"Herman, jaz bi šla kar k zdravniku po kakšne tablete."
"Kaj? Zakaj? Kakšne?"
"Antidepresive ali nekaj takega. Meni je pretežko. Cele dneve sem utrujena. Lahko bi prespala cel dan in stalno jokala, če ne bi bilo treba skrbeti za otroke."
...
Riiing riiing riiiiiing ...
"Prosim?"
... "Gospa, kot sva govorili prejšnji teden, imamo v oktobru zdaj termin za vašo deklico ..."
...
"Ati, veš, ko bo Sara operirana, bo mami živčna!"
"Zakaj? Kako to veš, Patrik?"
"Ja zato! Saj je rekla!"
...
"Mami, zakaj si rekla, da se lahko zgodi, da bo Sara po operaciji umrla?"
"Joj, a zdaj si si pa samo to zapomnila od vsega?"
...
"Sara, do operacije greš zdaj čisto zadnjič k mami. Vtisni si v spomin in srce, zelo dolgo se ne bosta videli."
Sara ob vstopu k prababici po dolgem času ni zajokala.
(Jaz na robu solz, kot bi jih nabirala tisočletja):
"Mama, Sara bo oktobra operirana."
"Kaj bo? A res? No, jaz grem pa jutri na pregled v Ljubljano."
(V meni puf. Aha. Ok.)
Ob odhodu se je Sara z mamo smejala na ves glas. Videlo se je, da je sporočala nekaj svojega.
Mama ji je rekla, da je srečna, kadar se tako smejita skupaj ❤
...
Ob prihodu z dopusta me je rešilo dejstvo, da Patrik praznuje. Ni bilo časa za misli, ko pa sem imela projekt torta in obiske ;)
Potem je prišel ponedeljek in bili sva veliko sami s Saro. Zelo veliko se je dogajalo v dnevu, skoraj vsako uro je bilo dovolj materiala za dolge zapise. Veliko misli. Veliko najinih pogovorčkov.
Vsakokrat mi prilezejo solze na oči.
Imam celo žnablo herpesov in bolečih mehurčkov, vnete bezgavke, afto v ustih, napihnjen trebuh, porušeno ravnovesje, kar ga je sploh bilo, zatečeno nogo in nenormalno bolečo hrbtenico.
Saj vem, dobro vem.
Zdravje človeka se odraža od znotraj.
Vsako področje človeškega telesa ima svoje področje znotraj psihe.
...
Jaz bom že splavala. En dan bom našla čas, ko bom zjutraj oddala otroke in me nihče ne bo potreboval. Vzela bom v roke meni ljubo knjigo avtorice Louise L. Hay. Kasneje si bom privoščila še vodeno meditacijo Tjaše Dorelay. Uspela se bom postaviti nazaj v svoj vrtinec in doživeti stvar z višje vibracije.
Nocoj pa itak zadanem sedmico na lotu, da mi odnese vsaj tiste neskončne finančne skrbi.
Potem bo spet vse v redu :)
Ko uspem preko vsega videti s humorjem, sem že čez polovico ;)
...
Uspem se ustaviti, dojeti, kaj povzroča moj vihar.
Ozavestim. Aha, vse to se skriva v meni. Pod površjem čaka, da dam na plano.
Vse karte na mizo. Čisto vse!
Ob gledanju in prebiranju kart prihajajo čustva, občutki, zaznave.
Hvaležna sem, da zmorem to. Videti, čutiti, sprejeti, dojeti, izraziti. Še izpustiti.
Pogrešam pa tisto človeško plat. Da bi lahko komu to - kaj - pokazala, predala, podturila, izlila?
Nimam pojma, zakaj imamo ljudje to potrebo, da se izrazimo pred drugimi. Da nekomu povemo. Da se nekomu izjočemo. Da na nekoga stresemo breme? Zakaj naj bi bilo potem sploh lažje, če bi nekdo vedel, kako težko nam je?
Vem odgovor. Ker iščemo potrditev in oporo, ker tega ne znamo dati sami sebi.
Ravno tako, kot iščemo ljubezen zunaj sebe, ko pa bi jo morali iskati znotraj in si jo vso, v vsej veličini izkazati - ja, sebi!
...
Ob vsem tem viharju se v meni prebuja veliko. Ko ozavestim, ujamem misel, predelam in kar kmalu dobim tudi odgovor.
V bistvu je vse v redu. Vse je tako, kot mora biti.
...
Še sinoči sem čutila tako veliko potrebo po tem, da bi napisala, kaj vse človek doživlja!
Te dni sem pogosto v mislih s starši otrok s posebnimi potrebami. Največ s tistimi, ki jih poznam osebno in so otroka že izgubili. Potem tudi s tistimi, ki se ravno tako soočajo z mislijo na operacijo skolioze.
V tem trenutku pa se mi sploh ne zdi, da bi vam moralizirala o tem, kako se včasih počutimo. Sami. Zapuščeni. Nepotrebni nikomur. Ne, niti ne nepotrebni, ampak nebodigatreba. Kot nekdo, ki je breme okolici, družbi.
Kaj ne vidimo, da z našimi otroki nič ni? Da zaradi njih ne živimo normalno? Da zaradi njih izstopamo na vsakem koraku in se gremo neko ponosno drugačnost?
