NAŠA POTEPANJA

Mi se ful radi potepamo. Zares. Ampak...

...hmmm? (Tu je zajeto vse, kar spada v tri pikice, ki obrazložijo moj 'ampak').

Sploh ne vem kje bi začela. Želim si, da ne bi jamrala.

Torej. Radi gremo od doma. Lepo se imamo, ko gremo samo ven na dvorišče, na ulico, po vasi. Tudi do mesta zaidemo in to so pravljični sprehodi. Ker je Kamnik zelo lep in ker ga otroci še ne poznajo toliko, da bi jim bilo dolgočasno in vse znano.
Radi se pa tudi odpravimo kam dlje.

Izbiranje destinacij je najlažje v največji gužvi, ko sploh ne veš, da nimamo ne časa, ne denarja, ne volje iti. Kaj znano?
Ponavadi par dni prej zgleda tako, da Hermanu razlagam, kje je bil kdo, katere slike sem gledala včeraj in da je nekje pisalo, da tam je pa res vse dostopno. In se seveda ob vseh teh mojih razlagah strinjava, da naslednjič gremo pa res lahko tja.

Velenjsko jezero, Bohinj, Kobarid, Vršič, Ljubljana, ZOO Zagreb, Vrbsko jezero, center Celovca, Minimundus, Lent, Banovci, Kranj, Loka, obala, obala, obala...

Uf, destinacij polno!

Saj sem vam že omenjala gospoda Murphyja, z vsem spoštovanjem, on nama nagaja (in ne midva!).
Tako pride teden, ponavadi po plači, z lepim vremenom, pa še vsi zdravi, ko sediva ob kavi po kosilu in se strinjava, da bi v soboto ali nedeljo lahko kam šli.
Huh?
V trenutku nimava pojma, kam bi mi sploh lahko šli! In ja, potem ne gremo. Nimam pojma, kako se znajdeva v vrtincu neodločnosti, ne spomniva se destinacije, ali pa najdeva sredi zraka par uporabnih izgovorov. Ojoj... Ali pa pristanemo na tistem koncu sveta, na koncu doline, v nekem raju...

Razen, če je destinacija obala! ;)

Na obalo gremo vedno, kadar to omenimo in se vesolje (beri: denarnice, vreme, volja vseh vpletenih) strinja. Zanimivo, da vedno znova zmaga, ostale destinacije s seznama pa kar ne pridejo do uresničitve.

Ah, sliši se čisto super!

Veste kaj?

Rekla sem si, da pač rada sanjarim, kako bomo mi kot družina raziskovalci mest, odročnih krajev, planinskih poti in gozdnih kolovozov. Ja, res se ob misli na to dobro počutim in sama pri sebi zaznam rahel nasmešek. A tamičkenih otrok to nekako še ne zanima, za Saro pa je zelo veliko nedostopnega!

A ob misli na obalo, mojo dušo preplavi čista spokojnost. Občutek božanskega!

Torej, kako se odločimo? Z mislijo na Saro.

Dostopnost  je pri nas ključnega pomena. Ob Sari trenutno pojem dostopnosti pomeni veliko, veliko več, kot samo klančina namesto stopnic.

Obstajajo namreč otroci in odrasli invalidi, ki se v svojem telesu ne počutijo dobro. Boli jih. Telo gre svojo pot, ki ji je težko slediti. Verjetno težko razumete, a Sara raste hitreje, kot jo zmore dohitevati moč telesa. Tako komaj zmoremo prilagajati pripomočke, pogosto nam ne uspeva, saj ni odvisno samo od nas. To pa zanjo pomeni veliko več bolečin, ogromno čakanja in posledično tudi nezmožnost, da bi zaželjeni kraji za nas postali dostopni.

Že v lanskem poletju smo se radi odpeljali na našo obalo, obvezni del je bil bazen v Ankaranu. Zelo radi smo tam, zato smo ga obiskali še nekajkrat jeseni in spomladi. Najboljši (ali najljubši?) del je spoznanje, kako Sari paše slana voda. Sara že od malega uživa prav v vodi. V njej je njeno telo svobodno, brez večine težnosti in očitno tudi brez bolečih nenadzorovanih gibov. Dodaten plus je slana voda, česar sem se zavedela letošnjo pomlad.

Pozimi smo namreč en teden preživeli v Moravskih toplicah, kjer je voda posebej topla zaradi prisotne nafte. Sara je bila sproščena, vodljiva, a pasivna. Bilo je super! 

Takoj po zimskih virozah in turobnem obdobju za štirimi stenami pa smo za eno popoldne ušli v Ankaran. Dojela sem razliko. Voda je veliko bolj mrzla, a Sara se kljub temu hitreje sprosti, hkrati pa je v vodi aktivna. Namesto ležanja in vodenja v vroči vodi, jo slana morska voda aktivira in prebudi! Sara tam ne dopušča ležanja na moji rami, ves čas je pokončna in aktivno brca in s svojimi gibi vodi najino pot po bazenu. 

