Mamice

Bila je nedelja, ko se vsaj polovica živahne in pisane ulice porazgubi v svet.

Mi smo bili doma, saj smo bili na potepanjih prejšnji vikend.

Tako sta maledva morala poiskati otroško družbo izven okvirjev :) Nekako tako, namreč, Ajda vedno počekira samo sosedove punce in ko jih zagleda, dobi raketni pogon za ven ;) Patriku še ni toliko do nekega rednega druženja.

Ker punc ni bilo, sta se družno odpravila na dvorišče k hiši, kjer pod mogočno lipo kraljuje najbolj preprosta, a najbolj zabavna, zanimiva, skrivnostna otroška mala hišica.
Privabila sta fante na plano in celo popoldne so se igrali, družili, raziskovali...

Ker sta Ajda in Patrik najmlajša v tej razigrani ulici, je z njima vedno vsaj eden od naju. Patrika je sploh še potrebno slediti, pri njegovi domišljiji ne moremo vedeti, kdaj se bo odločil za samostojno pot proti trgovini. Ajda je sicer dovolj samostojna, a vseeno sva tam ob strani, opazujoča, če bo slučajno potrebovala stranišče, odmik, odklenjena vrata ali čustveno oporo za minutko, dve.

Zelo sta vesela družbe na ulici, predvsem Ajda kar žari!
Midva namreč nimava neke družbe z otroki, da bi bila druženja stalnica pri nas doma ali kje drugje.
Tako sta maledva zdaj zares prvič v svojem življenju deležna pravih prijateljev. Za vrtec pravita, da ni tako in sploh Ajda se tam očitno ne zmore povezati s skupino (čeprav uživa in ima rada vrtec in vrtčevske prijateljčke). V tem vidiku sem tudi jaz končno malo mirnejša, saj je moja deklica moje ogledalo in nekako točno vem, kako se počuti.

Tako, po tem nedeljskem popoldnevu je prišel večer.
Sara je taborila z menoj notri, večino dneva s povišano temperaturo. Zato je nismo izpostavili soncu in morebitnemu vetriču.
Maledva pa sta po večernem ritualu potrebovala konkretno kopel.

Večinoma ju uredi Herman, jaz pa Saro.
Ajda ima vsak večer neskončno gorečo željo, da z njimi zaspim jaz. Ja, vsaj eden od naju hodi z njimi v posteljo. Se izmenjujeva, saj, ko jaz zaspim pred njimi, večer odide neznano kam, to pa pogosto zelo pogrešam.

Preden pride škratek sanjavček, imamo pogosto pogovore. Po večerni molitvi (ki jo Ajda čudovito zna že na pamet) Patrik še malo počeblja, pripomni kakšno glede dneva ali preteklega dogodka in strne svoje načrte v kakšno smešno poved :)
Med vsem tem pa Ajda že načenja temo, ki ji polni glavo in jo je nujno predebatirat z menoj. Ona, kot da živi od najinih zares resnih pogovorov.

Tako je ta večer vprašala, zakaj jaz nisem taka mamica, kot ostale?
P: "Kako to misliš, kdo pa so druge mamice?"
A: "Ko smo se zunaj igrali s fanti, je prišla mamica in z nami brcala žogo."
P: "O, kako lepo! Ste se imeli lepo skupaj?"
A: "Ja, ampak jaz sem hotela, da bi se ti igrala z nami."
P: "Pa saj se vsak dan igram z vami. Malo se morate pa sami igrati."
A: "Mami, ti nikoli ne brcaš žoge z nami! Nikoli se ne igraš z mano na ulici."
Malo je že izkazovala čustva, predvsem pa zelo dobro obvlada ton, s katerim zbuja mojo vest.
P: "Ajda, saj veš, da smo ves čas skupaj. Ustvarjamo, se pogovarjamo, gremo na sprehod, se igramo, kam gremo, se crkljamo. Veš, nimajo vsi otroci vedno na voljo obeh staršev ves čas. Starši so v službah veliko dlje, kot midva."
A: "Ampak mami, ti greš pa v službico, ko sva midva s Patrikom zunaj in se potem druga mamica z nami igra."
P: "V redu, Ajda. Veš, da ko imam naročilo, se trudim čimveč delat. Jaz moram tudi kdaj v službo, ostali starši so v službi osem ur, jaz pa ne."
A: "Jaz pa ne maram, da greš v službico, mami."
P: "Vem, Ajda. Ampak jaz to rabim. Da spočijem svojo dušico in da kaj zaslužim."
A: "Mami, jutri pa boš ti cel dan z nami zunaj? Se boš rolala z mano? Te bom naučila. In z mojimi prijatelji se boš igrala, z nami."