In mi na drugi strani - kaj vi ne vidite, kdo so vsi ti prizadeti ljudje okrog vas? Kaj vse učijo družbo? Kaj ne vidite, da vsaka družina s takim članom veliko doprinaša celotni družbi? Oni so namreč ljudje, ki poznajo bistvo. Bistvo bivanja in obstoja. Poznajo veliko Skrivnost. Imajo misijo. Imajo poslanstvo.
In koliko vsega živijo in preživijo v svojem življenju.
Upravičeno nas vse lahko vprašajo: "Ali ti živiš? Zares živiš? Kaj si dosegel pri sebi? Do kam si prilezel v spoznavanju sebe, bistva, delanju na svojem lastnem obstoju? In kaj si dal svetu?"
In mi vsi?
Samo vprašanje časa je, kdaj uspejo koga prebuditi.
...
VIHAR.
Vihar med zavedanjem, kaj vse mi Sara pomeni, kaj vse me je že naučila - in na drugi strani zavedanje, kako zelo majhna, nemočna, nevedna sem jaz ob njej.
Zlomila me je misel na nekajurno anestezijo. Misel na prebujanje. Na njen strah. Njeno zmedenost. Njena občutja, bolečino, ponovno spoznavanje nezmožnosti kontroliranja telesa.
Zlomila me je misel na vso mojo nemoč, ko bo nekaj ur jokala.
Ko bo uspavano telo spustilo dušo na svobodo - brez omejitev, brez težkih verig tega življenja bo lebdela, govorila, plesala, objemala in brala - kot vsako noč, dokler se ne prebudi. Spet v tem telesu. V telesu, ki si ga je izbrala in zaradi katerega se mora vsak trenutek poizkušati spomniti, zakaj je temu tako. Se spomni?
Zakaj ne more upravljati s telesom, mora pa občutiti bolečino v vsej njeni mogočnosti?
Zakaj ne more govoriti, mora pa povedati, kako naj z njo ravnamo?
Neverjetno, kako majhni in kako zelo omejeni smo ljudje! Predvsem mi, ki se imamo za nevrotipične.
Pomislite, da nimamo pojma, kako delati s posamezniki, ki so drugačni od nas.
Pomislite, da kot družba nimamo pojma, kako se poskrbi za najšibkejše med nami!
...
Vihar ... Naj kar traja.
Solze čistijo.
Duh vztraja in vstaja.
Ustvarjalnost zdravi.
Boli. Boli, da smo sami.
Boli, da ob največjih preizkušnjah v življenju nimamo čarobne paličice.
Ne bi je izrabila.
Le en hokuspokus bi rabila, ker sem trdo pristala. Jaz, ki sem desetletje trdila, kako flegmatična moram biti, da nisem bila nikoli živčna, nikoli prestrašena.
Zdaj pa - kot da bi prišlo vso to desetletje in podrlo obrambni zid, preskočilo jarke, porušilo zidove in - naselilo strah.
Še en hokuspokus za Saro. Ne, da je ne bi bolelo, da ne bi bilo treba, da bi bilo čudežno vse ok. Ne, to ne bi bilo zanimivo.
Rabim hokuspokus, da bi naša placebo tabletka čudežno delovala in bi se Sara začela izražati. Bolj konkretno, kot to dela sedaj.
...
In strah?
Kam naj z njim?
Antidepresivi ga ne bodo ozavestili, niti ne pozdravili.
Strah je tisti, ki poganja svet in družbo, veste to?
Česa me je strah?
Strah, da bom prevarana, če bom popolnoma zaupala Bogu in kirurgu in jima v polnosti predala Saro in vso svojo materinsko odgovornost zanjo?
Strah, da sem se jaz odločila namesto nje, pa bo operacijo preživela in potem živela v bolečini, manj kakovostno, še bolj omejeno?
Strah, da ne bom zmogla več sama poskrbeti zanjo, da bom naredila napako, da jaz ne bom zmogla priskrbeti udobja njenemu telesu?
Strah, da bo potem vse drugače in bodo potrebna nova prilagajanja celotnega življenja?
Strah, da ne preživi tega, mi bomo pa živeli naprej?
...
Hvaležna sem za svojo rast in dojemanje vsega skupaj.
Hvaležna, da zmorem.
Hvaležna za vse ljudi, ki ne poznajo našega sveta, našega vsakdana, naših preizkušenj.
Hvaležna celo za vse tiste, ki so ob nas, pa že mesece niso vprašali, kako smo pa mi. Ker se ne zunaj ne vidi, kaj bije srce.
Nisem pa hvaležna za to, da sem v življenju sama. Da ni nikogar, ki bi videl solze. Ki bi bil samo tu, zraven.
A spet - neizmerno hvaležna Hermanu, ker sva skupaj ena celica. Ker vedno uredi tako, da v bistvu zmoremo sami ❤
Ob tem se zavem brezmejne moči svoje družine.
...
Hvala Sara, za vse, kar mi daješ in kar sem zaradi tebe naredila s svojim življenjem - našla smisel in pot - in viharje ❤
Ni komentarjev:
Objavite komentar