torek, 26. september 2017

Kaj delam, ko pa nič ne delam?

Ob dopoldnevih sem večinoma prosta.

Prosta?

K sreči pridejo obdobja, ko se ne sekiram več. Ne za druge, ne za njihova mnenja.
Saj veste, kakšni so radi ljudje.

Kakšni?

Meni je kar veliko ljudi rado govorilo, kaj naj delam. Ker po njihovem sedim doma in gledam v luft.
Joj, pa kako rada imam dneve, ko od izmučenosti dobim vročino in vedno hujše krče, da se pregovorim in zares odležim tiste tri dopoldanske ure.

Pa me potem vse počaka. Ni ga človeka, ki bo namesto mene dal cunje prat, ki bo namesto mene pomil okna in pospravil po stanovanju vsaj do te mere, da bo vsaka stvar na svojem mestu. Kje je šele sesanje, kakšen prah, dejanska umazanija... Vsepovsod nekaj krame, ker itak nimamo prostora za omare in nimamo motivacije za dokončat stanovanje. Je pa res, da imam ob sebi človeka, ki skuha ravno tolikokrat kot jaz, odnaša smeti, pomiva posodo in obeša oprano perilo.

Torej, če mi Herman odnaša toliko riti, kaj zares počnem?

Da šivam, že veste. Trudim se, da bi imela urnik, ki bi mi zapovedal dve uri v dopoldnevu v moji "mali službici."
Pa ne gre. Ne vsak dan. In iskreno, v dveh urah naj naredim čudež? In potem naj ga še prodam?
Moja vizija je bila s prodajo zaslužiti za voziček. Tak poseben, s katerim bi šli lahko spet v gozd s Saro. V hrib. Dve leti že nismo šli in občutek je predvsem velika nemoč. Omogočiti?

Vsaj en dan v tednu se mi nabere za celo dopoldne "opravkov." Skok v mesto, izpolnjevanje katere od vlog, pošta, knjižnica, trgovina. Ampak ponavadi sta to dva dneva. Bognedaj, kam naj stlačim kavo s katero od svojih posebnih mam ali pa srečanje z Barbaro? Misija nemogoče.

Ostale tri dni v tednu se trudim čimbolj izkoristiti.
Ne glede na velikost naše hiše, smo v precej majhnem stanovanju. Tako da me vedno čaka nered, perilo, igrače po tleh, zraven pa še polno stvari, ki so izgubile svoje mesto ali svoj namen. Zdi se mi, da ne pridem na čisto!
Pa v bistvu se zavedam, od kje kaos. Poleg kopalnice in hodnika imamo tri sobe, ki so funkcionalne in v katerih živimo.
Vse me moti. Vse me izmuči.
Ozek hodnik, še ožji štoki, skozi katere voziček spravim s polovico živčnega zloma.
Po ena mala Ikeina omara v vsaki sobi, in še si mislim, kako preveč oblačil imamo. Da je ravno nasprotno, si priznam, ko čakam, da bodo po pranju končno suhe in jih bomo direkt oblekli.

Zakaj gresta otroka na igro k oknu ravno naslednji dan, ko pomijem?

Zakaj maledva prevrneta kozarec ravno takrat, ko jima privoščim sok?

Zakaj Sara bruha ravno takrat, ko jo skopam in sveže oblečem?

Zakaj Herman ne more videti, da je to globok nered in da ni dovolj, če igrače potisneš samo nekam v kot?

Zakaj sem izmučena ravno tiste tri tedne v mesecu, ko imam največ idej in največje načrte s časom ponoči?

In zakaj hudiča se mi telo sesuva ravno takrat, ko dejansko začenjam proizvajati več energije? 

Isto je z mojim časom. Kaos.
Sem mojstrica seznamov.
Kadar pričakujem natrpano dopoldne, si zapišem nujna opravila.
Stalno si urejam budilko na telefonu, da me kakšno od opravil ne zanese predaleč v čas.

Imam pa tudi grozno veliko slabo vest. Slabo vest za ves čas, ko pustim otroke Hermanu in grem ustvarjat nekaj zase.
Ajda obvlada tisti gumb "mamica."

Bolj ko se moj srednji otrok lepi name, bolj jo odrivam stran od sebe. Dodajam si opazke, da ne zmorem biti mati, ker ne zmorem vsake sekunde preživeti z njo.
Za gratis še trdno verjamem, kako slaba mati sem, ker povzdigujem glas nad otroka, ki ima v svojih rokah tipko za "tisti" živec.

Malo sem avtistična.
Sproti ogromno pozabljam, ne zmorem se skoncentrirati in grozno me moti nered. Če ni pošlihtano, ne zmorem naprej. In tako se pogosto sučem v začaranem krogu.

Vse to me izčrpa vsakič znova do točke, ko ne zmorem niti osnovne komunikacije s svetom.
Delujem pa ves čas povsem normalno, enako energično kot tisti en teden, ki pride po dveh mesecih in prinese s sabo culo z energijo.

Zakaj je tako redko?
Zakaj sploh obstaja izmučenost?
Zakaj sploh obstaja merjenje časa?  

Največjo zmedo v moji glavi, produktivnosti in času pa delajo obveznosti, ki se tičejo Sare.

Moja primarna želja zanjo je zmožnost komuniciranja. Da bi zmogla osvojiti sistem, ki bi deloval, hkrati pa bi ga sprejela Sarina širša okolica.

Priznam, marsikdaj sedim tudi tri ure skupaj za računalnikom in gledam videe. Tega je ogromno. In potem klikam in iščem izvor, študiram o možnostih.

Priznam, to delam že dobri dve leti.
Spremljam nekaj družin, večinoma iz ZDA, kjer jim je to malce bolj dostopno. Imajo več izobraženih oziroma izkušenih terapevtov in logopedov.
Seveda, večje področje, več povpraševanja, večja ponudba.

Pri nas?
Ni ga junaka med logopedi, ki bi dejansko imel take otroke za izziv.
Sara je otrok, ki se sicer odziva, z mimiko, pogledom, jokom. To je tisto, kar je zmogla sama doseči.

Verjamem, da bi zmogla osvojiti sistem nadomestne komunikacije, če bi imela ustrezno strokovno podporo.

Ali veste, da je večina staršev za te stvari prepuščena sama sebi?
Seveda obstajajo strokovnjaki, zelo dobri logopedi, a jaz govorim o neki ustrezni strokovni podpori otroku, ki je motorično zelo oviran. In povrhu še s težko duševno motnjo, ki onemogoča delo, dokler nekdo, nekako ne odkrije gumba pri tem otroku, ki se nekako odziva.

Vsem pa je skupno, da smo tu starši tisti, ki moramo opraviti vsaj 90% dela.
Kje naj vzamemo znanje? Izkušnje? Opremo?

Zadnje tedne to zaposluje mojo glavo.

Sem samo mama...
Zares ne zmorem postati logoped, ne zmorem v dnevu izbrskati še treh ur za dodatno delo.

Sem samo ženska...
Sebična, očitno, ker imam delček svojih sanj. Saj čakajo... Da bolezen mine. Da bo imel dan 30 ur. Da otroci odrastejo. Da zadanem na lotu.

Izmučena sem.
Moje lastno telo verjetno ne ve več, kje še bi mi zadalo bolečino, da bi legla, zaspala, počila.

In potem se počutiš čisto sam s svojo vestjo. Če greš ležat, ne bo skuhano. Ne bo pospravljeno. Nič se ni postorilo samo od sebe. Od ljudi okoli sebe pa sama tiha pričakovanja. Od sebe sama grozna pričakovanja! In ta tihi glas nekje v notranjosti, ki ves čas samo obsoja!

Moj kaos pa čaka. Otroci čakajo.
Kaj jim bo mama, ki je na treh koncih čisto po malo?

Zunanji svet izklopljen.
Ni luksuz. Je samo življenje.

Moja filozofija je moja umetnost. To živim. To bo del, ki ga bodo cenili moji otroci.

Nekako sem se morala naučiti krojiti.

Najprej sem šivala torbe. Ja, prav res. Prvo sem naredila že vsaj pet let nazaj za takratni Sarin voziček. Zdela se je ogromna, a se je kmalu pokazalo, da je premajhna.
Tudi na zdajšnjem vozičku se vozi torba, ki sem jo naredila sama.


Enkrat sem že na fb strani Zaspanka omenila, da zelo rada recikliram. Prav res, svojo filozofijo peljem naprej.

V svetu je namreč vse preveč enih materialnih stvari, ki so predvsem odveč. Folk ne rabi tolikih trgovin. Sploh pa ne tolikih stvari, kot jih pokupijo.
Zato jaz rada stvarem, ki so odslužile svoje, niso pa še neuporabne, dam nov pomen. Nov dih. Recikliram. 


Torbe.
Hlače iz srajce.
Oblekica iz taiste srajce.
Majčke.
Praholovce. Ups, ne, to je prava dekorativa.


Najljubši mi je seveda jeans.

Pridejo dnevi, ko mi je ustvarjanje novega življenja starim stvarem največje veselje.
S končnim rezultatom vidiš, kaj vse se lahko ustvari za minimalni budget. Ko je največji strošek samo tvoj čas. Hkrati pa ne večaš smeti, ampak ponovno uporabiš. Tudi star kozarec, ki ga okrasiš, pa čeprav nisi pristaš praholovcev. Nekdo je in prav nekdo bo v tvojem okrašenem kozarcu videl luštno stvar. Mogoče posel...  


Pri nas doma še obešalnike raje naredimo sami iz kamnov z dvorišča, kot pa da bi kupovala vsakič znova... In prav ta kamen daje našemu domu pridih naravnega, čeprav smo sredi kaosa.
Mojim otrokom daje zadovoljstvo in jim krepi domišljijo. Moji vzgoji daje smisel. In vsem nam daje odprto paleto možnosti, kaj vse lahko ustvarimo sami, iz stvari, ki nam jih daje mati narava.
To je čar moje filozofije. 


