebe in navezala stik s svojimi starimi ljudmi. Cvetela sem na svojem bregu, sestra pa na svojem.

Vzgoja je bila bolj kot ne na psu, saj sva imeli ravno v turbulentnih časih mačeho, ki ni imela izkušenj z otroki, oče pa je bil odsoten deloholik. Tako sva obe večino časa plavali proti toku in z uporom dosegali nekaj, kar bi bilo sicer staršem lahko v ponos. Predvsem to, da sva bili zelo zgodaj samostojni.
Ja, bilo je zanimivo ;)

Potem pa je, prej kot moj dokončan semester na faksu, prišla Sara.

...

Postali sva povezani.
Jaz sem ob Sari predelovala dejstvo, da sem mati samohranilka, za povrhu pa sem še žalovala za nevrotipičnim otrokom.
Sebe sem vsake toliko časa nekje izgubila.
A s sestro sva bili povezani.

...

Po letih življenja, učenja, osveščanja in zavedanja sem se začela iskati. Svojo dušo, svoj namen, svoje poslanstvo.

Bolj kot sem se v čem našla, bolj je krhalo moj odnos s sestro. Razlike med nama so se vedno bolj poznale.

No, saj veste, malo sem čarovnica, malo čudaška, veliko pa nenavadna ;)

V obdobju pred enim letom, ki sem ga omenila že zgoraj, sem imela tako čas delati na sebi in se spoznavati brez zunanjega vpliva.
Zelo me je bolelo, žrlo od znotraj in klicalo po spremembi. 
Kaj s tem mislim?

Nisem imela nekoga, ki bi me vsak dan klical.

Spoznala sem, da govoriva popolnoma različna jezika ljubezni. Da imava popolnoma različen način razmišljanja.
Tistih nekaj mesecev sem bila ... samo jaz.

Počasi se nisem več, preden sem s kom govorila ali kam šla, vprašala, kaj bo ona porekla na to.
A svoboda na račun bolečine mi ni bila všeč.
Zato sem se učila.

...

Da so moji odnosi z ljudmi moji.
Da so moje prioritete moje.
Da je moj mir v duši moj in do njega pridem na svoj način.
Da ne rabim nikomur polagati računov.
Da ne rabim nikomur razlagati sebe z razlogom, da bi me potem sprejel.
Da nisem sebična, če spoštujem sebe.
Da ni sebičnost, če drugim postavim mejo.
Da je samo od mene odvisno, kaj čutim, kako se odzovem in kako ravnam.

Tekom mojega učenja sva se kdaj pa kdaj slišali ali si pisali.
Ves čas pa sem vedela, da je ne želim izgubiti.
Sklenila sem, da bom zdržala in se učila, dokler ne spoznam, kako najin odnos spraviti na eno sprejemljivo raven.

Enostavno mi ni bilo prijetno, ko sem kdaj slišala zgodbo, kako nekdo, ki je meni super človek, ne govori s sestro, bratom, da enostavno pač ne gre.
Ne, vedela sem, da moram najprej poizkusiti na še kakšen način, preden to postane moja zgodba.

...

Še bolj sem se učila.
Kaj sem se učila? Kje?

Imam navado, da na družbenih omrežjih ne sledim ljudem, ampak idejam.
Tako imam na telefonu vsak mesec približno 400 slik samo od tega, ko si shranjujem navdihujoče misli, pozitivne citate, življenjske resnice.
Enako počnem na Pinterestu, kjer imam luštne mapice z inspiracijami, afirmacijami, dušnimi čarobnostmi. 
Vse to me spodbuja k razmišljanju. Dokler ne dojamem gole resnice. Dokler ne znam stvari postaviti v realnost.
Hkrati pa sledim motivacijskim govorcem, ki razlagajo življenje, zakone, realnost, naš svet ...
Najljubša mi je Ana Bučević.
En njen video o sorodstvenih vezeh, izzivih najdete tu.
(https://youtu.be/jmVPLqNGKcc)

Trajalo je nekaj mesecev.

Kaj sem se naučila?

...

Da jo razumem v njenem delovanju in se zavedam, da je to njena realnost.
Da jo sprejemam, ker jo imam rada.
Da govoriva vsaka svoj jezik ljubezni in da je pač njen drugačen kot moj.
Da to ni moje, zato lahko to pustim tam.
Postavim pri sebi meje, do kam spustim in se tega držim.
Da sem iskrena in izražam svoja čustva.
Da odneham razlagati sebe in svojo družino, če nismo razumljeni.
Da ni pomembno, da bi bila sprejeta od drugih. Pomembno je, da se točno takšna sprejmem sama.

