petek, 15. marec 2019

DOSTOJANSTVO

O tem se pogosto govori.
Pa mislite, mislimo, da vemo, kaj to v resnici je?
Kaj dostojanstvo v resnici pomeni?

Ne.
To je ena od stvari, o katerih ne moreš vedeti prav ničesar, dokler ne občutiš.

...

Pri nas poteka akcija zbiranja papirja za Saro. Mnogi to veste, ste prebrali.
Odziv je dober, čeprav se nam je zakvačkalo pri organizaciji s samo birokracijo.
In dokler ne uredimo birokratskih zadev, se papir nabira pri nas doma. V hodniku, v garaži, ob hiši.

Dejansko nama zapolni marsikateri trenutek, uro, dve časa na dan.
Tako sem šla danes po papir in karton na enega zbirnih mest, kjer so se javili prijazni ljudje, da bodo zbirali za nas.

Tam je bilo vse super, na hitro smo preložili in zmetali v prtljažnik kombija.
Zelo sem hvaležna za vsak prispevek!

Ko sem prišla domov, sem najprej počakala Hermana, da je prišel iz službe in sva spila kavo. To nama pripada, glede na to, da odide sredi noči na cesto in šele sredi dneva začneva skupni dan.

Potem pa sva šla ven, tudi Herman je imel v avtu še poln prtljažnik papirja. Pričakovala sva, da bova hitra.

...

Odprla sem prtljažnik kombija in kakor smo na prevzemnem mestu zmetali noter ... je bil zdaj pogled popolnoma drugačen.
Počutila sem se skrajno nehvaležno.

Iz prtljažnika je zapihalo in ko sva dvignila  prvi karton, se je kup sesul in iz vsake špranje kartonov so v vetru zaplapolali listki, lističi, delčki listkov in mini mini škatlice. Da o smeteh vmes ne govorim, niso tako pomembne.

Začutila sem tesnobo, odpor.
Po dveh tednih, odkar prosim dobre ljudi, naj za Saro odstopijo star papir, reklame, odkar delam to proti sebi ... sem se počutila slabo.

...

Seveda, vesolje mi bo dajalo lekcijo za lekcijo. Ker mi to ne leži, ker nisem rada v tem, ker nisem rada izpostavljena.

In ker mi to daje občutek velike revščine.

...

Herman je zlagal kartone, se trudil med vsem v prtljažniku najti red in izbrati ven, kar pride v poštev za odvoz.
Jaz sem po tleh pobirala neštete listke, škatlice, embalaže.

Nekajkrat sem pogledala gor in opazila poglede sosedovih otrok.
Tiste poglede, ob katerih se že ves čas počutim tako zelo drugačna, tako zelo nesprejemljiva.

...

Šla sem po Saro.
Komaj me je čakala, vidno utrujena.
Sara ne govori, a njene oči se zelo nazorno izražajo. Kot bi mi videla v dušo.
Z očmi me je prebrala in mi nanizala nekaj pogledov, ki so govorili.

"Ni nam treba, mami."
"Vsi nas gledajo samo čez to, da nimamo."
"Smilimo se jim."
"Samo voziček je, mami."
"Ajda verjame, da smo zelo revni."

Sredi hodnika sem zajokala.
Hitro sva se pobrali iz šole in do doma sem jokala.

...

A moraš res pasti tako zelo na trdo, da občutiš dno?
A je res treba, da se otrok počuti revnega?

Vem, da nismo revni.
Ne moremo biti. Država pravi, da nismo.

A ta ista država dopušča, celo spodbuja k temu, da so storitve, ki jih potrebuje človek, ki je odvisen od sistema (v našem primeru zdravstvenega), plačljive.

Nevrofizioterapija ni luksuz. Ni nadstandard. Ni dodana vrednost.
Je nuja.
Vsako človeško telo potrebuje gibanje. Težkemu cerebralcu ga omogoča nevrofizioterapija.

Športni voziček ni luksuz. Ni nadstandard. Ni dodana vrednost.
Vsak človek ima pravico iti v naravo. Vsak človek ima pravico do spoznavanja svoje okolice, do doseganja svojih ciljev.
Invalidski voziček ne pomeni, da noče, ampak da ne zmore.
Vsi imamo več parov čevljev. Petke, superge, balerinke, škornje.
Voziček je zelo lahko primerljiv s čevlji.
Počivalnik so balerinke. Udoben, a na mestnih tleh.
Športni voziček pomeni dobre superge. Celo zimske škornje lahko nadomesti.

A mi si jih lahko privoščimo, nekaj milijard nas je in kitajci nam vse prinesejo k riti v ogromnih nakladah.
Vozički pa so unikati. Malo uporabnikov za vsak model, majhen trg, malo povpraševanja. In temu primerna cena, primerljiva s ceno avtomobila.

...

Nismo revni.
Pa smo. V tem našem sistemu smo zelo revni.

Moja petletnica se počuti revno. Triletnik se zgleduje po njej in ji vse verjame.
Ne gremo velikokrat v trgovino. Ko gremo, pa ima tipično držo revnega otroka. Vse si želi. Vpraša me, ali ima še kaj denarja od rojstnega dne. Vpraša me, zakaj mi nimamo denarja.

"Ne, da nimamo, draga moja. Le ne potrebujemo vsega tega."

Ne verjame mi. Še vedno si želi novih igračk in nekaj, kar imajo prijateljčki v vrtcu.
Tisti prijateljčki, od katerih se moja punca počuti manjvredno. Ker mi zbiramo papir in denar za sestrico. Ker vidi, sliši, čuti.
Vprašala me je, zakaj nimam take službe, kot druge mamice, da bi imeli denar in ne bi prosili drugih zanj.

...

Je res potrebno razvrednotiti človeka, mene, mojo družino, samo zaradi tega, ker je Sara drugačna?

Ali je vse to potrebno zaradi tega, ker je Sara drugačna ali zaradi tega, ker sva midva nesposobna zaslužiti velike količine denarja?
Kako sploh priti iz teh okvirjev vpetosti in najti drugo pot, ki prinaša drugačne možnosti?

Kako se znebiti teh neskončnih občutkov nevrednosti, manjvrednosti, ponižanosti?

...

četrtek, 14. marec 2019

MOJA SRČNA PLAT

Večkrat sem že pisala o pomenu vzgoje zame. Kako zelo se posvečam temu, da bi otrokom dala zavestno popotnico za življenje, v katerem bodo znali in upali živeti sebe.
Sebe kot osebo, ki čuti, občuti, se odziva, upa biti pristen, zna biti srčen, se zaveda sebe, svojih čustev, svojih močnih področij. In zna ter upa vse to izražati.

Že ob misli na dojenčka pred šestimi leti sva s Hermanom o tem ogromno govorila. Malo zato, ker jaz tega nisem imela, a sem zelo, zelo potrebovala, malo pa zato, ker sem se ob svoji najstarejši, Sari stalno spraševala, če sem naredila dovolj, ali sem naredila prav?

Sama pri sebi se zavedam, da moja nizka samopodoba, nizka samozavest in problemi v odnosih in komunikaciji izhajajo iz otroštva. Nihče ni kriv, a enostavno v tistih časih pogosto ni bilo ne časa, ne prostora za čustveno inteligenco.

Tako ob Ajdi in Patriku največ časa posvečam pogovorom. O vsem.
Priznam, pogosto, vedno pogosteje je zelo težko, kajti pogovori se poglabljajo, teme postajajo resnejše, zelo življenjske, jaz pa moram napeti kar velik del sivih celic, da ni vse skupaj samo čvekanje.

Torej, ob branju pravljic si že nekaj mesecev pripovedujemo, kako se liki iz pravljic počutijo. Kaj doživljajo. Kako bi bilo vse to v našem svetu.

Ob interakciji z drugimi ljudmi se vedno pogovorimo o naših odzivih. O našem odnosu do nečesa ali nekoga.

Ob vsem novem iščemo vedno dobre, lepe, pozitivne stvari.

To je lahko.

Potem pa pride del z vprašanjem, kako se ti počutiš? Kako ti vidiš? Kako se imaš sam s sabo? Kje si v družbi? Kaj te veseli?

Tu pa zablokiram.
Ugotovila sem, da blokada izhaja iz mene. Iz moje lastne perspektive samovrednosti, nizke samozavesti, strogosti do sebe. In seveda, iz navade primerjanja.

Vendar, kako učiti svoje otroke, ko pa se še sama učim?

Nasproti mi je prišla Kristina Dia Gorenc, srčna mama, ki je za to izučena.