Da ne zasičimo tega našega planeta s še več stvarmi, ki jih je nekdo že izdelal v prevelikem številu.
Da ustvarjalke ne kupujemo blaga in drugih sestavin na novo in v enormnih količinah... Da ne delamo na stotine izdelkov "na zalogo."  

Moja filozofija ni samo moja. Poznam ljudi, ki so enakega mnenja. In poznam jih nekaj, ki aktivno delujejo v to smer.

Tako bo tudi nekaj mojih izdelkov malce recikliranih. Ali pa, recimo, da povem iskreno. Flis, ki ga uporabljam za šivanje, so deke. Sicer so nove, a dva metra deke je ceneje kot meter flisa v trgovini z metražo. Izračunajte sami. 
Sicer bi bili tudi moji izdelki predragi. Želim pa si šivati za otroke s posebnimi potrebami. Sama vem, kakšen budget ima večina družin. In kakšne so cene, ko si močno želiš nekaj, kot si mi želimo športnega vozička za Saro.


Ne bom si hodila v minus. Bom pa ustvarjala v tem svojem duhu in v skladu s prepričanjem, da je manj več.

Zato bo mogoče pri meni katera stvar cenejša kot pri soustvarjalki.

Konec koncev, dobiš, kar daješ.
Kajne?

ponedeljek, 25. september 2017

PONČO

Nekoč sem že prijateljici zaupala del svoje ideje. Lahko ji rečete poslovna ali pa samo ustvarjalna ideja. Jaz pa bom ne glede na vse poskušala še izven vseh teh okvirjev :)
Že pred leti sem vedno bolj ugotavljala, da Sari s sedenjem na vozičku ne morem obleči ravno vseh oblačil. Predvsem podarjena za rojstni dan ali pa kupljena z željo, da ji bo vseeno pasalo, ker je oblačilo tako lepo.
Ne, dolgo sem vztrajala.

Pri vozičkarjih so namreč hlačnice hitro prekratke, če se držiš dejstva, da morajo pasati v pasu.
Druga stvar je, da jim ob stalnem sedenju gleda ven več hrbta kot navadno. In to cel čas. Zelo veliko je vozičkarjev, ki zaradi različnih razlogov uporabljajo plenice. 
Prav ste prebrali, prav tiste ogromne plenice, ki ste jih morda kdaj videli v bolnici ali pri starih starših. No, v primeru plenic se sedalna površina hlač še bolj napolni in posledično so pogosto zadaj hlače na sredini riti.

Zelo fletno pač kupujem pajkice z visokim pasom. Ampak veste, včasih je še visoki pas zadaj prenizek.
Zato sem Sari naredila Hlače. Ene za sprobat in nosila jih je sleherni dan brez sonca v tem poletju! Super udobne in posebno unikatne :)

Hlače. Hudo lepe, ko jih obleče nekdo na vozičku ;)

Sara se hrani po gastrostomi. Tako tudi mnogo njenih kolegov in prijateljev, poleg otrok tudi odrasli ljudje.
O gastrostomi vam bom enkrat napisala eno luštno razlago. Zato, ker je nam to luštna stvar (vem, da sem ena redkih, ki sem hvaležna in vesela, da ima moj otrok gstomo) in nam prihrani vsaj štiri ure dnevno. Da o živcih ne govorim.
Torej, gastrosroma je locirana ponavadi na levi strani trebuha med rebri in popkom. Je gumbek, ki štrli iz kože, ne boli, ne moti. Vse dokler ga z nečim ne začneš dražiti. Recimo s pasom (ponavadi) trdih kavbojk.
Tako naša Sara ne nosi kavbojk.

Nosi pa steznik. Pisala sem vam že o njem. Brez tega ne zmore držati telesa pokonci.
Steznik in gstoma v kombinaciji? Ne, ne delata težav. Vsaj ne, dokler si ne želiš biti zjutraj malo hitrejši in čez dan urnejši. In bi ob tem rad prišel skozi z minimalno kompliciranja, hkrati pa z maximalnim udobjem otroka.
O čem govorim?
Steznik ima za uporabnika gstome narejen tak "zavihek," ki ga odpremo, da lahko dostopamo do stome.
Spodaj pa je oblačilo. Jaz sem v bodije za Saro všila zadrgo za lažji dostop. Sicer bi morala spodnjo majico vleči ven in je po hranjenju ne bi mogla stlačiti več nazaj.
Pa s tem niti ni problemov.

Prikaz steznika, dostopa do gastrostome in vlečenja oblačil ven.

Jaz problem doživim, ko se zunaj ohladi. Sara potrebuje toplejši pulover, ki ga je pod steznik nemogoče stlačiti. Torej ga je potrebno obleči čez steznik.
Tu nastane problem za ljudi, ki niso tako gibalno spretni in sproščeni, da jih oblačenje v stezniku ne bi iritiralo. Za oblačenje v vozičku smo starši zverzirani. A je kar naporno, kar vidimo šele, ko našega otroka skuša obleči nekdo drug.

Če je vmes še steznik, lahko postane že mučno.

Hkrati je tu dejstvo, da bi bila zjutraj rada v šoli in vrtcu s čimmanj zamude. Ajda se zares uredi sama, Patrik in Sara pa potrebujeta pomoč. A tudi Patrik vedno bolj pomaga in bo kmalu samostojen. Sara pa bo za vedno odvisna od mene. Tako jo zjutraj urejam približno 45 minut. Da jo oblečem in nahranim. Zares hitim. Stresam svoj stres hitenja na otroke. In na koncu vedno zamudimo! 

Tako naša Sara nosi samo tanke majčke. Ampak jo zebe.
Zadnje pol leta pa ji čez glavo poveznem kar en svoj pončo.

Nakar se mi je utrnila ideja, da ji bom sama šivala puloverje. Take posebne. Pončo puloverje!

Dva sem ji že naredila, enega namesto bunde in tudi letos bo fino služil.


Zdaj pa sem ji naredila enega jesenskega. Čudovit je! Poveznem ji ga čez glavo in dam roke v rokave, da ji ne zlezejo gole ven. Zgoraj je iz udobne prevešanke (material za puloverje in trenirke), spodaj pa je flis, ki toplo greje.

In veste kaj? Ni namenjen samo otrokom na vozičkih!
Kmalu bom podobnega naredila Ajdi.
Stavit grem, da bo zažigala!

Tuhtam pa še, kako bi v njem izgledali fantje. Tistim na vozičku bi prišel super, ne dvomim, saj se skoraj ne vidi, da je pončo. Lahko dodam kapuco in bo top!











Vam je všeč?  
   
Z veseljem ga naredim tudi za vašega otroka. Toplega s flisom ali brez.
Seveda tudi v različnih barvah in kombinacijah :)

Cena s flis podlogo: 37€
Cena brez podloge: 25€

petek, 22. september 2017

Mama s sanjami. Postajajo resničnost!

Sem samo mama.
Res je, nimam neke prave službe. A imam zaposlitev. Od jutra do večera, pa ponavadi še ponoči nekajkrat nujni klic.
Sem samo mama.
Sem mama otroku s cerebralno paralizo. Tahudo. Tisto, ko ta otrok še glavo težko drži na vratu. Tisto, ko temu otroku nepoznavalci rečejo "nepokreten."
Sem tudi mama dvema malčkoma. Nevrotipična triletnica in dveletni bratec.
Samo veselje ju je. In vse, kar spada zraven, hihi ;)
Moji otroci so čudoviti.
Najraje na svetu sem mama.
Plačana sem za to, da Sari nudim nego in varnost (mislim, prav plačana in prav zares samo za to.)
Ljubezen, skrb in smehljaji, udobje in ves čas zanjo so moja prvinska sila matere.
Z njo sem postala prava mama.
Imam sanje, ki so polne idej.
Prepolne.. .
Trudim se, da bi jih uresničila.
Neučakana sem.
Vedno me nekdo prehiti.
Naučila sem se, da je to vseeno. Moje ideje so še vedno samo moje.
Namenjene so drugim. In mojim trem srčkom.
Še vedno pa sem samo mama.
Škoda mi je popoldneva z otroci, ko bi lahko ustvarjala.
Škoda mi je časa za spanec, ko bi lahko ustvarjala.
Škoda mi je časa za ljube ljudi, ko bi lahko ustvarjala.
Začaran krog me izmuči.
Leta, ko sem še mlada, me izmučijo.
Zdravje me izmuči.
Nezmožnost pomagati, dati me izmuči.
Krivica našega sistema me izmuči.
Ljudje ki so mi ljubi me izmučijo.
Izmučijo me otroci.
Čisto iskreno...
Pridejo dnevi, ko ostanem čisto sama.
Brez opore, brez prijateljice, brez denarja.
Izčrpajo me do točke, ko je dovolj...
Takrat vzamem zalet in skočim.
Še višje.
Večja.
Močnejša.
Boljša jaz, polna sveže energije.
Z zanosom, z načrti!
Vsakič bolj sem jaz res Jaz.
Upam se pokazati svetu.
Upam si spregovoriti.
Upam deliti svojo modrost.
Upam si verjeti v svojo vrednost.
Upam si biti iskrena, pristna.
Upam si pokazati svojo umetnost.
Postajam samozavestna.
Ponosna nase.
Da sem samo mama.
Mama z idejo in sanjami.
Mama s poslanstvom.
To sem jaz.
Ko sem tiho, sem pač vljudna.
Ko govorim, pišem, ustvarjam, se izražam. Na svoj lasten način.
Takrat sem sproščena.
Dobrodošla!
Prihaja prav posebna trgovinica s prav posebnim poslanstvom.
Tudi na blogu vam bom pokazala delček ustvarjanj :)
Prvi na vrsti so prav posebni ljudje. Otroci, ki sedijo v vozičkih in se težje oblačijo.
To je moje poslanstvo. Moja skrivnost.
Meja je nebo.
Dobrodošla, moja sveža odločitev!

torek, 19. september 2017

Zbrala bom pogum in moč, da otrokom predstavim Saro.