Najbolj pomembna lekcija zame je bila, da tuje mnenje o meni nisem jaz.
In dejstvo, da ostajam takšna, kot sem in zavedno delujem in spreminjam, kar je na moji strani.
Za to sem odgovorna.
Ostalo ni moje.

...

Jeseni sem prebrala knjigo Roberta Schwartza, Načrt duše.
Ogromno mi je dala! Toliko enih uvidov!

Hvaležna sem za spoznanje o mojem odnosu s sestro.
Kako zelo pomembni sva si in s kakšno pomembno nalogo sva si izbrali svoji vlogi v tem življenju.

Moja sestra je ena od mojih duš dvojčic, s posebnim poslanstvom.

V življenju me uči postaviti se zase.
Ostati na svoji poti.
Spoštovati, najprej sebe, nato še druge.
Sprejemati.

Vse to, verjamem pa, da še marsikaj pride.
Hvaležna sem za izzive in lekcije, ob katerih lahko rastem!
Hvaležna za ljudi, ki mi kažejo to pot in vztrajajo, da me izuči ❤

...

Vedite, da ni negativnosti. So le izzivi, ki smo jih ljudje vrgli v vrečo in jo imenovali negativnost.
Na nas je, ali si upamo brskati po tej vreči in se spopasti z izzivi?
Smo pripravljeni na vse lekcije življenja, ki nam jih ponujajo izzivi?
Smo pripravljeni sprejeti učenje in biti sprememba?

Hvala ❤

BODI SPREMEMBA

Hmmm, ste opazili, da sem v prejšnjem prispevku povedala, kdo je bil moja največja motivacija za spremembe?

Jaaa, čisto prav sem napisala :) Čeprav so to do sedaj mogoče vedeli le izbranci.
Danes sem ponosna na to. In zelo zelo hvaležna za ti dve osebi v mojem življenju. Sta namreč zelo močni učiteljici, z zelo pomembnimi lekcijami zame.
Moja sestra in moja tašča.

Veseli me, da danes to zgodbo lahko predstavim tako ponosno. Tako hvaležno.

Z željo, da mogoče še kdo svoje odnose pogleda z druge plati.

...

Pri meni se je saga z ljudmi in odnosi začela že v moji pradavnini. Od nekdaj sem dopuščala, da je name nekdo vplival. S svojim mnenjem, svojim pogledom, svojimi prepričanji, kako bi moralo biti. V bistvu kar konkretno z usmerjanjem mojega življenja. V kolikor sem delovala po svoje, sem dobila plaz čustev, ki so v meni prebujali ogromno slabo vest. Ja, res! In jaz sem vse to dopuščala! In se dolgo ne zavedala.

Potem pa je prišla v moje življenje Hermanova mati. Njo se lahko opiše s tremi lastnostmi: aktivna, predana in srčna ženska.
A kaj hujšega, da smo se odločili za selitev ;) K njej (v bistvu k Hermanu), v veliko hišo, prostorno stanovanje.
Wau, majka! Sari ni bilo treba več manevrirati med prostori, več nas je bilo lahko na kavču, vsak je imel svojo sobo in še spreminjali smo lahko kadarkoli karkoli.

In?

Bili smo v istem stanovanju. Skupna kuhinja, skupna kopalnica, en kavč, skupni dnevni prostor, skupne omare ...
Jaz s hormoni, saj sem tik po selitvi rodila, tašča s svojo stisko, saj je po dolgih letih samote doživela, da se sin ustaljuje doma. Herman mirno razpet med vsem in Sara s polno obveznostmi čisto vsak teden.

Saj je šlo. Le nekaj je bilo preveč.

Ljudje zunaj hiše, zunaj naše enote.
Midve pa obe nezavedno sprejemali tuja opažanja, tuja mnenja, tuje nasvete. Kako bi moralo biti in kako bi se morali obnašati. Zanimivo je to, da kadar smo bili dolgo doma, smo se naravnali na frekvenco in se imeli odlično. Ko pa je prišel zunanji dejavnik ... puf!
Jaz sem imela eno stran, eno osebo, ki sem ji pustila preveč nadzora.
Mama pa ima teh strani in teh ljudi malce več.

