Odnosi, odnosi, odnosi... ljudje!

Obkrožena sem z ljudmi. Sem, ja. Pa vedno sama.

Ljudje in odnosi z njimi... zame nekaj, kar mi je pomembno, čemur namenjam veliko pozornosti in ogromno, preveč energije. In predvsem čisto preveč čustev.

Ljudje in odnosi z njimi... zame pokazatelj, kdo sem jaz in kdo si ti.

V življenju se vse spreminja. Vsak dan. Tako se spreminjamo tudi ljudje. Vsak dan.

Mogoče kdo ni zadovoljen v svojem telesu, pa gre laufat, v fitnes, ob večerih ven... tako dela na svojem telesu, videzu in hkrati veča svojo samozavest. S tem se spreminja.

Mogoče kdo ni zadovoljen s svojim življenjem, se uči o sebi in zase, da bi spremenil svojo notranjo moč, svoj lasten pogled nase, ker je do sedaj gledal samo navzven, v svet in deloval po volji drugih. Kar ni bilo v skladu z njegovim notranjim prepričanjem. Tudi ta dela na tem, da spremeni sebe, pridobi samozavest, da bo sploh zmogel delovati po svojih lastnih načelih. S tem se spreminja.

Spet tretji lahko potuje po svetu, se uči tujih jezikov, se izobražuje še v srednjih letih... Stalno širi obzorja in znanja. Pa vendar s tem dela na sebi. In se spreminja.

So pa ljudje, ki so zadovoljni takšni, kot so in se ne spreminjajo. Imajo potrebno samozavest za preživetje. Pogosto tudi toliko viška samozavesti, da oni lahko uravnavajo šibkejše in drugačne od sebe. Jaz menim, da v večini so to ljudje, ki jim je današnji kapitalistični režim pisan na kožo. Se spreminjajo. Vsak dan v nekaj novega, ki ima ceno, vrednost vprašljiva.

In so še ljudje, ki so učitelji.

Eno so zavedni, ki so dali neko notranje učenje in napredovanje že skozi. So bili na dnu, pa so zdaj ponosni na leta za sabo, ker so zmagali, presegli sebe, se spremenili in postali to, kar je njih bistvo. Delajo z ljubeznijo in v ljubezni. So duše.

Drugi od teh so že rojeni v ta svet močni in zavedni. Verjamem, da imajo za seboj že kup življenj, v katerih so tudi trpeli in popravljali napake. A v tem življenju so že zelo zelo blizu svojega bistva in nezavedno delujejo na ljudi okoli sebe. Pozitivno.

Kakorkoli, jaz sem stara duša. Zares stara. Ampak občutljiva. Preveč empatična. Premalo samozavestna. Glavne vrline.

Precej časa že delam na sebi. Na desni je link do mojega starega bloga. Takrat sem razčiščevala, sprejemala. Nezavedno. A hkrati tudi delala na sebi.

Potem mi je pot prinesla partnerja, ogromno pomoči imam v njem. Pot je kar prinašala, prinašala... selitev, večjo družino, neznanski mir na eni strani in totalen kaos milimeter stran. Vsega je bilo dovolj, da sem morala začeti spreminjati.

Pri meni je tipka za depresijo povsem socialne narave. Ljudje. 

Preveč sem dovzetna za vse težave, čutim bolečine in strah ljudi. Saj čutim tudi moč in samozavest, a v tiste ljudi ne drezam in si njihove pozitive ne zrcalim, ker sem hvaležna, da jo imajo in so takšni.

Zrcaljenje?

Ja, dolgo sem potrebovala, da sem prišla do tega, kaj hudiča so to ogledala, če pa sem obdana z veliko negativnimi in ranjenimi ljudmi? Zakaj se moram tako prekleto truditi za en stik s človekom, ki je pozitiven? Zakaj nikakor nisem uspela pritegniti družbe ljudi/družin, ki sem si jo želela?

Enkrat mi je končno kliknilo to z ogledali. Zdaj v vsakem človeku, ki se me tako drži, kaj hitro najdem vzorec, ki ga imam sama in ga je treba razdelati, analizirati, podkrepiti s pozitivnostjo, spremeniti, na koncu pa zavreči.

Ugotovila sem, da se neka oseba v mojem krogu zelo obremenjuje s tem, kaj mislijo in govorijo drugi o njej. Za vsako tujo reakcijo totalno popizdi. In ker je v osnovi to človek, ki mu je mar le za ljudi v navideznem svetu, prenaša in shranjuje marnje, najpogosteje je pomembno samo vse negativno.

Dolgo sem rabila, da sem razčlenila ta odnos in sedaj ga čistim. Moja stran ogledala se k sreči stika z njeno samo v prvi predpostavki. Žal mi je le, da ne zmorem pomagati tudi drugim ljudem, da bi spremenili svoje vzorce.

Velika večina v mojih vsakdanjih krogih ljudi temu pravi larifari ali, še bolje, še ena Petrina muha enodnevnica ;)

Tako delam z vsemi odnosi, z vsemi ljudmi. Včasih je težko ugotoviti, kako si nekoga privlačil v svoje življenje.

Sploh, če ti je neljub. No, zelo pogosto ob tem naletiš na dejstvo, da kri ni voda.

Ravno pri krvi, to so najtežji odnosi, ker pač tu so. Ne izbiramo. Otroci izberejo svoje starše z vzrokom, širše sorodstvo od le-tega pa je izbrano že prej. A upam si trditi, da je mreža skrbno izbrana in prepletena, da je za vsakogar kar najbolje. Le videti moramo znati. In sprejeti ter se iz tega učiti. Na koncu mislim, da bodo pomembni samo nauki, ki jih odnesemo iz situacije.

Zame so ljudje največji učitelji. Toliko, kolikor sem se že in se še bom naučila o sebi... Se ne bom nikjer drugje kot skozi ljudi, ki so v mojem svetu.

Celo življenje sem že v odnosu s svojo sestro. Tudi ta odnos je svojevrsten. Kot vsi drugi, tudi ta nosi svoje breme, vzorce in izkušnje zadnjih 33let. Svojevrsten odnos močne povezanosti, prepletenosti, istih vzorcev dveh kontradiktornih duš. Ena duša mlada, s svojimi prioritetami in groznimi ranami, ki jih predeluje sama v sebi. Druga duša stara, ki ne zadrži v sebi viharjev in ovir, pa si s tem koplje še več težavic, ampak kar spluje čeznje. A obe tako zelo močni. Tako zelo utrjeni. Tako zelo nadčloveški! In tu najina povezanost. Dani sva bili skupaj, da se brusiva skozi zgodovino.

Sestra je postajala močnejša, ko je meni flegmatično uspelo biti prijazna. In jaz sem postajala močnejša, kadar sem se morala postaviti zase in za svoja načela. Obe pa sva skupaj, vsaka zase predelovali bolečino izgube in novo rast z neštetimi ovirami, napakami, spodrsljaji.

Da sva danes tukaj, obe močni in neodvisni. Neodvisni! Samostojni. Odgovorni.

Koliko pozitivnega in močnega se najde v vsakem izmed nas!

Nepotrebna je zavist, prevlada, ego... ko pa imamo vsak svoje temelje in prav vsak tudi možnosti, da se učimo, se sprejemamo, spreminjamo in nenazadnje delujemo v skladu s svojo notranjo močjo in s svojim poslanstvom.

Samo začeti je treba. 

Rekla sem, da že dolgo "delam na sebi".

No, še bolj sem začela, ko me je izdalo zdravje, ko so mi dobesedno gledali v vse kotičke glave.

Kmalu zatem sem začela s Cipralexom. Tableta za dušo? Za živce? Za ljudi?

Nisem zdržala pol leta, s svojo vestjo, svojimi izkušnjami v medicini in s svojo pametjo...

Zdaj zares delam na sebi. In šele zdaj, ko vsak sleherni trenutek ozavestim, mu dam smisel, se iz njega učim, zares naredim zelo veliko. 

Skoraj odšla je slaba vest, če pustim otroke našemu atiju in grem ustvarjat. Ozaveščena je vzgoja, ki sem se je vedno želela držati, kontrola je super! In najboljše?

Veliko lažje grem ven sama! Ja, tudi če bom koga srečala. Kdo bi si mislil, da depresija povzroči to? Da se pred vrati v bundi premisliš in ne greš ven? Da ob povabilih prijateljic najdeš tisoč in en izgovor, da ne greš z njimi? Neka socialna fobija?

Seveda so še pogosta obdobja, ko ne gre. A se lažje poberem. Imam motivacijo in hitreje si pomantram o svojih pozitivnih lastnostih. Lažje jih najdem.

Vsakomur želim, da bi bil obdan s pozitivnostjo. Da bi bil vsak pripravljen pomagati, pogovor in odkritost sta največ vredna. In da bi več ljudi bilo iskrenih, da bi se učili komunicirat in iskreno povedati-kako se počutijo, kaj občutijo, kaj si želijo.

Da bi ljudje razglabljali o idejah, vrednotah in ne o... drugih ljudeh.

Da bi bila iskrenost, ko jaz naglas povem o svojem stanju, samo sprejeta. Ni potrebe po šušljanju. Ni razloga za posmeh. Ampak v mojih krogih to je - tako.

Vsekakor, delaj na sebi. Ne zase. Ne za denar. Nikakor pa ne za druge.

It feels good!