V našem vrtcu je pri vratih škatla, v kateri se zbira hrana za Anino zvezdico.
Včeraj sva šli s Saro v trgovino in sem čisto pozabila na to. Pa sem potem doma nafilala vrečko s stvarmi, ki sva jih kupili, dodala kavo in piškote... In je Herman odnesel spotoma, ko je šel po maledva škrata.
Danes zjutraj sem se ob prihodu v vrtec sploh spomnila na to, ko sem zagledala polno škatlo in v njej tudi našo vrečko.
Ogrelo mi je srce.
Midve pa bova pač še danes šli v trgovino, čeprav jaz res samo trgovine ne maram.
Ljudje okoli mene in na mojem news feedu na fbju pa samo govorijo o darilih in kaj bo kdo komu kupil... To me pa malo žalosti.
Sem res obdana z materialisti, kapitalističnimi podložniki?
Nihče zares ne pomisli, da imamo vsi vsega preveč?
Vsaj kar se tiče nepotrebne sladkarije, novih in novih oblačil in igrač, ki so mašilo za kak dan, mogoče dva.
Ampak ne, nimamo vsega! Še zdaleč ne!
Nimamo časa, sočutja, zdrave pameti!
Nimamo pravih vrednot, nimamo občutka, da je tudi majhna pozornost v redu, da je skupno preživljanje časa dragoceno.
Nimamo svoje zavesti, da se nam ni treba pehati za tem, kaj drugi pričakujejo, kaj bodo drugi kupili, kaj si bodo drugi mislili.
Zares ne!
Kaj pa vi?
Kupujete darila? Že zavijate?
Ste v tem času pomislili na ljudi, ki nimajo?
Moja družina je v tem mesecu dobila že ogromno!
Dobili smo darila od Miklavža v cerkvi, doma, zraven pa od tega istega dobrotnika še cele vreče (predvsem sladkega) živeža pri mami A. in od slovenske Karitas.
Dober teden kasneje smo zalogo vsega povečali še zaradi obiska Božička v društvu Vesele Nogice.
Meni osebno bi zdaj čisto pasalo, da se trgovine zaprejo do januarja. Ali, no, naj omilim zadevo. Lahko bi se ukinila ta norija prodajanja sladkarij, daril, oblačil, igrač. V glavi se mi kar blešči od vsega, pa sem bila v trgovini natanko trikrat!
Jaz osebno podpiram prakso, da kar dobiš, lahko podariš naprej. Tako recimo sama ne kupujem sladkarije, ker podarjam naprej. Trije otroci namreč dobijo vsak svojo vrečo. Enkrat sem šla preračunavat, koliko denarja to nanese. Ljudje se ne zavedajo...
Glede ostalih daril, ali ne bi bilo najlepše dobiti darila, ki bi nazorno pokazalo to, da se je nekdo potrudil posebej za vas?
Da sem nora na ročna dela, ni skrivnost.
Podpiram tudi idejo, da bi darila, če že, kupovali pri slovenskih ustvarjalcih in lokalnih obrtnikih/pridelovalcih.
Kot primer, čisto ok bi bilo iti po darilo na tržnico po piškote, zelje bližnjega kmeta, mleko, jogurt in skuto lokalnega sirarja.
Po sladke dobrote skočite v trgovino z lokalnimi izdelki, pri nas v Kamniku imamo Zlato Ptičko. Zaradi mene, če kupite moko, lešnikov namaz, pokice, domači čaj. Za otroke pa med z matičnim mlečkom in žličko od slovenske ustvarjalke.
Če sami kaj izdelujete, je pa darilo sploh na dlani, z osebno noto in predvsem: NEPRECENLJIVO!
Jaz osebno se med prazniki najbolj veselim samo skupnega časa.
Odštevamo dneve, najprej do sobote in potem še do ponedeljka.
Vsak dan smo prebrali "številko" v našem adventnem koledarju in Ajda je "padla v ritem".
Želim si, da se ji bo naša priprava na praznike usedla v srce še kako drugače, kot samo s klicanjem dobrih mož z darili.
Včeraj pa me je tudi moja sestra spraševala po darilih... kaj bi bilo primerno za otroke.
Beseda je nanesla na Saro, pa sem rekla, da je ni stvari zanjo, ki bi jo zmogel kupiti denar.
Ta mesec nisem prvič izrekla tega. Sem pa prvič dobila v odgovor, da ji nič ne privoščim in naj ne klobasam takšnih. Ja, moja sestra me, kljub tesni povezanosti, pogosto tako okrca ;) Precej me iztiri že to nujno obdarovanje, potem pa še stalno poskušanje zbujanja slabe vesti, ker Sari ne kupujemo daril.
Zaradi svoje sestre potem začnem razmišljati...
Naštela sem ji, kaj dejansko Sara potrebuje. In da, zares vse to lahko kupi denar. Ogromno denarja.
S Hermanom se ne obdarujeva. Edina sem, ki za rojstni dan dobim darilo od njega, on ga od mene ne dobi.
In prav zares, tudi Sara ni obdarovana običajno.
Za rojstni dan smo ji teden kasneje podarili kopanje.
Še malo kasneje, po Miklavžu smo šli v toplice in najina prva misel ob tem je vedno Sara. Ona potrebuje vodo, veliko vode, ogromno tople vode.
Seveda je tudi nama pasalo zamenjati okolje, doživeti veselje in raziskovanje mulčkov, a vsega tega si brez Sare ne bi privoščili.
Po včerajšnjem malce tršem pogovoru s sestro pa sem Hermana spraševala, kar ga sprašujem že kar nekaj časa.
Namreč, moja velika želja je, da bi Saro lahko kopala. A nikakor ne najdeva načina, nikakor ni izvedljivo v naši mali kopalnici.
Sara je najstnica z zelo izrazito spastičnostjo, ki spada k njenemu primarnemu stanju (cerebralni paralizi).
Ti spazmi pa vedno bolj bolijo.
Pomaga redno razgibavanje in pa tople kopeli.
Midva pa jo samo tuširava. Enkrat ali dvakrat tedensko. Vsi sodelujemo. Sara pa joka in se izteguje. Želi si več vode, udoben in prav velik stol in pogosto, vsakodnevno namakanje.
Voda in stol nista problem ;)
Razmišljam, koliko dela, predvsem pa, koliko denarja je potrebnega, da bi preuredili tako majhno kopalnico.
Poleg klasičnih želja, o katerih bom še kaj napisala pred novim letom...
Je moja želja v prazničnem času samo ta. Da bi nekako, čimprej, našla način in mojstre, ki bi našo kopalnico spremenili v kopalnico za Saro.
Kaj pravite?
Imate vi tudi želje v oblakih?
Take, ki si jih ne zmorete privoščiti?
Ali pa, tako kot jaz, željo po tem, da bi nekomu pomagali do osnovnega udobja?
Mnogo organizacij je v Sloveniji, ki v tem času računajo na vas, vašo pomoč, podporo. In tudi mnogo posameznikov, ki nimajo, pa vseeno tudi sami radi pomagajo drugim.
Še je čas za lepe, srčne želje.
Za lepa, srčna dejanja.
Za lep, srčen Božič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar