četrtek, 30. avgust 2018

Izkušnje, izzivi namesto ovir. Zalet za višji in boljši skok!

Počitnice se končujejo.

Maledva sta šla v ponedeljek spet v vrtec. Vse je tako, kot mora biti.

Patrik je tri minute jokal v ponedeljek, v teh dneh polulal vsaj deset hlač in gatk in zrasel osem centimetrov, ker ima novo garderobo in je zgoraj pri tavelikih. Kljub temu, da zanj na svetu ne obstajajo nobena pravila, ni bontona, ignorira slavni Ne, gladko prezira vse posledice in je imun na kričanje, je ponosen nase. In neverjetno, midva s Hermanom zelo ponosna nanj. Ja, kljub vsemu. Ker zgoraj našteto je čisto res, fantek ima samozavest in svoj Jaz nekje visoko in je s tem čisto prizemljen. Midva pa ne. Vsaj jaz ne in prepogosto izgubljam živce. Ob njem se sprašujem, je to karakter ali osebnost? Nekje sem prebrala, da je med tema dvema kar razlika ;)

Ajda je preskočila skupino.
Že prvi dan, ko sem prišla ponjo, sem zaslišala, kar sem pričakovala: "Take Ajde pa ne poznamo. Zacvetela je! Ona govori, mi smo jo pa imeli za zelo tiho deklico."
Vsak dan mi sedaj pove, kaj delajo. Učijo se. O dinozavrih. O izkopavanjih. O požaru in bežanju iz hiše (vrtca). Razglablja o ljudeh, ki imajo enako ime, a so si različni. Razglablja, ali je sedaj, ko je pri starejših v skupini, normalno, da ni bila okregana. Razlaga o tem, kako sami pobrišejo mizo in da se bo naučila, kako je kateremu od otrok ime. Povedala mi je tudi nekaj skrivnosti, ker se je družila s fanti in vsi skupaj niso povedali nikomur ;)
Jaz ob njej veliko jočem. Ona je moje ogledalo. In tako zelo jo čutim! Tri leta sem vedela, kaj čuti, kako se počuti, pa se nisem znala pravilno in dovolj močno postaviti zanjo. Sedaj vem.
Punčka je čisto drugačna. Kot bi otroku odvzel neko breme odraslosti. Kot bi ji odvezal krila, da metulj spet lahko svobodno leti.
Leti, moja draga čivka <3

Sara pa je ob meni. Poletje je minilo hitreje, kot sem upala, da bo. Ta teden sem se zavedela, kako aktivni smo bili letošnje počitnice. Kako sva s Saro vse do pregleda pri ortopedu v Valdoltri trikrat tedensko imeli obveznosti ali nova raziskovanja. Tuhtam, da smo vseeno velikokrat skočili do Ankarana in dojemam, da nisem prav nič predolgo delala pavze od tahudih skrbi.

No, te skrbi. Niso ovira, so izziv. Izziv do nove izkušnje.

Prejšnji teden sem bila na pogovoru pri Sarinem pediatru. On je namreč tisti, za katerega vem, da bo namesto mene klical naokoli in se pozanimal o uradnih postopkih, pravicah, dolžnostih. Tako je tudi tokrat zares klical na ZZZS in se pozanimal o vsem glede zdravljenja v tujini.

Ko sem s tem stopila v akcijo, da sem pognala kolesje, se je vse začelo premikati. Seveda, s sedenjem doma v fotelju še nikomur ni prišlo nič naproti ;)
Tako sem izvedela tudi, da obstaja velika verjetnost, da mi Sare ne bo treba peljati vse do Hamburga na operativno zdravljenje hrbtenice. Naslednji petek imava (samoplačniški) termin pri našem ortopedu kirurgu in o vsem vam bom lahko poročala. Obstajajo štirje scenariji:
- Ali vse skupaj ni res in bova mogli res sami v Nemčijo
- Ali bo njegovo mnenje, da operacija ni potrebna in bova potemtakem vseeno šli na pregled v tujino
- Ali bo njegovo mnenje enako mnenju specialista ortopeda iz Valdoltre in bo Sara čimprej operirana 
- Ali bo po njegovem mnenju operacija potrebna, a se ne mudi in lahko počaka v redni vrsti na termin.

Jaz si predstavljam nekaj od tega, Bognedaj, da bi bil scenarij kaj drugačen ;) Sem le ženska in rada imam že vnaprej splanirano in malodane določeno, kaj bo. Treniram potrpežljivost, saj do naslednjega petka ne bom izvedela prav nič. Potem pa bom samo sestavila mozaik, ki ga oblikujemo sedaj.

Ob zadnji alineji lahko dodam, da je bila že prej čakalna doba za to vrsto operacije minimalno leto in pol. Predpostavljam, da se bo zdaj ta čas še malo razpotegnil.
V tem času se s Sarinim hrbtom lahko zgodi marsikaj. Ukleščenje živca, respiratorna odpoved, hude bolečine. O vsem tem moram razmišljati čimmanj. Težko, ko pa je ves čas tu. S to ukrivljeno hrbtenico.

V teh dneh pa sva v skladu z aktivnim korakom naprej prejeli tudi klice glede steznika in vozička, ki jih čakamo že od maja :)
Proba za steznik je za nama in spet komaj čakam, da ga Sara dobi v uporabo. V vsem tem času sem že pozabila, kako blagodejno je, ko imaš možnost dati otroka v pripomoček, ki pomaga. Pozabila sem že, kako steznik pomaga do vzravnanega, podprtega sedenja.
Je pa pri Sari in njenem stanju že težje sploh priti do položaja, ki je ne bi bolel in položaja, v katerem ne bi bila še vedno vsaj nekje postrani, obešena, ukrivljena, spiralasta, grdo iztegnjena.
S tem skupaj gre tudi voziček. Danes sva šli v Ljubljano, da je gospa Ana, ki bo izdelala sedež posebej za Saro, vse izmerila, izrisala, splanirala, zapisala.

Vse se odvija, boste rekli. Tudi sama pravim tako. In prav je tako!

A tu je druga plat tega, da je po tako dolgem čakanju na vrsti akcija. Veliko živcev, veliko spraševanj, veliko solz.
Zakaj?

Včeraj mi je inženir, ki izdeluje ortozo za hrbtenico, potrdil potrebo po operaciji. Povedala sem mu za Sarino stanje in napotitev ortopeda. Malce sem bila začudena, a kaj hitro sem dojela, da človek spremlja veliko bolnikov s skoliozo in jim izdeluje steznike. Ob dolgoletnih izkušnjah je zagotovo videl že marsikaj in ravno na podlagi teh izkušenj zagotovo že ve, kakšni skoliozi še lahko pomaga s steznikom, kakšni pa ne več.
To mi je bilo takoj jasno in oba sva se strinjala, da je res, da tudi Sari s steznikom ne bomo mogli več dolgo vzdrževati stanja (kaj šele ga izboljšati!).

Vendar se vsaka taka mini tini bini teža besed vsede nekam v srce. In čaka, tli.
Srce mi pravi, kot sem po telefonu hitela povedati Hermanu:
"Res bo najbolje tako, Sara je zares fajn zarotirana in ne bo se je več dalo korigirati. Dokler je vsa mehka in se jo bo dalo naštimat ... najbolje, da kar zdaj." Mislim, da o tem razglabljam in razlagam kar naprej.

Pa potem tekom dneva malo pozabiš, daš na stran...

Po tokratnih meritvah steznika sem si vzela dve uri odklopa v svojem ustvarjalnem kotičku, otroke pa prepustila Hermanu. Stalno so uletavali dol, glasovi od zgoraj so bili nekam sumljivi, čutila sem kaos. In res, ko sem pred večerjo prišla gor, je imel Patrik svoj mokri pohod, miza je bila kaos Ajdinega ustvarjanja in ostankov kosila, moja glava pa še ne umirjena. Mislim, da je takrat vse tisto prišlo za menoj. Tako je spet na plano prišla moja kričeča plat, ki je nikakor ne znam odsloviti. Brez gumba za izklop sem si nakopala še slabo vest, še večji kup solz, kričanje brez glave in repa in pobila sem vsako pikico samozavesti vsem v našem domu.
Samo želela sem si mir, možnost izprežti za nekaj časa in odložiti ta ogromen nahrbtnik odgovornosti. Tako zelo težka je!

Danes se je zjutraj začel nov dan. Saj si daste vsako jutro to možnost, da začnete znova, kajne? 

