petek, 30. november 2018

Moč. Moč misli? Moč energije? Moč zavedanja vsakega trenutka, sebe, zavedanja hvaležnosti!

Bil je oktober, ko je Sara dobila nov voziček. Vem, vem, še vedno vam nisem povedala in vam ga pokazala.
S tem novim vozičkom so prišli novi vzorci. Drugačni gibi.

Dvigovanje iz nižje ploskve. Dvigovanje, ko moraš nemočno telo najprej prestaviti naprej in šele nato dobro prijeti.
Spuščanje v sedež na nižjo višino, z gibi rok moraš biti močnejši, da jo namestiš zares na zadnjico, da ne obsedi na trtici.

Dvigovanje iz tal. V stezniku, brez njega. A pač v novi dnevni sobi tako zelo uživa na tleh, da je stalno tam. V središču dogajanja, da vidi in spremlja vse. Da sodeluje.

In potem pride november, ko ti nekaj šepeta, da se ne poslušaš.
Da se ne upoštevaš.
Čutiš, da te špika v opozorilo. Veš, da delaš narobe, da moraš okrepiti svoje telo.

Obljube po poletju, da si boš namenil uro na dan za sprehod. Zase, za svojo dušo in hkrati za svoje telo.
Vsepovsod se ti prikazujejo vabila za pilates. Tuhtaš in si obljubljaš po svoje nekaj. Valda je svojo obljubo tako lahko ignorirati.

Kar naenkrat se s spomini znajdeš v letu 2012, ko nekaj dni nisi mogel premakniti telesa. Ko te neguje partner kot malega otroka. Ko ne prime nobena blokada. Ko je Tramal le dodaten bonbonček brez haska. Ko so med božičnimi prazniki obisk predstavljali člani ekipe nujne medicinske pomoči. Ko pristaneš v bolnici. Ko s puščicami porišejo nogo in ne vidiš izhoda. Ko ne vidiš ne vase, ne okoli sebe, ne poznaš svoje notranje energije in predvsem, se ne zavedaš svoje notranje moči.

...

Uh!
Ponedeljek zjutraj. Uščipnilo me je med lopaticami. Ni bilo tako hudo, da bi me zaustavilo. Bilo mi je le nenavadno, saj sem se s tem srečala prvič. Zmogla sem razmigati v tolikšni meri, da sem normalno funkcionirala - z dvigovanjem Sare vred. To je namreč najpomembnejše. Pa je res?

Dva dni kasneje sem se zjutraj zalotila, kako čudovito je, da je bolečina popolnoma izginila. Čeprav me je tam spodaj še vedno ščipalo in kričalo po pozornosti. Ne, nisem hotela pomisliti.

Tisto dopoldne sem šivala in z veseljem snula nove kombinacije blaga skupaj.
Nakar sem se sklonila in začutila močno bolečino. Saj bom ...

Bom kasneje telovadila ...

Bom šla jutri na sprehod ...

Bom šla prej spat ...

Bom naredila vaje ...

Saj ne bo nič ...

Ni več čakalo. Ko je Herman prišel iz službe, je videl bolečino in predlagal sprehod. Saj sem mu že nekajkrat v zadnjih dneh omenila špikanje in zagotovila, da je to tisto špikanje, ki potem zagotovo uščipne.
Ko sva prišla nazaj, je bila bolečina že tako močna, da sem komaj še stala.
Šel je po Saro in zdržala sem še z njo, da je pripeljal tudi Patrika iz vrtca. A ob Sari sem se ulegla na kavč, iz katerega nisem mogla več vstati. Potem nisem mogla več ničesar.

Do večera sem vstala še dvakrat in pot od sobe do kuhinje je bila z berglami daljša od poti v šolo. Otroci so me videli jokati od bolečine.

Preplavljali so me občutki nemoči, strahu, obupa. A nekje zadaj je rinil v ospredje glas, da nisem več takšna, kot sem bila pred šestimi leti.

Čistila sem po glavi.
Brskala sem za vsemi shranjenimi podatki, s čim sovpada bolečina v križu.
Brskala sem za čustvi, ki bi znali biti nekje v ozadju. Brskala sem za svojimi dejanji in jih ozavestila.

Bolečina v hrbtenici izhaja iz potlačenih nezaželenih čustev. Predvsem sta v ospredju jeza in strah. Marsikomu je to španska vas, nakladanje čudakov, larifari.
Tudi sama se ob prvi misli nisem dokopala do kakšnih nezaželenih čustev, sem pa kljub temu začela graditi znova. Ampak ravno takrat sem se zavedala povezave.

Porušila sem svoj zid pred to bolečino. Odslovila sem strah, ki sem ga nosila s seboj za primer, ko me uščipne spet. Presegla sem strah, ko sem se morala opredeliti za novega osebnega zdravnika (ja, čakala sem vse dotlej, da je postalo nujno). Predala sem jezo na sistem, katerega del sem kot mama otroka s pp. V tem sistemu si namreč ne zmorem privoščiti bolezni, poškodbe, če nimam za seboj celotne ekipe ljudi, ki bi nam bila pripravljena pomagati. In ne, nimam je.
Imam samo Hermana, ki je vzel dopust in prevzel skrb za mulčke. In mene.

Ste razbrali? Jeza in strah! Kljub temu, da se vsega tega sploh nisem zavedala, sta bila vedno tu.

Strah, kaj bo, ko ne bom zmogla več?
Priznam, ves čas je tu. Mislim, da pri večini staršev.
Kdo bo poskrbel za mojega otroka? Mu bom zaupala? Kako bo na mojo dolgotrajno bolezen/poškodbo gledal socialni sistem, ki mi izplačuje nadomestilo? Kako si bom finančno lahko privoščila pomoč?

Jeza, ker sem nemočna.
Ker sem si tako zožala krog ljudi, da se obdajam samo še s temi, ki vibrirajo skupaj z menoj. Ki nas sprejemajo in razumejo.
Jezna, ker si ne naredim rezervnega načrta. Jezna, ker si ne dovolim poiskati pomoči, se odrečti nekaj stvarem na mesec in si za ta denar zagotoviti ljudi, ki bi bili pripravljeni skrbeti za Saro. Za primer, ki mi naganja strah v kosti. Za čas, ko sama ne bom zmogla. 

Evo! Šele, ko sem si rekla, da imam pri sebi počiščeno in da bom samo predala vesolju vse za razrešitev, se je odprlo.
Toliko nekega strahu v krču. Toliko ene jeze, na katero v vsakdanjem življenju sploh ne gledam kot na jezo. Živimo mimo tega, ampak to je v tem življenju dejstvo.

