Naš mali raj na koncu sveta

Na koncu neke doline pred vzponom zaviješ levo proti planini.

Ob vznožju planine leži stara vasica. Hiše so nanizane ob cesti prav v vznožnje planine. Ob skoraj vsaki hiši stoji hlev, ob mnogih še stara hiša, ki pripada domačiji. Videti je še nekaj sto let stare temelje...

Na koncu vasi, tik pod gozdom stoji hiša, ki ima najvišje sleme (za zdaj).

Do te hiše me je nekaj let nazaj peljal Herman in me predstavil.

Kmalu smo tam - bili smo trije in pes - začeli preživljati vikende. Za hišo se razprostira velik travnik vse do gozda. Na spodnjo stran se razprostira pogled na celotno vas. Proti vzhodu pa nešteto gozdnih poti in stezic, ki smo jih prehodili, z odprtim pogledom na vsak sončni vzhod, ki vse tako lepo zlato obsije.

Temu koščku sveta pravim "naš mali raj na koncu sveta".

Kraljična in Kraljevič sta svoje dojenčkasto obdobje preživela tam. 

Posteljica, čarobnost sončnega vzhoda, dežne kapljice nad verando, svoboda vse naokoli in narava, narava...

Mir za dušo. Prebujanje pomladi. Prve male marjetice. Zvonec krav. Kopita konj. Zrak.

Veter, stezice in neskončne poti med travnimi bilkami.

Tam lahko vdihneš globoko. Lahko greš en mini krog. Lahko sediš na klopci.

Tam ne dobiš socialne fobije. Dovolj ljudi, da veš, da nisi sam. Ampak pogled čez okno ti razprostira širno stvarstvo, naravo, ki jo želiš vsak trenutek ob sebi.

Ljudje te pustijo pri miru, če glasu ne prineseš s seboj...

Kako so se nekateri trudili biti glas v vetru.

Vožnja je bila predolga. Zaspanost prevelika. Moja glava, preveč zdravnikov. Ena sama bližina več kot preveč.

Vas v mestu... pogled na mogočen kotiček sveta, ki se zaključi z Alpami. Pogled na širno polje. Svoboda sprehodov po ravnini, ob reki, med trgovinami. Svet na dlani. Civilizacija. In pogled na mnogo strnjenih hiš...

Srce vleče v svojo smer.

V tisti mali raj na koncu sveta...