Tako sva bili danes še pri gospe Ani, ki je s težavo naštimala Saro v en komaj zadovoljiv položaj, iz katerega bi izhajali pri oblikovanju sedeža. Izpisati si je morala vse mere, položaj, izrisati oblikovanje posameznih delov, ki naj bi pomagali Sari do boljšega položaja. In jo skušati v njem zadržati. 
Ko se enkrat stvari odvijajo, je vse naenkrat. In tudi tu sem poslušala, kako bi morala Sara sedeti, kje bi morala biti podprta, kako bi morali že do zdaj oblikovati sedež, kje podložiti mizico, kako dvigniti roko, kam usmeriti medenico ...
Saj vse vem. Poslušam. Se strinjam.
A žal ne znam. Ne zmorem sama!

Kar naenkrat pa pride trenutek, ko ne vem, je mera vsega skupaj polna? Počutim se nemočna.
Vsi ti nasveti, vsa ta opažanja mojega otroka. In jaz v nekaj sekundah spustim v glavo tisoč misli.
Ja, spomnim se. Spomnim se, kako sem leto in pol nazaj gospo Ano prosila, da bi nam začasno in zasilno priredila sedež na starem počivalniku. Vem, potem iz tega ni bilo nič, ker smo v istem hipu dobili odobreno adaptacijo in sem verjela, da bo potem boljše. Seveda ni bilo. A tudi gospe Ane potem nisem več klicala, ker sem zapadla v neko čudno ... depresijo?
Potem v glavi tuhtaš, kaj hudiča je bilo. In pomisliš, da si se dve leti boril za tisti papir in adaptacijo. Kolikokrat si klical. Kako si po vsaki razlagi na Soči doma jokal. Ker te niso upoštevali, v Sarinem sedenju še danes ne vidijo prav nobene anomalije. Niso videli, kako joče. Niso videli, kako se seseda, zvija. Pomisliš, dve leti! In sedaj je že leto in pol tega! In še vedno je stanje nespremenjeno, Sara pa žal nosi posledice. Sari se je zaradi vsega tega uničil hrbet. Zaradi česa? Zaradi dokazovanja, neperspektivnosti za nekatere, birokracije, čakanja na termine, čakanja na odločbe, čakanja na meritve, čakanja na izboljšave.
Pomislila sem na ves ta čas. Naša selitev. Nezmožnost iti v planino. Nezmožnost iti na dolg sprehod. Nezmožnost iti v gozd, na makadamsko, tlakovano pot. Bolečine. Tisoče misli. Vrtinec ovir.

Gospa Ana je izmerila vse, dogovorili sva se za naprej in midve sva odšli.

Že poprej v dnevu me je nekaj iztirilo. Dejstvo, da nekateri ljudje, ki bi nam lahko bili blizu in bi lahko sprejeli nas takšne, kot smo, pa smo jim samoumevni in od nas upajo pričakovati nemogoče, me je razžalostilo. Zaprla sem vrata kombija, vklopila motor, odprla okna in zajokala.

Pridejo zelo naporni dnevi. Vse se je nakopičilo. Kar se ni zdaj, pa je prišlo počasi, elegantno za menoj.
Moj kozarec je poln. Glava je prepolna vseh dejavnikov, vseh tujih dejanj, ki sploh niso moja.

Domov sem peljala, ne prvič, z malo solzami, monologi, čiščenjem misli in nekaj komadi Eda Sheerana na repeat.
Pripraviti sem se morala, da je bila na poti k nama asistentka Ana in zadnje, kar sem si želela, je bilo stresti karkoli od tega nanjo. In nisem :)

Za dobri dve uri je prevzela Saro Ana. In v tistem trenutku se je vse poklopilo lepše, kot bi se sploh lahko.

Herman je prišel iz službe in jaz sem dejansko dobila brilijantno idejo, da lahko hitro skočiva v Bauhaus po barvo in mačka.

Saj veste, da ženski v stresu pomaga shopping?
V avtu sem dokončala še nekaj malenkosti v zahvalo Ani, ki se ji izteka pogodba za delo asistentke. Ob tem sem Hermanu izlila ves žolč in kot on zna, je poslušal. Kaj je lahko boljšega, kot dati vse skrbi iz sebe? Saj ne, da so rešene, so pa svobodnejše. Lažje. Presortirane.
In še Bauhaus, kjer za svojo dušo vidim veliko, veliko več, kot bi, če bi šla v trgovino za ženske. (Priznam, ženske vrste shopping me ubija in dela depresivno!).

Po prihodu domov sva oba vedela, da si ne želiva včerajšnjega scenarija in da sem jaz kljub vsemu še vedno potrebna malo časa brez vseh.
Odpeljal je otroke ven, da sem do konca zlikala. Ja, res je! Potem sem pomila še okna.
To je druga vrsta terapije za sitno žensko: pusti ji čas, naj pospravlja in čisti.

Sara je v tem času razštelala svoje telo, čeprav sta prej z Ano vse uspešno postavili na svoje mesto.

Jaz pa sem v tem času, sama s svojimi mislimi, popredalčkala in očistila vse v glavi.
Ločila sem se od stvari, ki sploh niso moje. Naravnala sem spet svojo pozitivnost. Realno sem si ponovila, da je to naše in da Sarin scenarij ne more biti enak nikogaršnjemu. Ob tem sem dojela, da je vse, kar moram sedaj storiti, počakati še en teden.

Potem bo vse jasno.
V tem času sem uredila vse, kar je potrebno za vsako od možnosti.

Naravnana na sedanji trenutek sem zadihala.

Večina od vas si ne predstavlja, kakšna teža misli je to. Občutek, da si čisto sam za vse. Da sam nosiš tono bremena. Da te nihče ne razume. Da nihče ne zmore tega odvzeti, omiliti, narediti in se odločati namesto tebe. Občutek ogromne nemoči, pomagati otroku do udobja. Ko veš, da mu lahko olajšaš, pa sta dve poti: ena uradna, na kateri čakaš in se boriš s sistemom. In ena lažja, kjer lahko večinoma vse kupiš in omogočiš. Vendar je slednja lažja le za peščico, saj so v igri visoki kupčki denarja. Večina si ne zmore privoščiti plačevati prilagoditev.

Kmalu bo šola, novi izzivi in tale s to tahudo skrbjo bo na koncu postala le ena izmed mnogih izkušenj. In taki, težji izzivi nas samo okrepijo. Potem smo močnejši!

Želim si le enakovredno obravnavo na področjih, ki nas zadevajo. V šoli, pri terapijah, na pregledih.

Svet bi moral biti za vse enak. Vsak bi moral imeti možnost, da se razvije v človeka, kakršen si želi biti. Brez nepotrebnih in neracionalnih ovir. Tako bi tudi za otroke s posebnimi potrebami bile mogoče enake možnosti za razvoj.

(Hvala, da ste se prebili do konca zapisa;))

sobota, 25. avgust 2018

Si utrujena?

V tem poletju je čas minil bliskovito hitro.
A vseeno, ko malce pomislim, je bil vsak teden nafilan z vsem, kar lahko prinese:
S smehom, terapijami, sprehodi, kreganji, meditacijami, izleti, igrami na ulici, spoznavanjem Kamnika, vonjanjem obale, ustvarjanjem in nenazadnje z druženjem. Ja, druženjem!

Ne morem verjeti, malce smo razširili naš ozek krog družbe in zgostili videvanja s prijatelji! Bilo je aktivno, zabavno, spokojno in navdihujoče!

Bilo pa je nekaj, kar se je ponavljalo. Kar se me je dotaknilo. Kar mi je mnogokrat dalo malo misliti.

"Si zelo utrujena, kajne?"

To vprašanje me je vsakič znova presenetilo. A postavljeno mi je bilo mnogokrat, od različnih ljudi. Ja, večinoma žensk, ki sem jih spoznala v zadnjih mesecih in sem se (in se še) čutila z njimi povezana zaradi njihove izjemne energije.

Vseeno se me je dotaknilo.

Seveda sem ob tem vedno najprej pomislila, kako neurejena hodim po svetu in se kažem ljudem. Res je, moj edini make up je voda, jutranji tuš in otroci ;)
Vem, prepogosto sem raje malo še poležala z njimi, kot da bi vstala še prej in si uredila še frizuro in priznam, tudi kratko krilo dam gor, čeprav noge že začenjajo pikati.
Potem pomislim, kako neurejen je moj stil, kako prostaško izgledajo moje enobarvne majice in hkrati vedno opazim lepoto, urejenost in stilsko dovršenost družbe. Moj sindrom: V vsakomur najti le najboljše. Najlepše. Top kvaliteto in super osebo. In sebe potlačiti še malce nižje.