...

V tistem času so začeli k meni prihajati članki. Knjige. Novi ljudje.
Teh slednjih nisem imela energije spustiti k sebi. Stik za stikom sem odklapljala in danes sem hvaležna za vsakogar, ki se je trudil ostati ❤

Iskala sem predvsem gradivo o vzgoji.
Seveda, imela sem svoja prepričanja, imam jih še danes. Iskala sem le teoretično podlago za vse, kar sem mislila.
Kmalu se je moje brskanje razširilo na iskanje nasvetov in metod v knjigah in med strokovnjaki o odnosih širšega kroga ljudi do otrok, do staršev, do mlade družine.
Uspešno so mi na pot prihajale knjige in vse se je sestavljalo kot pravljica. Le ta odnos z mamo mi je bil stalna uganka. Ne uganka, žulj.

Sčasoma sem nezavedno zajadrala na temeljito delo na sebi.
Sploh ne pomnim, koliko vsega sem predelala, o koliko stvareh brala in kaj vse sem prakticirala.
Moja želja je bila, da se naučim odklopiti negativnost ljudi. Da se naučim ne sekirati se za vse, kar rečejo drugi. Predvsem pa, naučiti se preslišati govorice in ignorirati zlobne jezike.

V dveh letih je bilo dnevno na sporedu ogromno enih čustev.
Spoznala sem, kako zelo občutljiva sem.
Spoznala sem tudi, da sem zelo dovzetna za tuja občutenja, tuja čustva sem preslikavala nase in dojemanja, delovanja tujih ljudi vezala nase.
Bilo je preveč.

Začelo me je izdajati zdravje.
Hodila sem na vse možne preiskave glave, v laboratoriju za fizikalno nevrologijo presedela nekaj ur, predvsem pa od strahu in stresa spala na cesti.
Ja, prav ste prebrali. Z otroki vred sem se ustavljala za spanje, ker nisem zmogla peljati 28km v kosu. Prišlo je do tega, da je telo od desetminutnih spancev na poti po nekaj mesecih rabilo že odklop za pol ali tričetrt ure.  

Nobena teorija ni delovala. Počutila sem se vsak dan bolj krivo, bolj sebično, bolj nečloveško. Preveč sem že jokala.
Samo zaradi tega, ker sem si želela svojo družino zase, brez nenehnih očitkov in nerealnih pričakovanj, da bomo ves čas preživljali z nekom, na način, ki ni bil v skladu z nami.

Zgodil se mi je dan, ko sem spet zakorakala k svoji zdravnici. Spomnim se, bila je zima, Patrik je spal ob meni v vozičku. V trenutku, ko me je zdravnica vprašala, kako sem in zakaj sem prišla, so se iz mene usule solze.
Sploh ji nisem veliko povedala, ni bilo treba. Jokala sem kot dež.
Od zdravnice sem odšla z receptom za antidepresive in listkom, na katerem je bilo zapisano:
'Začniva znova, Christian Gostečnik.'

Bil pa je to tudi eden izmed odločilnih trenutkov, ko sem vedela, da tako ne bo šlo več. Da se ne znam in ne zmorem spraviti v red, če se stalno vračam domov v okolje, kjer se je sploh začelo rušiti.
Teh odločilnih trenutkov je bilo v nekaj pičlih mesecih preveč in še danes sem hvaležna Hermanu, da je vse to zdržal.
Da je eden tistih moških, ki je prav zares izbral družino. Da je kljub vsemu ohranjal mir, me razumel in me podpiral na tak način, da sem še vedno brskala naprej. Da sem še vedno rastla. Da sem vedno bolj delala na sebi. In to tako dela še danes ❤

Tako smo se preselili.

...

Veste kaj?
Danes mi ni hudo povedati, da počasi že razmišljamo o selitvi nazaj.
Seveda, tokrat drugače pripravljeni.
Potrebno bo še kar nekaj časa, predvsem pa dela, da bomo vsi pripravljeni.

Kaj je tam, kar tukaj ni?
Tam je večja, predvsem pa dokončana hiša. Za družino, kot smo mi, so izrednega pomena stroški. Ki so tu, sicer na vasi, a v primestnem okolju skoraj 3x večji kot tam.
Za družino, kot smo mi, je izrednega pomena prostor. Dostopnost z vozičkom v notranjosti. Možnost prilagajanja stanovanja za potrebe invalida.
Zame je to dovolj.
Želim si in potrebujem bolj lahkotno bivanje. Hišo brez skrbi. In nenazadnje, vrh glave imam dvojnih stroškov (položnice tu in tam) in posledično stalen občutek revščine.