Še bolj pa si želim, da bi njihovi starši sprejemali drugačnost.
Ne samo njihovi starši, vsi starši, ki jih srečamo mi in ki jih srečate vi. Ne samo starši, tudi tete, babice, še bolj pa strici in dedki.
Čas roditeljskih sestankov je. Jaz pa še vedno brez poguma.
O čem govorim?
Imeli smo roditeljski sestanek v vrtcu, v Patrikovi skupini.  
Že doma sem tuhtala, ali bi bilo primerno že pred vsemi starši povedati, kar imam že dolgo željo reči. Saj so v prvi vrsti starši tisti, s katerimi se srečujemo in oni poznajo svoj lasten svet in svojega otroka. Zdelo se mi je, da bi se doma lahko pogovarjali o tem...


"Rada bi, da otroci v tem vrtcu spoznajo našo Saro. Res so tile še majhni. Če ne bi imela sama Sare in opazovala okolice in odzivov, ko se srečamo, bi še vedno trdila tudi sama, da še ne razumejo in dojemejo.
Vendar otroci razumejo in VIDIJO. In tukaj so vpeti v to, čeprav se z vami v tej skupini res ne srečujemo na cesti, v parku. Se pa srečujemo z otroki iz Ajdine skupine in ne želim si, da bi tudi vi in vaši otroci kdaj sploh odreagirali na nas s strahom.
Ja, res je. Strah jih je, ker ne poznajo sveta, v katerem je nekdo tako drugačen od njih. Drugačen od vseh nas. Vam se verjetno ne zdi tako očitno, a meni je grozno boleče, ko se srečamo z družino iz vrtca in se otroci ustrašijo Sare. Vem, da je to njihova naravna reakcija. A tukaj sta Ajda in Patrik, ki imata svojo sestro rada in njima se ne zdi tako zelo drugačna. Ne razumeta, zakaj jo otroci tako gledajo. Ne razumeta, zakaj se ustrašijo, zakaj potem kdo njima ne pomaha v pozdrav.
Sčasoma zna to preiti v to, da bi samo zaradi nepoznavanja Sarinega stanja in nesprejemanja bila tudi Ajda in Patrik izključena iz družbe sovrstnikov.
Onadva sta enaka vsem, pametna, z visoko mero empatije in zadnje, kar si želim je, da bi kdaj kdo od njiju občutil, da se nekdo ne igra z njima zaradi tega, ker ju je videl s Saro in potisnil v nek predalček v glavi, o katerem se ne govori in sprašuje. Še manj pa ne želim doživeti trenutka, ko bi morala Sari povedati, da je ona kriva za to, da Ajda in Patrik težko najdeta prijatelje. Ona itak že vse to čuti. Vidi.
Ja, res je! Enostavno je najlažje otroku rečt, ne sprašuj, ne glej, se fino obrniti stran ali spremeniti smer.
Saj vas razumem. In tudi otroke razumem. Tudi sama sem šla čez vse to. Večkrat.
Vzemite to kot velik privilegij. Vaši otroci imajo v vrtcu prijatelja, čigar sestra je najstnica, ki je na velikem invalidskem  vozičku. Želim si, da jo spoznajo in z njo tudi ostali posebni svet. Želim si, da bi vašim otrokom lahko pokazala, da je to en čisto navaden svet čudovitih posebnih ljudi. Vaši otroci imajo možnost postati sočutni in empatični tudi do drugačnih, predvsem pa imajo možnost, da bodo sproščeni, samozavestni in poučeni o drugačnih ljudeh na zelo enostaven način. Ajda in Patrik sta njihova prijateljčka in vsi skupaj bi vam radi predstavili Saro in tudi druge posebne ljudi. S smehom, ki ga premorejo in s solzami, ki jih delijo. Z vsemi posebnimi potrebami vred. Brala bi jim posebne zgodbice in jim pokazala fotografije otrok, ki imajo posebne potrebe. Na dvorišču in v parku bi srečali in spoznali Saro."

Pa jim nisem rekla nič.

Ne, da si ne bi upala.
Ampak zgolj zato, ker se resnično bojim odziva staršev. Ja, prav zares.
Saj vem, da bi jih bilo nekaj zelo navdušenih. 
Zablokiram pri takšnih odzivih, ko mi nekdo reče, da njegov otrok to pozna, da je prijazen z vsemi in nazadnje, da oni se o tem pogovarjajo doma.
Vse lepo in prav, če ne bi ta otrok potem zablokiral ob pogledu na Saro.

Niso vsi ljudje s pp enaki. In ne, ne želim dati vtisa, da je naša Sara strašna. 

Je pa dejstvo, da je največja neznanka in prisoten strah ravno ob ljudeh, ki imajo poleg gibalne oviranosti tudi duševno motnjo. V njihovi družbi zares ljudem zmanjka besed :)

V teoriji je vse tako zelo lahko. Jaz Saro lahko predstavim kot čudovito, pametno, zelo lepo punco. Še dodam, da je zgovorna. Da se veliko smeji in da zna biti srečna. Da se rada igra in ima rada otroke in živali.

A realna slika, ko jo vidite, je popolnoma drugačna. Vsega tega ne zmore izraziti na naš način. Ne zmore se igrati po naše. Ne zmore vas upoštevati med pogovorom. Ne zmore.
Sara joče. Glasno joče. Smeji se, da ji teče slina iz ust, telo se ji ukrivi in vsa se iztegne.
Ne govori našega jezika. In namesto, da bi pobožala, zamahne. Ne mara petja na prvo žogo. Prvih petnajst minut srečanja in nove situacije pa se dobesedno dere kot sraka :)

Meni je vse to vsakdanje. Tudi Ajdi in Patriku. Vsem ostalim pa je čudno, ker ne poznajo.

Zakaj bi moralo ostati pri tem? Zakaj bi moral svet posebnih ljudi biti vedno tam nekje, na obrobju?

Včeraj smo se v vrtcu domenili, da bodo Kresničke spoznavale Saro. Na vrsto pridejo tudi Sončki ;)

Vabim ostale starše otrok s posebnimi potrebami, da mi pošljete fotografije vaših otrok. Seveda, če dovolite, da samo fotografijo vašega otroka nesem pokazat v vrtec.
Obljubim, da jih ne bom dajala nikomur drugemu, ne bom povedala vaših podatkov, in ne bom je javno objavljala. Seveda, v kolikor si izrecno ne želite obratno.

(Prav rada bi zapisala kaj tudi o drugih otrocih.)

Pišite na mail: petra.vrankar@gmail.com

ponedeljek, 18. september 2017

Praznovanje. Obdarovanje. Naša skupna rast.