Meni ta spoznanja pomenijo ogromno. In vse se poklapa. Moja duša ob morju najde svoj mir, če je pa še Sari to tisto, kar ji nariše nasmeh na obraz in pomaga njenemu telesu, bingo!  

Hkrati pa je bilo okoli novega leta obdobje, ko smo pridobili kar nekaj bonov za brezplačni obisk raznih kopališč.

Na FB sem zadela otroške karte za terme Paradiso, Vesele nogice so nam dale eno karto za Sava kopališča za našo najstnico, po pošti nas je močno presenetila prijateljica z bogatim bonom za zdravilišče Laško, spomladi je Herman dobil bon za rojstni dan, razveselili pa smo se tudi bonov, ki jih Sari prinese Božiček :)

Pri društvu Vesele nogice namreč vsako leto organizirajo super prireditev s prihodom Božička. Organizatorka je predsednica društva, Spomenka Valušnik, ki skupaj s prostovoljci (to so v večini starši) zbira sredstva, darila in ekipo za ta dogodek. Nekateri si predstavljate, koliko truda, organizacije in časa gre za nekaj takega, da na koncu uživa okoli 70 družin, ki imamo otroke s težavami v razvoju in sorojence. 

Poleg super doživetja, lutkovne predstave, druženja, torte velikanke, je glavno, da otroke obišče pravi Božiček in prav vsakemu (tudi bratcem in sestricam) prinese zares veliko darilo :)

V darilu naših posebnih otrok so se že drugo leto zapored skrivali boni za kopanje v bazenih s pramorjem LifeClass Portorož.

Tako je prišla pomlad z mislijo na tople izlete proti morju. Se mi zdi, da smo odločeni, da so naši izleti in potepanja do nadaljnega zakoreninjeni ob morju. Razlog zdravilne moči morja sem itak že opisala ;) 

Obala in eden od bazenov z morsko vodo. Teh je baje ogromno na našem koščku, ob vsakem pripovedovanju mi nekdo pove za kakšnega novega! (Tako, da nas čaka še kar nekaj raziskovalnih izletov ;))

Torej, saj veste, da bo prvega maja na obali gužva, kajne? Ker mi tega ne maramo, je moral Herman vzeti dopust eno sredo poprej. Tako je, sredi tedna smo bili mi prisotni, obožujemo skupne dneve, ki so sicer čisto navadni In ste ostali v službi. 

Odpeljali smo se v Portorož.

Odlično za obujanje spominov, če obiščeš priljubljeni kraj po nekaj letih :) 

Ob prihodu smo takoj našli parkirišče za nas in glej ga zlomka, bilo je tik pred kompleksom LifeClass Portorož! Malo sladke malice otrokom, obrok Sari in že smo se odpravili v notranjost. 

Malce sem se bala, da je to vse namenjeno visoki družbi, zato sem stopala previdno in skušala biti vsaj malo nevidna.

Seveda, z malima razgrajačema mi ni uspelo. A z vsakim korakom naprej sem ugotavljala, da je kompleks primeren za nas, da ni duha o poudarjanju elegance, lepote, najdražjih kopalk in dodatkov.

V čisto preprosti garderobi smo se preoblekli, našli vrata in takoj za vogalom nas je pričakal kotiček z ležalniki, rezerviranimi za invalide. 

Zakaj posebej ležalniki?

Invalidni ljudje se v garderobah skorajda ne morejo preobleči. Nekateri že, če so delno samostojni, zagotovo pa ne tisti, ki so popolnoma odvisni od drugih in tisti, ki nimajo funkcije samostojnega sedenja. Tako je tudi naša Sara pri preoblačenju popolnoma odvisna od odrasle osebe in ravne ležalne površine.

Novejši ležalniki, ki so sedaj že v skoraj vsakem bazenskem kompleksu, so zelo ukrivljeni. Na njih je udobno ležati vsem nam, nevrotipičnim ljudem. Na ležalniku se super sedi, ob želji pa se samo zaguncamo in že poležavamk:) Mislim, da veste, o katerih ležalnikih razlagam.

So pa ti isti ležalniki popolnoma neprimerni za invalide. Invalid, ki nima dobre kontrole telesa, ne zmore samostojno sedeti, nima dobrega ravnotežja, nima na takem ležalniku kaj početi. Nemogoče ga je pa preobleči v kopalke in še težje iz mokrih kopalk v dnevna oblačila.

Zato je bilo naše veselje ob pogledu na kotiček še toliko večje! Tisti dobri stari beli plastični ležalniki so za nas neprecenljive vrednosti!

Bazeni v LifeClass Portorož so bazeni s termalnim pramorjem. Ambient je čudovit, miren, eleganten. Spominja na terme v času starega Rima, detajli na stenah ponesejo človeka v zgodovino, hkrati pa se vse odlično dopolnjuje z modernim dizajnom. V bazenu na sredini se skozi stekleno streho v mislih sprehodiš po dopustniškem tednu na naši obali, čeprav si tam le nekaj ur. Sonce se skozi taisto streho igra z mavrično modrino ploščic, ki se z malo domišljije prelevijo v čudovit rep morske deklice...

Sara se je v vodi sprostila zelo hitro in glede na njeno stanje sva odlično uživali! V morski vodi njeno telo odvrže večji del spastičnosti. Huda skolioza je v vodi obvladljiva vsaj toliko, da zmorem normalno razgibati medenico do te mere, da Sara izgleda pokončno, ko jo držim pod pazduho. Hkrati pa mi uspe, da ob držanju v pokončnem položaju malo neha brcat (z brcanjem zelo izrazito nakazuje svojo potrebo po gibanju/plavanju), jaz pa ji s svojo nogo poravnam njene noge navzdol. Povečini mi uspe tudi, da vsaj za trenutek nekajkrat uspem svojo nogo zatakniti med njeni in ji s tem onenogočim križanje (križanje nog je posledica izpaha kolka, pri veliko spastičnih cerebralcih neizogibno). Če jih pustim, jih v medenici kmalu zarotira po svoje in pristanejo nekje ob strani (Sarina zaroriranost  njeno telo dejansko pahne v obliko luninega krajca). V slednjem primeru ona lahko brca in po svoje vodi svoje telo.

Ne vem, koliko si anatomsko zmorete predstavljati Saro v vodi, za laika bi znalo biti precej naporno, sploh ker je Sara v stanju, ko jo dejansko zmore voditi le človek, ki zelo dobro pozna bodisi njo, bodisi prav take, spastične in občutljive cerebralne. Za opazovalca nimam pojma, kako izgleda, ponavadi nas ljudje kar opazijo in opazujejo, a to sem po več letih uspela predelati pri sebi. Tako da, za mojo evidenco, smo deležni pogledov občudovanja in spoštovanja! 

Meni je v vodi najlepša in najlažja oblika terapije, ker Saro edino v vodi zmorem voditi, brez da mislim na njene bolečine. Edino v vodi Sara samostojno in popolnoma kontrolira svojo glavo! Edino v vodi jo imam v objemu brez kakršnihkoli pripomočkov, a se mi punca pusti, sledi in mi pusti voditi njene gibe. No, ok, do neke mere ;)

In malčka? Uživala sta! V bazenih smo ponavadi vajeni, da brez dogovora midve uživava po svoje, Herman pa z malima ponavadi čofota v otroškem bazenčku. Nekajkrat vmes se nama pridružijo, da maledva poročala mamici o novih doživetjih,  Herman pa prevzame Saro, da tudi jaz naredim nekaj zamahov. Plavanje je zame zelo dragoceno, saj se zavedam, da s Saro trenutkov za nabiranje dolžin ali izvajanje akrobacij pred malima nikoli ne bo veliko. Z veseljem izkoristim dodaten par rok in se izmuznem, ko vidim, da maledva varno prepevata na stopnički za vodne masaže.

Iz LifeClass termalnih bazenov smo odšli proti portoroški plaži. S Hermanom sva na poti proti pomolu obujala vsak svoje spomine iz mladosti. Na pomolu pa smo si privoščili kosilo po naše.

Sonce je bilo tako toplo, da smo se preoblekli v poletno garderobo in si brez deke pogrnili piknik. Hrano na naša potepanja vedno nosimo s seboj. Zakaj?

Prvič, tako je najceneje. Vzamem od doma, kar radi jemo in sem prepričana, da bosta kaj pojedla tudi sicer izbirčna Ajda in Patrik.

Drugič, ni nam potrebno iskati restavracije, kjer bi bilo dovolj prostora za Saro z vozičkom in kjer bi bilo potrebno razlagati, kako popolnoma zmikasati del obroka v poltekoče, a brez kančka grudice za Saro. Iskreno, ne da se mi.

Naveličala sem se navidezno prilagojenega in sprejemajočega sveta. Z vozičkom, ki ni mini, ni aktiven športen voziček, ampak velik, težak, nepraktičen in vedno obtežen še s torbami, težko prideš do proste mize v restavraciji, če le-ta ni nekje ob robu ali tik ob vratih. Potem tudi supersenzibilni najstnici ne paše sedeti ravno kjerkoli, ampak na mestu, kjer ima pogled na vse, kjer ni zvočnikov, kjer ni stalnega prehajanja mimoidočih... Da njenega standardnega joka ob prilagajanju ne omenjam.

Tako smo pomalicali na pomolu. In veste kaj? Tako smo navajeni teh naših malic, da je to čaroben obred naše družine. Skoraj bolj se povežemo ob obredu, kot pa za domačo mizo! Sara je dobila še vročo mineštro iz termovke, mi pa smo imeli dober približek narezka, jaz celo v lchf mejah ;)

Kmalu je posedanje na pomolu postalo nevarno. Verjetno si predstavljate, kako se dve- in štiriletniki razkomotijo in nekajkrat sem bila s predstavami v glavi blizu temu, da moram za nekom skočiti v morje.

Prestavili smo se na najboljšo sladoledno sladico s top igrali v Cacao. Naj še to prehvalim? Naigrani in zadovoljni smo se pred sončnim zahodom odpeljali proti domu.

Obožujem naša potepanja!