...

Nenazadnje, a najbolj pomembno pri vsem tem je, KDO SMO.
Danes sem namreč čisto druga Petra, kot sem bila leta 2013. Čisto druga Petra, kot sem bila lani tak čas.

Najbolj luštno mi je zavedanje, da so spremembe naša stalnica.
Za tem, zavedanje, da s svojim odnosom do stvari, situacij in ljudi ustvarjamo svojo realnost. Ja, samo s svojim odnosom!
In ta odnos si oblikujemo, se odločimo zanj čisto sami. Začne se pri nas. V naših glavah, ki jih moramo povezati s srcem.
In potem je mogoča harmonija.

Potem ni več pomembno, kje živiš, pomembno je, s kom živiš in kakšen dom si sam ustvariš.

Zato že danes delam na tem, da bom psihično pripravljena, stabilna, samozavestna in močna za vstop v novo okolje z drugačnimi energijami.

Verjamem, da nam bo uspelo ustvariti prijetno, ljubeče okolje. Ker ga imamo že tu, zdaj ❤

Hvala mojima učiteljicama, da sem tudi zaradi njiju danes to, kar sem :)

KDO SMO?

Pogosto je v mojih mislih vprašalnica 'zakaj?', postavljena v vseh možnih situacijah, za vse sorte odgovorov.

Zadnje leto se mi precej dogaja. Odvrgla sem zelo veliko balasta in prečistila ogromno področij v mojem življenju: odnose, vrednote, prioritete, delovanje.
No, saj konec koncev so to samodejne spremembe, ki se jim ne moremo ogniti, če zavestno nadzorujemo, usmerjamo, kreiramo svoje misli. In seveda, nujno v skladu s tem delujemo, živimo.

Hihi, jaz pa sem že tako tista, ki rada tuhtam in se že od nekdaj sprašujem in analiziram in ja, tudi kreiram (čeprav sem prej to počela nezavedno).

Mislim, da če izključim zunanje ljudi in druge dejavnike, da je bila zame največja sprememba spreminjanje določenih vprašanj v glavi.
Glavno: "Zakaj se mi to dogaja?" sem zamenjala s "Kaj me to uči?"

To je glavno vodilo za spremembo, ki se mi je zgodila. Za seboj je povlekla ulalala zadev, ki imajo vpliv in moč. A vse je šlo tako čudovito navzgor.

Kaj vse?
Jaz, ljudje okrog mene, svet okrog mene.
Vse.

Ker doživljam drugače. Reagiram drugače. Fokus je drugje. V meni. In posledica je drugačna: učenje.

Neverjetno je, vsakemu bi priporočila to pot, po kateri sem šla sama.

Seveda pa je pred menoj še dolga, a luštna pot, ki se je vsak dan znova veselim.
Kako čudovit občutek je, ko si vsak trenutek radosten! Zjutraj se veseliš dneva, ker komaj čakaš na nove uvide, ki ti jih vesolje pošilja.
Veseliš se ljudi, ker dejansko vidiš, kako samo in zgolj z lastnimi mislimi spreminjaš odnose.

Zakaj vam to pravim?
Ne zato, da bi si nadevala vso hvalo tega sveta. Ne, da bi se ob tem kdorkoli počutil slabo, manjvredno.
Pač pa zaradi preprostega razloga, da imam močno željo, dati komu navdih.
Dati komu vedeti, da je samo od nas odvisno, kako se bomo počutili. Samo mi smo tisti, ki se odločimo, kako bomo na vse v življenju reagirali. Od naših reakcij pa gre potem pot k radosti, ljubezni, spremembam v mišljenju in posledično k spremembam v delovanju.
In še ena zelo pomembna lekcija:
Z veseljem si recite: "Če je uspelo Petri, lahko uspe tudi meni!" :)

Vsak človek je neverjetno močan.
Res pa je, da se veliko ljudi svoje moči niti malo ne zaveda. A to ne pomeni, da so šibki. Le nekako, niso še odkrili svojega potenciala.

Tam je. V vas.
V vašem srcu, v vaši duši.