Naš Patrik je na morju dopolnil dve leti.
Pravi veliki fant je že!
Glede na to, da 19 mesecev sploh ni hodil, je sedaj prav na brzino dohitel svoje vrstnike. Ajdo si je vzel za vzor. Kar zmore in doseže ona, bo tudi sam.
Jaz imam "poklicno deformacijo" posebne mame in zato razvoj precej bolj analiziram in budno spremljam tudi dogajanje, ki vihra znotraj teh malih glavic.
To mi je v veselje. Zadovoljna sem, ko berem knjige in članke o vzgoji, o odnosih, o osebni rasti in večkrat ugotovim, da nisem samo površinska mama in da nimam otrok samo zato, da jih pač imam, ker se to spodobi, sem toliko stara ali kakorkoli pač.
Veliko dam na to, kako delati z njimi, da bodo dobili potrebno samozavest. Kako govoriti z njimi, da bodo motivirani, ambiciozni, predvsem pa pomirjeni. Kako negovati odnose do njih, da ne bodo dobili preveč nepotrebne in težke prtljage (čustvenih in podobnih vzorcev).
Veliko razmišljam o tem, kako ju sprejeti takšna, kot sta. Naredim dovolj? Se trudim dovolj? Kako ju negovati, da se bosta razvila v dve samostojni osebi, ki bosta imeli radi samega sebe in bosta znala sprejemati druge in svet. In kako ju usmeriti, da bosta znala samostojno jadrati v svetu, ki prihaja.
V izziv mi je. Ker se vsak dan učim. Vsaka situacija je drugačna od prejšnje. Jaz vsakič odreagiram drugače in sprožim vsakič drugačen odziv.
Trenutno največ spremljam Ano Bešter Bertoncelj, ker se ubada ravno s temami, kjer najdem sebe. Učim se.
In medtem Patrik dopolni dve leti :)
Ogromno napak sem že storila pri vzgoji. Pri svojem odnosu do njiju. Vsako opazim in vzamem na znanje. Zaradi njih veliko delam na sebi, da bi pravočasno prekinila določene vzorce, hkrati pa, da bi jima zmogla biti močan zgled.
In ti dve leti sta bili moja največja preizkušnja v zadnjem času.
Potrpljenje, samozavest, izmučenost, hvaležnost.
Okolica. Ljudje. Pričakovanja.
Mi smo družina, ki nimamo veliko obiskov. Nekajkrat na leto kdo pride. Žal, to je verjetno posledica življenja s posebnimi potrebami, dveh selitev, neprilagodljivosti (nas in vas).
Za rojstni dan pa se naša hiša spremeni v veselje! Tako fino je, kadar pridejo ljudje. Ajda je že na morju sanjala o obiskih in jih naštevala. Obožuje ljudi, ki jih imamo radi in tiste, ki imajo radi nas :)
Patrik? On se je predvsem osredotočil na svoj rojstni dan. Obnašal se je pompozno. Vse ostalo je bilo samo veselo, brez zaresnega pompa.
Tako smo soboto preživeli v pripravah. Nekaj nujnega pospravljanja, nabava in priprava sladic.. . Med njimi tudi torta.
Torta je edina sladica, ki mi je že prvič solidno uspela. Štirikrat letno jo naredim, vsakič znova že bolj suvereno in tokrat sem že dodobra spremenila prvotni recept po svojih željah. Pohvalijo jo samo gostje, ki so vedno zadnji. In takrat mi postane žal, da si še nisem nabavila večjega pekača.
Vem pa, da je vsem teknila, sicer je ne bi zmanjkalo :) V torto vložim še en tisti delček sebe, ki ga rada negujem. Ena od mojih umetnosti. In sproščanje. Izziv. Ko moraš čakati do prvih grižljajev, da vidiš, če je sploh okusna :)
Pri traktorju mi je malce pomagal Herman, ker se bolj spozna na vozila ;)
Ah no, kaj pa darila?
Nekako sem se potrudila, da je darilo eno glavno. Od nas. Vse tri otroke bi rada navadila, da niso praznovanja zaradi daril, ampak zaradi druženja.
Kajti prav to bi zares morala biti!
Ne maram, da bi ljudje tekmovali, kdo bo otroku prinesel več ali boljše ali večje darilo. Ne maram, da se kupuje otrokova pozornost, kaj šele naklonjenost ali ljubezen, z darili.
In ker jaz tako mislim, vidim, da tudi mojim otrokom ni tako zelo pomembno.
Ajda sicer že budno spremlja tudi materialni svet, kaj kdo ima. Pove, ko vidi nekje kaj znanega. Pove, da drugi nekaj imajo, ona pa ne. Pove, da si določene stvari želi.
Patrik še ni tam. Vseeno mu je. Vesel je ljudi, vesel je igre, vesel je pozornosti. Tako prav zares ni pogledal v nobeno od vrečk, ki jih je dobil za darilo. Nima pojma, da na hodniku visi vreča s kilogramom sladkarij.
Zdi se mi, da je v tem norem svetu vse preveč tega materialističnega tekmovanja. Nasičenost otroških sob z igračami, ki kupijo pet minut pozornosti.
Saj ne vem, mogoče bi se naša dva tudi več in bolj intenzivno igrala, če bi imela?
Pa nimata. Ne toliko. Večina igračk pri nas je mašilo, večina jih je še od Sare.
Je pa nekaj igračk, ki so vredne tega, da jih imamo. Le-tem jaz pravim pametne igračke. Mislim, da jim sicer pravijo didaktične, čeprav je to zelo širok pojem, ko se kupujejo.
In zato si želim o tem zapisati kaj več. Saj veste, časi se spreminjajo. Včasih so bile top plišaste igračke. Danes meni predstavljajo samo kup prahu, ki poveča kašelj otroka.
Starejši ljudje niso imeli sladkega in to pomanjkanje danes mašijo s tem, da malim otrokom ponujajo samo sladkarije. Ampak otrok že pri dveh letih ve, da ga čokolada ne nasiti in da po dveh grozno bolita trebuh in rita.
Treba bo malo premisliti, kaj otroci potrebujejo. Igrače, tiste za pametno igro.
Torej, o kakšnih igračah govorim?
O lego kockah, ki jih naša dva zdaj že pridno in zavzeto sestavljata. Spodbujajo domišljijo in krepijo motorične spretnosti. Otrok aktivno razmišlja, kaj gradi in si ustvarja svojo predstavo.  
Punčke. Te so fine za deklice, ker se z njimi poistovetijo z mamico. Ajda bi bila tako rada preveč podobna meni. Ravno zdaj ureja punčke, ampak ne tako, na vsakdanji način. Ona jih v osnovi največ previja in hrani. Previja jih na način, kot jaz Saro. Tudi največji dve punci imata še plenico, ker ne zmoreta iti sami na kahlico. Vse punčke imajo voziček. Lahko si predstavljate vozni park pri nas doma! In ne, nimamo veliko prostora ;)
Hrani jih po gastrostomi, s cevko in brizgo. Tudi zdravila jim da, vsem.
Patrik je nor na vozila. Ja, res je, ni stereotipno, očitno imajo fantje zares malce drugačne možgane. Na štirih kolesih. Fant se usede k svojemu kupčku vozil in ima dirke, nedeljske voznike, predelane auspuhe in vse tiste fantovske reči ;) Da o traktorju ne začnem ;)
Poleg teh očitnih igrač je pri nas najboljša igra z nama. Ples, petje, pogovori, kuhanje, pometanje. Igra vlog.
Prihaja čas ustvarjanja, za kar poleti zares ni bilo časa. Sem spada na tone papirja, barvice, flomastri, vodene barvice, škarje, lepilo...
Potem pa so tu še igre, ki spodbujajo razmišljanje in družabne igre. Ajda je nora nanje. Spomin za začetek, ta je pri nas top! Potem so vtikanke na tisoč in en način, s črkami, številkami, živalmi. Iskanje parov ali sestavljanje dveh sličic v eno. Oblačenje medvedka in domine.
Med družabnimi igrami osvajamo Človek, ne jezi se!
V drugem sklopu daril pa so neprecenljivi trenutki in skupen čas.
Saj veste, dogodivščine z otroci. Izleti. Obisk živalskega vrta. Plavanje.
Slednja darila sem pred leti uvedla Sari. Enostavno je ni bilo stvari v trgovini, ki bi bila primerna zanjo. Ki bi se je razveselila. Ki bi jo zmogla vsaj prijeti. In se je razveseliti...
Tako smo takrat začeli z boni za plavanje.
Zdi se mi super, da imajo darila za otroka neko dodano vrednost. Zgodbo. Pomen.
Naj bodo primerna starosti in predvsem uporabna za razvoj malčka. Naj ga razveselijo, a hkrati naj veselje traja. Naj ne bo nekaj zgolj popularnega. Naj ne bo nabiralec prahu. Predvsem pa, pomislite na obdarovanca, ko kupujete darilo.
Če ga toliko poznate, se samo vprašate, kaj mu je všeč in kaj rad počne. Če ga ne poznate, pa je najboljše darilo bon ali denar.
Se mi zdi, da se večina strinja z menoj, da je sladkarije vedno preveč. Otrok se razveseli enega kinder jajčka. In ene lizike. Zares ne potrebuje celotne vreče sladkarij.
Kot zadnje pa, otroška praznovanja so namenjena otrokom. Glavni cilj je, da otrok dobi pozornost ljudi, ki jih ima rad. Da z vami preživi določen čas in se veseli. Tega je danes tako malo. Pristnega druženja. 
Konec koncev pa imamo otroke zato, da jih lahko imamo radi in to je vse, kar potrebujejo.
Na praznovanju je najbolj srečen obdarovanec tisti, ki pokasira objemčke, kak poljubček in iskreno pohvalo. Vesel bo igre in to je največ vredno.
Mi smo s Patrikom precej uživali. Ponosen je nase in vesel, da je tudi on zavedno doživel čisto svoj dan. No, nekako smo iz enega dneva naredili kar tri posebne dneve.
Ob sebi imamo res malo ljudi. A so ti neprecenljivi.
V pričakovanju naslednjega praznovanja... ;)

sreda, 13. september 2017

Drugačen otrok, drugačen dopust?

Brez morja si življenja ne predstavljam. Nehala sem se že spraševati, zakaj me tako privlači.
Ni razvajenost, ni navajenost, je pa mogoče precej povezano s psihičnim stanjem moje duše.
Kakorkoli, mene že pot proti obali navdaja z enim posebnim občutkom. Pričakovanju se vedno pridruži še mir, prav tista spokojnost in zadovoljnost s samim trenutkom. In potem vonj, ko celinci stopimo iz avta... neprecenljivo!
Enostavno me bližina morja, sprehod po obali navdaja z notranjim mirom. Tu pri nas še nisem našla kotička, kjer bi se počutila tako.
Brala sem že, da dokazano manj ljudi, ki živijo ob morju, zboleva za depresijo in duševnimi motnjami.
Kako prikladno, da imam vedno dober izgovor na to, zakaj sanjam le o morju :)
Tako je tudi naš dopust pogojen s tem - nujno na morje!
Precej lažje, bolj dostopno in včasih ceneje in udobneje bi bilo, če bi dopustovali v toplicah. Tudi voda bi bila vedno na razpolago, ne glede na vreme.
Nekako v toplicah še veter ni vsak dan nekaj običajnega, medtem ko na morju sodi v paket.
Mislim, da si vsako leto rečem, da bi šli lahko naslednje leto v toplice. Tam bi otroci lahko čofotali v vsakem vremenu, voda je vedno topla, prav tako pa vedno najdeš vsaj nekaj dostopnih poti v okolici za naše neskončne sprehode.
Ne, ne, to ne gre. Jaz potrebujem morje.
Lahko pa tudi že trdim, da je Sara uspešno podedovala to moje morsko navdušenje. In z veseljem opažam, da bi tudi Ajda z menoj takoj podpisala zakup apartmaja za naslednjih deset let.
Verjetno ne veste še vsi, ampak odkar sva s Hermanom skupaj, je tisti teden, ko smo mi na morju, vedno grdo vreme. Ali pa vsaj na meji z grdim. Ali pa več dežja kot sonca. Ali pa vsaj vsako noč toliko dežja, da si zjutraj vseeno moker in morje ni več tako toplo.
Prav res, še prvo poletje, ko sva bila skupaj, pa sva s Saro poletno dopust še preživljali s tetkico - ko je zadnja dva dni on prišel v Izolo, je začelo deževati!
In če je celo poletje neznanska vročina, bo en teden malo grši. Naš teden :)
Letos Herman ni dobil dopusta med pravim poletjem, zato smo dopustovali en  tak teden.
Že v maju smo preizkusili bivanje v mobilni hišici, tako da smo z veseljem pričakovali tudi tokratno dogodivščino :)
Ravno danes sem tuhtala, da bom za prihodnje leto morala spet spremljati strani s kuponi, saj je za tak budget tole odličen dopust (preko portala privoščite.si smo spomladi kupili kupon, 7 nočitev za 270€).
Sploh pa je luštno, ker je meni všeč utrip v kampih, pa si s Saro šotorenja ali prikolice nikakor ne želim predstavljati.
Torej, tole slednje, kaj je predstavljivo kot dopust z otrokom s posebnimi potrebami?
Da se vse. Dopust ni nič drugačen od vsakdana, če ga vzameš kot to, dopust pač.
Vse pa je odvisno od staršev.
Če si želiš v šotor, boš seveda tudi šel in se imel super. Če pa si pristaš hotela, pa boš v hotelu, upam, da v all-inclusive varianti :)
Torej se posebne družine s posebnimi otroki nič ne razlikujemo po tem, kakšen dopust si izberemo? Malo pa se. Spet ponavljam - vse je odvisno od staršev, zgleda ;)
Tudi destinacija je ponavadi kar dosegljiva vsaka, katero si starša želita in menim, da ni otrok s pp vzrok, zakaj ne bi šli daleč na jug ali na potovanje z letalom. Bolj je potem problem v financah družin, ki si ponavadi takih želja ne zmoremo uresničevati.
Ampak tudi za finance, čeprav res posebne potrebe dodatno zelo močno posegajo v budget družine, ni kriv otrok s pp (ok, ob tej povedi močno mižim, ker še nisem tam s svojim mišljenjem, a bi morala biti).
No, vsekakor vse družine verjetno močno premislimo, preden kamorkoli gremo.
Odvisno od posebnih potreb otroka, ampak ja, saj mislim, da tudi tisti z nevrotipičnimi prej premislijo?
Mi, ki imamo vozičkarje, premislimo o klancih, ki vodijo do plaže. Nemalo družin o tem pomisli po kakšnem neuspelem dopustu, kot je bil naš v Njivicah na Krku. Vozički naših otrok so precej težji od običajnih otroških vozičkov. Trenutno ima Sarin počivalnik krepko čez 20 kilogramov. In Sarinih 25, pa smo čez 50. Na njem visijo še vse torbe z malico, brisačami, rezervnimi oblačili, bognedaj da še kdo na obali nabere toliko kamnov kot jaz in jih skladišči, kje drugje kot pod vozičkom ;) Ne, ni lahko ob enajstih tega riniti navkreber! In zraven bodriti še dva mulčka, ki naj bi sama hodila?
Potem pomislimo na oddaljenost nastanitve. Sicer ni nič hudega, če se za precej manjši budget vsakič znova pakiraš v avto za na plažo... je pa dodatni plus, da tega ni treba. Če ne drugega, si jaz mislim, da naj bo dopust le dopust in naj bo po meri.
Spomnim se poletja 2015, ko smo odhod na morje splanirali v petih dneh, ko je Herman na hitro dobil nekaj dni dopusta. Jaz sem bila kakšen mesec dni pred predvidenim rokom rojstva Patrika. In Sara je v tistem poletju dobila zdajšnji počivalnik.
No, tisto leto smo imeli pa zelo vroče štiri dni morja :) In apartma v zadnjem hipu, v katerem je bila glavna in najboljša stvar klima! Prvi dan sva se s Saro samo hladili. Pot do plaže je vodila po razbeljenem pločniku, le dober kilometer je bil. Ni daleč in ni hudo, če si sam ali z otroki, ki hodijo sami in so že malce večji.
Mi pa smo imeli nemalo težav s stalnim 'podiranjem' senčnika na Sarinem vozu... Ne, počivalniki za večje otroke in odrasle nimajo sončnih strešic kot otroški vozički. Malo je bilo klanca... Žgoče sonce...
Bil je super dopust. A tudi od tega sem odnesla en nov pogoj za naslednjič ;)
Moja mera je torej maksimalno 500m od morja. Po ravnem, seveda.
Tudi Ajda in Patrik, ki seveda ogromno prehodita, še nista pristaša dolgih prog. 
Vsi pa verjetno najbolj preučimo plažo. Dostopnost in strukturo.
Pri nas je tu še moj dejavnik, da kakor se bojim pajkov, prav take občutke v meni vzbuja morska trava.
Tako smo omejeni na kamenčke, normalno se prenesejo še skalnate plošče, mivka je pa sploh super!
Definitivno nedostopna za nas je divja plaža. Kakršnekoli skale.
Velika prednost je, če že na samo plažo lahko prideš z vozičkom. To pomeni, čimmanj stopnic, pa čimmanj proda, ki bi se meril v desetinah metrov. Na produ in mivki naši težki vozički namreč odpovejo. Zakoplješ noter in bolj ko se trudiš, da bi ga prestavil za par centimetrov, bolj gre globoko in v nasprotno smer.
Zame osebno, pa tudi pri Hermanu opažam, je super, da ni gužve. Pripravljena sem prehoditi še nekaj sto metrov po urejeni poti, da se izognem gužvi.
Druga stvar na plaži pa je vstop v morje. V zadnjih letih se je zgradilo neskončno kilometrov škarf in betonskih plaž. So super in ko ne bi imela teh mojih treh otrok takšnih, kot so, bi redno poležavala prav tam. S Saro pa ne morem. Ne morem v vodo po stopničkah, ki drsijo. Tudi Ajda in Patrik sta premajhna za to, da bi ob vstopu v morje kar zaplavala. Čar kamenčkov je enostavno čudovit pri teh letih :)
Naj povem, da v kolikor v domačem mestu nergam čez tlakovane ulice, visoke robnike, stopničko ali dve tu in tam - no, na morju tega ne počnem. Čisto flegma s Hermanom dvigneva in neseva. Pet stopnic je mala malica. Tam me nič ne moti. Tudi blato iz rdeče prsti ne. Čeprav je trdovratno zasušeno na vozičku. Tudi sol vsepovsod ne. Enkrat te dni, po dopustu, bom morala to vse očistiti. Ampak bom, ker to je morje :)
V zadnjem letu smo kot družina ugotovili, da nam trenutno bolj ležijo kratke razdalje. Sara sicer zmore daljšo pot z avtom, a se mi ne zdi udobno, ko mora sedeti vsa podprta in v plastičnem stezniku čisto mirno vse do cilja.
Tako smo vsi skupaj dobili precej večjo željo po slovenski obali.
Meni je že od nekdaj bližja in bolj zanimiva. Odbijajo nas le cene nastanitve pri nas. Ja, tudi v januarju ni nič dostopnega, kar bi jaz našla.
Že lani smo odkrili Wellness Adria v Ankaranu. Pokrit bazen z morsko vodo. Terna!
Letos smo šli tja vsakič, ko sta to dopuščala čas in denar (pa je full poceni!)
Sara že od malega kaže naklonjenost morju in morskemu zraku. Njeno telo v vodi ne čuti obremenitev, ona se le v vodi zmore sama sprostiti. Tam zanjo ni spastičnosti. Tam zmore iztegniti svoje noge, zmore dve uri skupaj držati glavo pokonci! In zmore migati, mahati, se smejati in preprosto - uživati.
Slana morska voda pa nanjo učinkuje še kot čistilo. Njene najstniške pore se skrijejo za tri dni ;) Vse skupaj deluje prav čarobno. Tokrat je za seboj pritegnilo tudi čiščenje sluzi iz telesa, kar pomeni, da kašlja in smrka in bo to počela še vsaj cel teden, da bi se nekako tega rešila. Sara namreč ne zmore pihniti iz nosa, ne zmore izpljuniti izkašljanega.
Vseeno pa je ta davek zanemarljiv v primerjavi z veseljem in srečo nas vseh, ko smo "dol" :)
Kaj je na morju drugače, kot doma?
Seveda me moti, ko se Sara s svojim globokim glasom joče. Vem, da nas takrat vsi gledajo. Moti me, ko joče in kliče ponoči. Saj peljemo s seboj njeno blazino s spominsko peno, a vseeno se mora privaditi na nov prostor in tudi na nov položaj spanja. Ko se navadi - odidemo. In sedaj se spet doma navaja nazaj na svojo posteljo. Začaran krog.
Drugače je tudi, ker tam nimamo vsega na razpolago. Berlingo je dokaj majhen avto, če 5/4 prtljažnika zaseda voziček. S prtljago sem verjetno še bolj šparovna, kot če bi šli z letalom. Zato nimamo na izbiro igrač, vseh čevljev in ravno tiste debeline jopice.
Improviziramo. In hkrati vidimo, kaj sploh rabimo za živet. Otroci ne potrebujejo nešteto igrač, če smo stalno skupaj in se ukvarjamo drug z drugim. Niti Sara ne potrebuje toliko risank za zamotit.
Drugačen je občutek, kdo smo in kako zelo smo posebni. Doma imam vse preveč kompleksov in poznano okolje, v katerem se kdaj pa kdaj zares počutim kot vesoljec.
Tam pa smo, kar smo. In ponos kar puhti! Saj se ne bi rada preveč hvalila, a veseli me, da imamo Saro, ki zna biti srečna, poleg nje pa še Ajdo in Patrika, ki sta dva vesela, razigrana in zelo pridna otroka. Sta empatična, hvaležna in prebrisano pametna :)
Navdaja me občutek globoke hvaležnosti za našo družinico.
Kljub deževnim dnevom smo se ogromno sprehajali. Raziskovali okolico. Preplezali neskončno skal. Se igrali. Smejali. Šli na izlet. In ja, tudi plavali. S Saro sva bili v morju najdlje! :)
V bistvu, ko sem zgoraj napisala, da je vse mogoče in se vse da - odvisno od staršev... zdaj razmišljam, da je to celo res. Šest let nazaj sem planirala roadtrip s Saro do Rima. Nisem ga še izključila.
Ljudje smo si različni. Imamo različne poglede, različne ljubezni, različna pojmovanja in različna dopustovanja.
Za prihodnje poletje si želimo Hermanov dopust sredi poletja. In spet eno noro dobro akcijo na kuponček straneh :)
Zdaj, ko smo nazaj... dobrodošla jesen! :)

nedelja, 10. september 2017

Včasih se zdi, da je najlažja rešitev odhod. Kaj pa otroci?