Zavedala sem se!
Hvaležna!

Potem sem se zavedala, kako zelo drugače znam razmišljati.
Kako zelo v vsem tem sem hvaležna, da imam Hermana, ki mu je pod kožo dana skrb za druge.
Njemu je nekaj normalnega, da me je v četrtek zjutraj oblekel. Da nič ne pojamra. Da se ničemur ne posmehuje. Da rad neguje, pomaga, prevzame vajeti in postane naša mama :)

Seveda se zavedam vseh njegovih vrlin. A premalokrat.
Razume me. Hodi ob meni. Me opominja, a čaka, kot je čakala hernija. In potem modro pripomni, da je vedel in da je čakal. Da sem sama tudi vedela in čakala. Ne obtožuje, ne meče naprej, ne sodi.
Samo tam je, pomaga in opazuje.
Opazuje moj razvoj, moja spoznanja, moje odločitve in moja dejanja.

In veste, da sem že na nogah?

Bila sem že včeraj! Bilo je hudo, zelo boleče, a sama sebi sem dokazala, da velja vse to, o čemer se učim, o čemer berem.

Veljajo besede Louise L. Hay, da je moč v meni, da se zdravimo sami, s svojo energijo in s svojo notranjo močjo.

Saj to ne pomeni, da smo za vse sami, sploh ne. Pomagajo nam tudi soljudje in medicina, a bistvo je v nas. Da spoznamo vzrok težave in bolezni in zdravimo telo iz notranjosti navzven.

...

Danes zjutraj sem že pospremila otroke, ko jih je Herman peljal v vrtec in šolo.
Vsak človek, ki ve za mojo situacijo in me je videl, si verjetno misli: "Je že ni fajn uščipnilo, pa tako je bilo hudo."

Jaz pa danes vem, da sem premagala bolečino, toisto bolečino, ki me je šest let nazaj spravila do bolnišnice, do poti proti operacijski dvorani, kasneje do poti učenja krepitve mišic ob fiziotetapevtki.

Premagala sem samo sebe in si dokazala, v kar sem prevečkrat podvomila.
V svojo lastno moč, moč misli, notranjo energijo in zdravljenje sebe s pomočjo ozaveščanja lastnih čustev in blokad.

Ravno o vsem tem sem zadnje mesece zelo veliko razmišljala.
Ne o sebi, pač pa o Sari. O njeni notranji energiji in moči.
Verjamem.

O tem pa kdaj drugič ;)

nedelja, 25. november 2018

Vrednost človeka. Kamen iz potoka ali dragocen dragulj?

Vrednost ...
Cena ...
Ceniš sebe?
Se ceniš na podlagi tega, kako te vidijo drugi?

Nedavno sem bila še tam ... Nesamozavestna, negotova, nevredna.
Z vsem delom in spreminjanjem v meni je prišlo tudi novo zavedanje.
Ni bilo lahko, ni bilo čez noč. Sem pa kar naenkrat ob neštetem videu Ane Bučević opazila, da dejansko sem kar naenkrat malce višje. (Zelo priporočam njene videe, s katerimi dejansko vsak dan, vsak teden, v svojem ritmu delaš na sebi in dviguješ svojo vibracijo na podlagi tega, da razumeš in sprejemaš najprej sebe, nato ostale in cel svet. Njen kanal: SAFARI DUHA.) V akciji, s sledenjem svojemu toku, z mojimi izzivi in mojimi ljudmi, dejansko uresničujem sebe.

Na zunaj pride na plano samozavest, hkrati pa z delom na sebi spreminjam svet okoli sebe. Vidim, razumem, sprejemam. Sem iskrena in pohvalim. Ni mi težko biti z ljudmi - nekako, prav zares so se zamenjali! Z ostalimi imam dober odnos. Postavljam meje. Sem čuječa. Spoštujem drugačno. Sem tiho in se umaknem, namesto, da bi nižala svojo vibracijo. Zelo rada živim v hvaležnem občutku, koliko navdiha mi dajejo drugi.

Vsi bi se morali zavedati vrednosti. Najprej svoje lastne in potem vrednosti drugega. Dvigati vrednost tistim, ki jih spoštujemo, ljubimo, jih občudujemo.

Vem, kako je drugi mamici in prijateljici reči: "Rada te imam. Občudujem te. Vesela sem, da te imam. Si navdih. Odlična si."
Vem. Vem, da sem s takšno iskrenostjo marsikdaj polepšala kak dan. Ja, tudi sebi, ker sem rekla njej.
Nazaj nisem dobivala, ne, iskreno, nisem sprejemala, ker nisem znala sprejemati pohval, komplimentov, nisem znala ne - pričakovati.
Šele, ko sem dvignila svojo zavest, svoje zavedanje in začela spreminjati svoje razmišljanje, se je dvignila moja vrednost.

In zdaj ne potrebujem pohval od zunaj. Vesela sem navdiha. Vesela sem vseh novih spoznanj. Vesela sem svojega lastnega odnosa s sabo in s svetom zunaj mene.

Verjetno je to enostavno ... občutek samozavesti. Ja, petintrideset let sem potrebovala, da sem ga uspela najti in izraziti. Toliko časa sem potrebovala, da sem dobila svojo lastno samozavest!

Ampak ne na podlagi drugih, ki bi me hvalili, bodrili, se trudili z mano in zame. Še nekaj mesecev nazaj bi rekla, da je nemogoče imeti samozavest brez podpore okolice, partnerja, staršev, prijateljev. Ampak prav zato se gre!
Odkar imam to, sem dovolj sama sebi. Ne težim več Hermanu, da mi nič ne gre, da me nihče ne mara. Ne pričakujem podpore od zunaj, ne čakam na aplavz drugih ljudi, da bi šele takrat videla, da sem sploh vredna.

Vsak od nas je vreden več kot dragulj. Vsak od nas je neprecenljiv.

Želim si, da bi vsakdo našel pot do sebe, kot sem jo jaz. Da bi potem znal navdihniti druge. Tega se bom naučila tudi jaz :)

Želim si tudi, da bi več ljudi, ki imajo samozavest in se zavedajo, da je življenje lepo, to razdajali. Širili po svetu okoli sebe. Pohvalili tiste, ki potrebujejo pohvalo, bodrili tiste, ki potrebujejo spodbudo, pomagali tistim, ki potrebujejo pomoč.
V tem smo žal zelo slabi. Saj to veste, kajne?