Takole se z mojo štiriletnico lahko pregovarjava v nedogled. Zalo pogosto.
Pritiska na moje gumbe, nastavlja mi ogledalo.
Sama se počutim slabo, predvsem pa razcepljeno. Imam ogromno slabo vest, če se celo popoldne ne ukvarjam z otroki. Ona to ve. Definitivno ve. Trudim se, da imamo večino časa intenzivno, bodisi ustvarjanje, kjer smo skupaj, bodisi prosto druženje po stanovanju. Večino njunih iger s Hermanom enostavno morava sodelovati, saj sva ju očitno na to navadila s svojo prisotnostjo.

Po drugi strani pa razcep. Vseeno si mislim, da ob tolikšni količini skupnega časa lahko kdaj pa kdaj zapustim prizorišče. Verjamem, da se morata naučiti, da se igrata sama. Saj jima kar gre, vedno bolje in z vedno manj odraslih posegov.
Verjamem, da je za vzgojo ključno postavljanje mej. Tako, kot jih moram postaviti pri sebi in sebi, tako jih moram postaviti drugim. Med njimi tudi lastnim otrokom.
Jaz jo postavim tako, da se odrečem kakšnemu druženju zunaj, prepustim otroke Hermanu in grem v delavnico. Ponavadi je to, kadar potrebujem odklop. Kadar sem živčna, utrujena, pod stresom.

Ajda tega seveda ne vidi tako. Ona posebej potrebuje mojo bližino. A bolj ko ji jo dajem, več potrebuje.
Včasih se mi zdi, kot da me nalašč priklepa nase, da me spravlja ob živce. Spet drugič se sprašujem, kako zelo mora biti čustveno ranjena, da ne zmoremo zaceliti te rane. Kak dan pomislim samo na to, da je to malce drugače izraženo ljubosumje. Spet tretjič se sprašujem, kakšen neki je njen dušni namen in kakšen šele najin dušni dogovor?
Najbolj nenavadno pri vsem tem je, da ob njenem odnosu do mene vse teorije padejo.

Ko ji dam svoj čas, ljubezen, ponos, spoštovanje, dekle cveti. Takrat je najboljša verzija sebe, naravnost občudovanja vredna!
A v trenutku, ko imam jaz namen opraviti nekaj drugega, se njena baterija popolnoma izprazni. Kot da nisva ravnokar preživeli ure ali dveh skupaj, sami!
Bodisi grem kuhat, negovat Saro, s Hermanom za pol ure v ler. Niti ni nujno, da zapustim prostor, tu sem. Niti ni nujno, da zaključim skupno dejavnost, le nekaj delam zraven.
Ona v vsakem primeru postane deklica, ki nujno potrebuje svojo mamico. Ne samo celo, 100%, ampak še celotno auro, moj oblaček skrbi in moje sonce radosti zraven.
Razumete?

Jaz ne.
Še vedno mi raje očita, naj bom kot sosedova mamica. Saj veste, drugod je trava vedno bolj zelena, kot pa doma ;)

Jaz pa ostajam mamica, kakršna srm.