POMLAD?
V času mojega nezapisovanja na blog sem bila vseeno ves čas tukaj.
Le zimskega vzdušja mi je zmanjkalo že kmalu po decemberskih praznikih in sem potem raje šivala, da sem 'pobegnila'.
Že prejšnji teden pa se je zdramilo.
Po nekaj kaotičnih tednih, ko sem bila, kot očitno že mnogo zim poprej, v fazi 'samo dihaj in preživi', sem ob jutrih spet v glavi pisala.
Ja, res je. Jutra so moj navdih.
Ob jutrih, ko sem z malimi v hitenju, kot bi nas lovil tornado in ko tolikokrat štejem do deset, podaljšam do dvajset in zadiham ob petdeset... Ja! Ob teh jutrih, ko sedemo v avto, moja glava začne razmišljati in sestavljati objave.
Ko bi vedeli, kakšne zgodbe pišem že leta in leta! Če bi glava zmogla zapisovati, bi izdala že vsaj pet bestsellerjev!
Resno ;)
No, da ne zaidem.
Prvo pravo sonce me je prepričalo, da se bomo spet prebudili. Preživljali dneve zunaj. Hodili spat pred mrakom. Slekli bunde. Raziskovali in spoznavali svet!
Dalo mi je energijo, hkrati pa zavedanje, da čas še vedno teče. Me ne čaka.
V tem času se nam je marsikaj dogajalo. Kljub temu, da je bila en mesec takšna zima, da Sara s svojim vozičkom skorajda ni bila zunaj na kakšnem pravem, dolgem sprehodu.
Kljub temu, da je bilo ravno to zimo po nekaj letih spet veliko več obveznosti v smislu terapij, pregledov pri zdravnikih.
In kljub temu, da so bili malčki zaradi ene viroze dva tedna doma, Sara pa še dlje.
Le, ko je sneg vsakič znova toliko odlezel, da zares kamot prideš mimo po poteh in ulicah v vasi, takrat smo se spravili ven in se za nekaj dni nadihali.
Je ta opis podoben zapisu nekoga, ki živi nekje na severu in preživlja sibirsko zimo in pet mesecev čaka na naslednji sončni žarek in je mojster v postavljanju igluja?
Meni se tako bere ;) Tudi v spomin sem si ta dober mesec zime vtisnila tako.
Kaj mi pomeni zima?
Najprej dejstvo, da sta zimi vedno dve: ena se prične novembra, ko se pričakuje prvi mraz, ko smo neznansko veseli prvih snežink in se začenjamo zavedati, da prihaja veseli december, krašenje, lučke, pričakovanje, priložnosti za nove in nove začetke...
Druga pa je zima, ki pride kasneje, pomeni mraz, siv dan, zasnežene ceste, slane pločnike, vsakič znova presenečene plužilce, slabe gume, neprevoznost za invalidski voziček in Sarine neskončno mrzle noge.
Danes sva bili po tej slednji zimi na terapiji v Ljubljani.
Tisto uro, ko sem na toplem in suhem opazovala Sarine oči, kako komunicirajo, me je nekajkrat predramil šum izpred velikega okna.
Zunaj je vsakih nekaj minut deževalo in pihalo. To je bil tisti pomladni, topel in mehak prš. Skozi veter so prodirali žarki sonca. Ta dež je bil tisti čisti, ki splakne tla, jih očisti snega, soli in zimskega smoga. Luže na tleh so bile lepe, čiste, kot ogledalo.
Tako je opralo tudi mene.
Saj zima ni bila zares sibirska. Pravzaprav je bilo ogromno sonca in skozi okno tudi mraz ni prišel do kosti:)
Le zame osebno je bila dolga in psihično naporna. Pa ne v negativnem smislu. V tej zimi sem namreč prišla mnogim stvarem do dna. Poslovila sem se od nekaterih vzorcev, ki sem jih nosila s seboj že od otroštva. Predvsem pa sem s precej dela na sebi veliko pridobila.
Ker hvaljenje same sebe ni v moji naravi, bom to pustila malce skrivnostno zakrito.
Saj ljudje vse pokažemo s svojimi dejanji, kajne? Tudi jaz bom, saj je poleg vsega čas za uresničevanje načrtov.
Načrte pa uresničujeva tudi s Saro.
Kako dobro se sedaj spominjam let, ko sem jo vozila v CIRIUS Kamnik, da smo jo skupaj učili komunicirati.
Zdaj, po dobrih treh letih je zopet dobila priložnost, da se učimo vsi skupaj s strokovno pomočjo.
Nadvse hvaležna sem za to priložnost!
Sem pa tudi ponosna, saj Sara sedaj zmore več koncentracije, predvsem pa veliko bolje komunicira z mimiko. Tako, ko ji nekaj zares ni všeč, pa nima moči, niti volje, da bi to skomunicirala z znaki, to nazorno pokaže. Ko se jo upošteva, se zmore umiriti sama od sebe. Ko sprejme napačno odločitev, se zaveda, da jo je treba vseeno izpeljati, tudi če bi si ona rada premislila.
In tako se že dober mesec redno voziva na URI - SOČA k logopedinji.
Na začetku me je precej skrbelo. Sara namreč težko drži glavo pokonci, če jo nekaj ne zanima. Sara zares glasno in neutrudljivo joka, če jo nekaj iritira ali če sumi, da bi pri določenih ljudeh z jokom premaknila mejo in dosegla svoj cilj. Naprimer, ko se prikaže Herman, v hipu začne jokcati in s tem doseže risanko na telefonu. Nenazadnje pa Sara zelo dobro ve, kako lahko je igrati vlogo, da ničesar ne zmoreš in zaradi tega ni treba. Tega se pogosto poslužuje v šoli. No, druga stvar pa ima to včasih za izgovor.
Torej, kako komunicira Sara?
Z očmi. Pokažeš ji listek s simbolom/fotografijo/risbo, postaviš jasno vprašanje in ona s pogledom izbere odgovor.
Zamudno je to delati tako, 'na peš'.
Željo in cilj imamo, da bi nekoč osvojila vse potrebno znanje, da bi zmogla komunicirati preko računalnika - komunikatorja.
Pot do tja je še dolga. Zelo dolga, daljša od zime.
Se je pa vsi veselimo.
Ker nove možnosti ne dobiš kar tako. Sploh pa ne v Sloveniji, ne z logopedi, ki bi se v službi ukvarjali z učenjem nadomestne komunikacije tako težko oviranega otroka, kot je Sara.
Za mojo Saro sije tisti topel, zlat žarek prvega pomladnega sonca.
Jaz pa si samo želim, da bom ob njej vzdržala in da bom zmogla biti korak pred njo, dokler me ne dohiti.
To bo moja dišeča, mehka pomlad.
Pa vaša? Imate tudi kakšne nove cilje, neznane poti?
Ni komentarjev:
Objavite komentar