Ni važno, kaj imaš. Važno je, kdo si.

Mojo Ajdo stalno nekaj učim. Ne zaradi sebe, ampak zaradi njene radovednosti.

Že nekaj časa je v "obdobju" vprašanj "zakaj?"
Nebodigalena jaz ne znam razmišljat na hitro in po otroško, zato ji odgovarjam po svoje - iskreno in predvsem, realno.

Tako je Ajda že davno presedlala iz vprašanj o barvah, živalih in čisto preprostih dejstvih do vprašanj o nebesih, kuplungi, poti na morje in celo do vprašanj o anatomiji in psihologiji.

Moja mala deklica bo filozof. A?

Še iz časov Sarinega otroštva se spomnim, da sem bila tista tapametna mama. Za vse zdrave otroke in njihove starše sem imela tabrihtne nasvete.
Ja, ne govorite, pojedla sem marsikateri kos tega zarečenega kruha. Ampak iz svojega principa, če sem to lahko trdila za druge, se zdaj trudim to dejansko uveljaviti in udejanjiti pri svojih mulčkih.

O čem je govora?
Predvsem o vzgoji.

Na vzgojo dam veliko. Še več pa na odnos starša do otroka.
Čeprav še vedno ne dojamem, da obstajajo starši, ki verjamejo, da jim o vzgoji ni potrebno ničesar prebrati. Spet pametna jaz, ni obsodba, le zavedanje, da mogoče ni branje namenjeno samo tistim, ki smo neumni in ne znamo?

Ajda je moje ogledalo. Tudi Sara je bila, pa takrat še nisem vedela. Zdaj je moja učiteljica, ker sem pri njej marsikaj zašuštrala s tem, ko sem svoje vzorce enostavno samo preložila nanjo.
Tudi Patrik je učitelj. On šele postaja ogledalo. No, on je v bistvu tisti, na katerem malce spremljam potek poizkusa, če sem na pravi poti.

Torej, o ogledalih verjetno veste? To je tisto, ko v Ajdinih besedah in dejanjih vidim sebe. Dobesedno. Z njeno rastjo in zorenjem se prebuja moje otroštvo. Ker prej nisem popucala vzorcev svoje preteklosti, to delam sedaj, spotoma.

Veliko berem o tem, sproti se seveda urejajo še drugi odnosi. Vsem okoli mene se pozna.
Predvsem pa se pozna na nas samih.

Ko enkrat začneš delati na sebi, se popolnoma spremeni prioritetna lestvica.
Kar naenkrat maske padajo.
Že vsaj desetletje me zanimajo knjige, ki se v knjižnici nahajajo pod zavihkom "psihologija."
Nekaj časa me je bilo sram, saj sem se gibala v krogih, kjer se berejo romani ali pa sploh nič.

In ko razgrneš že stoto poglavje v svoji osebni knjigi, ugotoviš, da je čisto vse in edino pomembno le to, KDO SI.

Počasi se razhajajo poti z ljudmi, ki so radi v trgovinah. Nam je ljubše iti v naravo, na igrala, na naš vrt.
Ne mašimo si svojih potreb z materialnim, ne filamo si ega z ocenjevanjem in ne pogovarjamo se radi o napakah in rečeh drugih ljudi.

Važno nam je, kdo smo.
Prioriteta moje vzgoje je ugotoviti, kdo sta Patrik in Ajda, kdo je Sara. In potem samo še pomoč, ki jo potrebujejo, da svoj potencial in svoje poslanstvo uresničijo in ga živijo.

Ni važno, kaj imamo. Avto, hiša, znamke oblačil. Ni važno, kdaj in kam greš na dopust, kje preživljaš prosti čas. Važno je, kako se imaš, koliko si resničen, iskren, koliko se uspeš izpopolniti v svoji biti.
Važno je, kakšen si v odnosu do soljudi. Si iskren, znaš sprejemati vsakogar takšnega, kot je? Ga znaš takšnega spoštovati? Brez, da se vsaj malo pretvarja, da je drugačen?

Ali pa pričakuješ od ljudi, da bodo ustregli tebi ali nekim normam? Sumničavost, zavist, ljubosumje, posesivnost, negativnost. Ja, doživela sem in še doživljam. Včeraj sem se zavedela psihičnega nasilja.

Moje življenje. Ne vtikam se vate. Ne v njega, ne v njo. Vsak je individum.
Prav tako moj partner in moji otroci. Niso moja last. Ne bodo delali tako, kot jaz zahtevam.

Ampak saj z vsem tem ni nič narobe. Vsi smo si različni. Prav lahko se dobro razumemo in dopolnjujemo. Dokler ne pride do kakšnih poskusov nekoga spremeniti ali ga podrediti. Mu vsiliti svoja prepričanja ali mu pogojevati ljubezen, ki mu jo dajemo.

Za otroke in vzgojo je to največji strup. Lahko jih razvadite z materializmom, to je vaš problem (in strošek). Lahko furate katero od vzgoj, ki je popularna. Tudi te posledice boste sami najbolje videli.
Ni pa lahko gledati, kakšen odnos gojite do svojih otrok. Koliko je enega pogojevanja ljubezni (kao brezpogojna, a?), koliko enih zahtev, kaj mora otrok doseči, kaj mora znati, celo kaj in koga mora imeti rad!

Od tega pa mene boli srce. In to naj bi bila moderna vzgoja!

Ponosna in hvaležna sem za to, da smo vsak to, kar smo.
Večine tega sem se naučila iz grenkih izkušenj, iz neskončnih prepirov, iz vzorcev preteklosti. Od najbližjih ljudi. Občutljiva sem in izredno čustvena. A danes sem na to ponosna, saj sem prav zaradi tega uspela prestopiti nekaj najtežjih stopnic.

Moj cilj v življenju je biti to, kar sem. To živeti. Razdajati. (Ja, končno! Prav zares!)
Žal moraš marsikoga pustiti zadaj, saj ne razume poti, ne sprejema brez pogojev, ali pa je pač zavisten.
Verjamem, da bodo mnogi na moji poti sprejeli sporočilnost.

Predvsem pa si to želim za svoje otroke. Da bi jim zmogla pomagati najti pravega sebe, dati jim pravšnjo dozo samozavesti, zaupanja, izredno pozitivne samopodobe, da bodo vsi znali živeti po svoje, v skladu z njihovim notranjim bitjem.
Jaz tega nisem imela in nisem znala. Dolga pot je bila, da sem dojela vse to primerjanje, tekmovanje, pogojevanje. Ne samo od staršev, saj so še drugi ljudje z močnim vplivom na otroka.

Nikakor ne želim svojim otrokom, da bi morali pri tridesetih ali več razreševati svoje vzorce iz otrošva. Definitivno jih bodo, ker sem naredila precej napak in jih še delam.
Želim si biti ob poti in jim pomagati.

Želim si, da bi jih znala vedno videti in slišati. Ne zatreti.
Da bi jim znala pomagati. Ne vsiljevati.
Da bi jih znala pospremiti na njihovo pot. Ne kazati svoje smeri.
Želim si, da bodo zame vedno samostojne osebe, ki bodo vedele, kdo so. In ne bo važno, kaj imajo.
Želim si, da bodo od mene vedno dobili najvišjo dozo sprejemanja, spoštovanja in ljubezni. Ker si zaslužijo le najboljše. In tega ni moč kupiti za noben denar.

Jaz sem korenina in Herman druga, tik ob meni. Naj veje tega čudovitega drevesa segajo v nebo. Tam ni mej.