petek, 02. junij 2017

Gužva.

Uf! Že več mesecev sem zares v aktivni gužvi. Nič hudega, obožujem natempiranost. Tako pride petek, kot bi mignil in ko pogledam nazaj do ponedeljka, je občutek zares dober.
Toliko stvari, toliko dogodkov, tistih kar prijetnih obveznosti, pa še celo nekaj najprijetnejših ljudi!

Ja, sicer zelo rada odpovem še tisto kavo, za katero se menim celo večnost. S prijateljico, ki mi je zelo draga. A kadar sem v obdobju, ko sem zasedena z opravili doma, me prevzame tista moja socialna anksioznost. Takrat je vse pasivno in zelo težko prilezem ven.

Zadnje dneve pa sem prav vesela, da je s soncem prišlo delo na vrtu, ki mi, iskreno, prav nič ne diši. Pletje in okopavanje mi je zadnja briga. Ampak to je ena od stvari, ki jih delam za celotno družino, če se že nekaj trudimo zdravo jesti.
No, priznam, mi je pa tudi v veliko veselje pogledati urejen vrtiček in zadovoljna sem, ko vidim, da uspeva in zelenjavica raste :) To potem odtehta tisti začetni odpor in vrtiček znabiti, da bo kar napredoval po prioritetni lestvici.

S soncem je prišla tudi marsikatera priložnost za gibanje. Se ne čudim, a kolo mi je ljubo. S sprehodi (tudi v hrib) sem čudaška, saj mi je škoda dopoldneva. Čas je zares moj vladar.
Poleg skrbi zase in za vrt pa je seveda tu tudi kar nekaj opravkov, ki se tičejo otrok.

Prav danes sva s kolegico mamico v vrtec nesli darilce zahvale vzgojiteljici in pomočnici. Tokrat sem akcijo med mamicami naše skupine začela jaz in tudi poskrbela, da je Maja iz Majin-atelje.si ustvarila dva čudovita pladnja s podobami naših malih sončkov.

Najprijetnejša gužva je bila ob dveh nastopih naše plesalke Ajde. Pred tedni se je v Kamniku odvijal Veronikin festival. V soboto dopoldne so svoje znanje in spretnosti pokazali tudi mladi plesalci plesnega kluba Šin Šin. Ajda je sijala! Sprva ni točno vedela, kaj vse jo čaka pod pojmom "nastop". Ko je bilo konec, pa je videla, da je to en kup ene pozornosti. Kateri punci nebi ugajalo? :)

V torek nas je čakala še zaključna prireditev vrtca. Tokrat se je zavedala pomembnosti nastopanja. Dobila je ponos, samozavest in veselje, ki ga obnavlja vsak večer pred spanjem. Pred posteljo namreč na blazini čaka razgrnjen kovter, ki služi odru. K sreči Sara, ki spi poleg, v prepevanju sestrice uživa in z lahkoto zadrema.
Tako je bila Sara tudi nekako pripravljena na glasnost in razgibanost prireditve v domu kulture.
Zaradi njene multisenzibilnosti jo namreč pogosto motijo glasnost, hitri gibi in živahna igra svetlobe. Tokrat temu ni bilo tako in zadovoljno smo zdržali do konca.

Patrik je dober mesec nazaj shodil. Tako smo že po prvomajskih praznikih odšli na mini oddih kar brez pripomočkov zanj. Fant se je navadil, da se gre peš. No, ali pa na ramenih :)
Hkrati s tem mejnikom pa so v vrtcu najmlajši otroci kolektivno opustili dude, ki so jih cuzali med opoldanskim počitkom. Tako sva izkoristila priložnost in tudi doma ukinila to grdo razvado.
In zares sem ponosna na to, da sva bila dosledna. Patrik je imel dudo namreč samo za spanje. Herman je tako en teden izpuščal pevske vaje ob večerih, ker je uspavanje trajalo malce dlje. No, malce... konkretno dlje. In midva ki se poznava, zares sva lahko ponosna na najino doslednost ;)