Zavedam se, da ni dobro primerjati se. Zato zadnje mesece znam preusmeriti misli, se zahvaliti za to, da imam ob sebi zares čudovite ljudi, ki me s svojo pojavo in energijo navdihujejo.
V istem hipu se vprašam, zakaj meni ne uspe biti lepa? Zakaj se ne naličim? Zakaj si ne kupim oblačil?

Enostavno si ne predstavljam sebe take. Ja, no, si, prav sliko ene elegantne poslovne ženske imam pred seboj. A to je tista ženska, ki je obstajala v mojih srednješolskih sanjah. S kariero, brez otrok, s kupom oblačil in modnih dodatkov z zadnjih modnih pist. Seveda je tista Petra sama hodila na fashion week in tudi na potovanju po Ameriki ni izpustila Runwaya s Tyro Banks.

Res je, nekoč sem se videla takšno. Včasih se še spomnim te modelke.

A to nisem jaz. Ne bi mogla biti.

Tako sem v nekaj hipnih trenutkih ob vsakem vnovičnem vprašanju o moji utrujenosti postajala vedno bolj hvaležna.

Hvaležna za utrujenost?

Da.
Zato, ker ob mojem življenju in mojem vsakdanu vidim, kaj zmorem.
Ob mojem stilu sem spoznala sebe.
Ob mojih otrokih sem spoznala svojo moč.
Ob mojih solzah sem rasla.
Ob mojih padcih sem spoznavala, da so ovire v bistvu izzivi in da meni to rata.
Ob mojih težavah sem se naučila, da so to blagoslovi, ki me krepijo in učijo živeti.
Ob vsem tem sem spoznala sebe. Se še spoznavam.
In to je vredno največ!

Poznati sebe, vzljubiti in ljubiti se in biti Ti.

Ne, ni bila lahka pot.
Ljudje, ki me sprejemajo, razumejo, z vsem tem pa si dovolijo za hip stopiti na mojo stran ... ti me vprašajo, kako utrujena sem.

Potem se zavem, da je to pohvala.
Ker se začudeno ozrem nase in si naslikam sebe z mojimi mulčki in si mislim:
"Zmatrana? Ne, prav hvaležna sem, ker imam tako zelo posebno družino! Zaradi Sare smo vsi mi čudovito posebni! Ponosna sem nase in na Hermana, najbolj pa sem ponosna na otroke in našo vez. Na priložnost, da smo toliko skupaj, se spremljamo, skupaj raziskujemo svet in spoznavamo življenje.
Ja, hudiča, res sem zmatrana! Zmatrana, živeti tako zelo drugačno življenje v tem svetu, v tej družbi, v tem tempu in tem sistemu. Vem, da si videl/a to sliko in se postavila v mojo kožo. In v moji koži si utrujen/a."

Sem utrujena. A nič bolj, kot kdorkoli drug. Verjamem, da sem še med manj utrujenimi ljudmi ;)

Znam namreč vsako jutro direkt iz postelje pasti v fotelj v kuhinji in si vzeti dvajset minut za mojo sorto meditacije, kavo in facebook :)
Znam otrokoma zakamuflirati Ne v tisoč drugačnih stavkov, s čimer si kupujem naklonjenost, priljubljenost in povečini minutke zase ;) 
Znam najti tisoč in en izgovor, zakaj delam s Saro tako, kot delam. V bistvu meni to ni izgovor, zame je moja pot, moja smer. Izgovor je le za tiste, ki jim je dolgčas in le-tega preganjajo s svetovanjem meni ;)

Me pa matra moj izziv, naučiti se biti bolj potrpežljiva. 
Utrujena pa nisem. Vsaj ne tako zelo, da ne bi bilo v mejah normale. Verjamete?

petek, 24. avgust 2018

Toliko enih vzgoj. Sočutna, ljubeča, vzpodbudna, Juulova, Juhantova ... Kaj pa starši?

Kako vzgajati otroke?

Z različnimi pristopi vzgoje sem se srečala že ob majhni Sari. Takrat sem najbolj spoznala, kaj mi ni všeč. Ljudje pogosto pravijo, pusti otroka v posteljici, tudi če joka. Tako ga ne boš razvadila in hitro se bo navadil sam zaspati. Sicer ga boš morala vedno nositi, božati, biti ob njem.

Sara pa je ogromno jokala. Bila sem sama. Prvih šest mesecev se spomnim v večini samo joka. Sedela sem ob njej, ji govorila, pela, jo božala, pestovala, ona pa je jokala. Še več, zdi se mi, da bolj ko sem se trudila ugotoviti, kako bi jo pomirila, bolj je jokala.

Odtekla so leta ...

Sara je dvanajstletnica, ki še vedno joče in njen jok ima različne tone in barve. Ti toni in barve joka so del njene govorice.
Ob njej doživljam celo paleto čustev in občutij.

Ponos, hvaležnost, ljubezen, moč, pogum, spoštovanje, spokojnost. Po drugi strani pa tudi žalost, nemoč in pogosto brezup.

Ta dva - nemoč in brezup - sta moj izziv v vzgoji.
Bom zmogla tako, da ne bo imela občutka, da je breme?
Bom zmogla tako, da se ne bo počutila v napoto, kot da svoje življenje podrejam njej?
Bo zaradi mene imela nizko samozavest?
Bo zaradi mene sovražila? Sebe?
Bo kdaj mislila, da je ona vzrok za moje solze?

No, ja. Ona je vzrok za moje solze ponosa, poguma!
Za tiste solze žalosti, nemoči ni kriva ona. Kriv je sistem, v katerem živimo. Krivo je moje neznanje in nezaupanje, dokler tega z odkrivanjem novega znanja ne presežem.

A nekaj pa je bilo popolnoma drugače, pa nisem vedela.
Vzgoja.
Osem let sem verjela, da se srečujem z enakimi izzivi in da prečkam iste gore kot moje prihateljice ob vzgajanju Sare. 

Dokler nisem rodila Ajde in letoinpol zatem še Patrika.

Kako zelo sem se motila! Kako zelo nevedno sem verjela, da je Sara enaka vsem.
Enaka jim je bila le potreba v osnovnih življenjskih funkcijah.

Pa ne, da bi bila Sara tako zelo drugačna, bolj zahtevna. Sploh ne. Le načini, ki vžgejo pri njej, so drugačni.
Drugače je, ker ni konkretne povratne informacije. Niti v puberteti se ne odgovarja, prekarja, ne zapira se v sobo - ker tega ne zmore. A tudi ne potrebuje.
Drugače je, ker sem si jaz ob njej strašno želela vedeti vse o vzgoji, predvsem pa se mi je skozi vsa ta leta odpiral svet vpliva vzgoje na psihološko stanje otroka.

Strah, ki sem ga čutila, če bi mi spodletelo, je bil super motivator, da Sare nisem podcenjevala.
Nisem je popravljala.
Nisem od nje pričakovala, da mora doseči stopničko višje. Da mora za vsako ceno napredovati v razvoju.
Vedno je bila na prvem mestu ona.
To pomeni, da ko je bila utrujena, nisva telovadili. Še danes ne. Seveda pa to ne pomeni, da je prepuščena sama sebi. Namesto aktivne telovadbe dobi masažo, sproščanje mišic, tapkanje.
Ko je pokazala, da se ji je ena vrsta terapije nabrala do viška, je dobila pavzo.
Konkretno pavzo, dokler ni sama pokazala novega zanimanja za ponovni poizkus. Seveda ne zmore sama povedati, kdaj je pripravljena, zato ji vseskozi ponujamo opcije, a hkrati upoštevamo njene želje. Z mimiko take stvari super nakaže!

Tako sem ob Sari rastla tudi jaz.
Danes se zavedam, kako povezani sva samo zaradi tega, ker jo na svoj način poslušam in upoštevam.
Šele, ko pogledam vse za nazaj, se zavem, koliko sem se naučila. Koliko sva dali ena drugi. In to brez besed.

