Juhu, počitnice so!
Sara je doma že malce dlje. Ne zdi se, da bi bila hudo bolna, zdi pa se, da ni prava za v šolo.
Tako sta bila tudi mulčka v petek doma. Prav pasalo mi je. V bistvu mi prav paše vsako jutro, ko v glavi ni zaznamka, da je treba vsaj nekoga hitro zrihtat in it. Lagana jutra, ja, to je to! Zato pa verjetno odzvanja nekje od zadaj že desetletja ta "zaspanka" ;)
No, ta petek pa ni bil navaden petek. Bil je tretji dan, odkar Patrik samostojno hodi.
In bil je dan, ko je Ajda celo dopoldne pridno ždela ob meni. Čakala je mamo.
"Kdaj pride mama? Kam je še šla mama? Zakaj še ni mame? Kje je zdaj mama?"
Mislim, da sem ji odgovorila vsaj tridesetkrat.
"Bom mami pokazala, kako Patrik hodi. Da bo videla, kako je shodil!"
Opoldne je mama le prišla. Skupaj smo pojedli kosilo, popili kavico...
Vmes je mama Ajdo seveda že vprašala, če gre k njej na počitnice. Zadnje mesece Ajda na to odgovarja z "ne". Edino, ko vpletemo Patrika, takrat pa bi mala kraljična šla na konec sveta. Njun odnos in vloge, ki jih prevzemata skupaj, sta neprecenljiva!
Tako je v Ajdini glavi že bil načrt, da gresta obadva s Patrikom v Češnjice. Seveda, spotoma je nekdo pač vprašal v tej obliki in če vprašamo, moramo kot zgledni odrasli prenesti posledice odgovora.
Mama se je morala prav na hitro psihično pripraviti na ta scenarij. Kar naenkrat sem jo resno vprašala: "A bi šla torej lahko že oba k vam?"
Čez eno uro so napakirani s cunjami, pleničkami, the dudo, vrtiljakom in triciklom sedeli v Twingotu in mahali.
Prazna hiša. Sara je opazila tišino, mirnost. Pa še sonce se je pokazalo po obilnem deževju.
Sprehod, trgovina, BDA do večera. Imela naju je samo zase. Neverjetno, zares smo bili čisto sami.
Mami zdaj jaz verjetno kanček več zaupam kot Herman. Ker on bi klical, v soboto že zjutraj spakiral za gor in kar nekajkrat me je vprašal, če sem opazila, da ju ni. Seveda sem opazila, a želela sem tudi izkoristiti ta čas.
Jaz sem prav uživala. Patrik je šel prvič sam od doma. No, ne sam. S svojo starejšo sestrico. In mamo, ki ju ima zelo rada.
Sama pri sebi seveda skrbim, a ko samo pomislim, da v Češnjicah niti igrač ne rabiš, da mine dan, sem v hipu pomirjena.
Tu so živali. Ovčarka Bejba ima pet mladičkov. Ajdina zajklja ima dva prikupna zajčka. V kurniku je 22 kokoši s petelinom vred. In komaj čakamo, da še Lola dobi žrebička. Velik vrt, pokrita terasa, zelo prostorno stanovanje... Za naša dva mulčka top! Vedela pa sem, da bo tudi mama utrujena. To spada zraven.
A sobotno dopoldne smo vseeno izkoristili v troje. Tako je naše stanovanje pospravljeno, košara s perilom rekordno lahka, trava pokošena in tudi Sara je dobila dvourno BDA terapijo. Pa še ustvarjala sem! Puncama sem končno dokončala traka za ušesa, Sara pa je dobila svoj (prilagojen za vozičkarje) pinki pončo iz flisa.
Po kosilu smo pa le odšli. Mislim, da Herman že dolgo ni bil tako praktičen, hiter, priden, hihi ;)
Pričakali so nas na dvorišču. Prav čudoviti so bili, mama in njena mini bini vnučka. Kar pustila bi jih in samo opazovala. Ajda ima tukaj vse svoje korenine in hudo se ji pozna. Tu je doma in tu je srečna.
Kmalu po našem prihodu me je vprašala: "A bomo tu spali v Češnjicah pri mami?"
Po pritrdilnem odgovoru je ni čisto nič več zanimalo.
In jaz?
Ob vsem tem se ubadam z mnenjem drugih. Nekaj najbolj trapastega, kar znam početi. Pa še vedno to počnem.
Torej? Svoja dva otroka dam njuni stari mami na počitnice. Z veseljem ju dam, ker vem, kako rada ju ima. Vem, kakšno je tu okolje. Vem, da bosta z njo spoznala in srečala veliko več ljudi kot z menoj. Tu imata živali. Imata svojo vrsto socializacije. Imata svoj svet, o katerem bosta nekoč pripovedovala v vrtcu. Navsezadnje, tu imata še tretji čisto samosvoj svet.
In jaz? Sem slaba mati, ker ju dam? Ker ju pustim brez večjih napotkov, brez vsakršnega listka, brez solze žalosti ob ločitvi? Sem slaba mati, ker sem vesela, da gresta? Sem slaba, ker skrbno izkoristim vsak trenutek, ko ju ni? Sem slaba, ker sem itak doma in sta itak v vrtcu, potem pa se ju znebim še v petek?
Veste kaj, vprašalnice sem dala, ker je lažje in lepše tako napisat. Nisem dolžna razlagat in polagat računov. Čeprav vam bom vseeno na koncu nanizala globok odgovor.
Ne, nimam slabe vesti. Nisem slaba mama. Vseeno mi je, če vaši otroci ne gredo od doma. Če se vam zdijo premajhni. Če nimate nikogar, ki bi jih tako rad vzel. Če nikomur ne zaupate toliko. Če nihče ne prosi, naj vaš otrok pride tja. Če po vaše nihče ne zna in ne zmore skrbeti za vašega otroka. Če ste prepričani, da ne potrebujete časa zase. Ali za drugega, prvega, tretjega otroka. Vseeno mi je, če verjamete, da s partnerjem ne potrebujeta časa zase. In najbolj vseeno mi je, če si vi o meni mislite karkoli slabega.
Jaz ju dam z zavedanjem, da potrebujeta tudi svojo mamo malce zase, čisto sama. Potrebujeta izkušnjo brez naju, brez mami in ati okolja. Tako se otrok osamosvaja. Tako hitreje dobi potrebo, da se jasno izraža, saj mora povedati, kaj želi, kaj mu je/ni všeč. Tako otrok dobi življenjske izkušnje. Neprecenljivo.
In ne zavedate se, kako zelo sem hvaležna Hermanovi mami, da ju ima tako rada. Ob njima se tudi ona uči. Posluša. Spoznava marsikaj novega. Ostali vnuki so 18+ in zanjo je to nov svet, novodobni otroci. Še pametni telefon ima in Ajda ga zna bolje uporabljati!
Bo pa ob njima spoznala tudi staranje. Otroci utrudijo. Spomnim se mojih mnogih dni pri šmarski mami. Kako rada je rekla: "Otroci rastejo, mi se pa staramo!" To namreč spoznavam tudi sama. Kako drugače je bilo biti mlada mami mali Sari. Zdaj pa v zgodnjih tridesetih rečem, da zvečer padem dol.
In ko sem omenila Saro. Tu se skriva največji del mojega odgovora, zakaj dam mulčka tako rada na počitnice.
Ker Sara tega nima. Nikoli ni imela.
V svoji mladosti je bila sicer dostikrat pri moji sestri - ko sem bila jaz poškodovana. Tista štiri leta moje rehabilitacije je tudi Sara uživala na počitnicah. Potem pa se je končalo.
Tega se tako močno zavedaš, ko pomisliš malo naprej. In jaz pogosto preveč pomislim naprej.
Naša Sara ne bo šla od doma. Maledva bosta spoznavala svet, šla na tabor s skavti, šla vsako leto na tabor s šolo, hodila bosta na počitnice... In ko bosta dovolj stara, samostojna, vzgojena za v svet, bodo prišle prve noči, ko ju ne bo domov.
Za Saro tega ne bo. En teden na vsaka tri leta ji pripada šola v naravi. Takrat si odpočijem tudi od nje.
Vmesno varstvo težko dobiva. Težko zaupaš otroka, ki niti sedeti ne zmore v svojem vozičku, kar komurkoli. Težko je kar koga na hitro naučiti hranjenja in dvigovanja. Težko je od nekoga zahtevati, da dela po tvojih pravilih, po handlingu, da je zares stalno zraven, stoprocentno skoncentriran. Še težje je tako varstvo plačati, saj je neprecenljivo, denarja pri hiši pa nikoli nič.
Vsem ostalim Sara predstavlja breme? V to vprašanje se ne poglabljam. Niti se nočem, ali ne upam. Vseeno, zelo redki so ljudje, ki imajo občutek za delo s tako posebnimi, drugačnimi otroki, kot je Sara. Zelo redki in redno odhajajo.
Za Saro ni takih babic, kot jo imata Ajda in Patrik. Mi nimamo mnogih sestričen, ki bi rade prišle k Sari na obisk. V bistvu so se sorodniki že dolgo nazaj distancirali od nas in zadeve si nisem znala drugače razložiti kot tako, da niso zmogli sprejeti našega načina posebnega življenja.
Sorodniki, prijatelji, sosedje... sliši se vam grdo, a resnica je, da Sara teh ljudi nima ob sebi. Moja sestra in ati, peščica prijateljev v šoli, pa dve moji prijateljici, ki jo sprejemata in vesta, kako živi ona in kako živimo mi z njo.
Cela garda ljudi ob nas, z nami.
Zaradi tega krutega zavedanja realnosti.
Zaradi minljivosti vsega.
Zaradi nečloveških ljudi.
Zaradi brezbrižnega odhajanja iz življenja nekoga brez razloga.
Zaradi mojega načina vzgoje in nenazadnje, zaradi ljubezni do same sebe.
Prav zato moja dva mulčka odhajata na počitnice k svoji stari mami.
In neskončno sem ji HVALEŽNA za to, da ju vzame k sebi in potem prirobantimo še ostali trije. Spraznimo hladilnik, pojemo pico na njen račun in hišo spremenimo v zakladnico igrač, risbic in avtocesto.
Nikoli nič ne reče in ne pojamra (vsaj nama ne ;)) Enostavno sprejme. Vsaj zdaj.
HVALEŽNA!