Moja mami je umrla na današnji večer, 21 let nazaj. Cela večnost je že, kar je ni, meni pa se vsako leto znova zdi, kot da je bilo to zadnjič enkrat.
Še vedno namreč nekako čakam, da bom to zmogla predelati sama pri sebi. Bila sem namreč otrok.
Vedela sem, da ima mami raka. Ni pa bilo nobene razlage k temu. Takrat je veljalo, od raka umreš ali pa preživiš.
Moj ati je človek, ki do zadnjega, ali pa še čez mejo prepoznega, verjame v čudežne preobrate in verjetno sem zato šele zadnji dan slišala informacijo, da ima mami tistega raka, od katerega se umre.
Po temle je za sklepati, da kolikor dvanajstletna punca ni imela pojma o očitnem, tako tudi doma nismo predelovali smrti, ločitve, niti mamice.
V bistvu, nikoli več nič, kar bi moji psihi pomagalo.
Tako je od dvanajstletne deklice do danes še vedno ena velika praznina otroštva. Spominjam se nekaterih izsekov, ohranila sem veliko lepih spominov na idealno družino. Idealno? Moji spomini so nemi.
Nimam pojma, zakaj. Mogoče se nismo prav dosti pogovarjali, mogoče sem samo jaz prejela nekakšen tak vzorec, mogoče sem potlačila nekam globoko. Ne vem.
Vem pa, da že 21 let pogrešam. Pogrešam misli o mamici. Njene prigode. Njena razmišljanja. Njene spomine. Nekaj, karkoli. Da bi imela nekoga, kogarkoli, ki bi še kdaj rad govoril o njej.
Za maturitetni izbirni predmet sem izbrala sociologijo. Moja maturitetna seminarska naloga je imela naslov Mladostnik v razdrti družini.
Nisem imela pojma, da je bilo že takrat to moje podzavestno glavno tuhtanje. Dan na dan. Pogrešanje. Brskanje. Iskanje.
Želim si, da ne bi bilo otroka v družbi, ki bi se počutil tako sam in tako izločen, kot sem se počutila jaz.
Pa ne samo po smrti starša. Lahko je to le ločitev, selitev, mogoče že od rojstva otrok živi samo z enim staršem.
Z vidika otroka, se mi zdi, je to zelo težka situacija. Nekaj, kar ga zaznamuje.
V teh časih opažam ogromno razhodov parov, ločitev staršev. Včasih se zdi, da je edina pot razhod.
Pa ni. Sama sem dosti predelala v to smer. Kdaj iti narazen, kdaj vztrajati, se truditi. Na to temo spremljam precej psihoterapevtov in družinskih svetovalcev, pa vedno znova ugotovim, da imam kar v redu pogled na to tematiko. Razhod je namreč predlagan, ko med partnerjema vlada nasilje (psihično, fizično, odvisnosti) ali pa varanje.
V vseh ostalih primerih se mi zdi, da je vredno vlagati v partnerstvo.
Dandanes velikokrat slišim, da je mati našla svojo pot, duhovno zrastla in je partner ostal nekje zadaj. Pa sta šla narazen. Ali pa je on fural čisto drugačno predstavo o družinskem življenju in je bila ona cele dneve sama. Spet tretji par se je skregal ob vsakem pogovoru in prišel je čas zadnjega. Ali pa se sploh nista nič več pogovarjala o sebi, čeprav sta super shajala kot starša in družina je bila popolna.
Tisoč stvari, tisoč razlogov. Mogoče se kdaj v kateri od objav še spotaknem ob to :)
Danes pa o otrocih, ki ostanejo. Ostanejo otroci?
Sama šele danes vem, da sem najbolj na svetu pogrešala pogovor. Pogovor o mamici, ki je več ni bilo. Pogrešala sem ga glede šole, ocen, sošolcev in sošolk. Pogrešala sem ga kasneje, zaradi fantov. In še kasneje, zaradi služb. In nazadnje, zaradi starševstva in otrok. Slednje pogrešam še danes. Vsak dan.
Tako so tu med nami otroci, ki nimajo obeh bioloških staršev vedno ob sebi.
Ena takih je tudi moja Sara. Svojega biološkega očeta ne pozna, ampak saj ga tudi jaz ne več. Štiri leta sem se trudila in ji vsak ljubi dan govorila o njem in o ljudeh, ki so sicer njegovi, a naj bi njo imeli radi.
Kar naenkrat se mi je zdelo zadosti. Dovolj tega, da otroku nudim ljubezen za oba, sprejemanje in spoštovanje. Medtem pa je niti pogledat ni prišel nihče. Nisem si želela nič drugega kot to, da bi jih ona lahko sama spoznala in ustvarila nek svoj odnos. Šele takrat sem dojela, da moja hči ni sprejeta in spoštovana.
Dandanes se zato še toliko bolj poistovetim z otroki, ki živijo v razdrtih družinah.
Vsakič znova, ko izvem za nov razpad zveze, se vprašam, kaj pa otroci?
Vem, da ni moja stvar. Vtikanje je zadnja stvar, ki bi bila sprejemljiva z moje strani. Vedno pa v ozadju, v tišini, sama pri sebi izrečem željo, da bi ti otroci imeli odrasle in zrele starše.
Sama zase vem, da pri svojih 22-ih letih nisem bila ne odrasla, ne zrela. Sem pa takrat začela intenzivno rasti in zoreti, zasluge pa pripisujem Sari in njenemu posebnemu slogu odraščanja :)
Poleg tega, da sem se postarala, sem se mnogočesa naučila in zorela.
Zato danes vem, kakšne vzorce svoje vzgoje, nepripravljenosti, neprebujenosti, nevednosti sem samo predala naprej Sari.
Danes vem, da bi morala storiti drugače. Vem, da bi 21 let nazaj moj ati moral več govoriti.
Seveda se za nazaj lahko kaj popravi, z globokim zavedanjem in trdnim osebnim delom.
Želim pa si, da bi bilo takšnih primerov čimmanj.
Naj se otroci počutijo ljubljene! Naj vedo, kaj se dogaja, kaj se bo zgodilo, najbolj pa naj vedo, da oni niso krivi.
Če je nekdo umrl, se pogovarjajte o tej osebi. Nihče ne more in ne sme biti ljubosumen na umrlega starša. Otroci pa ga nujno še potrebujejo. Da ga do konca spoznajo. Da ga še lahko imajo radi. Da ostanejo povezani.
Če sta šla starša narazen, naj ne bo otrok nikogaršnje orodje! Dovolj mu je hudo, ker si mora v večini primerov sam priti na jasno, kaj se dogaja in kam on spada. Pogovarjajte se z njim, prosim. Naj bo star dve leti ali pa deset in več. Razume. Dojema. Želi si samo oba starša, ki ga bosta imela rada.
Vseeno je, če živite ločeno. Da le furate, kar pač furate v prid otrok. So vaši skupni otroci in ko so bili mini mini, sta jih skupaj oboževala.
Potrudite se, da dobi otrok od vsakega svoj delež ljubezni. Ne potrebuje vaju skupaj, če ne zdržita skupaj. Vodita narazen, ustvarita si nov najlepši del življenja, bodita srečna vsak v sebi. Le otrok potrebuje še vedno ljubezen. Naj se ta ne porazgubi v zasliševanjih in manipulacijah.
Naj bo vsak otrok sprejet takšen, kot je. Spoštovan, da bo zrastel v odgovornega in samozavestnega človeka. In najvažnejše, naj bo vsak otrok ljubljen!
Lump, princeska, trmica, razvajena kraljična, posebnež, avtist, z žolami v riti ali z žavbami namazan, otroci so tisti, ki bodo za nami vozili ta svet.
Dajmo jim popotnico, ker smo odrasli, ker smo dorasli.
Povejte jim, kako radi jih imate. Da ste ponosni nanje. Da so zelo dobri ljudje.
Pogovarjajte se in jim zaupajte dodano vrednost.

četrtek, 07. september 2017

Kakšne so to posebne šole? Naj vam predstavim Sarino šolo.

Sara obiskuje tretjo stopnjo posebnega programa vzgoje in izobraževanja na osnovni šoli s prilagojenim in posebnim programom.
Brez svojih posebnih potreb bi bila sedmošolka.

Osnovne šole torej niso vse enake. Ne učijo se vsi osnovnošolci enakih stvari.
Obstajajo otroci, mnogo otrok, ki imajo posebne potrebe (v nadaljevanju pp). Moji prijatelji, znanci in bralci že poznate Saro. Ona je ena izmed "težjih" primerov. Ima težko gibalno in težko duševno oviranost.

Prav tako pa je otrok s pp lahko na videz čisto običajen otrok. Le navznoter malce nevronetipičen. Veliko takšnih otrok obiskuje običajne osnovne šole. Potrebe teh otrok so zelo različne. Nekdo potrebuje le dodatno strokovno pomoč specialnega pedagoga, mogoče samo dodatne učne ure, nekdo drug pa potrebuje še svojega spremljevalca za premagovanje fizičnih ovir.
Otroci, ki pa potrebujejo še več pomoči, predvsem pa prilagoditev, so usmerjeni v prilagojene in posebne programe vzgoje in izobraževanja.

Nekateri veste, da so to vse "otroci z odločbo." Odločba je dokument, katere podlaga je strokovno mnenje. Le-to pa otrok praviloma pred vstopom v šolo dobi po temeljitih pregledih pri specialistih in strokovnjakih (tako imenujem naprimer logopede, ker so specialisti zdravniki, ki so specializirani za točno določeno področje iz medicinske stroke, logopedi in specialni pedagogi pa pač ne pašejo mednje.)
Otroci dobijo odločbo bodisi za devet let, v večini pa kar do 18. ali 26. leta starosti.

Te "posebne šole" so si v veliki večini zelo različne. Obstajajo centri za izobraževanje in usposabljanje, kjer se izvaja več programov in še terapevtski del. Obstajajo zavodi, ki imajo poleg glavne lokacije tudi svoje dislocirane enote po drugih krajih, kjer izvajajo dnevna varstva in nekaj posebnih programov vzgoje in izobraževanja (ppvi).
Obstajajo pa tudi samo osnovne šole, ki so v vsem na mah podobne običajnim osnovnim šolam. Le da v njih izvajajo prilagojeni (prilagojeni program vzgoje in izobraževanja - le-ta se izvaja z enakovrednim ali nižjim izobrazbenim standardom) in posebni program.