Ona meni iskanje znanja, utrditev mojih dognanj in prepričanj, delo na sebi, da sem ob tem še razumela in predelala ravnanja in vzorce iz svoje primarne družine.
Jaz njej najine posebne pogovore, motivacije, inspiracije. Sploh v zadnjih letih se Sara najraje pogovarja v dušnem jeziku.
Veste, da ko naslovim njeno dušico, v hipu pridobim njeno pozornost? Veste, s kako velikimi in sijočimi očmi me posluša? Prav srce mi zaigra ob njej!

Seveda ni vedno vse rožnato. Tudi Sara zna kaj preslišati, ne upoštevati in se narediti neumno. Potem zna biti, da se jo sliši čez nekaj vrat ;)

Ob vsem tem pa sem dobila ogromno informacij in znanja, ki ga pridno in z veseljem uporabljam pri Ajdi in Patriku.

Zgodba na tem koncu je seveda povsem drugačna.
Onadva sta nevrotipična.

Saj včasih se s Hermanom sprašujeva, če sta normalna. Ne doženeva, kje sva ga tako zelo polomila. So obdobja, ko se veliko kregamo. So obdobja, ko nihče nikogar ne posluša.
So obdobja, ko vsako jutro sprašujem, zakaj me nihče ne upošteva?
So pa obdobja, ko smo zares usklajeni in nam uspe cele dneve prepevati, plesati, se igrati, crkljati.
Verjamem, da imamo teh obdobij še vedno največ :)

A prav tako kot Sara sta naša mulčka zelo posebna.
Živita s Saro in se je v polnosti zavedata. Poznata dejstvo, da je Sara naša dušica, ki nas uči najpomembnejših stvari in vrednot.
Včasih se ne morem načuditi, kako čutna in srčna sta.
Kako sprašujeta o angelih, poznata dušni svet tam zgoraj in v vsem svetu okoli nas opažata veliko, veliko več, kot zmore opaziti človeško oko.

Ajdi enkrat ni bilo jasno, zakaj so vsi otroci tako gledali Saro, nas pa niso opazili. Razložila sem ji, da so mogoče prvič videli dekle na vozičku in da se jim zdi drugačna. Ni razumela, zakaj bi bila Sara drugačna! Obe sta lepi, moji najlepši. In pri tem je ostalo.

Včasih se mi zdi, da Ajda in Patrik točno vesta, kdo je Sara v dušnem svetu, zakaj je tu in zakaj je z nami.
Ne razumeta edino tega, zakaj Sara ne dobi terapije kar tako, zakaj ji niso hoteli dati vozička, zakaj jo težje skopamo.
To so stvari, pogojene s človeškim egom in moje dušice zaenkrat verjamejo samo v dobro, višje, pozitivno.

Ne morem verjeti, kakšen uvid sem dobila: oni so moji učitelji!

Nocoj si ne zmorem predstavljati, kdo bodo moji otroci, ko bodo odrasli 💜

Želim pa si, da bi jih vsak dan zmogla voditi po njihovi poti. Njihovi, ne moji.

Želim si, da bi znala vedno najti potencial otroka in ga v tem podpirati, spodbujati.
Želim si, da jih bom vedno zmogla slišati in biti ob njih na njihovi lastni poti.
Želim si, da jim bom znala prenesti modrost, ki jo imam in še pridobivam. Da jim bom znala vdahniti občutek vrednosti, samozavesti, zaupanja vase in v svet ter najpomembneje, ljubezni do sebe!

Prebiram o vzgoji ... zares, z veliko teorijami se strinjam, v marsičem v teh istih ne najdem smisla.
Vsak otrok je drugačen in vsaka mama, ki nima samo enega otroka, to zagotovo ve.

Otroci potrebujejo starše, ki jih slišijo. Ki jih vodijo.
Potrebujejo starše, ki odgovarjajo na njihova neskončna vprašanja in jim širijo obzorja.
S tem, ko jih slišimo, jim dajemo vedeti, da so nam pomembni.
Ko jih vodimo, jim pomagamo, da naredijo sami. Postajajo vedno bolj samostojni.
S tem, ko jim v odgovorih razlagamo o svetu in družbi vse naokoli pa jih učimo o življenju, vrednotah, moralnem kompasu in nenazadnje, učimo jih razmišljati.

Maledva ravno cvetita, vsak dan jima je neskončna odskočna deska do igrišča sveta!
Meni je to v izziv. Tako rada sem v vlogi spremljevalca teh treh mladih življenj, ki imajo odlično popotnico, da bodo čudoviti odrasli ljudje.

Veselim se vsakega novega dne in sem hvaležna za vlogo mame, ki mi je zaupana.

Kaj pa je vam pomembno pri vzgoji?
Čemu dajete poudarek?
Kje se skriva vaša starševska motivacija? Čemu dajete poudarek?
In najpomembnejše vprašanje, kdo si želite, da postane vaš otrok, ko bo velik?




četrtek, 16. avgust 2018

Obupati ali samo pustiti, naj življenje naredi svoje?

Je bil še julij, ko sem vam povedala o našem obisku v Valdoltri?

Saro je ortoped poslal na operacijo hrbtenice, a ker pri nas, v Sloveniji, ni več nobene možnosti za tovrstno operacijo, je napotena v tujino.

Operacija je nujna, saj Sarina skolioza napreduje dokaj hitro. Eden od vzrokov je definitivno njena hitra rast, drugi pa nepodprtost položaja njenega telesa, predvsem v sedenju. To pomeni, da nimamo primernega vozička in steznika za hrbtenico.
Meseca maja je Sara sicer oboje dobila odobreno s strani ZZZS, a žal še vedno vsi samo čakamo. In nič ne kaže na to, da bo kaj od tega kmalu izdelano.

In tačas?
Sara vsak dan več leži. Ne zmore biti pokonci.

Na daleč se ne vidi, a njen izhod iz hiše je sedaj kar skrbno načrtovan. Da bo zmogla. Da bo ta čas, ko bo zunaj, lahko menjavala položaje. Da bo v tem času zdržala s svojo hrbtenico. Predvsem pa, da se v tem času, ko je v vozičku, ne zateguje in nima nehotenih gibov. Doseganje tega, slednjega, je najtežje. Posledica sedenja, v katerega jo vrže zategnjenost, nehoten gib, je neprespana noč, ker krč ne popusti, noge pa bežijo preveč na eno stran in postanejo boleče.
Vam bom skušala razložiti, kako vse to izgleda ...
   
No, saj v bistvu je tako že zadnji dve leti. Odkar ima neprimerno podporo s strani pripomočkov in z jokom o bolečini pokaže, da ne zmore več. 
Na zunaj ne kaže ničesar. Mimoidoči ne opazijo. Znotraj mene pa divja vihar.

Vihar čustev, nezmožnosti, ogromne nemoči!

Zadnje dneve Sara večkrat toži o bolečinah. In jaz posledično vse še toliko bolj pretehtam.

Dva dni nazaj sva bili malo sami.
Seveda ne znam izvesti cele ure primerne terapije, ne poznam vseh refleksnih točk, ne poznam vseh prijemov.
Poznam pa Saro in naučila sem se, kako jo na svoj način sprostiti od kakšnega krča ali daljše zategnjenosti.
Tako sem tisti dan naredila na hitro "en krog" po njenem telesu, odločena, da greva potem na dolg sprehod.
Ti najini sprehodi mi zelo manjkajo.

Tako sva šli in bili zunaj dobro uro. Nič v primerjavi z včasih, ko sva šli peš do mesta ali ob Bistrici do Domžal.

A ob prihodu nazaj domov mi je vsakič bolj žal.
Na sprehodih Sara izjemno uživa! Vendar uživanje pomeni, da iztegne svoje telo. Eno nogo iztegne, drugo ovije okrog nožnika, v tem pa je glavni manever: rotacija medenice. Tako po tem manevru obsedi na operiranem kolku, rit je v višini in smeri bokov, hrbtenica pa ena velika spirala, ob kateri čakaš, kdaj se bo sesedla.

Dobesedno.
Sarina hrbtenica je brez zaščite. Ob njej ni močnih mišic in vezivnega tkiva, ki bi zdržale in zmogle uravnavati hrbtenico v mejah varnosti.  
In s tem ji grozi, ob vsakem takem zasuku, čeprav je od navdušenja in veselja, kolaps.

Kolaps?
Najverjetneje respiratorna odpoved, kar pomeni, da zasuk hrbtenice stisne pljuča.