Vsak začne pri sebi. Najprej zase, potem pa daš naprej.
Ker s tem množiš, saj veš? Kot Ljubezen 💜

Zapomni si, kamen je lahko iz potoka. Vreden ženski na tržnici dva evra. Vreden restavratorju v muzeju dvesto evrov. In vreden draguljarju dvestotisoč evrov. Ja, isti kamen, ki je ležal na tleh.
Važno je samo, "komu se daš na ocenjevanje" in toliko boš vreden.

Bodi sam zase največ vreden, najbolj mogočen, močan in neprecenljiv.
Potem bodo prišli ljudje, ki bodo v tebi videli, kaj izžarevaš. Sebe. Dragulj.

Smo zmožni tega?
Jaz si mislim, če je uspelo meni, deklici, ki ni nikoli verjela vase, ki je v ogledalu videla odsev vseh drugih, samo sebe ne ... 
Lahko uspe tudi tebi!

Rada te imam 💜

torek, 20. november 2018

Otrok. Moj otrok. Svetovni dan otroka. Naši otroci.

Največkrat pravim, kako čudovito mi je biti mamica. Prav to - biti mati - se mi zdi milost, velik privilegij.

Trije otroci, tri čudovite dušice so si izbrali mene za mamico.
S tem sem bogata. Zaradi tega sem bogata!

Danes je svetovni dan otroka. Mojega. Tvojega. Svetovni dan vseh otrok.

Moji otroci ...

Sinoči sem se počutila slabo. Ne telesno, ampak v srcu. Tik pred spanjem, ali pa sem celo že spala in se vmes prebudila, sem na facebooku zagledala objavo, deljenje moje včerajšnje objave na blogu.
Hvaležna sem, kadar vidim, da imam bralce, najbolj hvaležna pa, ko vidim, da se je koga kateri od mojih zapisov dotaknil.

Sinoči je bilo tako. A jaz se nisem počutila dobro. Saj se je šlo vendar za mojo Saro, njene bolečine, zelo osebno pa sem začutila deljenje in komentarje drugih mamic.

Dobro vem, da sem občutljiv človek in da ne znam še spuščati informacij, čustev, dogodkov, besed, mimo mene. Ne gre mi še, tako da še vedno vse doživim zelo osebno.
Potem pa še ta moj vzorec, vzet iz vzgoje, da sama sebe potlačim nekam dol, najnižje, se počutim bodisi napadena ali pa vsaj dovolj slaba, da verjamem, da sem najslabša, delam narobe ali pa sploh ne delam nič (in tudi to ni prav).

Ob tem, ko pišem o Sari, njenem počutju, njenih tegobah, njenem vsakdanu, se počutim precej nesigurno.
Malih dveh ne omenjam toliko, saj sta nevrotipična in s tem veliko bolj razumljiva za zunanji svet.
Sarin svet pa je neznan. Pišem z namenom, da predstavim kak njen dan, vidik z druge perspektive, želim si, da bi zmogla orisati njeno situacijo, njen vsakdan, vam predstaviti tako zelo drugačno življenje.

Preveč je otrok in odraslih s posebnimi potrebami, ki se jih interpretira napačno. Kot ljudi s privilegiji, ljudi, ki niso pomembni, ki ne zmorejo, ki ne rabijo ...
Vsak od teh živi svojo zgodbo.  Neprecenljivo zgodbo!
Vsak od teh je nekomu Učitelj. Navdih. Ljubezen.
A kljub vsem presežkom, zaradi katerih so vredni veliko več, je prav vsak od njih nekomu bolečina. Pogosto prav sam sebi in svojim najbližjim.

Veliko, veliko preveč ljudi je, ki si mislijo, da je njim lahko.
Vse prevečkrat ljudje sodijo po videzu in jim je le-ta edini dejavnik za oblikovanje mnenja.
In če na vsakem koraku ne pokažeš bolečine, solz, občasnega obupa, si kar hitro postavljen v pravljico, kjer ti nič ne manjka.
Včeraj pa sem marsikoga šokirala. Z dejstvom, da vam na vprašanja o počutju odgovarjam z "v redu," lahko ugotovite le, kako blizu smo si. Koliko čutim, da bi vam pa povedala, da nismo v redu.

Veliko nam manjka. Zelo, zelo veliko.
Vsem nam. Nam, ki imamo ob sebi osebe s posebnimi potrebami. Vam, ki jih nimate, jih bodisi gledate le od daleč, občasno, ali pa jih v življenju sploh ne opazite.

Manjka nam povezanosti!

Ob svetovnem dnevu otroka si želim en svet za vse. Za vse otroke.

Za nagajive mulčke, ki ne bodo nikoli občutili pomanjkanja. Za otroke, ki imajo materialnega na pretek, nimajo pa pozornosti in dragocenega časa s svojimi starši. Za otroke, ki nimajo materialnih dobrin, imajo pa ljubezen, sprejemanje, potrditev staršev. Za otroke, ki nimajo nikogar in čakajo na nekoga, ki mu bodo pomenili vse. Za otroke, ki trpijo globoko v sebi. Za otroke, ki nimajo zdravja. Za otroke, ki so zaznamovani s težkimi preizkušnjami. Za otroke, ki imajo redka bolezenska stanja, nevrološka stanja, invalidnosti, dolgotrajne bolezni in druge motnje v razvoju. Za otroke, ki hrepenijo. Za otroke, ki čakajo. Za otroke, ki si želijo nekaj drugega, drugačnega. Za otroke, ki so vedoželjni, radovedni. Za otroke, ki so spretni, pogumni, trmasto močni ...

Za vse otroke sveta si želim eno: enakopravnost in enakovrednost.

Ne rečem, da bi s tem moji trije otroci postali srečni. Ne rečem, da bi potem Ajda in Patrik imela na voljo cel svet možnosti, kaj bi počela, kdo bi bila, kaj bi imela. Ne rečem, da bi potem Sara uživala brez bolečin in bi imela v domačem okolju možnost prilagojenega udobja.

Ne. Rečem pa, da je na nas, odraslih, kako bomo usmerili svoj svet, svojo zavest, kakšno pot bomo pripravili za vse naše otroke.

Ni vse na plečih politikov, gospodarstvenikov, zdravnikov, tajkunov, duhovnikov, sodnikov, sosedov in onih iz tam nekje. Ne. Na nas je!

Na čisto vsakem od nas je odgovornost, kakšen svet pripravljamo, vsak dan znova,  z vzgojo, zgledom, razmišljanjem in našim zgledom. Pa je čisto vseeno, kaj in koliko imaš, najbolj važno je, kdo si v srcu! S tem gradimo svet. Za naše otroke. Za vse otroke sveta.