Jaz sem danes hvaležna predvsem sestri in tašči. Zaradi njiju sem se pred leti zbrcala, zbrala in šla na to pot.

Na pot odkrivanja sebe, spoznavanja svoje duše.
In v bistvu je bistvo samo v nas. V nikomer drugem.

Verjamete?
Verjamete vase?

A veste, kako čudovito je!

Hvaležna ❤

PONEDELJKOVA MOTIVACIJA

Danes se ne morem spraviti k produktivnosti.
Ves čas razmišljam o jutranji uri, ki sva jo s Saro preživeli pri logopedinji Valeriji na URI - Soča.
Moja punca je naravnala svojo frekvenco in si sama izbirala in se odločala debelo uro. Imam petnajstminutni posnetek, kako Sara rokuje z računalnikom (komunikatorjem) s svojim pogledom.

Ponosna sem nanjo!

Ne zato, ker ji je uspelo ali ker zna. Ne, to jaz že dolgo vem, da ona zna, zmore in želi, le možnosti nima za vadit in uporabljat.
Ponosna sem nanjo, ker gre vsako uro pri Valeriji še malce bolj ven iz svoje cone udobja, malce dlje in se dejansko odpira navzven. Presega svoje lastne omejitve!

Danes je presegla svojo omejitev neudobja, ter zdržala v svojem telesu brez nesmiselnih iskanj rešitev, kje žulji telo in kako drugače bi jo jaz namestila ...

Presegla je svojo lastno omejitev mišljenja, da to samo probava in ni se spraševala, kako naj, kam naj da glavo, kje sem jaz, kaj je tista nalepka, zakaj tamle žmiga, kaj je na mizi in tisoč drugih begajočih misli.

Presegla je samo sebe in se odločila med štirimi možnostmi za računalnik.

In dejansko sprejela sebe v prostoru in času brez pogojev in slabih 20 minut skoncentrirano sama izbirala in raziskovala, se odločala.
Celo tako daleč je šla prek zunanjih dejavnikov v sebe, da sem jo nemoteno snemala (sicer ob snemanjih popolnoma izgubi fokus in se zmede).

Sara je ena izmed zelo redkih otrok, ne samo otrok, ljudi v Sloveniji, ki obvlada računalnik s pogledom!

Jaz sem to vedela že pri njenih petih letih, ko sem ga prvič videla v CIRIUS Kamnik. In Saro ob njem, čeprav ni bil pravi čas in ne pravi tim.
Z razlogom je preteklo osem let, da sva spoznali še druge terapevte, učitelje, metode dela in da zdaj obe veva, zakaj sva naleteli na Valerijo, ki naju obe usmerja po poti do Sarinega neverbalnega izražanja.

Kar kmalu ga dobiva za tri mesece na probo domov!

Tudi to je z razlogom. Do nedavnega sem se bala, kako bomo s komunikatorjem zmogli doma, ko pa še kozarce, krožnike, podboje vrat in kakšno omaro stolčemo.
Bomo zmogli paziti? Kje bo spravljen? Kako bomo navadili mulčke nanj, da ga ne bosta prvi dan uničila?

Prejšnji teden sem izvedela, da bo kmalu. Danes pa, da smo na vrsti, ko ga vrne družina, ki ga ima trenutno na probi.
In danes sem si prvič mirno mislila, da se že veselim!

Ob takile uri na Soči pa sploh!

Ko sem dojela, da si bo Sara lahko krajšala svoj čas aktivno, hkrati pa bo imela možnost poklicati k pogovoru nas, ko nas ne bo zraven ... neprecenljivo!

Lahko si bo sama s pogledom izbrala video. Lahko si bo izbrala igrico in vadila.
Lahko do sama risala! Z očmi!
In lahko bo izbrala ikono za pogovor in s tem pritegnila našo pozornost. Nam vsakič znova dala vedeti, da bi rada nekaj povedala.

Si lahko mislite, da imate dovoljeno govoriti le eno uro v tednu? Ostali čas imate na poti polno ovir, telo ne uboga ukazov iz možganov in ljudje vas ne slišijo, ne vidijo, ne razumejo vaše mimike.
Si lahko to predstavljate?

Bi to poimenovali kršitev človekovih pravic? Bi, če bi šlo za vas ali vašega otroka?

Jaz temu tako rečem že nekaj let. Sari je odvzeta osnovna človekova pravica: pravica do izražanja.

