petek, 31. maj 2019

BIROKRACIJA ALI ABSURD?

Danes sem šla na UE naročit osebno izkaznico za Patrika. Glej ga zlomka, nov družinski zakonik v veljavi.
Torej, če sta starša (ne glede na to, ali sta skupaj, narazen, poročena, ločena, to ni važno) prijavljena vsak na svojem naslovu, "država" zahteva aktivnost obeh za izdelavo dokumenta.
V tem primeru nam ni problem, lahko bi Herman izpolnil in podpisal izjavo o strinjanju, jaz bi jo nesla na UE in bi bila stvar rešena. Druga možnost je, da Cetis iz Celja izkaznico pošlje na Hermanov naslov.
Vse razumem, podpiram, saj so tako preprečili možnost, da bi en starš brez vednosti drugega recimo odpeljal otroka čez mejo, mu krojil življenje po svoje. Pustimo tisoč podrobnosti, tu je pač ena varovalka državnega sistema, ki se trudi nekaj omogočat in imet nadzor. Vse ok.

...

Moje pisanje dobi bistvo čisto drugje.
Ob tej proceduri za Patrikovo osebno izkaznico sem takoj naglas pomislila na Saro. Kako bom to uredila zanjo?
Tri leta imam še čas, preden ji preteče osebna izkaznica. A že dobrih 13 let nisem Sarina edina skrbnica, saj skrbništva z njenim očetom nismo urejali. Še živo se spomnim razloga, ki ga je navedel CSD: "Najprej stiki." Takrat je socialni delavec spisal nek list, uradno določil stike, ki pa se nikoli niso izvršili. In jaz se ob vsem, kar sem doživljala takrat, res nisem počutila tako, da bi hodila na CSD in tožarila, da stikov ni. Nekaj let sem se trudila, da sta se videla vsaj ob Sarinem rojstnem dnevu. Potem pa me je minilo. Ne moreš nekaj izsiliti, nekoga prisiliti.
Ostala je samo želja, da bi Sara imela samo moj priimek, ostalo me zadnjih šest let ne zanima več - ker tudi s tiste strani ni nikakršnega zanimanja za Saro.
Vsake toliko sem res pomislila, da bi si morala priskrbeti skrbništvo, saj tako, kot je sedaj, dejansko dopuščam tujcu, da ima pravice do otroka, ki ga sploh ne pozna.

...

In tako sem sredi poti obrnila in šla na CSD.
Skrbništvo se še vedno ureja šele, ko so urejeni stiki. Hmmm, zanimiva naša država.
Tako sem bila iz sobe 9 (soba za skrbništvo) napotena v sobo 6 (soba za stike). Guess what? V sobi 6 danes ne delajo. Pokličite v ponedeljek.

...

Malo pa sem odločena, da vse to zdaj uredim.

...

Od drugih staršev otrok s pp že nekaj let spremljam stanja v družinah, kjer starša nista več skupaj. Ne vprašajte, ogromno nas je!
In kolikor nas je, na toliko različnih načinov se spopadamo s tem.
Jaz recimo sem vse pustila, ni mi bila prioriteta, ni me bilo strah, nisem želela trošiti energije. Predvsem pa mi je bil z druge strani dan občutek, da bi s temi postopki nagajala, komplicirala, nekaj zahtevala. Zdaj vem, da ti občutki niso moji.
No, od drugih staršev poznam več situacij.
Naj navedem tiste, ki so skladne s to našo državno birokracijo, zakoni in blagostanjem družine - vse za otroke, kajne?

Torej.
- Starša, ki si delita skrbništvo, si po zakonu delita tudi vse stroške glede otroka. Menda kljub določeni preživnini to drži vodo.
A rabim kaj razlagat? Jaz zbiram in odvažam papir za Saro in njene terapije, medtem ko bi moral polovico terapij, polovico vozička, polovico šole v naravi, polovico dokupljenih plenic, polovico podlog, polovico rampe ... uradno kriti drug starš.

- Če so stiki določeni, se morajo izvajati. Na CSD sicer pravijo, da je v praksi to potem stvar dogovora. V zakonu piše drugače.
Nekateri odvetniki pa lepo in dobro povejo, da je za čas, ko ima drug starš določen stik, odgovoren on. Torej, če ne izvaja stika, kot je uradno določeno, obstajajo sankcije.
Seveda sistem jih ne izvaja, niti ne bo na CSDju nihče nikomur nič rekel (roko gor, kdor je že doživel, da so mu na CSD kaj povedali sami od sebe). Lahko pa se starš, ki ostaja sam z otrokom, aktivira in zahteva od starša, ki ne izvaja stikov, povračilo stroškov za varstvo za ves tisti čas. Tu se seveda zavedamo, kako bi taka stvar potekala pri nas, na sodiščih, z dokazi, neverjetno veliko časa in energije zaradi nedelovanja sistema, ki bi lahko sistemsko uredil zadevo.

Ampak če zračunam: odkar ima Sarin biološki oče določen stik: obisk Sare 1x tedensko za 1 uro, da bi se (takrat) učil handlinga, nevrofizioterapije in bil z njo, bi lahko to uro ne teden dala v denar. 10€/h plus prevoz me stane varstvo na črno. 20€/h bi stalo z računom. Cca. 54 sobot/leto. 13,5 let. Skoraj 15000€.

...

In zdaj sem jaz tista, ki moram it urejat stike s tujcem zato, da dobim skrbništvo nad otrokom, ki je moj, vedno z menoj in biološkega očeta ni videl že kakih 6let?

Res ne vem, iz koga se delajo norca. Koga ščitijo? Otroke, ki so izpostavljeni nasilju? Otroke, ki živijo v revščini? Otroke s posebnimi potrebami, ki zbirajo papir, zamaške in poslušajo o nedostopnosti in nezmožnosti?

V 13.letih, odkar imam Saro, mi država ni niti enkrat prišla nasproti. Niti nisem pričakovala, da bi. Kmalu so me postavili na realna tla, ko sem povsod poslušala samo, kaj ji ne pripada, česa ne zmore, tega ne zna.

Po toliko letih zdaj vem, kje vse in kolikokrat sem popuščala državi, zdravstvenemu sistemu, socialnemu sistemu, šolskemu sistemu.

...

Nimam energije za njihove nizke in nizkotne vibracije. Imam pa energijo, da dokončno povsod naredim red za svojega otroka.
Ne razpizdi me, da moram premetavat star papir, da dobim hladen tuš, ko vidim, koliko je vreden nabit kombi papirja.
Ne razpizdi me kultura slovencev, ki nas gleda kot reveže in obsoja, če namenim otrokom eno kul igračo na mesec.
Ne razpizdi me, ko Hermanu šef reče, da na soči vsak invalid dobi zastonj voziček.
Razpizdi me pa, ko naredijo sto novih pravil, dvesto novih aktov, potem pa se skrijejo za izgovor, da je v dobro in zaščito otrok.

Medtem pa kljub vsemu otroci v Sloveniji niso zaščiteni! Niso varni pred nasiljem! Niso podprti v izražanju. Niso obvarovani revščine! In otroci invalidi niti pod razno nimajo dostojnega in udobnega življenja (razen, če so starši dobro situirani ali zbirajo sredstva).

Ni prav. Enostavno ni prav.
Kot družba nazadujemo z izgovorom, da gremo naprej.

Ni komentarjev:

Objava komentarja