Kajti eno pa še vedno velja:

NA OTROCIH SVET STOJI. So naša prihodnost. Naša ogledala. Naši učenci in naši največji učitelji.

Jim bomo kdaj znali dati tako malo, kot je potrebno, a tako zelo težko izvabljivo iz naših src?

Na nas je ... Kako jim bo jutri.

ponedeljek, 19. november 2018

Ponedeljek, ki boli.

Rada imam ponedeljke. Ja, vem, ena redkih :)
Ponedeljek je bil zame dan, ko sem odpeljala mulčke v varstvo in sem se lahko 'naštelala'.

Zdaj so običajno ponedeljki zasedeni s Sarino obravnavo pri logopedinji.

A danes ...

Jutro je prehitro minilo in dopoldne še hitreje!

Da, danes sva doma. Morali bi biti v aktivnem pogonu, a sva odpovedali obravnavo na Soči.
Ni bilo prvič, ko se je Sara spremenila v en sam krč od bolečin. Je pa vsakič bolj intenzivno in zaskrbljujoče.

Ko je bila Sara majhna, se spomnim, kako so v večini terapevti govorili, da teh otrok telo, ki živi s cerebralno paralizo, ne boli. Meni se je največkrat porajalo vprašanje, ali spazmi bolijo? Je to identično bolečini, ki jo občutim jaz sredi noči zaradi krča v mečih? Ali jo boli, ko se zateguje? Jo boli, ko se, vsa suhljata na vozičku zatakne za pelot, boli, ko se ji zatakne roka pod ročaj?
Dolgo so govorili, da to ni bolečina. Da ne boli.

Potem sem spoznavala vedno več ljudi s cerebralno paralizo, ki so bodisi starejši od Sare, bodisi mlajši, a govorijo.

Ob njih sem spoznala neznansko bolečino svoje hčere. Zelo boli! Celo telo zna boleti. Vsak gib zna biti boleč!

Res je, Sara je že nekaj časa v bolečinah. Njeno telo je trdo, kosti pa mehke. Nikakor ne dosežemo stanja, ko bi zmogla biti sproščena. Nikakor ne najdemo, ne pogruntamo pripomočka, ki bi ji nudil osnovno udobje - za to pa je potrebna odlična podpora.

Zato je danes doma. In bo doma kar do nadaljnega. Tako toplo je ob njej in tako spokojno minejo dopoldnevi, ko je ob meni. Ko sva sami.

Kljub bolečini ... je to najina borba. Čaka naju opravek, zaradi katerega vam še nisem predstavila Sarinega novega vozička. Ker je - nekako - premajhen.

Nikogaršnja krivda ni, se mi zdi. Čeprav sem opozarjala, zdi se mi, kot da sem vsakič znova govorila in razlagala le dejstvo, da nujno potrebuje funkcijo, da ga lahko povišamo. Govorila sem o dvanajstih centimetrih, ki jih bo pridobila čez noč, ko bo na vrsti operacija.
Govorila sem o tem, kako se njeno telo prilagaja stolu in da bo tudi tokrat tako.

Saro boli. Zelo jo boli.
Ne zmore opredeliti bolečine oziroma mi povedati, kje natanko boli.
To ugotoviva z gibanjem, masažo, dotiki.
Prepričana sem, da jo boli hrbtenica.

Ja, tudi za to so rekli, da ne boli. Skolioza ne boli. A niso izkusili, niso bili tam.

Ko otrok zaradi nekaj minut preveč sedenja v vozičku postane bled, ne želi sodelovati v aktivnosti, ker je ves razbolen, potem veš. Če ne, sili še na bruhanje. Še zaprtost je tu. Tiščanje steznika. Dva mulčka, ki cel vikend kradeta čas, namenjen samo njej.

Kot starš ... v hipu postaneš zadirčen, strog in siten. V glavi se nabira tisoč misli, dvomov, tuhtanj. Vse obsedi na ramenih in čaka.
Ponoči ležeš v posteljo in pride za tabo. Pomisliš tudi na najhujše, čeprav se zdi nemogoče. Počutiš se tako nemočen.

Mi bo zamerila, ker ji ne znam pomagati?
Je razočarana nad menoj?
Jo puščam na cedilu?

Lahko bi vsakič klicarila urgenco, bila z njo na opazovanjih v Ljubljani. A za to sem že ugotovila, kako deluje sistem in kaj naredijo. Ne zdi se mi opcija, ker v Sloveniji nimamo sistema, ki bi ljudem, ki so odvisni od zdravstva, omogočal tim strokovnjakov - specialistov, ki bi te ljudi spremljali, se zanimali za njihovo stanje, težave in iskali rešitve - skupaj.
Tako pa imamo ortopede, ki ne govorijo z infektologi, pulmologe, ki jim je predaleč endokrinolog in nevrologe, ki so sami v vsem tem. Na drugem bregu pa ljudje, ki jih potrebujejo, a jih nihče ne vidi in ne sliši.

Danes sva skupaj. Mini masaža, pogovor s simboli, ki ni stekel dlje od enosmernega, naju je pa sprostil.

Kot rečeno, greva na 'popravilo' novega vozička.

Ko prideva nazaj, pa vam predstaviva tudi ta voziček. Čakam namreč, da bo zelo pozitivna predstavitev!

sobota, 10. november 2018

AHA! momenti

Veste, kaj so to, 'aha!' momenti?

Ja, ja, res je ;) Že ime samo pove, da ti v teh momentih posveti žarnica nad glavo.

Ljudje se jih pa ponavadi ne zavedamo, dokler ne postanemo pozorni, čuječi, čutni.

Pa še potem ... imaš kakšen uvid, sporočila angelčkov, močno intuicijo in na take, random 'aha!' momente sploh ne pomisliš.

...

Jaz sem danes doživela enega svojih, ki me je najprej hudo presenetil.

Presenečena sem bila, ker se mi je zgodila moja 'blackout' situacija z mulčki sredi zelo lepega, čutnega, ljubečega dne.

Kar nisem mogla dojeti!

Se spomnite, mislim, da sem že vsaj dvakrat pisala o tem, kako čisto slučajno, nevede, nehote zna otrok pritisniti tipke, ki v meni sprožijo reakcijo mame zmaja?

Danes sem bila namreč sama z njimi in imeli smo se čudovito. Kot se znamo imeti mi. Čutno, ljubeče.

Po popoldanskem mini potepanju zunaj po ulici in vasi pa se je zgodilo nekaj minut, ko sem maledva neupravičeno kregala za nepospravljen plastelin, izgubljene škarje, razmetane papirje in pomanjkanje časa za vse te malenkosti ... Seveda je bila tudi Sara utrujena in to v meni doda stres, kako učinkovito poskrbeti še zanjo in ji nameniti svoj čas.

Umaknila sem se. Ker mulčka pri nas ne poznata tega, da se starš kdaj pač umakne, gre sam na wc, bi sam skuhal, bi se za 10 minut priklopil na neko sprostitev, sem ju imela tudi med umikom takoj ob boku.
Trudila sem se, da bi ju sočutno podila od sebe, zamotila z igro, konec koncev bila mirna tudi z njima ... Vse dokler nisem skuhala, kar si je Ajda skrbno izbrala: žgance in čežano. Kosilo smo pomaknili na rob dneva, saj smo prej hiteli ven, dokler je bil še lep, sončen dan. Izplačalo se je ;)

Ajda je sedela ob meni in temeljito primerjala moje žgance s tistimi, ki jih je jedla na kmetiji. Patrik se težko spravi k mizi, ko mi je pa le uspelo, da je bil zraven, se je spakoval in nič pojedel.
Jaz pa sem se v vsem tem času v sebi grizla in se spraševala, kaj me je tako iztirilo. Saj je bil namreč tako lep dan in čudovito smo se imeli!

...

Aha!
Kot puzzle se je sestavilo!
Prišli so še vsi trenutki, ko sem iztirjala poleti na podoben način.
Ob prihodu noter, kadar sem sama z mulčki.

Noro!
Veste, kaj me tako zelo mori, da potrebujem odprt ventil?
Idealizacija drugih!

Vem, bere se noro!

V otroštvu sem bila deležna stalnega primerjanja. Ko sem dobila oceno, je bilo bolj važno, kakšne ocene so dobili drugi in pohvala je šla njim, meni pa občutek, da nisem dovolj dobra.
Ko sem si nečesa želela, je bilo bolj pomembno, da sem vedela, zakaj to dobijo drugi otroci in v meni je ostal samo občutek, da jaz ne bom nikoli tako dobra, kot drugi.

Ja, odlično sem se naučila brati občutke v sebi in jih iskati nekje zadaj.
Nihče ni kriv, da tako čutim, da sem tako vzgojena, da je name vse to vplivalo tako intenzivno. To je vse ok in točno tako, kot mora biti.
Poznam pa svojo nalogo, da te občutke prepoznavam, jih osvestim, predelam, izluščim bistvo in lekcijo in grem naprej.

...

Torej, moja lekcija je ogromna!

V to ulico sem prišla dobro leto pred Sarinim rojstvom. Enkrat odšla in se vrnila. Zame ima ta ulica lekcijo.

Danes sem jo spoznala.

Ne vem še, kaj narediti s spoznanjem, kako situacijo rešiti. Vem pa, da se sedaj močno zavedam vsega življenja na tem kraju.
S tem zavedanjem vem, da me to ne bo več iztirilo.
Me bo ranilo, seveda, vsakič znova. A našla bom pot in način, da najdem svojo lastno vrednost in prednost znotraj vsega tega, kjer se zdaj, ta trenutek počutim kot v otroštvu. Primerjana, manj vredna, ne dovolj dobra.

Že dolgo sicer vem, kaj zelo pogrešam v življenju. Čas zase, predvsem kvaliteten čas za naju s Hermanom.
V mislih nimam kina, večerje zunaj, tega ne znava in niti ni v najinem stilu.
V mislih imam sprehod, obisk sorodnikov, zvečer, brez otrok. Obisk Okrepčevalnice odnosov, na katero "hodiva" že tri leta, a še nisva prišla do tja. Morda tečaj plesa, stand up v mestu.
Ampak samo tisto ... sprehod. Samo midva, najin odnos. Ali delo v hiši, zunaj nje. Kakšen že dolgo čakajoči projekt, za katerega en sam ni dovolj, dva pa vedno postanemo pet.

In ko si dvakrat letno privoščiva varuško, enostavno ne znava biti skupaj. Ker dvakrat na leto v tri večerne ure stlačiti vse zgoraj našteto ...

Evo, to je moja velika rana.
Prepletena s srčnimi željami ... A pogojena s tem, da je uresničljiva le, če imaš ob sebi ljudi, ki bi bili s tvojimi mulčki. Tega, slednjega, nimava.

In se močno zavedam, da niti približno nisva edina. Čeprav verjamem, da ob želji po skupnem času je parom, ki jih poznam, lažje dobiti varstvo, ker se večina ne ustraši dela z enim od otrok. Tu je pri nas malce drugače, zaupati Saro prvemu, ki bi si upal ... In ne bi zaradi nje dvojno računal.    

...

Ajda je za pohvalo žgancem dobila piškot. Ker ga je videl Patrik, je bila idealna priložnost: "Piškot dobi samo tisti, ki poje dovolj normalne hrane. Ti nisi jedel žgancev. Boš juho?"

Zmazal je zvrhan krožnik juhe in potem skoraj pozabil na poškot.
Kako zelo hvaležne očke potem postanejo, za en jaffa keks.  

Do večera in prihoda atija smo se crkljali. Saro sem imela tik ob fotelju, da sva imeli skupni naslon za roke. Maledva sta prinesla veliko babičino odejo in se nagužvala k meni.

...

O vsem tem govorim tudi pred njimi.
Ker moji starši niso.
Ker predelujem stvari, ki bi jih morala predelati, preden sem imela otroke, pa nisem vedela. Pa še potem bi, kljub vsemu, pritiskali na tipke in našle bi se nove rane.

Hvaležna sem, da s tem moji otroci vedo, da sem samo človek.
Da tudi jaz jočem. Da tudi mene boli. Da se tudi jaz pogosto zmotim, sem nefer in imam napačen pristop.
Povem jim. Jočem. Razložim.

Razumejo seveda po svoje. S svojimi ušeski, srčki, možgančki.
A ne pustim jih same z vsem tem.
Ogromno se pogovarjamo!

Skupaj gremo naprej.

...

Kako pa vi hendlate v trenutkih, ko je hudo?

Hvala 💗

petek, 09. november 2018

ERROR s smehom

Današnji pregled ...

Nihče nima pojma, kdo je naročil Saro na pregled. Bila je na seznamu, bila je v sistemu.

Nihče ni vedel, kaj naj bi prinesel današnji pregled. Zato smo se z zdravnikom in medicinsko sestro malo nasmejali, jaz sem izdihnila tistega šleparja in goro iz sebe, pa je.

Še naprej čakamo, kot dogovorjeno, pravi klic s točno določene številke, da bo potem zares vabljena na pregled pred operacijo.

Svoje notranje nastavitve sem dala prestavo nazaj, iz današnjega dne pa izluščila lekcijo vsega skupaj:
Sara je močna. Sara je vedela, Sara se zaveda tudi tega, da bo enkrat zares klicana. Nič hudega ne bo.
Sara točno ve, da je vse to točno tako, kot mora biti.

Mami pa malo komplicira. Ja, saj se mi smehlja, moja mala ljubica ;)

...

Sem si pa v čakalnici vzela list papirja in bom prvič v trinajstih letih rednega obiskovanja izpolnila anketni vprašalnik o zadovoljstvu pacientov.

Napisala jim bom priporočilo, naj dvigujejo telefone, odgovarjajo na maile in v sms vabilih na preglede vsaj napišejo, KOGA vabijo in h KATEREMU ZDRAVNIKU.

Ker če bi v torkovem sporočilu to napisali, bi jaz vedela, da gre za pomoto.
Veste, niti pri njenem ortopedu ni bila naročena. Je pa bil otroški ortoped, na katerega sem se že večkrat obrnila za drugo mnenje, nasvet, pregled - zato smo vsi mislili, da je pregled vseeno nekako povezan s kakšno potrebo po pregledu. Jaz sem mislila, da nadomešča in bo on poslal Saro na rentgen in dodatne preiskave, on je verjel, da imam zanj pomembno skrb ;)

...

Vse je po starem.

...

ERROR 😂😂😂

A sem še koga prestrašila al samo sebe?

četrtek, 08. november 2018

Nepričakovano povabilo

V mislih sem kar nekajkrat spisala objavo o dogodkih in mojih občutjih ob njih, vse od konca avgusta pa do oktobra ...

Vidim, da dejansko nisem uspela dati iz sebe.

...

V torek dopoldne sem prejela sms, kakršnega dobiš, kadar imaš pregled pri specialistu v UKC.

Da 'smo' vabljeni na pregled ... danes!

...

Bil je avgust, ko sem sprejela dejstvo, da bo za Saro res najboljše, če bo operirana. Tisti mesec sem vam kar nekajkrat pisala o tem (lahko pokukate v avgustovske objave).

Po tem sprejetju odločitve  (za katero ob vsaki misli nanjo še vedno tehtam, dvomim, se sprašujem, če je res ok) sem Saro v septembru naročila na samoplačniški pregled pri dr.K., ki je v Sloveniji edini specialist kirurg, ki operira hrbtenice naših otrok.
Takoj je videl, da je Sara res v stanju, ko potrebuje operacijo in ji lahko ravno zdaj še največ pomaga. Namreč, brez pravilne opore se Sarina spodnja rebra že drgnejo ob medenico, hkrati pa je zelo zelo prožna, tako, da se jo ob podpori še dobro korigira.

Domenila sva se za dan, ko je imel ambulanto na kliniki, da pridem in jo umestimo na seznam za operativni poseg.

...

Sredi septembra smo uživali čudovit teden na Pašmanu. Gratis nastanitev smo dobili od družine, lastnikov kampa in Hermanove sestre in njenega moža. V zameno je Herman tam - na morju, sredi vročega junija, za vikend - pomagal pri obnovitvenih delih. Heh, lahko bi to vsako leto, kaj pa je to delo, če delaš na morju ;)

Vendar smo ravno ta teden skrajšali, saj je bil dogovorjeni termin z zdravnikom ravno tisti čas.

Na koncu dopusta sem podpisala, da bo operirana in zdravnik mi je opisal postopek operacije:
"Rez po celotni dolžini hrbtenice od 4.vratnega vretenca navzdol. Približno 25 do 30 vijakov v vretenca, potem pa ravnanje hrbtenice, da s temi vijaki na obeh straneh dobijo noter dve štangi. Potem med ti dve štangi vstavijo material, ki se po približno petih mesecih zakosteni. Operacija bo trajala cel dan."

...

Odlagala sem te misli. Zelo odlagala. Distancirala sem se od občutkov, ki jih ob tem občutim.
Odlagala sem ves svoj strah, vsak dvom sem potlačila še globje, imela sem ogromno dela in obveznosti na drugih podpročjih.

Vse do torka. Prispel je sms:
"Pozdravljeni! Sporocamo Vam, da ste dne 09.11.2018 ob 10:00 naroceni na pregled.
Lep pozdrav iz Ortopedske ambulante na Polikliniki, ..."

Wau. Moj svet je postal drugačen.

Šesti čut? Ali zgolj vedenje, da bo prav zares na vrsti v tem mesecu?

...

V planer sem zapisala uro. Potem pa sem si zraven dopisala pozitivno afirmacijo o Sari. Bolj jo potrebujem jaz.

...

Ta teden veliko jokam za brezveze. Spuščam svoj strah, čeprav se zavedam, da od tega ni nobene koristi.
Prigovarjam si, da bo vse v redu, da bo vse uspelo in da bo vse tako, kot je namenjeno.
Vse sem skenslala. Ne odpisujem. Ne šivam. Ne pišem. Ne odpisujem.
Šla sem na morje, da sem tam pustila svojo misel in največjo željo.

...

Mislim, da je v tem teža vsaj enega šleparja. Ogromna gora.
Zdi se, kot da si sredi megle ...
Zdi se, kot da lahko samo še čakaš ...
Veste?

...

Greva.

nedelja, 04. november 2018

Pismo 1: Njemu

(Že dolgo nazaj sem dobila željo po tem, da bi preko bloga dala iz sebe svoje misli, namenjene nekaterim ljudem. A v življenju izven ekrana nimam te možnosti. Nastaja rubrika PISMA.)

Danes moja hči praznuje. Trinajst let je že dopolnila.
Veš, da je tudi tvoja? Ja, še vedno.

Že dolgo nazaj sem odpustila vse. Zato, da sem šla sploh lahko naprej z življenjem. Da sem lažje zaspala, da sem začela razmišljati še o čem drugem.
Zanimivo, da sem potrebovala toliko časa.

Odpustila sem. Zagotovo se je čutilo.
Ne zmorem pa pozabiti. Saj imam namreč opomnik vsak dan ob sebi.

Potrudila sem se in se spravila z vsem, kar je bilo pred njenim rojstvom.
Druge izbire nisem imela, saj nisem nikoli izvedela resnice. Kdo sem bila zate? Zakaj sem se ti zgodila?
Zdaj ni več važno, sama zase sem sestavila nekaj zgodbic, da sem jim verjela in vse skupaj pustila tam ... Trinajst let nazaj.

