V zadnjih prispevkih sem zelo iskrena.
Ja, upam si, ker sem to jaz.
In zakaj ne bi bila?
S tem vidim, kam sem prišla, kdo sem, kam grem.
Kmalu bo minilo eno leto, ko sem se znašla v zelo težkem položaju.
Težkem zame, marsikdo je takrat zamahnil z roko, češ, prav je tako.
Namreč, s sestro sva se zelo oddaljili.
Bil je nek mini dogodek, ko je pri meni odbilo dno. Saj se tako reče, kajne?
V glavnem, je res, da sva si vsaj 400% različni. Na stvari, življenje, odnose in dogodke gledava popolnoma različno.
Ja, vem, ponavadi se tega ne vidi, ker govorite z eno in sva potem kar obe v istem košu.
A kdor naju zelo dobro pozna, ve ... ;)
Kljub vsemu pa sva sestri. Vzgojeni sva enako in s to vzgojo sva ustvarili vsaka svoj pogled na življenje. Predvsem imava vsaka svoj pogled na vrednote in prioritete.
Spet, kljub vsemu sva sestri.
Celo življenje imava to zavedanje, ki je najmočnejše.
Naj se sliši še tako krščansko, je tudi zame krvna vez vseeno nekaj, za kar se je vredno potruditi.
Nikakor nisem zmogla mimo tega.
In sem delala.
Na odnosu. Na sebi.
...
Najino otroštvo je bilo sicer povezano, vse sva počeli skupaj, imeli isto družbo in približno iste dejavnosti. A v vsem tem sva živeli zelo različno. V družbi sva imeli vsaka svoje prijatelje, vsaka svoje dejavnosti, vsaka svoje teme debat in pogledov na življenje. A vseeno skupaj, razumete?
Spomnim se, da ji v puberteti ni bil blizu moj stil. Nekega dne me je prepričala, da sem si kupila črne elegantne hlače in od tedaj sem bila sprejeta.
Ko je končala srednjo šolo, sem jaz spet malo zalutala. Temu so ostali tako rekli, čeprav sem jaz v bistvu samo spet po tistih elegantnih hlačah poiskala sebe in navezala stik s svojimi starimi ljudmi. Cvetela sem na svojem bregu, sestra pa na svojem.
Vzgoja je bila bolj kot ne na psu, saj sva imeli ravno v turbulentnih časih mačeho, ki ni imela izkušenj z otroki, oče pa je bil odsoten deloholik. Tako sva obe večino časa plavali proti toku in z uporom dosegali nekaj, kar bi bilo sicer staršem lahko v ponos. Predvsem to, da sva bili zelo zgodaj samostojni.
Ja, bilo je zanimivo ;)
Potem pa je, prej kot moj dokončan semester na faksu, prišla Sara.
...
Postali sva povezani.
Jaz sem ob Sari predelovala dejstvo, da sem mati samohranilka, za povrhu pa sem še žalovala za nevrotipičnim otrokom.
Sebe sem vsake toliko časa nekje izgubila.
A s sestro sva bili povezani.
...
Po letih življenja, učenja, osveščanja in zavedanja sem se začela iskati. Svojo dušo, svoj namen, svoje poslanstvo.
Bolj kot sem se v čem našla, bolj je krhalo moj odnos s sestro. Razlike med nama so se vedno bolj poznale.
No, saj veste, malo sem čarovnica, malo čudaška, veliko pa nenavadna ;)
V obdobju pred enim letom, ki sem ga omenila že zgoraj, sem imela tako čas delati na sebi in se spoznavati brez zunanjega vpliva.
Zelo me je bolelo, žrlo od znotraj in klicalo po spremembi.
Kaj s tem mislim?
Nisem imela nekoga, ki bi me vsak dan klical.
Spoznala sem, da govoriva popolnoma različna jezika ljubezni. Da imava popolnoma različen način razmišljanja.
Tistih nekaj mesecev sem bila ... samo jaz.
Počasi se nisem več, preden sem s kom govorila ali kam šla, vprašala, kaj bo ona porekla na to.
A svoboda na račun bolečine mi ni bila všeč.
Zato sem se učila.
...
Da so moji odnosi z ljudmi moji.
Da so moje prioritete moje.
Da je moj mir v duši moj in do njega pridem na svoj način.
Da ne rabim nikomur polagati računov.
Da ne rabim nikomur razlagati sebe z razlogom, da bi me potem sprejel.
Da nisem sebična, če spoštujem sebe.
Da ni sebičnost, če drugim postavim mejo.
Da je samo od mene odvisno, kaj čutim, kako se odzovem in kako ravnam.
Tekom mojega učenja sva se kdaj pa kdaj slišali ali si pisali.
Ves čas pa sem vedela, da je ne želim izgubiti.
Sklenila sem, da bom zdržala in se učila, dokler ne spoznam, kako najin odnos spraviti na eno sprejemljivo raven.
Enostavno mi ni bilo prijetno, ko sem kdaj slišala zgodbo, kako nekdo, ki je meni super človek, ne govori s sestro, bratom, da enostavno pač ne gre.
Ne, vedela sem, da moram najprej poizkusiti na še kakšen način, preden to postane moja zgodba.
...
Še bolj sem se učila.
Kaj sem se učila? Kje?
Imam navado, da na družbenih omrežjih ne sledim ljudem, ampak idejam.
Tako imam na telefonu vsak mesec približno 400 slik samo od tega, ko si shranjujem navdihujoče misli, pozitivne citate, življenjske resnice.
Enako počnem na Pinterestu, kjer imam luštne mapice z inspiracijami, afirmacijami, dušnimi čarobnostmi.
Vse to me spodbuja k razmišljanju. Dokler ne dojamem gole resnice. Dokler ne znam stvari postaviti v realnost.
Hkrati pa sledim motivacijskim govorcem, ki razlagajo življenje, zakone, realnost, naš svet ...
Najljubša mi je Ana Bučević.
En njen video o sorodstvenih vezeh, izzivih najdete tu.
(https://youtu.be/jmVPLqNGKcc)
Trajalo je nekaj mesecev.
Kaj sem se naučila?
...
Da jo razumem v njenem delovanju in se zavedam, da je to njena realnost.
Da jo sprejemam, ker jo imam rada.
Da govoriva vsaka svoj jezik ljubezni in da je pač njen drugačen kot moj.
Da to ni moje, zato lahko to pustim tam.
Postavim pri sebi meje, do kam spustim in se tega držim.
Da sem iskrena in izražam svoja čustva.
Da odneham razlagati sebe in svojo družino, če nismo razumljeni.
Da ni pomembno, da bi bila sprejeta od drugih. Pomembno je, da se točno takšna sprejmem sama.
Najbolj pomembna lekcija zame je bila, da tuje mnenje o meni nisem jaz.
In dejstvo, da ostajam takšna, kot sem in zavedno delujem in spreminjam, kar je na moji strani.
Za to sem odgovorna.
Ostalo ni moje.
...
Jeseni sem prebrala knjigo Roberta Schwartza, Načrt duše.
Ogromno mi je dala! Toliko enih uvidov!
Hvaležna sem za spoznanje o mojem odnosu s sestro.
Kako zelo pomembni sva si in s kakšno pomembno nalogo sva si izbrali svoji vlogi v tem življenju.
Moja sestra je ena od mojih duš dvojčic, s posebnim poslanstvom.
V življenju me uči postaviti se zase.
Ostati na svoji poti.
Spoštovati, najprej sebe, nato še druge.
Sprejemati.
Vse to, verjamem pa, da še marsikaj pride.
Hvaležna sem za izzive in lekcije, ob katerih lahko rastem!
Hvaležna za ljudi, ki mi kažejo to pot in vztrajajo, da me izuči ❤
...
Vedite, da ni negativnosti. So le izzivi, ki smo jih ljudje vrgli v vrečo in jo imenovali negativnost.
Na nas je, ali si upamo brskati po tej vreči in se spopasti z izzivi?
Smo pripravljeni na vse lekcije življenja, ki nam jih ponujajo izzivi?
Smo pripravljeni sprejeti učenje in biti sprememba?
Hvala ❤