STROKOVNJAK. ZA VZGOJO?

Živimo v časih, ko je treba na vzgojo nekaj dati. Kar veliko dati.
Mi smo odraščali v zlati dobi. Vsaj zdi se tako, kot da starši z nami niso imeli pretiranega dela. Kaj šele skrbi, saj smo bili samostojni, odkar pomnimo. Svet je bil lep, rožnat in varen.
Dobro vem, da ni bilo tako. Vem, da so imeli starejši skrbi. Vem, da so bile tašče tudi takrat tašče in da so bile mame preveč zaščitniške. Bilo je manj avtomobilov, nič telefonov, črno - bel televizor in risanke le ob nedeljskem živžavu. Ni bilo ekranov, touch zaslonov, še celo puzzle so bile redke in verjetno drage! Igrače smo si dejansko dolgo zelo želeli in prislužili - bodisi z uspešnim delom v šoli, bodisi s pridnostjo. Ni bilo dragih in poceni oblačil, ni bilo hitre hrane in debelih otrok je bilo za prste ene roke. Poleg nekaj malega pravic smo imeli cel spisek dolžnosti. Bilo je samoumevno, da se v življenju nekaj dela. Bili smo ponosni, ko smo doma dovolj zrastli, da smo smeli pomiti posodo s praškom. Bilo je fino, ko si dosegel do vrha table in jo zares lepo pobrisal. Generalke doma so bile super in vsi smo delali in čistili. Bilo je doživetje, kaj vse si našel med kramo in pod posteljo.

Ko se je rodila Sara, je bilo obdobje Mat'Kurje, tujega Yahoo! in moj mail je imel domeno yeayea.com. Obstajal je #irc! Zakon v slovenskem medmrežju je bil arnes.
Povejte to današnjim otrokom. Nimajo pojma o tej zgodovini. Pa vseeno. Sara je stara šele deset let.

V teh njenih desetih letih sem (bodisi osebno, bodisi pa preko predavanj, člankov ali knjig) naletela na kup strokovnjakov za vzgojo. Ali kakšnega družinskega terapevta... Strokovni sodelavci, psihologi...
K slednjemu sva na mojo željo po nekaj letih spet naročeni. Zakaj? Ker v desetih letih nisem srečala osebe, ki bi mi znala povedati, kaj storiti, da bi Saro vzgojila.
Saj vem, sem mati. Jaz jo najbolje poznam, živim z njo. Ampak veste kaj? Ko je dekle z menoj, je neverjetno pametna, angažirana, pridna, prilagodljiva in razumljiva. Če želim, da je moje malo dete, ona to je. Če želim, da je uporniška najstnica, v njenih očeh zagledam "rebelde" pogled. Če želim, da je avtist, se bo smejala.
Problem nastane, ko se vključi svet.

Sara je desetko praznovala skupaj s tetkico. Naj naj tetkica na svetu. A nimamo niti ene fotke s slikanja ob torti, ker se je Sara ves čas pompa okoli torte, svečk, slikanja jokala. Ne jokala, drla se je kot jesihar!
Sara obiskuje veliko zdravnikov. Ne kar naprej, a v letu pridejo obdobja, ko je tega malce več. Pa ni hudo. Nihče je ne slači, ne špika, ne ogovarja in ne postavijo ji niti enega neprijetnega vprašanja. A ona odreagira, kot bi se dogajalo vse to in še več. Največkrat uživa do sprejemnega okenca, pred ambulanto razpoložena, da se dvigne še moj ego. Ko na spregled pride zdravnik/ca, punca v hipu bruhne. Ja, v hipu!
Ko prideva v ambulanto, joka. Ne, ne joka. Dere se kot jesihar! Pa se je noben niti ne dotakne.
Sara obožuje sprehode. Tako doma kot v šoli. Se smehlja, na svežem zraku tudi pomisli ne na risanko ali dejstvo, da mora nujno nekoga privezati nase, da jo animira.
A ko se kakršenkoli sprehod bliža vratom v notranjost, Sara joka. Ne, ne joka. Dere se kot jesihar!

Zelo težko jo je potolažiti. Na žalost večinoma uspe samo Nodiju, da preusmeri njeno pozornost.