Naša Sara torej obiskuje tretjo stopnjo slednjega.
Večina ljudi me kar malce čudno pogleda, ko razlagam, kaj se učijo v Sarini šoli. Predvsem se mi zdi, da ne razumejo na prvi mah, jaz pa s svojim počasnim razmišljanjem ne uspem dognati, da bi pojasnila drobni del tiska.

Torej, za ostale programe zares nimam pojma, kako izgledajo, kaj se učijo in kako se drugi otroci tam znajdejo, počutijo, udejstvujejo. Poznam jih veliko in z veseljem bi prebirala še deset blogov staršev, ki živijo prav tako malce drugačno zgodbo življenja.

A dajmo se osredotočiti na ta Sarin program, ki ga poznam.
Danes zjutraj sem si namreč spet rekla, da moram spraviti na papir moja jutranja občutja.

V Sarini šoli se učijo letnih časov. Učijo se o vremenu. O prometu in obnašanju zunaj, na cesti, na javnih površinah in o vseh pravilih, ki veljajo. O družini, prijateljih, pisateljih, poklicih.
Učijo se o higieni. Kako poskrbeti zase, kako se osnovno urediti ali pa vsaj pomagati, ko te ureja in neguje nekdo drug.
Učijo se o živalih in rastlinah. Večinoma so navdušeni nad učnimi sprehodi v okolico šole in opazujejo. To jim gre dobro. Tako se učijo, leto za letom, da bo vsak čas listje spremenilo barvo in odpadlo. Prišli bodo do zime in spet spoznali vse posebnosti, čarobnosti, ovire in radosti mraza, snega, smoga in še marsičesa.
Zdaj si lahko že predstavljate, da bodo skupaj s prvimi zvončki tudi oni posadili svoja semena in jih vzgojili v prave rastline.
Spoznavajo življenjski krog, tuje kraje, mnoge dejavnosti, čutenja, zmožnosti in nezmožnosti in nešteto drugih, nam skoraj samumevnih stvari.

Nekateri otroci zmorejo sami funkcionalno uporabljati roke, večina jih hodi, naši Sari pa pač pomagajo odrasli.
Učijo se zares mnogih stvari! Včasih se čudim, ko gledam v Sarin zvezek, kaj vse se pogovarjajo. Skušam se vživeti v to, kaj so počeli, kako je bila tema komu predstavljena. Namreč, niti dva otroka si nista enaka in program je zasnovan tako, da zmore slediti vsak na svoj poseben način.

Odkar sta v naši družini tudi Ajda in Patrik, ugotavljam, da se Sara uči o stvareh, ki jih nevrotipični otroci znajo sami od sebe. Naučijo se jih sami skupaj z rastjo in razvojem tekom predšolskega obdobja.
Mogoče sem malo neumna, a res nisem vedela, da se vsega tega običajnih otrok zares ne uči. Recimo, umiti zobe, obleči se, kdaj te zebe, kaj je dežnik in čemu je namenjen. No, zdajle sem iz glave stresla najbolj enostavne primere.
Malo težji so primeri varnosti. Če primerjam, iti čez cesto. Maledva že pogledata, se ustavita, dvigneta roko, razumeta. Ne uiti sam, brez nadzora. Ok, to probava tudi naš Patrik, ampak še ne šteje dveh let. Pri enajstih mu bo kristalno jasno.

Ja, razumevanje je tu tisto.
Mislim, da imajo strokovnjaki, ki delajo z našimi najtežje prizadetimi otroki v posebnih programih, vsi skupno eno samo večno dilemo: razumevanje.

Koliko razume otrok, ki ne govori in ne zmore dati povratne informacije?

Poleg vsega sprotnega se ves čas učijo socializacije. Zelo pomemben je bonton, ki ga ti otroci sicer zelo dobro poznajo in spoštujejo. Vendar živijo v svetu, kjer je stopnja stigmatizacije visoka, prav tako pa je visoka stopnja nevednosti ljudi, ki te otroke enostavno označi za neumne.
Ti otroci pa se morajo naučiti biti primerni za okvirje, ki jih postavljamo mi kot družba. Ogromno dela in energije jim pobere to, da se "znajo obnašati."

Vsak njihov šolski dan je do potankosti načrtovan. V skupini sta specialna pedagoginja in varuhinja. Normativ otrok je seveda močno znižan, čeprav se nam staršem včasih še to zdi preveč.
Ti otroci imajo svojo rutino in tudi v šoli ni nič drugače.

V sklopu pouka imajo ponavadi vsaj katero od terapij. Sara ima vsak teden uro nevrofizioterapije in vsakih štirinajst dni še eno povrhu. V šoli pa imajo tudi logopedinjo, ki nekaj otrok vzame na obravnave, z ostalimi pa dela v razredu, skupinsko. S tem pomaga, da se zmorejo skupaj učiti nekega osnovnega pristopa k neverbalni komunikaciji.

Kaj je posebnost teh šol?
Dihajo z otroci in z njihovimi posebnostmi. Oni med seboj so družina.
Ko sem prvič srečala na ulici nekega očeta, ki je rekel: "O, vi ste pa naši," je moral razložiti, kaj misli. "Ja, Sara je v naši šoli!" Bilo je toplo pri srcu. Še danes ne vem, čigav očka je bil to :)

Kadar imam možnost, da lahko opazujem odnose med učenci te šole, se kar malo obiram. Zares so pristni. Nikomur ni nihče čuden. Nikomur ni nihče neumen. Nikomur ni nihče nesposoben.
Oni so si med seboj enaki! Vsi so prav posebni, vsak na svoj način!

Še ena posebnost Sarine šole je ta, da gre Sara z njimi na izlete skorajda kamorkoli. V Atlantis, na mengeško kočo, v ZOO, v Ljubljano... Naj omenim, da vozičkarjev druge take šole ali zavodi ne vzamejo redno s seboj. Za to gesto sem vsako leto znova hvaležna, da Sara ni izključena. Najraje od vsega namreč ravno hodi naokoli ;)

Vseeno...
Sara od dela v šoli nima prav veliko. Kot sem že navedla, res velika večina nima tolikšne motorične oviranosti, večinoma lahko zares aktivno sodelujejo. Tako se tudi program in prilagoditve večinoma prilagaja njim.
Sara pa je motorično zares težko ovirana,  tako da bi morali vsako dejavnost močno okrniti, da bi ji jo lahko prilagodili. Namreč, ne zmore sama prelistati po knjigi, nalepiti delovnega lista ali se stalno premikati po prostoru, kadar se dejavnost ne odvija za mizo.
Tako je večino dneva Sara pasivni opazovalec.

Priklenjena na voziček, opazuje in čaka.
Čaka? Da se nekdo spomni nanjo in ji pomaga? Da nekdo naredi namesto nje? Da nek motorično spretnejši otrok ne bo spet uspešnejši pri zahtevanju pozornosti.

Kako grdo se to sliši?

Lahko bi bila jaz sitna mama. Lahko bi stalno visela v šoli in težila, preverjala, usmerjala, ukazovala.
Lahko bi. Ne bi bila edina.

Vendar mi je pred leti druga mama povedala svoj vidik. Naj vam ga v grobem predstavim, saj sem ga vzela za svoj jutranji opomnik.

Ti otroci so prizadeti. Nikoli ne bodo zmogli napisati svojega imena. Ne bodo zmogli iti sami na žurko. Ne bodo zmogli na noben koncert. Zanje so hobiji nekaj nedosegljivega. Ne bodo imeli svoje družine, otrok, službe. V bistvu, nikoli ne bodo zmogli biti odrasli. Ti otroci imajo težjo ali težko duševno motnjo.

Lahko pa imajo prijatelje. Lahko se imajo z njimi lepo. Lahko jih opazujejo pri igri, delu, na sprehodu. Lahko so skupaj, lahko se kregajo, zlahka se zaljubijo. Veliko se smejijo skupaj. Opazujejo se. Učijo se en o drugem, skupaj.
Lahko so ti otroci del skupnosti. Sprejeti med sebi enakimi - točno takšni, kot so. Brez dodatnih vprašanj, brez pogojev za ljubezen, brez dokazovanja, kaj nekdo zmore in kaj zna.

To je bistvo.
Zakaj bi težila učiteljici, kaj vse mora narediti v šoli, ko pa vem, da tega Sara ne zmore doma?
Zakaj bi težila varuhinji, da bi morala biti Sara v središču njene pozornosti, ker si najbolj zasluži in drugi itak zmorejo sami?
Zakaj bi zahtevala od ministrstva in šole, da bi se zame borili za dodaten kader, ki bi delal gužvo v razredu samo zato, da bi nekdo delal umetnije, bral knjige in umival zobe namesto Sare?

Res bi si rada kdaj izborila kakšno uro ali dve individualne obravnave na teden.
Vse ostalo pa mi je postalo postransko.

Ker Sara tudi z dodatnim človekom itak ne bi zmogla pobarvati slikice. Itak ne bi nič bolj zbrano gledala v knjigo. In itak je ne bi nekdo poseben stalno držal v naročju in vsako uro menjal položaja.

Tega itak že nekaj časa ne delamo niti doma. Pa je naša. Bi bilo smiselno potem to zahtevati od drugih?

Tej mami sem hvaležna, ker mi je to zares lepo povedala. Zaradi tega mojih jutranjih solz nikoli nihče ne vidi.

Jutranje solze?

Vseeno sem samo mama. Mama zelo težko prizadetemu otroku.
In ko zjutraj zamujava v šolo, vidim razočarane poglede, kako mi ne uspe biti točna.
In potem, ker sva pozni in delo v razredu že poteka, vidim, da otroci rišejo, režejo, zlagajo, skladajo, razporejajo.. . Vsak nekaj počne. Pomislim, da bodo Saro parkirali na rob in nadaljevali z delom. Ona pa bo opazovala.

Tu nekje me ponavadi oblijejo solze. Totalna nemoč mame!

V moje misli se prikrade tako velik oblak nesposobnosti, krivde, nezmožnosti in neuspeha.

