četrtek, 20. april 2017

Mami, zavedaj se svoje veličine!

Draga moja kolegica, draga mamica.

Sama sem vzgojena tako, da imam kar nekaj zanimivih kompleksov v sebi. Tudi moj karakter je prav prisrčno poseben. Ni mi ravno v pomoč pri moji socialni anksioznosti in še manj pri moji samopodobi... Ampak veš kaj?

Prav zaradi tega se toliko večkrat prav potiho opozorim, kako zelo močna sem.

V zadnjem času sem bila velikokrat v Ljubljani v eni firmi, ki ima parkirišče locirano zadaj za ogromno stekleno stavbo, vse naokoli so visoke stavbe, polne pisarn ali stanovanj. V tej stekleni stavbi pa so čisto v pritličju za okni delavci, ki delajo nekaj v zvezi s posebnimi ljudmi. Prodajajo, servisirajo, predelujejo vozičke, stole, avtosedeže, razne pripomočke...
Ti, draga kolegica, zagotovo veš, kje je to :)

Sama sem precej okrogla, majhna ženička, vedno v športnih hlačah in kratki majici, čez pa čimbolj staro in razvlečeno jopico. Da o make-upu ne govorim. Le-tega namreč ne uporabljam. Sama sebe ocenjujem, da nisem prav nič privlačna, povrhu vsega pa še za svojo zunanjost skrbim le toliko, da sem vsako jutro umita ter v čistih oblačilih.

No, ostanimo pri tisti stavbi s stekleno fasado. In pri mojem zakompleksanem tipu razmišljanja :)

Ko sem odhajala prvič iz te firme, odkar so se preselili, sem prečekirala prostore vzdolž dolgega hodnika.
Wau, koliko materiala, ki bi meni prišel prav. Wau, koliko vozičkov, pa avtosedež od Eve! Uuu, fantje imajo več pisalnih miz, zdaj imajo pa res luksuz v službi... Glej, za banjo sedež.

Ful enih misli...

Naslednjič sem odhajala z vozičkom, popravljenim, višjim... in s Saro.
Čez vrata naju je pospremil direktor in izginil v notranjosti. Zdaj sem že dodobra vedela, da pri vseh tistih odprtih vratih ob dolgem hodniku gledajo naravnost na parkirišče.

Evo,  moja glava pa se aktivira tukaj. Voziček s Saro vred parkiram vzdolž avtomobila. Odprem prednja vrata in pripravim pasove, naredim prostor za Sarine noge. Ne, tokrat nisva s kombijem.

V moji glavi pa moje misli... kot že v otroštvu, ko sem hodila čez mesto iz šole in verjela, da nekdo hodi za menoj in me opazuje. Tudi na obvoznico v službico sem hodila v prepričanju, da je vedno nekdo nekje, ki me spremlja, opazuje,  ocenjuje.
Tako sem si tudi tokrat tolmačila to svojo navado, že milijontič.
Da nekdo opazuje skozi tisto stekleno fasado.
Kompleksi so mi vse skupaj olajšali.
Ja, olajšali!

Iz vozička sem dvignila Saro, dolginko položila na svoj sedež v avtomobilu. Za to potezo moram previdno in natančno preračunavati njene centimetre in velikost odprtine v avtu. Predvideti moram, ali se bo pojavil kakšen nehoteni gib, mogoče spazem. Njene dolge noge moram previdno prijeti pod koleni na stegnu. Čisto malo rotacije navzven, da jih sprosti toliko, da jih lahko udobno postavim na torbo na tleh.
Potem ji nekajkrat popravim padajočo glavo, podprem levico in zadaj zatlačim jopico. Pod komolec dam še njeno jopico, čeprav je ta opora labava. Ob glavo zataknem še penico, jo pripnem z obema pasoma in zaprem vrata.

Voziček v prtljažnik. Verjemite mi, mame to obvladamo in najbolj nepraktično je, če se kdo ob tem ponudi za pomoč.
Res ima voziček okrog 20 kilogramov. Res je ogromen in oštoren. Ampak nobena od nas ni začela kariere s kombijem in rampo :)

In ko si ob vsem tem v glavi predstavljam, da nekdo nekje opazuje to moje pakiranje... si seveda naredim scenarij njegovih misli/besed:

"Glej, kako se matra. Tako debela, lahko bi shujšala, da bi ji bilo lažje. Taka ne bo zmogla dolgo. Uščipnilo jo bo. Pa čisto nič ni urejena, ta je zagotovo že kar precej stara mami... Kako jo šele mož gleda. Lahko bi se uredila. Boga reva. Bogve, če sploh živijo..."

Vem, vem. Ogledala in samopodoba. Poznam definicije tega in se zavedam... (Zdaj veste, kako se vidim v vaših očeh.)

Ampak, draga kolegica mami, ki si prav tako posebna kot jaz...
Ko sem se s temi svojimi kompleksi v glavi vsedla v avto k moji Sari...

Močne smo, draga moja!

Verjetno mi Sarine oči potem sporočajo svoje...
Ti si mamica, ki zmoreš! Dvigneš otroka, starega 12 in 15 let. Znaš ga pravilno posesti v voziček, ker sam ne zmore.
Priskrbiš mu lepo rutko, ker se slini. Točno veš, kdaj bo omahnila glava in celo veš, zakaj je tam, takrat nikakor noče držati trdno na vratu.
Znaš razšraufati voziček. Znaš ga spraviti v mini prtljažnik.
Znaš se cel dan pogovarjati z otrokom, ki še ni spregovoril besede. Ker on ti odgovarja z očmi.
Zmoreš urediti vse obveznosti... o katerih se navadnim staršem niti ne sanja.
Zmoreš se veseliti mikroskopskih napredkov. Kot je recimo ura skoncentriranih pogledov. Pa razvrščene sličice po parih. In tiste gajbice, ki jih otrok z očmi napolni, ko razvršča predmete. Par centimetrov dvignjena roka. Pogoltnil je slino! Ni jokal pri zobarju.

Polno enih majhnih stvari. Drugim samoumevne. Nam pa tako velik napredek.

Mami, inteligentna si!
Res kdaj pojamramo, ampak nam pripada.
Nihče ne ve, kaj je to šifrant pripomočkov. Ti veš.
Kdo je terciar. Ti veš.
Kaj prinese subluksacija, zakaj našim otrokom pomaga botulin, zakaj so rotacije v medenici tako zelo pomembne in kam potegne rebra skolioza s kifozo.
Ti veš vse to. Tvoj otrok to živi.

Veš, koliko stane nočitev na pediatriji, v kateri kleti je lekarna in kaj je to adduktor. Veš, katera so zdravila za epilepsijo, kaj je to pediasure. Veš, kaj je gstoma, kanila, kateter in osteotomija. Veš, kaj je cbd.
Veš, kaj je distrofija, paraliza, sindrom, genska okvara. Ločiš vse to in za vsako splošno diagnozo poznaš primer - otroka.
Otroka matere, ki je prav tako posebna kot si posebna ti.

Jaz vem vse to in še več. Ti poznaš še mnogo drugega.

Pripada nam jamranje. Pripadajo nam solze. Pripada nam živa iskrenost. Pripada nam kruta realnost.

Vseeno je, ali si debela ali pa droben drobižek. Posebna si!
Vseeno je, ali se zjutraj urediš za nov dan ali pa si samo osvežiš obraz.
Vseeno je, ali greš vsak dan v trgovino ali pa po špecerijo hodi partner.
Vseeno je, ali je tvoj otrok v zavodskem varstvu, posebni šoli ali pa je v rednem programu.

Čisto vseeno je.

Ni pa vseeno, koliko se ceniš.
Sploh ni vseeno, koliko te cenijo in spoštujejo ljudje okoli tebe.
Ni vseeno, če si nekomu samo debelušna, neurejena mati invalida.

Draga posebna mami, ceni se, prosim!

Imej se rada. Če nimaš časa za hobi, nič hudega. Če si doma z nadomestilom, nič hudega. Če tvoj otrok ne napreduje tako kot sošolec, nič hudega.

To so postranske stvari. Čas bo prišel, nekoč. Našla boš hobi, ki te bo osrečeval. Naučila se boš živeti z malo denarja. In tudi tvoj otrok v svojih očeh napreduje največ, kar zmore.

V življenju je pomembno, kdo smo. Kaj naredimo iz sebe. Koliko se imamo radi. Koliko spoštujemo.

Potem se vse uredi. Odidejo ljudje, ki ne zmorejo in ne znajo sprejeti.
Odidejo ljudje, ki nočejo pomagati brezpogojno.
Pridejo pravi ljudje.
Pride en človek, ki sprejme, ceni, spoštuje in ima rad. Tebe, tvojega otroka, tvojo družino.

Potem se vse uredi. Vse, kar moraš storiti, je, da se začneš zavedati svoje vrednosti.
Močna si. Inteligentna. Posebna. Srčna. Empatična. Ljubezniva. Lepa. Unikatna, vredna vsega spoštovanja tega sveta.

Draga posebna mami, zavedaj se svoje veličine!

5 komentarjev:

  1. Kako lepo zapisano! Se strinjam s prav vsem. ❤

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Urška, napisano z mislijo na vse nas - tebe, mene, pa še vsaj petdeset drugih. Prav iz srca <3 <3
      Hvala ti!

      Izbriši
  2. Lepo si zapisala Petra. Se kar hitro najdem.. Hvala

    OdgovoriIzbriši
  3. <3 cudovit zapis Petra in se kako resnicen v nasem vsakdanu.

    OdgovoriIzbriši
  4. <3 cudovit zapis Petra in se kako resnicen v nasem vsakdanu.

    OdgovoriIzbriši