Pravica do govora ji ni odvzeta, te ne zmore izvajati zaradi svoje telesne oviranosti.
A svet, družba, država, sistem ji jemlje pravico do izražanja s tem, ker se nihče ne trudi, da bi bilo več logopedov in da bi le-ti imeli specializirano znanje iz področja neverbalne komunikacije. Pa bi lahko, rešitev je mogoča in precej lahka. Le ni dobičkonosna za nikogar, razen za uporabnike.
Za tem problemom pa problem birokracije in zaviranja ob predpisih medicinsko tehničnih pripomočkov, med katere spada komunikator. Tak, katerega se upravlja z zenicami, pa še vedno spada med najdražje pri nas. Seveda je to dodaten razlog, da se je za predpis treba posebej truditi. Boriti?
Dejansko sistem in birokracija ta pripomoček predpiše in prizna le ljudem, ki izkažejo zelo dobro poznavanje naprave, sistema delovanja in dokažejo, da jim bo uporaba bistveno pomagala pri vsakdanjem življenju, učenju, delu.

Za mnoge je tak način neustrezen, saj se izgubljajo leta življenja v dejstvu, da otrok ne zmore spoznati sistema programa, pripomočka in praktične uporabe s tem, ko se mu nudi možnost vaje le enkrat tedensko.
Je logično, kajne?

A kakorkoli ...

Obstajajo rešitve!
Jaz sem potrebovala le potrpežljivost in ogromno samozavesti, da sem se postavila za Saro. Da sem zavrnila metode dela, po katerih je želela delati marsikatera logopedinja, a Sara tega ni zmogla sprejeti.
Seveda je to pomenilo ponovno dokazovanje zdravnikom, ki pišejo napotnice in presojajo, zakaj bi dali še eno možnost, če smo jih nekaj pri najboljših zapravili.
Zame je bila potrebna le potrpežljivost. Hvaležna sem za to, saj sem sicer zelo neučakan človek.
V vmesnem času sem s pomočjo stalnih ljudi v šoli dojela, da Sara zares ima usvojen sistem, le načina izražanja nimamo primernega.

V zadnjih tednih pa je vsak ponedeljek moj dan za motivacijo! :)

V bistvu traja že dobro leto, odkar hodiva k Valeriji. Najbolj hvaležna sem za to, da vidi Saro, jo upošteva in je v interakciji z njo. Ne s sistemom, ne z dejstvi, kako bi moralo biti, po kateri vnaprej začrtani poti se pride do cilja. Ne, onidve gresta skupaj po edinstveni poti, kot je edinstven vsak otrok in njegovo delovanje. Jaz capljam za njima in se učim. Tako sta se hitro spoznali in logopedinja mi čisto vsak teden postreže z vsaj enim AHA momentom za delo s Saro in za pogovor z njo.
Ha! Pa sem jaz z njo že trinajst let!

In danes se mi je odprla cela paleta možnosti, ki nas čaka na poti. Na tej čudoviti poti!

In ja, končno vidim cilj.
Cilj, ki bo začetek nečesa nedoumljivega, ki bo odprl nov svet za Saro in vse nas.
Končno si zmorem predstavljati njo s komunikatorjem. Točno vem, da ga bo dobila, ko bo pravi čas. Vem, da ji bo olajšal komunikacijo z nami, nam vsem pa spremenil življenja.

Jaz, neučakana, pa se že veselim njenih misli. Dejansko njenih, ne naših predvidevanj in ugibanj in lovljenj, ali je to mislila, je to potrdila, je to pogledala?
Veselim se njenih slik!

Na koncu ure si je namreč še enkrat izbrala delo na računalniku in po dveh igrah narisala grafit. Ja, prav zares, z očmi!

Vesela, vesela, vesela!
Hvala, hvala, hvala za te ponedeljke! ❤

Skrivnost čudovitega otroka

Danes, malo pred zoro, je minilo pet let, odkar sem v hipu videla, kako je biti mama nevrotipičnemu otroku. Čutila sem. Nisem pa se še prav v bistvu zavedala.

Seveda se tega nisem zavedala takoj. Bila sem v krču strahu, 'kaj pa če'.
Še dolgo je trajalo, da sem se popolnoma sprostila in samo še uživala. Da sem se prepustila in bila končno 'samo mami'.

A danes vem, takrat sem vedela v hipu.

Moja drugorojenka praznuje peti rojstni dan!

