četrtek, 8. junij 2017

Ljudje, ki navdihnejo.

Nedolgo nazaj sem imela precej ljudi okrog sebe.
S pisanjem prejšnjega bloga, z odkritjem forumov pred desetletjem, s spoznavanjem novih ljudi, z rojstvom Sare, s širitvijo (tudi virtualne) socialne mreže, nenazadnje pa tudi samo z željo ohraniti nekaj stikov, se je okoli mene zares nabralo precej ljudi. To so sedaj znanci, fb prijatelji, kolegi, peščica njih je pa postala ali ostala pravih prijateljev.

Odnosi se vseskozi nekako "predalčkajo".
Meni to paše.
Obkrožen si z ljudmi, ki nekako sovpadajo s tvojim trenutnim obdobjem. Parkrat v življenju je res sprememba obdobja nujno potrebna :)

So pa tudi ljudje, ki so stalnica. Vedno nekje zraven. Enkrat bližje, drugič v ozadju, znabiti da bodo jutri najbližje.

V Sarinih prvih letih je bila na njenih rojstnodnevnih zabavah gužva. Pa še to sem sortirala, ker v najino kuhinjo takrat niti pod razno ne bi spravila še več ljudi.

Zdaj nimamo takšnega kroga ljudi, da bi sploh katerega od rojstnih dni praznovali s prijatelji.

Kaj se je torej zgodilo?

Najprej sem, sem in tja, povedala, kar si mislim. Ali pa, vsaj nisem več sledila čredi in nisem več prikimavala v splošni debati. Bila sem tiho, a na tak način, da sem pokazala, da jaz mislim drugače. 
Tista iskrenost, saj veste. Ne paše vsakomur.

Potem sem začela spoznavati, kaj je to "delo na sebi".

Potem sem spoznala Hermana.

Spet sem spoznavala, kaj je to "delo na sebi".

In potem sem dejansko začela delati na sebi.

Slednje je bila pika na i.

Zdaj imam ob sebi, za moje razmere in moje potrebe, mini mini število VELIKIH prijateljev.
Krog se je iz precejšnje dvomestne številke zožil na številko prstov ene roke.
S tolikimi ljudmi, recimo, sem na vezi. To pomeni, da jih vidim več kot enkrat letno in da ob njih ne razmišljam, kaj bom povedala.
Ker lahko povem vse.
Ker sem lahko iskrena.
Ker sem lahko JAZ.
Ker me sprejmejo takšno in najverjetneje me imajo celo radi :)

Ob teh ljudeh ne dobim napada svoje socialne anksioznosti.
Zaupam jim.

Za te bisere sem najbolj HVALEŽNA.

Obstajajo tudi ljudje, ki so vedno nekje. Res jih ne vidiš, a ohranjaš stik. Z nekaterimi samo z lajkom na facebooku.
Z drugimi si vsake toliko pošlješ sporočilo. Pa šele po par mesecih ugotoviš, da si pisal po par mesecih ali celo letih. A si pisal z občutkom, kot da je bil zadnji pogovor v zraku še sinoči.
To so pomoje tiste povezanosti duš.

Recimo, sredi poletja se vsako leto dobim z Majo. Tudi na jesenski večerji v kitajski sva obe prisotni. Pa ni nobenega očitanja, zakaj se nama vmes ni ratalo zmenit za snidenje. Takrat, ko se vidiva sva veseli in  lahko govoriva o vsem. Kot da smo bile še včeraj za šankom na obvoznici ;)

Pa ko sva šli s Saro med zimskimi počitnicami v Ljubljano k Alenki. Kot da ne bi minila vmes leta brez Elerjev. Njena družina tako odprta, srčna, da bi jih vzela s seboj domov. Ko pogovor steče tudi z njenim možem in otroci sprejmejo Saro na igrišče kot njihovo vsakdanjo pajdašico.

Potem sva šli pred poletjem k Ireni na sprehod. Kar tako, ja, samo na sprehod. Prej pa se nismo slišali nekaj let. Pet let, če smo natančni. Pogovor je pa tekel kot včeraj. Ni se bilo treba opravičevati za časovno luknjo. Niti nisem nesla darila za njen mali zaklad, pa bi se zares spodobilo.

