Bogati smo.
Nekajkrat v tednu se Ajda zjutraj zbudi brez klicanja mamice. Babyphone v kuhinji mi zašepeta njen glasek: "Sara...Sara...Sarika..." Potem že malo zapoje. Slišijo se koraki, njeni drobceni, skrbno izbrani. "Sara...hihihi :)" Zasliši se pet mini korakov, ki stečejo nazaj v njeno posteljo, ki stoji nasproti Sarine.
Moje srce zaigra.
"Mami, a lahko pridem?" Me iznenada presenti glasek iz hodnika. Sedem na fotelj in hkrati pokličem: "Pridi, Ajda, pridi!"
Stisneva se. Zaželim ji dobro jutro.
Spleza v naročje, me pogleda in poboža.
Pove mi, da ima Sara risanko in da je že budna.
Oglasi se Patrik.
Pojdeva ponj?
"Dan je že zunaj, mamica. Dan je že zunaj!"
Dvigneva Patrika in tudi z njim se stisneva v fotelju.
Zadnji teden vozimo najprej Saro v šolo, šele nato je na vrsti pot do vrtca.
Prej nam to ni uspevalo, saj še ni bilo jutranjega svita, niti jaz še nisem bila politično naravnana ;)
Zdaj pa nam uspe in nihče ne zamudi prav veliko. (Trkam!)
Zjutraj z Ajdo namreč kar nekajkrat prebijeva par minut v kopalnici. Ona z mano, jaz z njo... saj veste, zakaj greva dve in dve skupaj v toaletne prostore, hihi ;)
Domislila sem si, ker punca že zastopi vse odrasle stvari, da ji enostavno predstavim svoj načrt.
"Če boš ti zdajle zjutraj pridna in ne boš nagajala, potem bomo peljali najprej Saro in ti boš šla lahko zraven v šolo."
"Pomagala bom ti?"
"Ja, lahko mi boš pomagala."
"Ne bomo pozni, zamudili?"
Tako smo pogojno domenjeni. Psihološko se še nisem spuščala v vzgojo s pogojevanjem, ampak trenutno pali in to pomaga moji duši.
Na poti iz šole Ajda izrazi željo, da bi šli domov. "Ajdika, Patrik in mamica."
"Kaj pa bomo doma?"
"Nabirali trobentice, pa zvončke, pa ustvarjali, pa šli na topagana (tobogan), pa v ninico (trgovino). "
"Ajda, mamica ima delo, za Sarin voziček moram poklicati in v Valdoltro za hrbtenico. In pospraviti moram in še v službico bi šla rada."
"Mamica jaz ne maram Sarike."
"Zakaj ne maraš Sare, Ajda?"
Tišina.
"Mamica, Sarika ne more in zato moram jaz v vrtec, pa Patrik mora v lunice."
"Ajda, vsi trije greste k svojim prijateljem, da se boste igrali in se kaj novega naučili."
"Mamica, tudi Sarika ima prijatelje v šoli?"
"Ajda, zaradi prijateljev jo vozimo v šolo. Drugje Sara nima nobenih otrok za družbo."
"Mamica, jaz bi s Saro v šolo šla."
Tišina.
"Mamica, jaz pa Patrik pa ati pa mamica smo od Sarike."
Prišli do vrtca.
Tudi pomislila ni, da bi omenila dom. Rada ima rituale, rada ima opravila, ki jih opravljamo čez dan.
Celo popoldne, do večerje bomo zunaj na vrtu.
Iskali trobentice in zvončke.
Bogati smo.
Imamo vrednote in imamo življenjsko učiteljico.
Sara ve o vsem mnogo več kot mi vsi skupaj.
Uči nas Ljubezni, to zmore.
Vsakdan z njo pa nam postavlja izzive in nas obdari s čistim veseljem. To ona je, to ona živi.
In mi smo bogati, ker smo to, kar smo.
Jaz pa sem še dodatno bogata, ker imam Saro.
Želim vam čudovit dan!
Petra
Ni komentarjev:
Objavite komentar