Tu se zbudi strah.
Kako to sploh izgleda?
Je očitno, bom vedela?
Kako ob kolapsu odreagirati?

Tega ti ne pove nihče. Ob vseh vprašanjih pozabiš vprašati, kako izgleda najhujše.
Prevečkrat se ob zdravnikih počutim, kot da sem sfalila nek tečaj, preden sem postala starš.
Ali me čukasto pogledajo, ko jim pojasnim, da nimamo tako prilagojenega stanovanja (saj to verjetno vsak bodoči starš računa, da bo otrok na širokem in težkem vozičku, le jaz nisem?), ali pa ob vprašanju o čem v hipu spremenijo ton glasu. V tistega, nimam časa, mudi se mi, kako pa da tega ne veste?

Tako sem minule dni kar veliko tuhtala o tej respiratorni odpovedi.
Ortoped me je namreč opozoril na to, da kljub zelo lepim in čistim pljučem, ki so jih Sari slikali dve leti nazaj, lahko do stiska pride v trenutku.

Kako naj takrat postopam? Jo bo treba oživljati? Naj jo peljem na urgenco v Kamnik ali direkt v Ljubljano? Ali naj pokličem in čakam reševalce? Nazadnje je niso oni peljali, jaz sem jo (ker nimajo primernega vozila za transport vozička). Bi morala imeti doma oksimeter? Bi morala imeti doma tisto mini bombico kisika? Bo to kar nehala dihati, ali se bo borila? Je to počasen proces ali hipen dogodek? V kakšen položaj naj jo dam? Kako naj ji pomagam, če pride do tega?

Joj! Vprašanja se mi porajajo eno za drugim. Nobenega odgovora ne vem točnega.
Vem pa, da bom takrat zagotovo vedela. Še vedno sem. To je verjetno tista supermoč staršev, ki so nam jo skozi leta izkušenj dali naši izjemni otroci.

Res je, pohvale smo vredni. Skromnost tu nima kaj iskati.
Taposebni starši se spoznamo na tri četrtine medicinske opreme, poznamo milijon izrazov, ki niso nujni vsakemu staršu, najbolj hvalevredno pa je, da za svoje otroke znamo biti najboljša medicinska sestra, negovalka, specialna pedagoginja, advokat, javni uslužbenec, včasih rata tudi delovna terapija, smo skoraj polovica zdravnika in prav tolikšen približek nevrofizioterapevta. Zagotovo sem še kaj pozabila, a dejansko imamo zares kopico dodatnih znanj, za katere nismo prosili, niti se jih nismo šli priučit s kakšnim posebnim namenom. Vse to je v paketu dodatnih potreb naših otrok. In vse ostalo naj bi bilo vsakdanje, hvalabogu :)

Je pa še nekaj v tem paketu posebnih potreb. In prepričana sem, da brez takšnega otroka starši nimajo tega v glavi.

Vprašanje, spraševanje. Tisto, taresno.

"Do kdaj bo tako?
Je to že proti koncu?
Bi bilo bolje, če bi se zdaj nehalo njeno trpljenje?
Je to sploh trpljenje?
Ali jo zares boli?
Bi rada vztrajala?
Naj si želim, kar si želim?"

Čisto iskreno, priznam.

Ob omembi operacije hrbtenice sem nekajkrat najprej pomislila, da bo to zadnje, kar bo Sari namenjeno.
Ne zaradi operacije same, ampak zaradi anestezije, prebujanja vseh, že tako poškodovanih delov možganov, nege po operaciji, rehabilitacije, v kolikor bi ji v našem sistemu sploh pripadala (če bi bila operirana jutri, rehabilitacije ne bi dobila).

Potem sem te misli nekajkrat prespala in so se obrnile.
Ja, poznam primere, ko je bila operacija tista odločilna. Poznam primere, ko so otroci odšli zaradi pljučnice. Vem za primere, ko je bilo telo enostavno preveč utrujeno za borbo.

Sama sebe sem že neštetokrat izprašala, ali bom preživela trenutek, ko bo Sara odšla. Telesno ja, duševno pa nimam pojma, kako to preživiš. Predstavljam si le pok srca, ničesar drugega.

A vseeno sem ob tolikokratnem vpraševanju v mislih predelovala s svojo vlogo, svojo nalogo in predvsem, svojo močjo, vmešati se v višjo silo.

Torej, Sarino telo seveda še ni niti blizu koncu. Tudi bolečine niso takšne, da bi jokala celo noč ali da je ne bi zmogli več premakniti ali se je dotakniti.
V bistvu, dokler bom vedela, da jo moram razmigati jaz sama in se stalno pojavljati pri naši Jani, kjer si uspem zapomniti katerega od prijemov, bo ok ;) Zelo sem hvaležna za Sarino kondicijo in dejstvo, da je zelo, zelo živa!

Ni pa to dejstvo, da ne bo nikoli odšla.
Vsekakor si želim, da odide pred menoj. To vem že vsaj desetletje, odkar sem se zavedela, kdo je moja mala dušica.
Zadnja leta, ko tako prepogosto odhajajo izjemni otroci, pa si večkrat mislim, da si tudi za Saro ne želim neke blazine dolžine življenja.
Zakaj? Kaj je to, blazna dolžina življenja?

Njeno telo bo moralo enkrat ustaviti to svojo rast. Stara bo trinajst let. Jaz pa se staram.
Predstavljam si jo še, da skomunicira to, za kar se najbolje uči.
Predstavljam si jo še v šoli, s svojo družbo, ko jim ne bo več toliko do vsesplošnega učenja, ampak bodo postali uporniki. Vsak bo želel svoje. Vsi bodo veliki.
Predstavljam si jo še, da uresničiva najino sanjarjenje. Da ji zrihtam športni voziček in prehodiva najino pot. Greva na tisti nepozabljeni roadtrip.
Predstavljam si jo še ob sebi, ko ne bo več zahtevala risanke. Ko mi bo dovolila samo sedeti na balkonu, ob kavi in nama brati knjigo. Predstavljam si jo še, da skupaj zmeditirava in najdeva svoj zen. Pred kakim letom sem si celo predstavljala, da s Saro prehodim svoj Camino. In nazaj obe prvič v življenju poletiva z letalom.
Doživetja, doživetja!

Huh! Ogromno naju še čaka, draga moja! Življenje je pred nama :)

A ko pride trenutek, ko telo ne bo več zdržalo. Ko bo prelomno, ko bo težko, najtežje. Sva dogovorjeni, da jo izpustim.
Da ji pustim oditi in zberem pogum, da je ne prosim za nič več.

Ker sem hvaležna.
Hvaležna za vse, kar me je naučila že do zdaj. Nihče me ne bo naučil več. Nihče ne bo potegnil iz mene več moči, čustev, učenja, radosti, spokojnosti, obupa in ljubezni, kot je to že do zdaj zmogla moja Sara.
Veselim se vsakega dne z njo in mojimi ostalimi tremi srčki.

Želim si, da bi se tega zavedala vsako jutro. Ja, tudi ob tistih napornih, zaspanih, natrpanih jutrih bi bilo zavedanje na mestu.

...

Pa vi, se zavedate minljivosti?
Kaj vse imate v načrtih za enkrat v življenju?
Kaj delate na tem, ali se vam zdi dovolj varno spustiti misel v jutrišnji in še naslednji dan?

...

Nikogar si ne smemo lastiti. Še najmanj svojih lastnih otrok.
Od nikogar ne smemo pričakovati, da bo sledil našim sanjam. Ima svoje.
Od nikogar ne moremo pričakovati, da bo tu še jutri, naslednji teden, drugo leto.
Bodimo hvaležni za trenutke, lekcije in blagoslove.

Predvsem pa, živimo vsak trenutek, kot da je zadnji. Dodajmo mu kar največ življenja, radosti in ljubezni!

torek, 14. avgust 2018

Zvezdni utrinki in želja. Zdravje ali denar?

Minule večere je precej ljudi gledalo v nebo. Iščoč trenutek, ko se bo utrnila zvezda in za nas v Vesolje poslala željo.
Ste bili med nami?

Včeraj je prišla k nam Ana, Sarina asistentka, ki nam jo preko projektnih sredstev iz EU omogoča društvo Vesele Nogice.
Zdaj poleti jo porabim za vsakdanje opravke, ker so mulčki doma, jaz bi pa vseeno rada kdaj kaj postorila. In vse ne gre solo z njimi ;)

Tako je včeraj odpeljala mulčke ven, da sem jaz posesala tornado, pripravila cunje za pranje in po stanovanju vsaj nekaterim stvarem spet našla mesto.