V svetu moje punce mi je najvažnejše razumevanje in sprejemanje.
To sta dve prvi in ključni vrlini, kateri stalno poudarjam in v zvezi z njo, njej, želim.
Po drugi strani pa sem jaz tista, ki nikakor ne morem razumeti, kakšno rano ti predstavlja. Ne morem sprejeti tvojega odnosa do nje!

Razumem, da se nisi nikoli navezal nanjo. Lahko razumem, da si je nisi želel. Lahko razumem, da si bil mlad. Lahko razumem, da nisi bil pripravljen. Razumem, da si se ustrašil. Razumem, da ti je njen svet popolnoma tuj. Razumem, da si se dolgo iskal. Razumem, da ti je žal.

A ona je tu. Živi. Čuti. Tu je!

Je dekle, ki si zasluži spoštovanje. Je dekle, ki si zasluži vso hvalo, kolikor je mogoče. Je dekle, ki si zasluži vse dobro v tem življenju.

A zakaj se ti zdi, da si ne zasluži kančka tvoje pozornosti?
Rada bi razumela.

Se spomniš, kako srečna je bila, kadar si jo obiskal, ko je bila majhna?
Si pomislil, kako zelo te je čutila, glede na to, da si jo obiskal samo ob rojstnem dnevu?
Si pomislil, da te je izbrala za očeta s prav posebnim namenom?
Si pomislil, da je za vsem tem globji pomen?
Si pomislil, da ima poslanstvo, v katerega te je vključila že precej prej?

Danes je bil njen dan.
Iskreno, žal mi je, da se nisi spomnil.
Iskreno, žal mi je, da ji ne morem nikoli več povedati, da si napisal sporočilo, da jo pozdravljaš.
Žal mi je, da ji pismonoša nikoli ne prinese voščilnice od tebe. 

Žal mi je, da moja hči nima škatle, kjer bi hranila čestitke, voščilnice, zapestnice, obeske, kamenčke, popke, ki bi jih dobila od svojega očeta.
Žal mi je, da nima slik, selfijev, posnetih s teboj, s tvojimi najbližjimi.
Žal mi je, da nima spominov s teboj.

Verjamem, da je nekje v njej še tistih nekaj sličic trenutkov, ko si ji prišel voščit.

Zelo dolgo sem rabila, da sem dojela, da nisem jaz kriva.
Dolgo, da sem se sprijaznila s tem, da ti očitno nič ne pomeni.
Dolgo, da sem verjela mnogim, ki so mi govorili, da zares obstajajo starši, ki zapustijo svoje otroke. In se ne ozirajo.

Sredi avgusta sva bili s Saro pri Mateji. Peljali sva se na drug konec Slovenije, da sem videla v mali delček Sarine duše.
Dolgo potem sem premišljevala o vsem, kar sem izvedela. Sestavila sem sestavljanko in dodala precej manjkajočih koščkov, ko sem prebrala še Schwartzovo knjigo Načrt duše.

Sedaj razumem, da ni bila napaka uma. Razumem, da je bilo vse natanko tako, kot je moralo biti.
Sara je izbrala tebe. Tudi tvojo družino.
Zate ima poslanstvo. Kot za vse ljudi okoli sebe.
Solze so mi napolnile oči, ko je Mateja videla prizor iz enega prejšnjih življenj in mi opisala delček odnosa, ki sva ga dobesedno ponovila. Ne vem, če boš kdaj lahko razumel.
Šla sem v zlato svetlobo in se potrudila, da sem ta del karme prekinila. Z veliko zahvalo za vse, predvsem pa za Saro. Zelo sem hvaležna zanjo, da jo imam, da je izbrala mene in mi dala ogromno izkušenj, lekcij, zmag in izzivov!
Si predstavljaš? Trinajstletnica, vredna tolike hvale, kot bi bila že modra starka ;)

Bistvo je Sara.

Izbrala te je, da bi te učila sprejemanja.
Izbrala te je, da bi ob njej lahko zacelil svojo rano.
Sara je ogromna milost. Njena duša ima enega največjih načrtov, s katerim premika svet.

Sara je odlična učiteljica.
Ničesar ne reče. Le pogleda in včasih pogled v njene oči skeli. Zna pogledati v notranjost in ti to notranjost zrcaliti. Saj to znajo vsi otroci, a ona je direktna. Iskrena.

Ni mi več hudo.
Včasih se sprašujem, če svojim otrokom pripovedujete o Sari?
Ali kdaj pogledate njene slike, ki so na internetu?
Se pogovarjate o drugačnosti?
Jo tvoji otroci spoštujejo? Vedo, kako zelo močna in pogumna je?
Ali tvoji otroci tudi vedo vse o cerebralni paralizi, vedo, kako živijo ti ljudje?
Bi se tudi radi naučili hraniti po gastrostomi, jo masirati, ji podložiti noge?

Si se danes spomnil na njen dan?

Želim ti, vam vsem, vse lepo.
Pomislite, prosim, kdaj na njo.

petek, 02. november 2018

Odšli so. Tako paše!

Zadnje čase se Hermanu večkrat ponudi priložnost, da gre po službi ali za vikend v svojo domačo vas kaj pomagat. Ta pomoč je zidanje sosedove hiše, prekrivanje strehe, urejanje njegove lastne hiše ... Saj veste, ko se naberejo močni gospodje in poprimejo za delo, se prešvicajo, umažejo, načvekajo, načeloma so potem tudi utrujeni ;)

Lansko leto si kaj takega nisem predstavljala tako veselo. Veliko časa in predvsem energije sem porabila, da sem se pripravila na njegovo odsotnost, na dan, ko sem sama z mulčki.
Predvsem mi je predstavljalo težavo z vsemi tremi oditi od doma. Maledva nista bila tako predvidljiva, da bi vnaprej verjela, da me bosta upoštevala zunaj na cesti, v trgovini, na igralih. Da smo ostajali doma, pa si marsikdo lahko predstavlja, kako je ;) Če ne želiš doživeti živčnega zloma, ker v pol ure eno stvar poveš desetkrat in se čez eno uro zaveš, da ne samo, da govoriš sam s sabo, še nekje eni škratki delujejo proti tebi.

Seveda se je vedno izšlo :)

Zdaj pa je že nekaj časa precej fino, če sem sama z njimi. V mislih si zorganiziram dan, preverim, če imam na voljo dovolj hrane, primerne za hitrejšo pripravo, ključnega pomena je tudi vreme.
Ob suhem vremenu so nam vse poti odprte in jim privoščim še izbiranje, kaj bi počeli, kam bi šli.