Zakaj?
Ker moja Sara ne zmore. In ker vsakič znova ugotovim, da je ni dejavnosti na svetu, ki bi jo ona v šoli zmogla. In ga ni človeka, ki bi imel cel čas na svetu samo zanjo. Samo zanjo.
Potem pomislim še na komunikacijo.
Včasih sem v vseh letih kaj rekla. Vsako leto na sestankih, ki jih imamo glede planiranja programa, takoj vidim obrambno pozo. Nek odpor, učiti eno samo stvar enega samega otroka. Komunikacija.

Sredi jutra se mi tako ob vseh teh nizih hitrih misli res ulijejo solze. Ponavadi komaj prinesem do vrat šole, da stopim ven na zrak in vdihnem.
Počutim se samo nemočno. Nič drugega.

Včasih potem to zaznamuje moje celotno dopoldne.

Zavedanje, da je za učenje takega otroka potreben strokovnjak z ogromno znanja, še več izkušnjami in enormno mero volje. 
Zavedam se. In zato ne zahtevam nemogočega. Menim, da je tudi to del sprejemanja Sare takšne, kakršna je.

Konec koncev, vsak dan grem ponjo v šolo. Naletim na širok nasmeh, ko me zagleda. Varna je. Ljubljena. Sprejeta.
Včasih ima narejeno kitko, kar je še posebej lepo. Poleg vozička pa visi vrečka s poslinjenimi ruticami.
Ker vem, da se zelo zelo slini, kadar uporablja možgane in ima več zunanjih stimulacij, po rutkah pogosto sklepam, ali je opazovala ali bila aktivno vključena.

Ja, bilo je obdobje, ko so jih uspešno sproti sušili in je vsak dan z njo domov prišla le ena poslinjena rutka.
Zdaj že nekaj časa tuhtam o novem načinu, novem patentu, ki bi meni ustvaril posel, Sari in podobnim slinkotom pa bi prihranil kapljanje luže čez vse robove v naročje. Ja, prav ste prebrali. Slina izdaja aktivnost in že lani je bilo sline za izvoz.
In letošnji prvi teden šole je tudi že napolnil košaro s perilom - z rutkami in slinčki.

Torej? Šola je prava. In Sara tam uživa!

Nenazadnje so tam zaposleni edini ljudje, katerim bi mnogo staršev sploh zaupalo naše otroke v varstvo izven šole. Ja, edini.
Jih ni prostovoljcev, sorodnikov in prijateljev, ki bi bili tako polni izkušenj in bi tako do potankosti poznal naše posebne otroke. A to je že druga tema :)

Vsem, posebnim in nevrotipičnim želim uspešno in veselo šolsko leto! 

sreda, 06. september 2017

Ni važno, kaj imaš. Važno je, kdo si.

Mojo Ajdo stalno nekaj učim. Ne zaradi sebe, ampak zaradi njene radovednosti.
Že nekaj časa je v "obdobju" vprašanj "zakaj?"
Nebodigalena jaz ne znam razmišljat na hitro in po otroško, zato ji odgovarjam po svoje - iskreno in predvsem, realno.
Tako je Ajda že davno presedlala iz vprašanj o barvah, živalih in čisto preprostih dejstvih do vprašanj o nebesih, kuplungi, poti na morje in celo do vprašanj o anatomiji in psihologiji.
Moja mala deklica bo filozof. A?
Še iz časov Sarinega otroštva se spomnim, da sem bila tista tapametna mama. Za vse zdrave otroke in njihove starše sem imela tabrihtne nasvete.
Ja, ne govorite, pojedla sem marsikateri kos tega zarečenega kruha. Ampak iz svojega principa, če sem to lahko trdila za druge, se zdaj trudim to dejansko uveljaviti in udejanjiti pri svojih mulčkih.
O čem je govora?
Predvsem o vzgoji.
Na vzgojo dam veliko. Še več pa na odnos starša do otroka.
Čeprav še vedno ne dojamem, da obstajajo starši, ki verjamejo, da jim o vzgoji ni potrebno ničesar prebrati. Spet pametna jaz, ni obsodba, le zavedanje, da mogoče ni branje namenjeno samo tistim, ki smo neumni in ne znamo?
Ajda je moje ogledalo. Tudi Sara je bila, pa takrat še nisem vedela. Zdaj je moja učiteljica, ker sem pri njej marsikaj zašuštrala s tem, ko sem svoje vzorce enostavno samo preložila nanjo.
Tudi Patrik je učitelj. On šele postaja ogledalo. No, on je v bistvu tisti, na katerem malce spremljam potek poizkusa, če sem na pravi poti.
Torej, o ogledalih verjetno veste? To je tisto, ko v Ajdinih besedah in dejanjih vidim sebe. Dobesedno. Z njeno rastjo in zorenjem se prebuja moje otroštvo. Ker prej nisem popucala vzorcev svoje preteklosti, to delam sedaj, spotoma.
Veliko berem o tem, sproti se seveda urejajo še drugi odnosi. Vsem okoli mene se pozna.
Predvsem pa se pozna na nas samih.
Ko enkrat začneš delati na sebi, se popolnoma spremeni prioritetna lestvica.
Kar naenkrat maske padajo.
Že vsaj desetletje me zanimajo knjige, ki se v knjižnici nahajajo pod zavihkom "psihologija."
Nekaj časa me je bilo sram, saj sem se gibala v krogih, kjer se berejo romani ali pa sploh nič.
In ko razgrneš že stoto poglavje v svoji osebni knjigi, ugotoviš, da je čisto vse in edino pomembno le to, KDO SI.
Počasi se razhajajo poti z ljudmi, ki so radi v trgovinah. Nam je ljubše iti v naravo, na igrala, na naš vrt.
Ne mašimo si svojih potreb z materialnim, ne filamo si ega z ocenjevanjem in ne pogovarjamo se radi o napakah in rečeh drugih ljudi.
Važno nam je, kdo smo.
Prioriteta moje vzgoje je ugotoviti, kdo sta Patrik in Ajda, kdo je Sara. In potem samo še pomoč, ki jo potrebujejo, da svoj potencial in svoje poslanstvo uresničijo in ga živijo.
Ni važno, kaj imamo. Avto, hiša, znamke oblačil. Ni važno, kdaj in kam greš na dopust, kje preživljaš prosti čas. Važno je, kako se imaš, koliko si resničen, iskren, koliko se uspeš izpopolniti v svoji biti.
Važno je, kakšen si v odnosu do soljudi. Si iskren, znaš sprejemati vsakogar takšnega, kot je? Ga znaš takšnega spoštovati? Brez, da se vsaj malo pretvarja, da je drugačen?
Ali pa pričakuješ od ljudi, da bodo ustregli tebi ali nekim normam? Sumničavost, zavist, ljubosumje, posesivnost, negativnost. Ja, doživela sem in še doživljam. Včeraj sem se zavedela psihičnega nasilja.
Moje življenje. Ne vtikam se vate. Ne v njega, ne v njo. Vsak je individum.
Prav tako moj partner in moji otroci. Niso moja last. Ne bodo delali tako, kot jaz zahtevam.
Ampak saj z vsem tem ni nič narobe. Vsi smo si različni. Prav lahko se dobro razumemo in dopolnjujemo. Dokler ne pride do kakšnih poskusov nekoga spremeniti ali ga podrediti. Mu vsiliti svoja prepričanja ali mu pogojevati ljubezen, ki mu jo dajemo.
Za otroke in vzgojo je to največji strup. Lahko jih razvadite z materializmom, to je vaš problem (in strošek). Lahko furate katero od vzgoj, ki je popularna. Tudi te posledice boste sami najbolje videli.
Ni pa lahko gledati, kakšen odnos gojite do svojih otrok. Koliko je enega pogojevanja ljubezni (kao brezpogojna, a?), koliko enih zahtev, kaj mora otrok doseči, kaj mora znati, celo kaj in koga mora imeti rad!
Od tega pa mene boli srce. In to naj bi bila moderna vzgoja!
Ponosna in hvaležna sem za to, da smo vsak to, kar smo.
Večine tega sem se naučila iz grenkih izkušenj, iz neskončnih prepirov, iz vzorcev preteklosti. Od najbližjih ljudi. Občutljiva sem in izredno čustvena. A danes sem na to ponosna, saj sem prav zaradi tega uspela prestopiti nekaj najtežjih stopnic.
Moj cilj v življenju je biti to, kar sem. To živeti. Razdajati. (Ja, končno! Prav zares!)
Žal moraš marsikoga pustiti zadaj, saj ne razume poti, ne sprejema brez pogojev, ali pa je pač zavisten.
Verjamem, da bodo mnogi na moji poti sprejeli sporočilnost.
Predvsem pa si to želim za svoje otroke. Da bi jim zmogla pomagati najti pravega sebe, dati jim pravšnjo dozo samozavesti, zaupanja, izredno pozitivne samopodobe, da bodo vsi znali živeti po svoje, v skladu z njihovim notranjim bitjem.
Jaz tega nisem imela in nisem znala. Dolga pot je bila, da sem dojela vse to primerjanje, tekmovanje, pogojevanje. Ne samo od staršev, saj so še drugi ljudje z močnim vplivom na otroka.
Nikakor ne želim svojim otrokom, da bi morali pri tridesetih ali več razreševati svoje vzorce iz otrošva. Definitivno jih bodo, ker sem naredila precej napak in jih še delam.
Želim si biti ob poti in jim pomagati.
Želim si, da bi jih znala vedno videti in slišati. Ne zatreti.
Da bi jim znala pomagati. Ne vsiljevati.
Da bi jih znala pospremiti na njihovo pot. Ne kazati svoje smeri.
Želim si, da bodo zame vedno samostojne osebe, ki bodo vedele, kdo so. In ne bo važno, kaj imajo.
Želim si, da bodo od mene vedno dobili najvišjo dozo sprejemanja, spoštovanja in ljubezni. Ker si zaslužijo le najboljše. In tega ni moč kupiti za noben denar.
Jaz sem korenina in Herman druga, tik ob meni. Naj veje tega čudovitega drevesa segajo v nebo. Tam ni mej.