In moja najboljša prijateljica. Obe nimava pojma, da sva se spoznali že v srednji šoli v Eti. Vseskozi sva stik vzdrževali vsaka po svoje - furjasto. Takrat, ko je kateri čas dopuščal. In ko je katera kaj potrebovala. Prišla je za menoj v mojo študentsko službo in tam ostala trikrat dlje od mene. Pa je vedno trdila, da to ni zanjo :) Vsakič znova sva se oddaljili, pa sva se vedno našli. Verjamem, da ima o najinem prijateljstvu ona čisto drugačno sliko. Jaz pa samo vem, da je prihajala k meni v bolnišnico, ko sem bila najbolj sama na svetu. Da je edina vztrajala z druženji najinih otrok tudi potem, ko je nehala vozičkati. Da je spet prišla k meni ob stran, ko sem se začela zavedati svoje psihe. Da je še pred mano vedela vse o življenju s taščami ;)
Ona je moj navdih. 

Ne bom navajala vseh. Ker je tu še marsikatera zelo posebna mama.

Take ljudi najbolj spoštujem.
Take odnose imam najraje.
Nič ne stanejo. Ni treba kupovati rojstnodnevnih daril. Ni treba premišljevati, kaj boš rekel. Z njimi ne razpravljaš o ljudeh, ampak o idejah, življenju, odnosih, o občutjih in novih spoznanjih.

Ne odpikajo te, ker imaš težko prizadetega otroka. Ne rečejo ti, da za njih ne obstajaš več samo zato, ker to ni tvoja stvar, ampak njihova osebna zadeva. Ne pomilujejo te, ker nimaš za pijače, izlete, šopinge. Ne ocenjujejo te po obleki, ki si jo zjutraj navlekel. Ne preverjajo, v katere znamke so oblečeni tvoji otroci. Ne očitajo ti tvojih dejanj, ampak jih sprejmejo, tudi če se ne strinjajo.

Za vse odnose je najbolj potrebna komunikacija. Zlata vredna veščina.
Zelo prav pa pride lastnost človeka, da sprejema vse, kar je drugačno od njega.
Saj se ni treba strinjati v vsem. Le malo odprtosti in veliko iskrenosti, pa grejo lahko tudi največja nasprotja po skupni poti.

Kaj pravite, bi bil svet lepši, če bi se vsak potrudil sprejemati, biti iskren in odprt človek?
Ljudje bi se zagotovo imeli malce raje.

sreda, 7. junij 2017

Nekaj o Atijih. Tistih z velikim A.

Naš Ati je izjemen. Kot Ati.
Že preden je zares postal ATI, je imel otroke. Saro je sprejel s prvim najinim srečanjem, s prvim sprehodom.

Vse najine trenutke je bila tu Sara. Bilo je ravno šest let nazaj, ko smo se spoznavali. Sprehodi, izleti... In konec tistega junija je šel že z mano v vrtec ponjo!
Vržen je bil v situacijo in zaplaval. Ne vem, kdaj jo je prvič nahranil. Prvič previl. Dvignil, šel zraven na terapijo. Ne spomnim se, ker je bilo zelo zelo kmalu, ko je z lahkoto poskrbel zanjo. Vem pa, da ga je že takrat oboževala. In še vedno ga!

Dolgo je bil Sarin edini Ati. Še vedno je.

On je človek v njenem življenju, ki skrbi zanjo. Gre v službo z mislijo na celotno družino, del katere je tudi ona.
On je človek, ki jo vsak dan spremlja. Ve, kdo so njeni sošolci, kdo so njene učiteljice, negovalke, kje so njeni čevlji v šolski garderobi.
On je človek, ki je bil z njo na terapijah, pri zdravniku, v bolnišnici. Ja, večkrat tudi brez mene!
On je človek, ki jo pelje ven na sprehod. Na izlet.
On jo drži v naročju. V bazenu. Dvigne iz nemogočih položajev.