Potem pa sem se jim pridružila. In z Ano se zares radi zaklepetava ;) Čeprav razmišljava kdaj tudi povsem drugače, radi razmišljava o enakih temah. In ena drugi predstaviva svoj vidik.
Všeč mi je, ker je Ana iskrena, hkrati pa ima zelo dobro sposobnost sprejemanja. Tako se tudi jaz od nje učim nekaj novega: debatirati, sprejemati, argumentirati in si širiti obzorje - lahko pa temu rečem tudi, spreminjati ali dopolnjevati moje že obstoječe razmišljanje.

Pa sva se vrteli tudi okrog meteornega dežja, ki je meni ponudil tri utrinke, njej pa deset. Fer, ne? ;)

Vem, da se želja ne sme izgovoriti naglas, a v debati z lahkoto poveš, česa si želiš.
Kaj bi si zaželeli vi? Ste si kaj?
Prosim, lahko mi svetujete z željami. Jaz sem namreč v tem pogledu popolnoma pod vplivom uma, ega. In si želim denar.

Zakaj?

Če že komu voščimo ali želimo kaj, človeku želimo srečo.
Sreča pa je stanje duha, ko ti je lepo, ti nič ne manjka in si lahko nasmejan.
Torej. Ljudje najraje voščijo zdravje. Ali prav poudarijo, da čez vse želje pa najprej zdravje.
Ljudje avtomatsko (zares podzavestno, morali bi imeti ogledalo pred seboj ;)) grdo pogledajo, ko zaslišijo od koga, da si želi kaj drugega, kot zdravje. Sploh pa, če vedo, da je v tvoji družini nekdo, ki bi potreboval samo zdravje.

Tako sva imeli debato z Ano (in ni prva, je pa ena redkih, ki je dejansko poslušala mojo plat zgodbe).

Povedala sem ji, da sem si za prvi utrinek zaželela denar. Da zadnje čase večkrat vplačam dva evra za žrebanje lota. In da vem, da ves svet misli, da bi si morala vedno želeti samo zdravje. Tudi jaz se potiho bojim karme, ker sem vzgojena v svetu, okolju, kjer je pomembna izobrazba, služba, delavnost, zdravje, pamet, denar pa je slaba energija. Denar ljudi pokvari. Hmmm, res?

Moj vidik?

Najprej dejstvo, da Sara ni bolna. Ja, večkrat zboli za kakšno virozo in zagotovo je njeno telo v stalni bolečini.
Mi ostali smo načeloma zdravi, razen vseh človeških zadev, ki te lahko matrajo pod kožo in jih smatraš kot produkt starosti, posledico dela ali pa ti google diagnosticira raka.
Veste kaj? Mogoče pa vsi skupaj sploh ne vemo, kakšen flegmatik sem v resnici!
Kajti Ani sem razložila, da se sicer še učim, a zame je denar energija, ki postaja vedno bolj pozitivna. Zame je v teh časih denar edino, kar mi konkretno manjka v življenju, da bi lahko živela brez skrbi.
Zadnje čase sem dejansko pogosto srečna, saj se znam umiriti, končno sem zadovoljna z življenjem in skoraj vsemi energijami, ki me obdajajo. Razen, ko je govora o prihodnosti? Za te misli, da bi lahko bile lepe, mi vedno manjka en parameter: obilje.
Kako to?

Sara ima cerebralno paralizo. Zdravje in vse želje po zdravju tega sveta ji ne morejo prav nič pomagati. Ne more ji pomagati zdravstveni sistem, zdravilo in po mojem mnenju ji ne bi pomagal niti čudež. Ok, potiho včasih mislim, da bi po čudežu lahko svoje energije skoncentrirala v smer komunikacije in bolj očitno in z lahkoto kaj pokazala in pokimala. Ampak v to smer se trudiva, učiva. Če je namenjeno, se bo razvilo in zgodilo.

Kaj pa ostali?
Smo družina, ki nam kar laufa.
Ok, dobili ste me, zdaj, med pisanjem, sem ugotovila, da bi mi prav prišlo še vsaj nekaj utrinkov. Za potrpežljivost, organiziranost, voljo do kuhanja, pospravljanja, ambicioznost, mirnost, umirjenost in vztrajnost, pa še bi jih lahko našla. Ampak to so zame take mini stvari, ki jih lahko kontroliramo z zares minimalno količino energije in volje. 

Torej, ob prvem utrinku sem si zaželela denar.

Razlog?
Zadnje mesece je največja stvar, ki mi manjka, denar.
Denar je tista energija, ki me zna spraviti v najbolj slabo voljo, zaradi pomanjkanja le-tega se znam skregati s Hermanom in nenazadnje, ne zmorem Sari nuditi udobja. Za to slednje pa ne potrebujem drugega, kot denar.

Udobje za Saro odvisno od denarja in ne od zdravja?
Mogoče bi lahko razpredala o posledicah našega zdravstvenega sistema, ki verjetno v veliki meri vpliva na stanje in počutje invalidov. Pa ne bom, ne danes.

A ozirajoč se na vse skupaj, trenutno najbolj hrepenimo po športnem vozičku za Saro, katerega cena se dviga nad 4000€. Da bi Sara v njem zmogla sedeti, bi morali dokupiti še prenosni sedež, ki stane med 800€ in 1300€.
Tak voziček bi Sari omogočil dostopnost na makadamske poti, travnike, kolovoze, kamor s počivalnikom ne more brez bolečin in napora tistega, ki poganja (počivalnik je invalidski voziček, ki nudi oporo celotnemu telesu ljudem z minimalno lastno kontrolo telesa. Je zelo težak, okoren in neprilagojen neravnim terenom). 
Če pa pogledam naprej, kaj bi še potrebovala za njeno golo udobje, je primerna kopalnica. ZZZS že krije sedež ali dvigalo za v kad, a kaj naj si pomaga s tem nekdo, ki ima mini mini kopalnico in pripomočka nima kam dati? 
Da bi ji omogočila še kak izlet, redne obiske bazenov, ki ji izboljšujejo splošno stanje, dvignejo njeno energijo in pomagajo tudi fizično, to bi bil pa gratis od zadetka na lotu ;)

Razumete?
Verjetno nisem edina.

Zdravje moji družini pomeni veliko. Še predobro se zavedam, kaj pomeni misel na konec, kako izgleda, ko pred očmi gledaš lastnega otroka, ki težko diha, ga boli. Še predobro vem, kako izgleda, ko kot mati otroku poveš, da sta doživela čudovite trenutke, da te je otrok naučil največ od vsega in vseh v življenju ... In da lahko tudi odide, če mu je tu pretežko. Vem.

A v zadnjih mesecih, ob našem zdravstvenem sistemu, si vseeno trenutno želim tudi zadetek na lotu. 
Ne bo me pokvaril, bo dal pa mojemu otroku in njej podobnim udobje za njihova telesa in veselje doživljajev za njihove duše.

Za konec pa ... doživela sem tri utrinke ;)
Drugi dve želji sta bolj vsakdanji.
Ostajata v mojem srcu.

Kaj pa si vi najbolj želite?
Tudi kaj takšnega, neodobravajočega? ;)

nedelja, 12. avgust 2018

Zakon privlačnosti

Zakonca Hicks. Abrahami.

Ste že slišali? Poznate?
Včasih se sprašujem, koliko mojih bralcev sploh pozna Zakon privlačnosti, kreiranje in svet, v katerem ni nič materija.
...

Sama sem vse to začela spoznavati pet let nazaj, ko sem pod srcem nosila Ajdo. Gnalo me je k branju, a ne berem rada romanov. Berem priročnike za realno življenje, temu lahko rečemo tudi priročniki za osebno rast.
Takrat sem si že nekaj časa želela prebrati knjigo Skrivnost, avtorice Rhonde Byrne. Pa nisem nikjer našla knjige, v knjižnici je bila stalno izposojena, na spletu še niti nisem toliko naročala. In me je poiskala Moč, knjiga iste avtorice.

Prebirala sem jo med čakanjem na preglede, ultrazvoke, zadnje strani mi je uspelo prebrati tik pred porodom :)

V tistem času smo se preselili.
Dogajalo se je toliko stvari, da sem ob prostih večerih potem samo brala. Privabljala sem si članke o vzgoji in o odnosih. Nisem vedela, kako so me prav vsak dan znova našle teme, o katerih sem razmišljala.

Potem se je rodil Patrik. Precej sem izpregla. Moja Duša ni zmogla več prenašati vsega kaotičnega, niti v zaprti sobi nisem več našla tišine in miru, oddaljenost od vsega pa je privabila še odsotnost zdravja.

Kako sem zadihala, ko sem prišla nazaj!

Vse to sem potrebovala.
Bilo je točno tako, kot je moralo biti.
In naučila sem se ogromno!

...

Lani poleti sem začela zahajati v mir in tišino. Nadstropje nižje. Prav pobegnila sem od življenja, od stanja svojega telesa k svoji Duši. Tam sem samo jaz. Ustvarjam, berem, poslušam.

Ves ta čas manifestiram učna gradiva. Se smešno sliši?
Mama s telefonom v roki, bere članke o duhovnosti, izkušnje o naši lastni energiji, spoznava dušo, spoznava sebe.
In od lanskega poletja se vse odvija tako zelo intenzivno!
Na pot mi vsak dan pride vsaj en članek, ki mi razloži moja razmišljanja, opazovanja, videnja.
Temu pravim, da znam gledati s srcem :)

Moja pot gre točno tja, kamor mora iti. Učim se, da jo kreiram sama. Učim se, kako jo kreiram sama.

Ob vsem tem se spoznavam, hkrati pa se mi razsvetljuje pogled na svet, življenje, odnose okoli mene.

...

Po branjih sem začela tudi s poslušanjem. Največkrat sem se srečala ravno z Abraham Hicksovimi posnetki na youtubeu. Poslušala sem, si razlagala, srkala.
Nekega večera sem si rekla, da bi lahko prihranila nekaj možganskih celic (zaradi prevodov in dejstva, da Esther pogosto kaj imenuje tako, da jaz porabim tri dni, preden razumem) in poslušala kaj v našem jeziku. Ni se mi dalo brskati, pa sem se v hipu spomnila na Ano Bučević.
Terna!

Priporočam njen youtube kanal SAFARI DUHA. Mene je prevzela, njen glas, pojava, energija, razlaga. Točno to, kar sem potrebovala!

No, kasneje pa sem dejansko našla tudi slovenske portale, ki učijo enako. Blizu po razlaganju in izkušnjah sta mi Christy in Mihael Žmahar. A ju še nisem bolje prečekirala. Pokukajte na njun youtube kanal ;)

...

Mnogi tega sploh ne razumejo. Haha, sem in tja mi kdo omeni čirulečarule, sekte, čudaškost.
Sama pa doživljam razsvetljenja in s tem, ko se sprejemam in kreiram sebe takšno, kot sem globoko v sebi, se vse postavlja na svoje mesto.

Tako zelo lepo postaja.
Tako zelo močno je vse skupaj in tako preprosto.

Neprecenljivo je ob tem imeti ljudi, ki te sprejemajo. Točno takšnega, kot si.

Kdaj pa kdaj se vprašam, kako naprej so že mnogi, ki so okoli mene in s katerimi se sedaj tako lažje pogovarjam?

...

Bilo je v petek dopoldne, ko smo se z mulčki odpravili v knjižnico.
Vleklo me je.
V avtu sem se zadnji hip odločila, da kljub poletju, počitnicam in posledično pomanjkanju časa, obiščem oddelek za odrasle.
Tam imam že vsaj pol leta svoj "becerk" s hrano za dušo.
Malim sem razložila, da gremo tja in da morajo biti tihi in mirni. Da to niso knjige za otroke in da so tam resni odrasli ljudje.
Vesolje mi je sledilo.
Na polici je prav obsijala knjiga Esther in Jerryja Hicks, Zakon privlačnosti.
Večer poprej sem našla slovensko različico na spletu, kjer sem bežno samo opazila sliko platnice. In tam je bila. Padla mi je v naročje.
Začutila sem globoko usklajenost vsega, kar je in v hipu našla še nekaj knjig meni ljube Luise L. Hay. Kot začarano so čakale tam, name. Ponavadi so izposojene.

...

Včeraj sem odprla knjigo Zakon privlačnosti.
Nameravala sem jo preleteti, zato sem si ogledala samo kazalo. A ko sem prelistala naprej, se je v meni odvila čarobna povezanost vsega skupaj.

Po uvodni razlagi Jerryja, o njunih začetkih in poti do Abrahamov, so me oblile solze. V vsem sem videla naju s Hermanom. Vpletla sem še Ireno, ki me je pred leti sploh seznanila z meditacijo, pojmom "duhovni učitelj", svetom energije.

Nekaj ur sem bila ganjena, urejala misli in občutke ...

V meni in zame se dogajajo neverjetni premiki, razodetja.
Hvaležna sem!

...

Je pa ob vsem tem tukaj moja Sara.
Čutim, da je ona s svojo močjo zaslužna za to mojo pot odkrivanja.

Po drugi strani pa se tu vse podre.
Verjamem, da še nisem tam, da bi razumela. Doumela.
A Sara in zakon privlačnosti sta si trenutno popolnoma kontradiktorna.

To me žene naprej v raziskovanje in spoznavanje.
Sama se seveda ob vsem tem počutim odlično. Spremembe pa se čutijo tudi na Sari, njenem delovanju in dojemanju njenega telesa.

Torej, kaj je tisto, kar mi ne gre skupaj?

Zakaj je Sara izbrala takšno telo, s katerim navidezno ne zmore delovati in se izražati?

Je to posledica mojih misli in delovanja, je bila za to odločena sama? Je to moja stvar ali njena? Moja prtljaga ali njena?

Zakaj je izbrala mene?
Kaj me mora naučiti? Kaj ji moram jaz dati, kakšen je najin dušni dogovor?

Kolikor razmišljam, bom verjetno odgovore dobila proti koncu poti.

Lahko verjamem, da je Sara na precej višji vibraciji in čaka, da pridemo ostali izbranci za njo. Pošilja mi signale, gradiva, ljudi, dogodke.
Ko bom prispela na njeno vibracijo, bom vedela?
Je to, kar zdaj čutim za sprejemanje in ljubezen do nje, sploh to, ali je to le posledica načrta, ki ga ima njena Duša z menoj?

Iluzorno si njeno dušo predstavljam kot mojega vodnika. Roko na srce, že dobro desetletje ji pravim "Učiteljica". Je moja učiteljica o življenju, vrednotah, ljubezni. Je mar to le naslednji korak te iste zgodbe, iste poti?
Je ona zame kot so Abrahami za Esther in Jerryja?

Tretja opcija pa je napaka. Je to možno? Da je dejansko virus, ki poškoduje možgane telesa, proizvod zla, hudiča? Je to napaka narave, kiks Vesolja?
Je to dejansko kazen zame in za nekaj, kar sem nekoč storila in se tega še danes ne zavedam? Se temu reče karma? 

Ta, tretja opcija mi ni všeč. A sem dolga leta verjela temu, da sem dobila Saro zaradi svojega Ega.
Ne gre pa skupaj, če prav egoistično pogledam na druge ljudi, svetovne zgodbe, kapitalistični sistem in njegove voditelje, politike in gospodarstvenike, ki držijo v svojih rokah niti, od katerih je odvisen sleherni posameznik. Za njih obstaja karma?

Irena je nekoč dejala, da nismo zato tu, da bi sodili. Konec koncev, to narekuje tudi Sveto pismo.
Ali veste, da je tudi v Svetem pismu vse prepleteno s tem istim zakonom Vesolja, Zakonom privlačnosti?

...

Veselim se nadaljnega odkrivanja in spoznavanja realnosti.
V tem rastem.
S tem izboljšujem svoje celotno življenje.

...

Neskončno hvaležna!

torek, 07. avgust 2018

Beda in blišč. Služba: mami <3

Še vedno sem v vrtincu sprememb. Ne sprememb v svetu, okolici, ampak sprememb v sebi.

Drugačno razmišljanje, ravnanje, dojemanje.
"Spremeni sebe in spremenil se bo svet." Tako pravijo. Pa veste, kako zelo res je to?

...

