Zakaj je dobro stopiti iz cone udobja?

Cona udobja...
To je tisto, ko nam je vse kamot. Dan enak dnevu, popestriš pa ga z novo destinacijo sprehoda, daljšim izletom, novimi barvnimi kombinacijami in novim veseljem nad radiem rock. Toliko, da ni dolgočasna rutina.
Ne, ne... Dejansko je cona udobja čisto nekaj drugega.
Je stanje, kjer ti ni treba za korak v naslednji trenutek tvegati. Menim, da v coni udobja lahko kar približno veš, kaj bo jutri, prihodnji mesec in decembra.

Tvegati?

Ja.
Magari tvegaš samo malo adrenalina. Ali tvegaš, ko vse znano, preverjeno, utečeno postaviš na stand-by in se en dan nameniš izpeljat nekaj, kar od tebe zahteva popolnoma drugačen pristop, organizacijo in izvedbo.
Pomeni, da preizkusiš nekaj, kar zate nima napovednika, ki bi bil sigurno lahko le pozitiven. Pač tvegaš, greš v neznan projekt, na nenavadno potovanje, k neznanim ljudem...

Stopiti iz cone udobja zadnje čase zame pomeni, stopiti iz svojega okvirja.
Razumete?

V mojem okvirju je moja družina. Naša hiša, naš vsakdan, naši vikendi, naše navade. Saj imamo ful vsega, razgibano in pestro. Le kdo z dvema mulčkoma in eno vozičkarico nima ves čas vsega all inclusive?

Izven okvirja?

Izven okvirja je že tole moje pisanje. Kljub temu, da od nekaj mojih najljubših ljudi dobim backup, naj pišem, naj furam svoj stil, da je prostor zame, in dejansko, da mi kdaj celo uspe kaj sporočilnega skupaj spravit... No, kljub temu imam vsak dan, ja, čisto vsak dan slab občutek. Pa slišim od ene osebe vprašanje, zakaj sploh pišem? Pa od druge, kaj razlagam, da folk itak ne bo nikoli razumel... Pa od tretje, da tvegam, ko vse objavljam (res vse?)...

Nimam pojma, pri vsem svojem pomanjkanju časa, ali je prav, da delam to, kar si želim delati? Vrata so odprta in zares sem dobra. Dobivam samozavest. Talent že imam. Ideje se nabirajo že desetletja!
Naj skočim raje nazaj v svoj okvirček in bom lepo tam?
Pri Slovencih je seveda to najlažje. Ne izpostavljaj se, ne tvegaj, pojdi v službo in v tišini štej leta. Uh. To ni zame. To nisem jaz. Moj okvir? Moje udobje? Res, tam mi nič ne manjka. Izven okvirja pa je izziv.

Izziv, ki mi postavlja nove cilje. Izziv, ki ga snujejo moje neskončne ideje. Izziv, ki je meni prav taka mala strast. Izziv, ki mi osmisli tisto piko na i, vsak dan.

In ko stopim ven, razprem svoja krila. Veste kaj? Takrat se moja cona udobja v celoti prebarva z barvami mavrice! Zrastejo nove rožice, poletijo samorogi, zasliši se lepa pesem. Okvir je kar naenkrat ves olepšan.

S tem, da delam to, kar je meni v veselje, razveseljujem moje sončke. S svojimi idejami, ko jih uresničujem, razveseljujem svojega partnerja.
In veste kaj? V bistvu je cona udobja zame veljala, dokler sem bila tiho in sem kimala... Ja, bila sem pridna punčka, ki se je trudila ugajati nekaterim ljudem. Marsikaj sem naredila samo zato, da nekdo drug ne bo nergal čez mene. To ni prav. To pelje v depresijo. Been there, done that.

Moja cona udobja je tukaj, zdaj. Ko si vsak dan postavljam nov izziv. Ko vsak dan naredim dejansko nekaj, kar je samo zame. Res je, v ozadju sem še vedno najprej mamica. In v ozadju je moja družinica glavni motiv. Za nagrado pa dobim čas zase, vedno boljšo samopodobo, zrno samozavesti na dan in tisti noro dober občutek, da delam nekaj za uresničitev sebe.

Prav zares, pripravite se :) Moj okvirček postaja vedno bolj pisan, okrašen z mojim stilom in komaj že čakam, da z njim okrasim svoj portret.

Stopite iz svoje cone! Boste videli, sploh je ne zapustite prav zares. Le barvo spremeni, zadiši po najljubših rečeh in meje te cone dejansko postanejo neustrašne!

Ste že?
Komaj čakam, da si pokažemo svoje lepe okvirčke!

Moj je najlepši...