Potem je postal pravi Ati, Ajdi in kasneje še Patriku.
Zanju skrbi glede vsega. Nega in igra sta naš vsakdan.
Z vzgojnimi pristopi se k sreči strinjava že odkar sva se spoznala. Tako imava tudi isti cilj, v kakšne osebe želiva vzgojiti otroke in kaj si želiva zanje. Le pot imava različno, a se večinoma izkaže, da se super dopolnjujeva.

V glavnem, pri naši hiši imamo Atija z veliko začetnico.
Verjamem, da je večina atijev takšnih. Želim si verjeti.
Zakaj?

Te dni je umrl najboljši prijatelj našega Atija iz mladosti. Dokler se ni Herman odločil za družino, so marsikaj, vse doživeli skupaj. Sama si niti ne morem zapomniti vseh zgodb, dogodkov, izkušenj, ki mi jih Herman rad pripoveduje. Vedno pa rada poslušam, ker so bogate. Bogate s povezanostjo in največkrat zelo sporočilne. 

Torej?
Ta njegov prijatelj z menoj ni našel skupne besede. Bom kar iskrena, ker je Herman včeraj izrekel tako resnično:

"Tako veliko so vsi govorili čezenj, zdaj ga imajo pa naenkrat vsi najraje na svetu. Verjetno moraš v teh časih res umreti, da te potem sprejmejo, cenijo, spoštujejo."

Žal se nisem poglabljala v njegovo življenje, da bi ga mogoče razumela. Enostavneje ga je bilo pustiti ob strani in iti mimo.
Od njegove nesreče naprej pa sem si že nekajkrat potiho rekla, da je škoda da nisem nikoli povedala, kar sem si mislila.

Namreč, zares mi ni bil ljub njegov način življenja. Čeprav bi ga bilo verjetno z lahkoto sprejeti.
Imel pa je sina, ki sem ga spoznala kar kmalu. Oboževal je svojega Atija in vsak trenutek z njim. In to sem mu zavidala.
Zakaj?

Ta sin je rojen par mesecev pred Saro. Živi pri mamici. In redno je prihajal k svojemu Atiju. K Atiju, ki se je boril zanj, hodil na sodišče, hodil daleč na obiske, ga vozil od  daleč k sebi, da bi bil z njim.
Vse to sem izvedela že v paketu pred šestimi leti, ko sem spoznavala Hermana.
Takrat sem prvič doživljala, kako je to, da ima moja hči ob sebi še nekoga, ki skrbi zanjo.
Ja, zato sem mu zavidala.
Moja Sara namreč svojega očeta ne pozna. Mislim, da je bila štiri leta dovolj dolga doba, da lahko rečem, da sem se trudila za vsaj kakšen stik med njima. Na cesti ga ne bi prepoznali, kar ni nič hudega.
Žalostno pa je zavedanje, da niso vsi atiji atiji z veliko začetnico. Nekaterim je pomembnost, da nekje živi tvoj lasten otrok, nična. Pa Sara ni edina. Zares ne.

Pred dobrim mesecem je Herman peljal kobilo in žrebičko na pašo k žrebcu. Za pomoč je prosil prej omenjenega prijatelja. Bil je edini, na katerega si pomislil, ko si rabil nekoga, ki zna, je močan, ve kako se obrniti in kje prijeti, pa še rad pomaga.
Takrat mi je Herman rekel, da je sina poslal na inštrukcije k sosedi.
Mislim, da sem bila zares ganjena in navdušena nad tem, kako me je vedno znova presenetil s svojo skrbjo in ljubeznijo za sina. Ja, tudi takrat, ko sem se zgražala nad motorji. Potem mi je razložil, da dokler je tako majhen, samo majhen in švoh motor. In da se zaveda meje, kdaj mu bo dovoljen vedno večji.

Pravijo, da isti ptiči skup letijo. Iz tiste jate so sami Atiji z veliko začetnico. Tudi če ne zgledajo. Z lahkoto bi bili velik zgled tudi marsikateri mamici!
Samo videti je treba. In sprejeti.

Ati B, počivaj v miru.

petek, 2. junij 2017

Gužva.