Z vsem tem Patrikovim napredkom pa je prišla tudi govorilna ura v vrtcu. Naš fant bo zares kmalu star dve leti, da pa bo zares velik fant, nas vse skupaj čaka še malo doslednega dela. Za naju pomeni to predvsem preizkušnja vztrajnosti in trdnosti. Prepričana sva, da nam bo uspelo in bo Patrik dosegel svojo samostojnost in titulo: priden, pameten, spreten, ukročen?
Hihi, predvsem je njegova glavna karakterna vrlina flegmatičnost. Ima nek svoj način in svoj prav. Pa tisto, ko doma že zna in to pokaže tudi za kamero, a pred drugimi... bi on bil še dojenček. Predvsem pa, pred drugimi rad pokaže kdo je. In zares je, flegmatik!

Med vsem tem krmarjenjem vzgoje in usmerjanja po poti najinih malčkov pa je za mojo gužvo zadolžena Sara.

Ampak vsekakor sem te, njej namenjene gužve vajena in že nekaj let iskreno povem, da ko greva midve na pediatrično kliniko, jaz izprežem svojo psiho.
Ja, ne čudite se, sploh vam ne bo jasno. A jaz tam zares zadiham. Sprostim se, kot se ne znam doma, ne v trgovini, ne v kavarni, ne na obisku... Na pediatrični pa oddam kartico, suvereno poznam že skoraj vsa vrata ambulant (saj nisem še bila v vseh, vendar si zapomnim kateri specialist je za katerimi in s čim se ukvarja) in v dvigalu mi ni treba brati zemljevida. Vem, v katerem nadstropju je kateri oddelek. Ta stavba mi je, kot da sem edino tam svetovljan. Znajdem se, zanimivo mi je opazovati obraze staršev in postave zdravnikov. Iz tega bi se dalo napisati vsaj eno knjigo. Nenazadnje pa sem se tam najbolje počutila takrat, ko sem v predavalnici s Saro stala pred približno petdesetimi študenti medicine in jim ponosno in suvereno govorila o življenju s cerebralcem.

Kakorkoli, največji del mojih opravkov in obveznosti je Sara. Njen voziček, ki, kot kaže ni končal svoje borbe. Njen steznik, ki ga ne mara, a brez njega ne zmore. Njena zdravila. Njena pljuča, ki izgubljajo moč pod težo hrbtenice. Njena gstoma, ki ne sme zaostajati in se mora vsake toliko vneti.

Tako bova zaradi slednjega v petek spet tam. Kot že zadnjih nekaj tednov, en dan v tednu pripada enemu od specialističnih pregledov s preiskavo ali brez.

Torej? Naša gužva je le naš vsakdan. A ker depresivni ljudje pogosto zapadamo v pasivnost, je potem obdobje aktivnega nekaj veselega, luštnega. Predvsem pa, energija da energijo in naj tega ne zmanjka!

Nisem vam opisala vsega, ker marsikaj ohranjam samo za nas. Sploh stvari, ki terjajo težje odločitve ali kikse.
Vsekakor pa mi je ljubo, ko sem ugotovila, da kadar se trudim dnevu ukrasti čas za pisanje, takrat se potrudim najti čas tudi za ustvarjanje.
Zares mi gre dobro in počasi se začenjam zavedati svojega daru, za katerega vem že od otroštva. Še zavedanje svoje vrednosti osvojim, pa boste zagotovo kmalu del moje umetnosti tudi bralci teh vrstic.

Do takrat pa... naj ne mine. V tem aktivnem obdobju sem obnovila troje starih prijateljstev. Naj ne ostane pri enem srečanju. Vse se dogaja z razlogom in občutek imam, kot da vsak dan bolj zavestno živim.

Znam izkoriščati minute in ceniti trenutke. 
Vsak dan bolj znam ceniti tudi sebe. Ker cenim svojo družinico, vsakega posameznika in posledično ozaveščam sebe. Lepo mi je, ker sem odprta za različnost, čeprav jo marsikdaj še ne znam in nočem sprejemati. Najlepše pa je biti iskren. Menim, da to nosi največjo vrednost vseh naših odnosov.

Mogoče je ta moja gužva tokrat namenjena tudi temu... Nekemu kolektivnemu prebujanju zavesti? 

1 komentar: