Naš Ati je izjemen. Kot Ati.
Že preden je zares postal ATI, je imel otroke. Saro je sprejel s prvim najinim srečanjem, s prvim sprehodom.
Vse najine trenutke je bila tu Sara. Bilo je ravno šest let nazaj, ko smo se spoznavali. Sprehodi, izleti... In konec tistega junija je šel že z mano v vrtec ponjo!
Vržen je bil v situacijo in zaplaval. Ne vem, kdaj jo je prvič nahranil. Prvič previl. Dvignil, šel zraven na terapijo. Ne spomnim se, ker je bilo zelo zelo kmalu, ko je z lahkoto poskrbel zanjo. Vem pa, da ga je že takrat oboževala. In še vedno ga!
Dolgo je bil Sarin edini Ati. Še vedno je.
On je človek v njenem življenju, ki skrbi zanjo. Gre v službo z mislijo na celotno družino, del katere je tudi ona.
On je človek, ki jo vsak dan spremlja. Ve, kdo so njeni sošolci, kdo so njene učiteljice, negovalke, kje so njeni čevlji v šolski garderobi.
On je človek, ki je bil z njo na terapijah, pri zdravniku, v bolnišnici. Ja, večkrat tudi brez mene!
On je človek, ki jo pelje ven na sprehod. Na izlet.
On jo drži v naročju. V bazenu. Dvigne iz nemogočih položajev.
Potem je postal pravi Ati, Ajdi in kasneje še Patriku.
Zanju skrbi glede vsega. Nega in igra sta naš vsakdan.
Z vzgojnimi pristopi se k sreči strinjava že odkar sva se spoznala. Tako imava tudi isti cilj, v kakšne osebe želiva vzgojiti otroke in kaj si želiva zanje. Le pot imava različno, a se večinoma izkaže, da se super dopolnjujeva.
V glavnem, pri naši hiši imamo Atija z veliko začetnico.
Verjamem, da je večina atijev takšnih. Želim si verjeti.
Zakaj?
Te dni je umrl najboljši prijatelj našega Atija iz mladosti. Dokler se ni Herman odločil za družino, so marsikaj, vse doživeli skupaj. Sama si niti ne morem zapomniti vseh zgodb, dogodkov, izkušenj, ki mi jih Herman rad pripoveduje. Vedno pa rada poslušam, ker so bogate. Bogate s povezanostjo in največkrat zelo sporočilne.
Torej?
Ta njegov prijatelj z menoj ni našel skupne besede. Bom kar iskrena, ker je Herman včeraj izrekel tako resnično:
"Tako veliko so vsi govorili čezenj, zdaj ga imajo pa naenkrat vsi najraje na svetu. Verjetno moraš v teh časih res umreti, da te potem sprejmejo, cenijo, spoštujejo."
Žal se nisem poglabljala v njegovo življenje, da bi ga mogoče razumela. Enostavneje ga je bilo pustiti ob strani in iti mimo.
Od njegove nesreče naprej pa sem si že nekajkrat potiho rekla, da je škoda da nisem nikoli povedala, kar sem si mislila.
Namreč, zares mi ni bil ljub njegov način življenja. Čeprav bi ga bilo verjetno z lahkoto sprejeti.
Imel pa je sina, ki sem ga spoznala kar kmalu. Oboževal je svojega Atija in vsak trenutek z njim. In to sem mu zavidala.
Zakaj?
Ta sin je rojen par mesecev pred Saro. Živi pri mamici. In redno je prihajal k svojemu Atiju. K Atiju, ki se je boril zanj, hodil na sodišče, hodil daleč na obiske, ga vozil od daleč k sebi, da bi bil z njim.
Vse to sem izvedela že v paketu pred šestimi leti, ko sem spoznavala Hermana.
Takrat sem prvič doživljala, kako je to, da ima moja hči ob sebi še nekoga, ki skrbi zanjo.
Ja, zato sem mu zavidala.
Moja Sara namreč svojega očeta ne pozna. Mislim, da je bila štiri leta dovolj dolga doba, da lahko rečem, da sem se trudila za vsaj kakšen stik med njima. Na cesti ga ne bi prepoznali, kar ni nič hudega.
Žalostno pa je zavedanje, da niso vsi atiji atiji z veliko začetnico. Nekaterim je pomembnost, da nekje živi tvoj lasten otrok, nična. Pa Sara ni edina. Zares ne.
Pred dobrim mesecem je Herman peljal kobilo in žrebičko na pašo k žrebcu. Za pomoč je prosil prej omenjenega prijatelja. Bil je edini, na katerega si pomislil, ko si rabil nekoga, ki zna, je močan, ve kako se obrniti in kje prijeti, pa še rad pomaga.
Takrat mi je Herman rekel, da je sina poslal na inštrukcije k sosedi.
Mislim, da sem bila zares ganjena in navdušena nad tem, kako me je vedno znova presenetil s svojo skrbjo in ljubeznijo za sina. Ja, tudi takrat, ko sem se zgražala nad motorji. Potem mi je razložil, da dokler je tako majhen, samo majhen in švoh motor. In da se zaveda meje, kdaj mu bo dovoljen vedno večji.
Pravijo, da isti ptiči skup letijo. Iz tiste jate so sami Atiji z veliko začetnico. Tudi če ne zgledajo. Z lahkoto bi bili velik zgled tudi marsikateri mamici!
Samo videti je treba. In sprejeti.
Ati B, počivaj v miru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar