Ljudje, ki navdihnejo.

Nedolgo nazaj sem imela precej ljudi okrog sebe.
S pisanjem prejšnjega bloga, z odkritjem forumov pred desetletjem, s spoznavanjem novih ljudi, z rojstvom Sare, s širitvijo (tudi virtualne) socialne mreže, nenazadnje pa tudi samo z željo ohraniti nekaj stikov, se je okoli mene zares nabralo precej ljudi. To so sedaj znanci, fb prijatelji, kolegi, peščica njih je pa postala ali ostala pravih prijateljev.

Odnosi se vseskozi nekako "predalčkajo".
Meni to paše.
Obkrožen si z ljudmi, ki nekako sovpadajo s tvojim trenutnim obdobjem. Parkrat v življenju je res sprememba obdobja nujno potrebna :)

So pa tudi ljudje, ki so stalnica. Vedno nekje zraven. Enkrat bližje, drugič v ozadju, znabiti da bodo jutri najbližje.

V Sarinih prvih letih je bila na njenih rojstnodnevnih zabavah gužva. Pa še to sem sortirala, ker v najino kuhinjo takrat niti pod razno ne bi spravila še več ljudi.

Zdaj nimamo takšnega kroga ljudi, da bi sploh katerega od rojstnih dni praznovali s prijatelji.

Kaj se je torej zgodilo?

Najprej sem, sem in tja, povedala, kar si mislim. Ali pa, vsaj nisem več sledila čredi in nisem več prikimavala v splošni debati. Bila sem tiho, a na tak način, da sem pokazala, da jaz mislim drugače. 
Tista iskrenost, saj veste. Ne paše vsakomur.

Potem sem začela spoznavati, kaj je to "delo na sebi".

Potem sem spoznala Hermana.

Spet sem spoznavala, kaj je to "delo na sebi".

In potem sem dejansko začela delati na sebi.

Slednje je bila pika na i.

Zdaj imam ob sebi, za moje razmere in moje potrebe, mini mini število VELIKIH prijateljev.
Krog se je iz precejšnje dvomestne številke zožil na številko prstov ene roke.
S tolikimi ljudmi, recimo, sem na vezi. To pomeni, da jih vidim več kot enkrat letno in da ob njih ne razmišljam, kaj bom povedala.
Ker lahko povem vse.
Ker sem lahko iskrena.
Ker sem lahko JAZ.
Ker me sprejmejo takšno in najverjetneje me imajo celo radi :)

Ob teh ljudeh ne dobim napada svoje socialne anksioznosti.
Zaupam jim.

Za te bisere sem najbolj HVALEŽNA.

Obstajajo tudi ljudje, ki so vedno nekje. Res jih ne vidiš, a ohranjaš stik. Z nekaterimi samo z lajkom na facebooku.
Z drugimi si vsake toliko pošlješ sporočilo. Pa šele po par mesecih ugotoviš, da si pisal po par mesecih ali celo letih. A si pisal z občutkom, kot da je bil zadnji pogovor v zraku še sinoči.
To so pomoje tiste povezanosti duš.

Recimo, sredi poletja se vsako leto dobim z Majo. Tudi na jesenski večerji v kitajski sva obe prisotni. Pa ni nobenega očitanja, zakaj se nama vmes ni ratalo zmenit za snidenje. Takrat, ko se vidiva sva veseli in  lahko govoriva o vsem. Kot da smo bile še včeraj za šankom na obvoznici ;)

Pa ko sva šli s Saro med zimskimi počitnicami v Ljubljano k Alenki. Kot da ne bi minila vmes leta brez Elerjev. Njena družina tako odprta, srčna, da bi jih vzela s seboj domov. Ko pogovor steče tudi z njenim možem in otroci sprejmejo Saro na igrišče kot njihovo vsakdanjo pajdašico.

Potem sva šli pred poletjem k Ireni na sprehod. Kar tako, ja, samo na sprehod. Prej pa se nismo slišali nekaj let. Pet let, če smo natančni. Pogovor je pa tekel kot včeraj. Ni se bilo treba opravičevati za časovno luknjo. Niti nisem nesla darila za njen mali zaklad, pa bi se zares spodobilo.

In moja najboljša prijateljica. Obe nimava pojma, da sva se spoznali že v srednji šoli v Eti. Vseskozi sva stik vzdrževali vsaka po svoje - furjasto. Takrat, ko je kateri čas dopuščal. In ko je katera kaj potrebovala. Prišla je za menoj v mojo študentsko službo in tam ostala trikrat dlje od mene. Pa je vedno trdila, da to ni zanjo :) Vsakič znova sva se oddaljili, pa sva se vedno našli. Verjamem, da ima o najinem prijateljstvu ona čisto drugačno sliko. Jaz pa samo vem, da je prihajala k meni v bolnišnico, ko sem bila najbolj sama na svetu. Da je edina vztrajala z druženji najinih otrok tudi potem, ko je nehala vozičkati. Da je spet prišla k meni ob stran, ko sem se začela zavedati svoje psihe. Da je še pred mano vedela vse o življenju s taščami ;)
Ona je moj navdih. 

Ne bom navajala vseh. Ker je tu še marsikatera zelo posebna mama.

Take ljudi najbolj spoštujem.
Take odnose imam najraje.
Nič ne stanejo. Ni treba kupovati rojstnodnevnih daril. Ni treba premišljevati, kaj boš rekel. Z njimi ne razpravljaš o ljudeh, ampak o idejah, življenju, odnosih, o občutjih in novih spoznanjih.

Ne odpikajo te, ker imaš težko prizadetega otroka. Ne rečejo ti, da za njih ne obstajaš več samo zato, ker to ni tvoja stvar, ampak njihova osebna zadeva. Ne pomilujejo te, ker nimaš za pijače, izlete, šopinge. Ne ocenjujejo te po obleki, ki si jo zjutraj navlekel. Ne preverjajo, v katere znamke so oblečeni tvoji otroci. Ne očitajo ti tvojih dejanj, ampak jih sprejmejo, tudi če se ne strinjajo.

Za vse odnose je najbolj potrebna komunikacija. Zlata vredna veščina.
Zelo prav pa pride lastnost človeka, da sprejema vse, kar je drugačno od njega.
Saj se ni treba strinjati v vsem. Le malo odprtosti in veliko iskrenosti, pa grejo lahko tudi največja nasprotja po skupni poti.

Kaj pravite, bi bil svet lepši, če bi se vsak potrudil sprejemati, biti iskren in odprt človek?
Ljudje bi se zagotovo imeli malce raje.