Nekajkrat pa sta šla maledva kar s Hermanom in tisti dan preživela pri stari mami. Imata obdobja, ko nikakor ne želita nikamor, pa obdobja, ko sta zapečkarja, pridejo pa tudi dnevi, ko z veseljem odhitita tja. Seveda z namero, da si bosta tam z lahkoto sprostila vse ventile in dosegla prav vsak cilj iz njunih malih bučk ;) Kaj znano?

Danes je petek, v tem praznično - počitniškem tednu prvi dan, ko sem si rekla, da bo Herman po službi doma. Potiho sem si naredila načrt, da bi pa jaz popoldne po dolgem času preživela v moji šivalnici. Pridejo obdobja, ko dopoldnevov nimam frej, da bi delala, potem še počitnice ... Zares sem čakala ta dan, da grem malo "ven iz situacije".

S Hermanom namreč nimava domačih ali prijateljev, ki bi bili pripravljeni prevzeti varstvo mulčkov, da bi se midva napolnila z energijo. Varuško, ki jo skrbno izbereva, si privoščiva približno dvakrat letno za tri, štiri ure, da preživiva ta čas malo sama.
Vse ostale najine samske trenutke preživljava vsak posebej. Jaz se zakopljem v šivanje, pospravljanje ali pisanje, kadar mu prepustim čas z malimi. On rad poje in je hvaležen, kadar ga spustimo na vaje.

Danes torej ...
Po prihodu iz službe sem omenila, da smo sinoči pri njem doma pozabili Sarino mapo s simboli. Brez tega se počutim izgubljeno, pa čeprav Sari redno pokazujem šele pet simbolov v njenem komunikacijskem sistemu.
Na glas sem tuhtala, kako bi malo prej kot jutri prišla do mape, ko moje glasno razmišljanje prekine z dejstvom, da gre tudi danes gor.

V hipu sem pozabila na mapo, prav po žensko sem se pomulila. Povedala sem mu, da sem si že dolgo želela it dol šivat.

Oba sva vedela, da gresta mulčka lahko z njim. Le da ju morava taktično pripraviti do tega, sicer bosta izbrala opcijo, da ostaneta doma z menoj.

Wau, kar hitro nama je uspelo ;) 

...

Odšli so.
Vame se v hipu naseli slaba vest. Sama s Saro namreč zelo uživam.

Sara je vodljiva, na moji frekvenci in ob njej, z njo, se lahko lotim česarkoli.
Tako sva pospravili precej starih grehov v kuhinji. Hladilnik je čist, s pečico se bo pa treba še pogovoriti. Sari lahko na glas berem svojo knjigo. Dovoli mi, da grem obesit oprano perilo. Ob njej lahko pišem blog in ji malce povem, o čem pišem :)

Saj ne, da z vsemi tremi doma vsega tega ne zmorem ali ne smem. Sploh ne. Le veliko lažje je. Maledva mi namreč najraje na svetu pomagata, sploh, ko je na vidiku šprica, vileda, brisanje ... Ampak jaz potem nekako še težje gledam sledi vodnih kapljic in potegov s servetom. Temu pravim dvojno delo zame. Ne, hvala.

Zakaj imam torej slabo vest?
Zato, ker sem vzgojena s prepričanjem, da so otroci moja domena in naj z njimi ne obremenjujem drugih? So drugim res sploh breme? Zakaj gledam na tak način?
Imam slabo vest, ker sem itak doma in najbolje poznam družinske sisteme, kjer so otroci pri mami, medtem ko oče do večera dela? In bi moralo biti tako tudi pri nas?
Vse to so zakoreninjeni vzorci v meni. Niso nekaj mojega. A še vedno pogosto delujem proti sebi zaradi njih.

Pri nas imamo drugače. Pravilno. Maledva sta toliko Hermanova kot moja :) In da dodam, če nima zares kakega hudega dela, recimo poleti, je večino časa tudi Sara prav toliko Hermanova ;) Čeprav ona bi bila v resnici raje še bolj njegova kot moja.

Sem pregnala slabo vest.
Bilo je najino popoldne. Zunaj dež in kljub nameri, da se bova zapeljali vsaj do bencinske, pošte in lekarne, nisva niti pomislili na to, da bi se uredili za ven.

Najin čas izgleda predvsem zenovsko. Ne, ne meditirava cel čas, ampak sva povsem usklajeni, mirni, najboljši pa je občutek, kot bi se držali s srcema skupaj.

Danes sva se pogovarjali, kaj hudiča bi si Sara želela za rojstnodnevno darilo.
Potem sva naštevali ljudi, ki bi lahko v nedeljo prišli voščit. Smejali sva se nameri, da bi zarustano pečico očistili. Valda, Sara je že vnaprej vedela, da ne bo uspelo! (Se mimogrede priporočam za kak čudežen zvarek, res je trdovratno zasvinjana!)
Nekajkrat vmes sem začela s pisanjem tegale. In se po parih minutah spomnila, da že tri tedne urejam videe, ki naj bi bili moj prvi vlog. Tudi to ji je bilo smešno!
No, pri kuhanju kosila je pa nazorno pokazala, da ji ni všeč ena sestavina: hrenovke. Vedno se mršči in zavzame nemogoč, tog telesni položaj, kadar jih  vzamem iz skrinje.

Vseskozi so seveda na telefonu igrale risanke (tv nam je crknil dva dni po tem, ko sem napisala odpoved naročniškega razmerja z operaterjem - a še nisem poslala ;)) in v vmesnem času sem naredila kak kilometer po hiši.

Se sliši zanimivo?
Meni je zares najbolj zanimivo, da se tako zelo poveževa, ko sva sami. V hipu, ko odidejo vsi s Hermanovim priimkom, sva midve, samo midve, in dobesedno se počutim tako, kot sem se počutila prvih pet let s Saro.

Kako vi preživljate dneve, ko niste vsi v kompletu? Kako se "razdelite"? So otroci avtomatsko dodeljeni mami? So pogosto pri starih starših?

Jutri bomo spet sami. Midve s Saro in mulčka. Kaj naj počnemo?
Imela sem visokoleteče načrte za počitnice, a sem pozabila vključiti dež. Za Saro je zares nedostopen. Si ne predstavljam, da se zmoči ves voziček.
Za take primere sem tudi prilagodljiva toliko, da gremo v shopping, pod streho, čeprav si ne predstavljam, da bi si z njima nekje pod stropom uspela končno kupiti čevlje :D

Na hitro kak predlog dobrodošel!