Kako hitro je minilo. Vedno bolj se zavedam minljivosti časa in dejstva, da jih imam samo nekaj kratkih let ob sebi.
Zavedam se, da so vsi trije otroci samostojne osebnosti, da ima vsak svojo začrtano pot, ki si jo bo oblikoval po svojih lastnih ambicijah.

In jaz? V vseh njihovih prizadevanjih si jih želim podpreti. Jim pokazati pot, v kateri bodo spoznali, kaj je dobro, kaj je najboljše in jim hkrati dati zavedanje, da je vse najboljše tam tudi zanje. Da so vredni svojega najboljšega scenarija, ki si ga upajo zamisliti. Najbolj pa jim ob njihovi lastni poti želim pokazati, da sem tu zanje.

Šele z rojstvom moje drugorojenke sem prebudila svojo nevrotipično Petro in jo počasi začela  združevati s tisto posebno mamo, ki je bila tu prej. 
To je top kombinacija!

Koliko se je zgodilo v teh petih letih!
Hvaležna sem za ves ta čas.
Za vso rast.
Za učenje.
Za vsa uvidenja, ki mi jih daje na pot življenje.

In zares zelo veliko zaslug za živahnost in čarobnost življenja pripada ravno Ajdi.

Ona je moje ogledalce. Rožnato. Okrašeno. S sijajem, s pozitivnim žarkom, ki mi vedno, prej ali slej pokaže pot.

Pot je učenje. O vzgoji. O ljubezni.

Ponosna sem nanjo! Na mojo Ajdo ❤

Zelo nazorno odstira čustva v naši družini.
Ona je dežurna za srčnost in dramatičnost.
Ona je tista, po kateri se zgleduje njen mlajši brat in katero budno in strogo spremlja starejša sestra.
Nežna dušica, ki se bo dolgo iskala, čeprav se sploh ni izgubila. Ja, vedno popušča drugim, se primerja in druge kuje v zvezde. Sebe postavlja na četrto, peto mesto. Pri petih letih že ve, kako je biti prizadet, ko ti nekdo pove nekaj, kar vzameš za resnico in iskrenost.
Pri petih letih že ve, kakšen je občutek, ko se otroci delijo na nas in vas.
In ponavadi ji je zelo hudo, ker vsi vse imajo, ona pa nima.
Pa kljub temu je ona tista, na katero sem ponosna do neba.

Mali srkajoči um, ki premore modrost odraslega. To smo dosegli skupaj, a po zaslugi nje, ki se je odprla, ki se nam preda v polnosti in potem na svoj način vse shrani. Predela. Zaupa. Živi.

Ona ima to!

Ima iskrico, ima žilico, ima talent, ima pamet.

Je že prelepo, kar kičasto?

Priznam, nisem si predstavljala takšne Ajde. V resnici je še boljša.
Nisem si predstavljala takšne družine. A v resnici smo zdaj gromozansko močnejši.
Nisem si predstavljala, da mi bo materinstvo toliko dalo. A v resnici mi daje še več!

Prav zato, ker sem mamica, imam motivacijo biti boljša. Od koga? Od mene včeraj. Vsak dan znova.
Prav zato, ker sem mamica, grem marsikdaj čez svoje meje. A je ta ista meja potem ravno na pravem mestu.
Prav zato, ker sem mamica, stopam v svojem življenju izven svoje cone udobja.
Ne zaradi otrok. Zaradi sebe.
Da pokažem otrokom, da je to način življenja.
Da smo vsak dan na začetku, z novo priložnostjo, da izkoristimo svoj čas, zbrusimo svoj diamant, nahranimo svojo dušo in z radostnim smehom negujemo svoje telo.
Da so spremembe stalnica, da naše misli vodijo naša dejanja, naše delovanje in da je od tega odvisno, kakšen je svet okrog nas.
Da je proti cilju pomembna tudi pot, ki jo moramo užiti skrbno in polno.

Želim jim pokazati, da je vse mogoče, da je življenje lahko čarobno, lahkotno in bogato.

In to je ... v bistvu vse, kar je pomembno. Ja, tudi za petletnike ;)

Vse najboljše, moja draga kraljična ❤

Naj te tvoja srčnost nikdar ne prizadane in naj te tvoj veliki svet nikdar ne razočara.

Pleši, draga moja, pleši!
Naj ti igra pesem tvojega čarobnega sveta!