nedelja, 09. julij 2017

Naj tudi vaši otroci sprejemajo drugačnost.

S svojimi tremi sem se počasi sprehajala od igral proti izhodu. Igrivo, sončno dopoldne je v nas naselilo takšen mir, da so še otroci meditirali. No, saj ponavadi vedno so - zelo pridni.

Saro sem potiskala pred seboj v njenem prilagojenem invalidskem vozičku. Patrik in Ajda sta pridno sedela, opazovala in čebljala v cizi, ki sem si jo izposodila pŕi vhodu v Arboretum.

Nekje sredi veličastnega drevoreda smo se ustavili, da sem jih fotografirala. Danes, ko imam v glavi vihar strahov, pričakovanj, negotovosti, se mi moji otroci zdijo še posebej lepi. Razvila sem to sposobnost, da v najtežjih trenutkih postavim zid in sem takrat najbolj mirna. Ljubeča, crkljiva mamica.

No, fotografirala sem jih. Nekje blizu se je nahajala skupina, prijetna razširjena družina, ki so nas vidno spremljali. Začutila sem brez besed. Tiho spoštovanje, ko so pač videli moj "tovor". Prepričana sem, da sta otroka spraševala o Sari. In prepričana sem, da sta dobila neko pametno, realno razlago.

Ko pa smo stopili mimo zadnjih dreves, mimo glavnih vrat, sem opazila punco, ki nas je gledala. Bila je radovedna. Tam je bila s starejšim parom, prav tako kot mi so odhajali proti avtomobilu.
Nasmehnila sem se ji, prav tako (začuda) se ji je nasmehnila Sara.
Malo je manjkalo, pa bi punca pristopila k nam. Žal sem imela delo z vračanjem cize in lovljenjem Patrika. Meditacija se je posledično v hipu končala :)

Punčka pa je svoj korak in smer prilagodila nam. Videla sem njeno radovednost. Saj bi samo vprašala tisto stalno vprašanje: "Zakaj pa je ta punca v vozičku?"
Slišala sem ga že vsaj stokrat.

Opazovala je vsak moj gib in skrbno spremljala Sarin obraz. V naslednjem momentu pa je kot strela z jasnega gospa, s katero je bila punčka, posegla v ta njen proces opazovanja in razmišljanja o vsem skupaj. Začela jo je priganjati, prijela za ramo in usmerila v hitrejši korak. Punca jo je skušala opozoriti na to, da je videla Saro. Skušala jo je vprašati, zakaj je drugačna. Skušala se je o tem pogovoriti z odraslo osebo, ki naj bi vedela nekaj odgovorov na njena vprašanja. Skušala si je zapolniti še en prazen predalček v glavi, ki je kar klical po novih informacijah, bil je poln slikic Sare z družino, a brez odgovorov. 
Ta gospa pa jo je ob vsakem začetku vpraševanja prekinila z dejstvi, da odhajajo. Tukaj je avto. Gremo na kosilo. Ata je že notri. Splezaj v sedež. In podobno... Prekinila je vsako dekličino prošnjo, da bi vsaj pogledala Saro in ji odgovorila.

Nič ni narobe, da otroci sprašujejo. To je njihov razvoj, njihova narava, naj si širijo obzorja in naj spoznavajo nove stvari!
To niso neprimerna vprašanja. Nam ni neprijetno, da otrok vidi Saro in vpraša svoje bližnje, zakaj je takšna. 

Povsem druga zgodba pa so odrasli ljudje. Ste nevedni? Si ne upate pristopiti in vprašati? Si ne upate svojim otrokom/vnukom povedati, da obstajajo tudi drugačni od njih?

Otroci niso nič krivi, da ne vejo. Vsaka izkušnja z drugačnostjo je za njih nova. A si želijo to spoznati. Dokler jih lastni starši, stari starši, vzgojiteljice in učiteljice dokončno ne prepričate, da se to ne spodobi!

In tako postanejo enaki vam. Nevedni. Boječi drugačnosti. 

Vsa slovenska družba je prepredena s tem. Z zanikanjem drugačnosti. Z zatiskanjem oči. S potiskanjem na rob.

Pa veste, da s tem postanete vi sami oseba, ki ne sprejema drugačnega od vas samih? S tem postanete oseba, ki je diskriminatorna. In s tem samo prenesete svoje vedenje na otroke.

Želim si, da bi si jaz dovolila pristopiti k vašim otrokom in jim razložiti. Pa žal verjamem, da je to vaša naloga.
Želim si, da bodo vaši otroci dovolj samozavestni, da bodo nekoč pristopili k drugačnemu. Že samo s tem bodo dali svoj košček k temu, da se svet spremeni v prijazen košček vesolja.
Predvsem pa, svojim otrokom ne bodo prenašali takih mešanih, negotovih, neprijetnih nenazadnje negativnih občutkov glede drugačnosti.

Kako vem? Ker sem bila sama tako vzgojena kot vi. Obrnila sem se stran, ker so mi tako rekli odrasli, čeprav so mi verjetno želeli povedati samo, naj ne buljim.
Dobila sem Saro in to sem morala predelati. Ajda in Patrik sta prišla kasneje in s ponosom ooazujem, kako čuteča sta. Zato vas razumem.

Ne dajte tega svojim otrokom. Dajte jim pogum. In vprašajte. Pustite njih, naj vprašajo. S tem jim boste dali ogromno znanja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar