DOSTOJANSTVO

O tem se pogosto govori.
Pa mislite, mislimo, da vemo, kaj to v resnici je?
Kaj dostojanstvo v resnici pomeni?

Ne.
To je ena od stvari, o katerih ne moreš vedeti prav ničesar, dokler ne občutiš.

...

Pri nas poteka akcija zbiranja papirja za Saro. Mnogi to veste, ste prebrali.
Odziv je dober, čeprav se nam je zakvačkalo pri organizaciji s samo birokracijo.
In dokler ne uredimo birokratskih zadev, se papir nabira pri nas doma. V hodniku, v garaži, ob hiši.

Dejansko nama zapolni marsikateri trenutek, uro, dve časa na dan.
Tako sem šla danes po papir in karton na enega zbirnih mest, kjer so se javili prijazni ljudje, da bodo zbirali za nas.

Tam je bilo vse super, na hitro smo preložili in zmetali v prtljažnik kombija.
Zelo sem hvaležna za vsak prispevek!

Ko sem prišla domov, sem najprej počakala Hermana, da je prišel iz službe in sva spila kavo. To nama pripada, glede na to, da odide sredi noči na cesto in šele sredi dneva začneva skupni dan.

Potem pa sva šla ven, tudi Herman je imel v avtu še poln prtljažnik papirja. Pričakovala sva, da bova hitra.

...

Odprla sem prtljažnik kombija in kakor smo na prevzemnem mestu zmetali noter ... je bil zdaj pogled popolnoma drugačen.
Počutila sem se skrajno nehvaležno.

Iz prtljažnika je zapihalo in ko sva dvignila  prvi karton, se je kup sesul in iz vsake špranje kartonov so v vetru zaplapolali listki, lističi, delčki listkov in mini mini škatlice. Da o smeteh vmes ne govorim, niso tako pomembne.

Začutila sem tesnobo, odpor.
Po dveh tednih, odkar prosim dobre ljudi, naj za Saro odstopijo star papir, reklame, odkar delam to proti sebi ... sem se počutila slabo.

...

Seveda, vesolje mi bo dajalo lekcijo za lekcijo. Ker mi to ne leži, ker nisem rada v tem, ker nisem rada izpostavljena.

In ker mi to daje občutek velike revščine.

...

Herman je zlagal kartone, se trudil med vsem v prtljažniku najti red in izbrati ven, kar pride v poštev za odvoz.
Jaz sem po tleh pobirala neštete listke, škatlice, embalaže.

Nekajkrat sem pogledala gor in opazila poglede sosedovih otrok.
Tiste poglede, ob katerih se že ves čas počutim tako zelo drugačna, tako zelo nesprejemljiva.

...

Šla sem po Saro.
Komaj me je čakala, vidno utrujena.
Sara ne govori, a njene oči se zelo nazorno izražajo. Kot bi mi videla v dušo.
Z očmi me je prebrala in mi nanizala nekaj pogledov, ki so govorili.

"Ni nam treba, mami."
"Vsi nas gledajo samo čez to, da nimamo."
"Smilimo se jim."
"Samo voziček je, mami."
"Ajda verjame, da smo zelo revni."

Sredi hodnika sem zajokala.
Hitro sva se pobrali iz šole in do doma sem jokala.

...

A moraš res pasti tako zelo na trdo, da občutiš dno?
A je res treba, da se otrok počuti revnega?

Vem, da nismo revni.
Ne moremo biti. Država pravi, da nismo.

A ta ista država dopušča, celo spodbuja k temu, da so storitve, ki jih potrebuje človek, ki je odvisen od sistema (v našem primeru zdravstvenega), plačljive.

Nevrofizioterapija ni luksuz. Ni nadstandard. Ni dodana vrednost.
Je nuja.
Vsako človeško telo potrebuje gibanje. Težkemu cerebralcu ga omogoča nevrofizioterapija.

Športni voziček ni luksuz. Ni nadstandard. Ni dodana vrednost.
Vsak človek ima pravico iti v naravo. Vsak človek ima pravico do spoznavanja svoje okolice, do doseganja svojih ciljev.
Invalidski voziček ne pomeni, da noče, ampak da ne zmore.
Vsi imamo več parov čevljev. Petke, superge, balerinke, škornje.
Voziček je zelo lahko primerljiv s čevlji.
Počivalnik so balerinke. Udoben, a na mestnih tleh.
Športni voziček pomeni dobre superge. Celo zimske škornje lahko nadomesti.

A mi si jih lahko privoščimo, nekaj milijard nas je in kitajci nam vse prinesejo k riti v ogromnih nakladah.
Vozički pa so unikati. Malo uporabnikov za vsak model, majhen trg, malo povpraševanja. In temu primerna cena, primerljiva s ceno avtomobila.

...

Nismo revni.
Pa smo. V tem našem sistemu smo zelo revni.

Moja petletnica se počuti revno. Triletnik se zgleduje po njej in ji vse verjame.
Ne gremo velikokrat v trgovino. Ko gremo, pa ima tipično držo revnega otroka. Vse si želi. Vpraša me, ali ima še kaj denarja od rojstnega dne. Vpraša me, zakaj mi nimamo denarja.

"Ne, da nimamo, draga moja. Le ne potrebujemo vsega tega."

Ne verjame mi. Še vedno si želi novih igračk in nekaj, kar imajo prijateljčki v vrtcu.
Tisti prijateljčki, od katerih se moja punca počuti manjvredno. Ker mi zbiramo papir in denar za sestrico. Ker vidi, sliši, čuti.
Vprašala me je, zakaj nimam take službe, kot druge mamice, da bi imeli denar in ne bi prosili drugih zanj.

...

Je res potrebno razvrednotiti človeka, mene, mojo družino, samo zaradi tega, ker je Sara drugačna?

Ali je vse to potrebno zaradi tega, ker je Sara drugačna ali zaradi tega, ker sva midva nesposobna zaslužiti velike količine denarja?
Kako sploh priti iz teh okvirjev vpetosti in najti drugo pot, ki prinaša drugačne možnosti?

Kako se znebiti teh neskončnih občutkov nevrednosti, manjvrednosti, ponižanosti?

...