ponedeljek, 05. avgust 2019

Med ljudmi, pa sam.

Včasih se s kom zapletem v pogovor in seveda, vsakomur ne gre brez omembe tega, kako težko mi mora biti.

Ne.
Ne, ne.
Ni težko. Nič težkega ni, vam vedno povem. Vsega se navadiš, če imaš invalidnega otroka.

Samo tako zelo drugače je!

Tako zelo drugače, da te nihče ne razume.  Nihče se ne zmore postaviti v tvojo situacijo. In tudi, če prikimavaš spletnim modrostim, izkušnjam in stiskam ostalih staršev, si v realnosti tako prekleto sam!

...

Tako zelo utrujena sem. Prekleto utrujena. Zlepa je prišlo, po čudovitem, sproščujočem vikendu, po mirnem dopoldnevu. Brez najave, brez razloga, utrujenost, da jokam!

Zazrem se vase. Brskam, brskam, da bi našla razlog. Da bi ugotovila, zakaj na lepem iztirim. Kaj me zaduši? Tako dolgo sem bila že mirna, zavestna svojih občutkov. Tako dolgo sem dobesedno držala sebe v visoki vibraciji, še prizemljit sem se uspela. Imeli smo se zares čudovito, nekaj tednov skupaj sem dobesedno lahko občutila, kako je, če živiš življenje, od katerega ne potrebuješ odmora.

Ha! V tem je catch! Tam zadaj v mislih je pa 'AMPAK'.
Življenje, od katerega ne potrebujem dopusta.
Ampak, vsak dan, cel dan sem privezana na otroke. Ampak Sara vseeno rabi vse vsakdanje. Ampak ravno svobodni pa nismo. Ampak ravno imet pa ne moremo vsega, kar potrebujemo. Ampak vsak trenutek je nekaj, nekdo, kar te potrebuje. Ampak ...

Samo čakam, kdaj nastopi tisti redek trenutek, da smo vsi doma, da so vsi siti, varni, dobre volje in sem dobila pol urice zase. Če sem šla na kolo, sem hitela, da ne bom predolgo. Če sem šla v ustvarjalnico, sta mulčka prišla za menoj.
In - sebična - jaz? 

In nad vsem tem med mulčkoma in mano: Sara. Nekdo, ki ima urnik, ki te potrebuje, ki ga ne smeš pozabit, ki ti vzbuja občutek slabe vesti, če poskrbiš zase ali se posvetiš drugim.
Nekdo, ki je popolnoma odvisen od tebe. Nekdo, ki ima ob sebi samo tebe in tvojega partnerja, nikogar drugega.

Ne morem iskati krivca izven sebe. Mala punca, moja hči je le nastavila ogledalo, potegnila nekaj vrvic, a ni ona kriva.
Njen bratec je flegma, znori in gre naprej. Ona pa vedno kot nalašč naleti na trenutek: 'Takoj bom, samo Saro zrihtam.' Groza. Le kako, da v njej ne bi vrelo? In potem mi reče: 'Nihče me ne mara. Nimaš me rada.'

Utrujenost je od samega življenja. Od dolgoletne pripravljenosti, biti na razpolago. Od pogleda na to, kaj zmoreš. Kaj bi lahko. In od pogleda v prihodnost, boš sploh kdaj lahko?

...

Sem mamica, seveda dobro vem, da imam otroke in da me potrebujejo. Seveda dobro vem, da je moja primarna vloga biti z njimi, ob njih. Seveda dobro vem, da moram biti potrpežljiva. In seveda dobro vem, da se moram potruditi vsak dan še bolj.

Ne, ne vem pa, kako izgleda sprostiti se. Tako že ne.
Mogoče me preveč prevzame pogled ven, v neko splošno življenje. Kako 'naj bi bilo'.

Maledva rasteta, odraščata. Vsak dan več vesta, več znata, bolj sta samostojna.
Z njima je dobesedno lahko. Saj nama je izziv, ne rečem, da ni. Ampak krizni sestanki sredi kuhinje za nevrotipičnega otroka ali krizni sestanek v moji glavi za Saro?

Nekaj v meni se premakne, ko začutim ogromno utesnjenost. Kot, da bi me celo zavili in priklenili s ketno.

Ni mi težko skrbeti zanjo. Prav nič težkega ni. Njo dvignem tisočkrat lažje kot pa spravim svoje telo na Stari grad.
A psihično? Tu sem pa sama. Čisto sama. Ves čas. Že 14 let.

...

Ta utrujenost psihe me vsake toliko časa popolnoma razoroži.
V teh obdobjih bi me otroci najraje raztrgali. Vsak bi me imel na svojem koncu. Vsak 150% mame. In ravno takrat je stanovanje v razsulu, kavč zaseden s perilom in v kuhinji novo gnezdo moljev.

Ko si misliš, da bi premikal gore, da boš naučil cel svet novega pogleda. Ko si misliš, koliko vrednega, spoštljivega daješ od sebe. Ko si misliš, da si zmagal, da si na vrhu.
Samo zato, ker si že tisočkrat sprejel situacijo in se prilagodil, začel uživat v takem življenju, vzel zalet in si rekel, končno, ko jih je**.

Puf! Bum!

...

Tisočkrat bom še padla.
Zmatrana za znort. No, dejansko znorim.
Tisočkrat si bom še rekla, naj bo naslednjič, prosim, kdo ob meni, da bom lahko ušla. Da bom lahko filtrirala. Pa vem, da bom spet sama. In spet ne bo nihče razumel.

Ne more razumeti. To sem jaz, moje življenje, samo moja pot.
Še sreča! Nisem v množici, nisem kar nekdo. To vse me brusi, oblikuje, me dela - MENE. Ja, tudi padci na dno.

...

Tisočkrat vstani!

Ja, tudi ti!
Jaz vstajam! Vztrajam! Jokam, vpijem, sem jezna, dam iz sebe, sem obupana, sem nemočna. Totalno nemočna.

A zjutraj je treba spet vstati.
Vstani!

Nov dan. Zaželi si peklensko vročino ali hladen prš dežja.
Nov dan. Zaželi si stiskanja s tvojim otrokom. Pobožaj ga. Povej mu, kako rada ga imaš.
Nov dan. Zadaj si samo lepe stvari, ki hranijo tvojo dušo.
Nov dan. Pojdi k ogledalu in se poglej. Kako zelo lepa si! Kako močna si!

Kot feniks vsakič znova razpremo krila!

Jadraš na svojem oblaku, plavaš ob svojem mehurčku, jezdiš po širni poljani ... A ko zmanjka vetra, ko mehurček poči, ko se prikaže temen gozd, se ne ustavi. Ne ti, borka!
Le pojdi, kar hodi, šla boš še nižje. Najverjetneje boš mislila, da boš utonila, padla, se izgubila. Nič zato. Samo po zalet greš, veš?
Bolj kot greš nižje z odskočno desko, višje te odnese!

Naj te katapultira v višave, draga moja!

Nič zato, če smo same. Vsaka zase smo močne za cel svet!
Ne glej, kako izgleda vse na zunaj. Kako bi moralo biti.
Poglej, kaj delaš. Od kje si že prišla. Kaj vse si doživela, preživela. Kako daleč si že prispela. Kako visoko si, draga moja? Poglej se in se nasmej.

Vstani!
Naredi korak. Pusti sled. Naredi vtis.
Daj svetu tisto nekaj samo tvojega.

...

In moški, tudi vi.
Feniks vedno znova zaživi.

Objem zdravi!

.

Ni komentarjev:

Objavite komentar