Z Ajdo sva se v torek popoldne udeležili njene pravljične delavnice. Nisva vedeli, kako točno bo izgledalo, predvidevali pa sva, da bo z njimi medvedek Mavri s svojimi zgodbami, ki sva ga videli na spletni strani.
Sama sem imela pričakovanja, da bo srčnost Ajde tam našla svoje gnezdo.

Bilo je veliko več kot to.
Kristina Dia ni samo izučena, da vodi otroke, za to moraš biti ustvarjen. Namreč, Kristina dejansko začuti otroke. Toliko jih že pozna, predvsem pa zelo dobro pozna metode svojega lastnega dela, da lahko z rezultati trdno stoji za vsem.
Energijo začuti že zelo kmalu, ko preko svojih potrjenih metod opazuje otroka. Zato tudi dela v majhnih skupinicah. Sama ne bi opazila, če si ne bi upala kasneje kar vprašati. Šele potem sem dojela, koliko je z vsakim od otrok naredila v eni uri pravljične delavnice.

Po delavnici sem doživela svoj AHA! moment. Ajda, ki jo kreiram jaz v svoji glavi, ni Ajda, s katero preživljam čas. S toliko odgovori me je presenetila, da sem se zamislila. Ne v smislu, da je ne poznam, ampak v tem, da sem dojela, kaj ji je zares pomembno. Njej, Ajdi. Ne meni.
Videla sem, kako se vidi sama in kaj ima zares rada.

Kasneje sva se o tem pogovarjali in hvaležna sem, da se Ajda rada pogovarja takšne stvari.
Bilo pa je drugače, saj sem sama vedela, v katero smer lahko peljem pogovor, kako lahko vprašam, da dobim odgovor, ki je njen. Ne tisti, za katerega otrok natuhta, da bo mamici všeč. Mislim, da mi je celo uspelo, da je bila suverena, da sem ji dala potrditev, da je sprejeta, kakršnakoli je.
Priznam, tik po delavnici je bilo veliko lažje kot danes, ko moram že precej bolje pomisliti, kako obrniti vprašanje.

Hkrati sem ob Kristini Dii dobila potrditev, da sem na pravi poti, da pogovori z otrokom pomenijo zelo veliko.

Midve bova še šli h Kristini. Sama imam kar neka mini pričakovanja, kaj vse bom še lahko doživela ob moji punci in se obenem učila tudi sama, kako spodbujati otroka, da spoznava čustva in jih zna izraziti in poimenovati ter se ob tem pocutiti sprejet, ljubljen. Še bolj mi je pa v izziv, kako otroka pripeljati do zavedanja svojih pozitivnih, močnih strani.

Tokrat je Ajda odšla navdušena, ko si je zavedno rekla, da zelo dobro riše in ustvarja. Se mi zdi, da je našla en velik del smisla v svojem veselju 💜

Kristina Dia Gorenc deluje v Ljubljani, njene delavnice, tečaje, mentorstva in izdelke najdete na spletni strani diamantko.si, kjer so tudi podrobnejši opisi.
Tam se lahko na prvi pogled spoznate z medvedkom Mavrijem in preberete več o njenem delu s srčnimi otroci in starši.

Ima tudi fb stran, kjer sem jo spoznala jaz v enem njenih čudovitih zapisov:
@Srčni otroci in starši by Kristina Dia.

petek, 08. marec 2019

Tebi, draga 💜

Draga moja, te poznam ali pa ne.
Vem pa, da v tebi bije srce.
Tisto veliko, radodarno, ranjeno, navdihnjeno, veselo, včasih žalostno ... A vedno, vedno, vsaj malo ljubeznivo.

Naj bije! Naj usmerja tvoje misli!
Naj da ritmu beat, naj da Biti stil, da si ti Ti!

Bodi samosvoja, ljubljena, hvaležna.
Si močna in unikatna, vredna vsega najlepšega.
Bodi ti. Ti si najboljša verzija sebe in tudi zaradi tebe se svetu godi ta lepa stvar: Ljubezen 💜

Draga moja, ti si tista, ki si pomembna.
Zavedaj se - sebe, svoje moči, svoje ljubezni.
Zaradi tebe svet okoli tebe cveti.
Hvala, ker si 💜

(Petra Vrankar, 8.marec 2019)