V njenih rosnih otroških letih sva se udeleževali družinskih kolonij s Sončkom v Elerjih. To so bili najini in moji najboljši poletni tedni. Mogoče je takrat izgledalo naporno, a v življenju s posebno Saro je to najboljše, kar sem doživela. Starše, ki so mi enaki, izkušnje, ki sem si jih vklesala v srce, nekaj otrok, ki so zelo podobni Sari tako ali drugače.
Tam pa so bili tudi strokovnjaki. Ne bom pozabila nekega družinskega terapevta, še danes imam sliko pred očmi. Res, da ni bil vzgojni terapevt, a tudi moji odnosi so ga zbegali.Sploh mi ni znal svetovati glede, zame enostavne, situacije.
Podobno situacijo vsako leto obudim na centru za socialno delo. Tja pač enkrat letno moram iti, da preverijo, če lepo in dobro delam s Saro, saj me zato država "nagrajuje" z nadomestilom.
Hkrati, ker se imajo za družinske strokovnjake, vprašam še kakšno vprašanje o vedenjskih težavah in odnosih... Bolj zato, da vidim, ali so vsako leto enakega mnenja, torej, 'po knjigi'.
Pred šolskim obdobjem sva bile dosti pri psihologinji, ki je sedaj že upokojena. Super ženska. Posvetila se je Sari in zanjo dekle ni bila samo številka. Nasprotno, še danes, ko se srečamo, govorim z njo kot bi bili že kdaj skupaj na kavi. Znala mi je marsikaj svetovati, me usmeriti, mi razložiti. A Sarinega vedenja ne.
Odkar je Sara v posebnem programu vzgoje in izobraževanja, poznam šolsko svetovalno delavko. Še ena super ženska, ki si zna vzeti čas, se zna postaviti v situacijo. Znala me bo poslušati, razumela me bo, ko bom govorila o katerem od naših problemov. Dobro pozna tudi Sarino vedenje. Ubada se z njim. Ga skuša razumeti in usmeriti v sprejemljivo vedenje.
Meni pa nekako ne zna svetovati. Priznam, nimam časa biti zjutraj tam. Pa še to je le izgovor, ker prvič nisem ničesar odnesla. Ne dobim konkretne usmeritve, kaj naj storim, da zajezim Sarino vedenjsko težavo.

Veliko je strokovnjakov. Ob Sari, zaradi Sare sem prebrala mnogo knjig. Juula, Juhanta, Pantleyevo... Ob vseh kimam. Ob vseh se zdaj zavedam, kako enostavno je narediti načrt, čeprav je zelo težko biti dosleden in trden. Ampak to je sedaj - ko vzgajam Ajdo in se pripravljam na korake ob Patriku.
S Saro sem še vedno mrzla.
Tu je puberteta, njena najstniška leta nič ne prizanašajo - ne, tudi če ne zmore, ona je vseeno pubertetnica. Pripada ji biti. Mora biti. In ob vseh njenih omejitvah ji je zelo težko slediti. Ne pogruntam je več tako zlahka. Čeprav malce bolje komunicira, pogosto zapira dostop do svojih čustev, občutkov. Ne želi se "pogovarjati" o tem, kako se počuti.

Moj odnos s Saro se mi zdi super. Jaz jo poznam, razumem njene geste, karikiranja, njen način komunikacije. Trudim se, da jo upoštevam in ji pomagam, ko to potrebuje. Ponavadi sva zelo povezani. Z njo govorim, kot da je to moja popolna hči, desetletnica, ki se ne upira, ne jezika, ni jezna na cel svet, nima želja, ki jih ne zmorem uresničiti in njej se nikoli ne poruši sistem in nikoli nima slabega dne.
Pa si močno želim, da bi vse to bilo na sporedu. Ne vsak dan, saj bi se mi zmešalo od nemoči. Kdaj pa kdaj pa bi rada doživela, da me ima dovolj, da si želi biti sama, da je trmasta in samosvoja, da ima kup življenjsko pomembnih skrbi in nerešljivih problemov... Saj takšne naj bi bile najstnice, kajne?
Hkrati s tem pa si želim, da bi obstajal človek, ki bi znal pomagati in usmeriti našo pot. Pot posebnih staršev posebnim otrokom. Pa ne tistim posebnim otrokom, ki zmorejo. Zmorejo sedeti, nagajati, povedati ali pokazati. Zmorejo prijeti, narediti narobe, prestaviti in opraviti po svoje. Sara ne zmore! Veliko je otrok, ki ne zmorejo. Ne zmorejo se niti izražati na način, da bi jih razumel kdo drug kot starši in strokovni delavci, ki vsak dan delajo z otrokom (v šoli).

Želim si prebrati dolg članek o tem, kako se pogovarjati z najstnikom, ki ni odziven. Želim si prebrati knjigo, kako živeti in preživeti z najtežje prizadetim otrokom, a ob tem živeti, izkoristiti vsak dan, se smejati, nasmejati otroka, biti povezan, biti srečen, biti navdih drugim in sporočati okolici, da si najbogatejši človek na svetu. Želim si biti na predavanju, kjer bo nekdo dal praktične primere tudi za najtežje gibalno ovirane osebe, ki ne zmorejo. Želim si slišati oddajo, kjer bi nekdo dejansko razumel takšno drugačnost.
Ne, moderno je biti strokovnjak za motnje avtističnega spektra. Enostavno je biti dober terapevt lažjemu cerebralcu, ki bo pokazal napredek. Lahko o vzgoji delite nasvete staršem, ki delajo mini napake in imajo super otroke.

Kaj pa nekdo, ki je povsem nevsakdanji? Nekdo, ki ne zmore dati povratne informacije? Nekdo, ki se zna odlično dreti kot jesihar?
Si naši težko ovirani otroci ne zaslužijo strokovnjaka, ki bi bil dostopen?

Naj pripomnim le še veselo dejstvo, da sem najboljše strokovnjake sicer že našla. To so mame in očetje podobnih otrok, kot je Sara.
Šolanega najverjetneje tudi s to objavo ne bo mogoče najti. Zato kapo dol "mojim" mamam. Cenim vas. Občudujem vas. Od vsake jemljem nekaj malega, a veliko vrednega. Izkušnje. Hvala!