Uf! Že več mesecev sem zares v aktivni gužvi. Nič hudega, obožujem natempiranost. Tako pride petek, kot bi mignil in ko pogledam nazaj do ponedeljka, je občutek zares dober.
Toliko stvari, toliko dogodkov, tistih kar prijetnih obveznosti, pa še celo nekaj najprijetnejših ljudi!

Ja, sicer zelo rada odpovem še tisto kavo, za katero se menim celo večnost. S prijateljico, ki mi je zelo draga. A kadar sem v obdobju, ko sem zasedena z opravili doma, me prevzame tista moja socialna anksioznost. Takrat je vse pasivno in zelo težko prilezem ven.

Zadnje dneve pa sem prav vesela, da je s soncem prišlo delo na vrtu, ki mi, iskreno, prav nič ne diši. Pletje in okopavanje mi je zadnja briga. Ampak to je ena od stvari, ki jih delam za celotno družino, če se že nekaj trudimo zdravo jesti.
No, priznam, mi je pa tudi v veliko veselje pogledati urejen vrtiček in zadovoljna sem, ko vidim, da uspeva in zelenjavica raste :) To potem odtehta tisti začetni odpor in vrtiček znabiti, da bo kar napredoval po prioritetni lestvici.

S soncem je prišla tudi marsikatera priložnost za gibanje. Se ne čudim, a kolo mi je ljubo. S sprehodi (tudi v hrib) sem čudaška, saj mi je škoda dopoldneva. Čas je zares moj vladar.
Poleg skrbi zase in za vrt pa je seveda tu tudi kar nekaj opravkov, ki se tičejo otrok.

Prav danes sva s kolegico mamico v vrtec nesli darilce zahvale vzgojiteljici in pomočnici. Tokrat sem akcijo med mamicami naše skupine začela jaz in tudi poskrbela, da je Maja iz Majin-atelje.si ustvarila dva čudovita pladnja s podobami naših malih sončkov.

Najprijetnejša gužva je bila ob dveh nastopih naše plesalke Ajde. Pred tedni se je v Kamniku odvijal Veronikin festival. V soboto dopoldne so svoje znanje in spretnosti pokazali tudi mladi plesalci plesnega kluba Šin Šin. Ajda je sijala! Sprva ni točno vedela, kaj vse jo čaka pod pojmom "nastop". Ko je bilo konec, pa je videla, da je to en kup ene pozornosti. Kateri punci nebi ugajalo? :)

V torek nas je čakala še zaključna prireditev vrtca. Tokrat se je zavedala pomembnosti nastopanja. Dobila je ponos, samozavest in veselje, ki ga obnavlja vsak večer pred spanjem. Pred posteljo namreč na blazini čaka razgrnjen kovter, ki služi odru. K sreči Sara, ki spi poleg, v prepevanju sestrice uživa in z lahkoto zadrema.
Tako je bila Sara tudi nekako pripravljena na glasnost in razgibanost prireditve v domu kulture.
Zaradi njene multisenzibilnosti jo namreč pogosto motijo glasnost, hitri gibi in živahna igra svetlobe. Tokrat temu ni bilo tako in zadovoljno smo zdržali do konca.

Patrik je dober mesec nazaj shodil. Tako smo že po prvomajskih praznikih odšli na mini oddih kar brez pripomočkov zanj. Fant se je navadil, da se gre peš. No, ali pa na ramenih :)
Hkrati s tem mejnikom pa so v vrtcu najmlajši otroci kolektivno opustili dude, ki so jih cuzali med opoldanskim počitkom. Tako sva izkoristila priložnost in tudi doma ukinila to grdo razvado.
In zares sem ponosna na to, da sva bila dosledna. Patrik je imel dudo namreč samo za spanje. Herman je tako en teden izpuščal pevske vaje ob večerih, ker je uspavanje trajalo malce dlje. No, malce... konkretno dlje. In midva ki se poznava, zares sva lahko ponosna na najino doslednost ;)

Z vsem tem Patrikovim napredkom pa je prišla tudi govorilna ura v vrtcu. Naš fant bo zares kmalu star dve leti, da pa bo zares velik fant, nas vse skupaj čaka še malo doslednega dela. Za naju pomeni to predvsem preizkušnja vztrajnosti in trdnosti. Prepričana sva, da nam bo uspelo in bo Patrik dosegel svojo samostojnost in titulo: priden, pameten, spreten, ukročen?
Hihi, predvsem je njegova glavna karakterna vrlina flegmatičnost. Ima nek svoj način in svoj prav. Pa tisto, ko doma že zna in to pokaže tudi za kamero, a pred drugimi... bi on bil še dojenček. Predvsem pa, pred drugimi rad pokaže kdo je. In zares je, flegmatik!

Med vsem tem krmarjenjem vzgoje in usmerjanja po poti najinih malčkov pa je za mojo gužvo zadolžena Sara.

Ampak vsekakor sem te, njej namenjene gužve vajena in že nekaj let iskreno povem, da ko greva midve na pediatrično kliniko, jaz izprežem svojo psiho.
Ja, ne čudite se, sploh vam ne bo jasno. A jaz tam zares zadiham. Sprostim se, kot se ne znam doma, ne v trgovini, ne v kavarni, ne na obisku... Na pediatrični pa oddam kartico, suvereno poznam že skoraj vsa vrata ambulant (saj nisem še bila v vseh, vendar si zapomnim kateri specialist je za katerimi in s čim se ukvarja) in v dvigalu mi ni treba brati zemljevida. Vem, v katerem nadstropju je kateri oddelek. Ta stavba mi je, kot da sem edino tam svetovljan. Znajdem se, zanimivo mi je opazovati obraze staršev in postave zdravnikov. Iz tega bi se dalo napisati vsaj eno knjigo. Nenazadnje pa sem se tam najbolje počutila takrat, ko sem v predavalnici s Saro stala pred približno petdesetimi študenti medicine in jim ponosno in suvereno govorila o življenju s cerebralcem.

Kakorkoli, največji del mojih opravkov in obveznosti je Sara. Njen voziček, ki, kot kaže ni končal svoje borbe. Njen steznik, ki ga ne mara, a brez njega ne zmore. Njena zdravila. Njena pljuča, ki izgubljajo moč pod težo hrbtenice. Njena gstoma, ki ne sme zaostajati in se mora vsake toliko vneti.

Tako bova zaradi slednjega v petek spet tam. Kot že zadnjih nekaj tednov, en dan v tednu pripada enemu od specialističnih pregledov s preiskavo ali brez.

Torej? Naša gužva je le naš vsakdan. A ker depresivni ljudje pogosto zapadamo v pasivnost, je potem obdobje aktivnega nekaj veselega, luštnega. Predvsem pa, energija da energijo in naj tega ne zmanjka!

Nisem vam opisala vsega, ker marsikaj ohranjam samo za nas. Sploh stvari, ki terjajo težje odločitve ali kikse.
Vsekakor pa mi je ljubo, ko sem ugotovila, da kadar se trudim dnevu ukrasti čas za pisanje, takrat se potrudim najti čas tudi za ustvarjanje.
Zares mi gre dobro in počasi se začenjam zavedati svojega daru, za katerega vem že od otroštva. Še zavedanje svoje vrednosti osvojim, pa boste zagotovo kmalu del moje umetnosti tudi bralci teh vrstic.

Do takrat pa... naj ne mine. V tem aktivnem obdobju sem obnovila troje starih prijateljstev. Naj ne ostane pri enem srečanju. Vse se dogaja z razlogom in občutek imam, kot da vsak dan bolj zavestno živim.

Znam izkoriščati minute in ceniti trenutke. 
Vsak dan bolj znam ceniti tudi sebe. Ker cenim svojo družinico, vsakega posameznika in posledično ozaveščam sebe. Lepo mi je, ker sem odprta za različnost, čeprav jo marsikdaj še ne znam in nočem sprejemati. Najlepše pa je biti iskren. Menim, da to nosi največjo vrednost vseh naših odnosov.

Mogoče je ta moja gužva tokrat namenjena tudi temu... Nekemu kolektivnemu prebujanju zavesti?