Ob meni so se spremenili predvsem odnosi.
Saj zaradi njih se v glavnem sploh ubadam z vsem tem delom na sebi. Vsaj kar je zunanjega vidika. Znotraj je seveda dela in materiala ogromno, predvsem pa preveč za zunanje opazovalce. Spoznanje, da svoje stvari obdrziš zase, spada zraven. Ker navsezadnje ob vsem tem spoznaš, da nikogar ne briga, kaj ti misliš. Razen tistih strupenih ljudi, ki bi se hranili s kakšnim od tvojih jamranj, še bolj pa z dejstvom, da ti nekaj ne gre. Poznamo to, kajne?

Ugotovila sem, da se spreminja krog ljudi ob meni. No, saj le-ta ni velik, a so ljudje, s katerimi sem v stikih ali se občasno srečamo, veliko bolj odprti. Odpiram se tudi sama. V tem je čar vsega. Iz tega izhaja iskrenost. In krog se sklene s tem, ko v iskrenem odnosu in z odprtim duhom dejansko poglabljaš odnose s soljudmi prav zaradi tega, ker z njimi lahko debatiraš o vsem. Torej tudi o vsem, čemur si do sedaj rekel, da ni za javnost. In to naredi odnose odlične, tebe pa odprtega in prijaznega.
 
...

Tako se je z vsem tem okoli odnosov dogodilo, da mi je danes mimoidoča znanka rekla, da verjame, da moram precej delati na sebi in se ukvarjati večinoma sama s sabo, ko pa sem že tako doma.
Malce me je zmotila oznaka, da sem doma. Ampak sem res, po definiciji sem doma. Čeprav zame to še ni pomenilo, da bi si upala ali uspela vzeti frej dopoldne in vržti vstran čas za sproščanje, branje knjige, sprehod v naravi ... Nekako imam že vsa ta leta na vesti, da sem doma zaradi Sare. In njej namenjam večino svojega časa. Tudi, če surfam po spletu, se trudim večino časa iskati informacije in izdelke, ki jih potrebujem zanjo ali za življenje z njo.

...

No, ta znanka je danes s svojo izjavo v meni zbudila čustva prejšnjih dni.

Prejšnji teden sem bila še vsa hormonska, sobota je bila čarobna, a s poraznim (beri: stresnim) zaključkom in po nekaj mesecih sem se spet čustveno razjokala.

Kot majhna punčka.

Nabralo se mi je. Nabiralo se je že od začetka poletja in nisem znala, upala, uspela dati iz sebe.

Ta moj bedni super poklic: mami.

...

Te dni se izteka rok za prijavo za službo, na katero sem se želela prijaviti. Tako, za štos, da bi videla, če pridem do razgovora.
Ampak, veste kaj?
Ob misli na to službo sem pripovedovala Hermanu ... Govorila sem mu, kako bi bilo vse ok, da bi zjutraj odpeljala otroke in bila do devetih na obrobju Ljubljane. Izšlo bi se mi v nulo. Ob treh popoldne bi se zapodila v začetek gužve in pobrala otroke. Tako kot vsi običajni starši. Kajne? Potem pa sem mu postavila vprašanje, kako bi sfolgali počitnice, ko je praktično vedno šola zaprta? Koliko bi bilo tolerance za vse bolniške odsotnosti, ko bi Saro čakali pregledi? Na glas sem se spraševala, ali bi dosegla, da bi na terapije hodili v poznem popoldanskem času? Kako utrujena bi bila, ko ne bi mogla nikoli pospraviti, skuhati? In kako živčna bi bila, ko ne bi zmogla ob popoldnevih v kratkem času najti časa za raztezanje Sare? Bi se še bolj žrla, ko bi se njeno stanje še slabšalo?

Zato torej sem doma. Sama sebi odgovorim kar hitro. Drugim že nekaj časa ne rabim več razlagati. Ljudje, ki ostajajo ob meni, razumejo, ali pa se s tem enostavno ne ubadajo.

...

A moja čustva so očitno brskala še globje. V glavi povezujem vse v skupino, zakaj sem utrujena, zakaj ne morem?

Usuje se plaz misli.

...

V maju in juniju sem si prekleto želela nekaj dni zase. Bodisi, da bi mi uspelo iti večkrat ven s katero od prijateljic. Katero? Nimam prijateljic, s katerimi bi hodila ven. Res ne.

Cel splet mi je prikazoval same fotke in reportaže, kako ženske in mame, tudi posebne mame, gredo ven. Ne samo splet, celotno vesolje je dihalo s temi mojimi predstavami in še v živo so se mi dogajala srečanja, ko sem se veselila s prijateljicami in znankami, ko so pripovedovale o samskih izhodih, kot nalašč o izletih na morje. Ah...
Da sploh ne omenjam, ko katera za nameček doda, da je odklop dar od prijateljic. Takrat postanem zafrustrirana z mislijo, kako dobiš take prijateljice, da vedo, kaj si želiš in kaj potrebuješ?
(Očitno so z drugega planeta ;))

Tako sem si želela, da bi tudi jaz ušla. Vdihnila malo zraka z vsemi štirimi, brez vsake obveznosti, brez vsakega urnika.

Tako zelo sem si želela, da je Herman dobil možnost iti na Pašman za cel vikend.

Jao.

No, jaz sem na našem skupnem dopustu vseeno dala vse štiri od sebe in vdihnila s polnimi pljuči. Mislim, da prvič, odkar imam Saro. Ta spomin me polni že cel mesec in prigovarjam si, da moram biti zadovoljna. Bil je čudovit teden, ko se je čisto vse poklopilo in je vesolje dihalo za moj mir in mojo dušo.  Ne spomnim se bolečin v hrbtu in pekočih mišic, ko jo zadržuješ v vodi ...

...

Kak dan malo bolj sledim dogodkom v poletju. Hmmm, ne bom omenjala koncerta Eda Sheerana na Dunaju nocoj in jutri. Je bila Big foot mama v Portorožu, Perpetuum Jazzile v Studencu, je Nina Pušlar, muzikal Mamma Mia, bo Panč, so filmi na prostem...
Moj seznam je dolg! Vsako pomlad si želim, da bi s Hermanom večkrat kam šla. Sama. Zvečer. Mogoče čez dan? Za cel dan? Od pomladi vedno preteče do jeseni, nakar željo preložim na naslednje leto.

Misija nemogoče.

Odkar sva skupaj, nisva šla velikokrat ven. Na nujne zadeve, ali pa si prostega časa z varuško nisva znala koristno odmeriti.
Že od samega začetka je z nama Sara, ki je popolnoma odvisna od mene. Ali njega. Pač od odrasle osebe, ki ima prijazno energijo.

Kaj pri vsem tem tako boli?
Prvič, misel, ko mi kdo po nesreči omeni, da imam čas, ko je Sara pri očetu. Saj ponavadi so to ljudje, ki ne vedo in jim nič ne zamerim. A vseeno vedno boli. Ne poznata se. Niti urice je ni prevzel, kje je šele občutek, ko spremljaš samske mamice, ki imajo dva vikenda v mesecu brez otrok/a.

Drugič, misel, da bodo otroci zrastli. Velikokrat se potolažim, da bomo šli na oddaljen izlet lahko kasneje, ko bosta maledva bolj sprejela dolgo vožnjo. Potolažim se, da bomo lahko šli v hribe čez leto, dve. Potolažim se, da še pride čas za naš roadtrip. In potolažim se, da kmalu ne bosta več zahtevala, naj zaspiva z njima in da kmalu niti ne bosta več želela toliko skupnega časa in bova midva lahko spet par.
Po vsaki tolažbi pa hladen tuš: Maledva bosta odrasla, bosta odšla, bosta samostojna, bosta sodelovala ... Sara pa ne. Nikoli. Vedno bo tu z nama. Vedno bo odvisna. Vedno bo potrebovala nekoga, ves čas.

Tako čas za naju ne bo prišel.

...

V tem zajočem.

Pomislim na vse delo v življenju, za kar se ženeš. Preračunavaš. Si žalosten, vesel, ponosen, zmagoslaven.

Z otrokom, ki je težko prizadet, pa si - predvsem - privezan.

Privezan za vedno. S srcem, dušo si ob njem in ljubiš, kot nikogar drugega.
Življenje z njo mi je že dalo največ, kar mi lahko da.

Neskončno znanja, spoznanj, učenja, moči!

A tudi vso nemoč, ki jo občutiš, ko si želiš osebno svobodo. Ko se za hip primerjaš z drugimi. Ko se na plano priplazijo sanje in želje, ki so samo tvoje in žal niso prilagojene invalidom.

...

Tako zelo boli. Biti posebna mama.