Hejla ;)
Naslov je tricky. Bere se lahko, kot da smo sredi roadtripa nekje na severu Evrope, maledva v svojem iglujčku, Sara na turbo maximusu v kombiju, midva pa na raztegnjenih sedežih. Vsepovsod po kombiju polno enih oblek, brizg, plenic, plišaste igračke, povštri in hladilna skrinja z ventilatorčkom. Tamle nekje je še ogromen razdelilec s prervotnikom vtičnic, zraven pa postavljen nutribullet in indulcijska plata s Sarajevsko džezvico. Opazujemo zvezde, od jutra do večera pa okušamo lokalno kavo, domačo hrano, raziskujemo kotičke mest z najboljšimi igrali in vsak drugi dan iščemo punkte z bazeni ali naravnimi kopališči. Včeraj smo preživeli v ogromnem shopping centru, kjer smo nabavili zalogo hrane in pripomočkov za naslednjih štirinajst dni, v četrtem nadstropju centra pa našli pravi wellness! Pa še prav nobene gužve ni bilo!
...
Si z menoj predstavljate naše poletne dogodivščine roadtrip družine? ;)
Hehe, tudi meni se bere kot v sanjah!
...
Mi smo doma.
Maledva imata danes prvi dan počitnic. Mislim, tako, brez vrtca do konca avgusta.
V tem času se je marsikdo spraševal, zakaj ju sploh vozim v vrtec. Sem in tja je kdo še zakamufliral svoje vprašanje v modrost, da je starejši, šolar, na počitnicah doma in zato mlajšemu tudi privoščimo brezskrbnost. Jaz pa sem pokimala in prvič v življenju nisem komentirala s kakšnim pojasnjevanjem. Ne da se mi več. (Ker itak folk ne posluša in vztraja pri svoji, vnaprej naslikani sliki.)
...
Naš prvi del počitnic smo mi uživali, še preden se je sploh končal pouk.
Bilo je teden po Sarini virusni angini in nekaj nepojasnjenih pikicah na meni, Patriku in Sari. Marsikdo nas je označil za neodgovorne, da peljeva tudi nekaj pik kar na morje. In to čez mejo! Pediater je na srečo vsaj toliko nor, kot jaz in nam je morski oddih svetoval brez problema (pojasnilo za vse, ki temu rečete norost).
Vam prišepnem, da razen Sare nihče ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja za tujino ;)
In mi? V prvi vrsti smo bili zdravi, predvsem pa smo uživali!
Za normalen denar našega družinskega budgeta smo sedem dni kraljevali v čudovitem apartmaju, uživali v soncu, spoznavali mesto, okušali sladoled in navezovali stik z morjem.
Zase vem, da sem bila ves čas uglašena z morjem in svojo družino. Prvič sem doživela dopust brez kančka stresa. Dejansko sem sedem dni samo uživala v vsakem trenutku, vsakem koraku, ozračju in naši povezanosti. Moja duša je zaživela! Kdor pa me spremlja na IG, je že takrat sledil sprotnim fotozgodbam.
...
Po tistem tednu pa nazaj na delo. Včasih se počitnice zdi zelo dooolg pojem časa. Letos pa ne. Čakamo poletje, ki smo ga pustili v Baški. Med čakanjem, huh? Maledva v vrtcu in midve s Saro doma.
No, pa smo tam. Res čutim, da bi vam rada predstavila, kako izgledajo počitniški dnevi tako posebne deklice, kot je Sara.
Ponedeljki se začnejo z jutranjim živžavom in vsakič znova mulčka na poti v vrtec ugotavljata, zakaj ne zavijemo proti šoli in nimamo s seboj Sare. Jaz jima potem povem, kam greva s Saro in zraven razložim, da je to njun razlog za odhod v vrtec.
Sara me doma počaka še v postelji, varno založena in zagrajena, zaposlena s Skrivnostnim rančem. Potem pa se začne, hitri jutranji ritual s previjanjem, oblačenjem, miksanjem svežega zajtrka in pripravo zdravil. Za vse to imava uro časa, privavim še malico, sebe in svoj zajtrk, potem pa odrineva v Ljubljano na Sočo, k logopedinji na obravnavo.
Vsak ponedeljek se tako začne z nečim novim, kar se dogaja in razkriva na obravnavah. Moram dodati, da sem vsakič na koncu precej ponosna nanjo.
Torki so precej podobni, le da jutranji ritual malo pospešiva, saj je najin termin pri nevrofizioterapevtki uro prej, kot tisti v Soči. Naj omenim, da nič več ne zamujava? ;)
Tam Sara joče. A to je njena komunikacija.
Si predstavljate najstnika, ki bi ga pri dvanajstih med počitnicami zjutraj zbudili in ga sterali ven, naj odteče pet kilometrov? In vam ne bi siknil nazaj? Vam ne bi povedal, da ste zmešana mama, da to ni fer, da on ima počitnice, da je to njegov lajf, vi pa mu ne pustite biti normalen in ga stalno nekaj komandirate!
Huh, tako, kot si nekajkrat na dan želim, da bi ljudje znali stopiti za hip v našo kožo in pomislili, preden rečejo, tako tudi midve z nevrofizioterapevtko (nfth) stopiva v Sarino kožo in jo razumeva.
Mislim, da mi je do tako zdravega razmišljanja v večji meri skozi vsa ta leta pomagala prav "naša" nfth. Tako Sari dopuščava še neko zdravo mero njenega izražanja. Ko je preveč in preglasno, začne boleti glava, dobesedno. In takrat ustavljava ihto, potolaživa trmasto najstnico. Sara ima namreč zares zelo močno voljo. Postavljanje mej je pri njej težka misija. Če že ne drugega, ji popustimo pri dejstvu, da ne zmore konkretno udejanjiti naših zahtev.
No, konec koncev, nfth je pač terapija in Sara se nanjo odzove z jokom. To ni nič hudega. Sare ne boli. V eni uri se terapevtka potrudi, da jo sprosti, naravna njeno telo, kjer je zakrčeno (tam se delajo kontrakture) in jo preprogramira, da Sara pozna občutek, kako bi moralo biti in kako bi sama z mojo pomočjo čimdlje ostala v pravilnem položaju.
Nevrofizioterapija je za Saro kljub vsemu nekaj najbolj potrebnega v življenju. Ohranja njeno telo.
En dan v tednu je z nama tudi Ana. O njej vam bom posebej povedala. Je asistentka, ki je Saro začela spoznavati pozimi. Z njo se je naučila vaj po metodi bda, v zadnjih tednih pa je s Saro že tako samostojna, da z njo naredi tudi kakšno klasično vajo za razteg ali sprostitev. Hkrati jo previje, nahrani, zabava.
Zaposlena je v društvu Vesele nogice, preko projekta, o katerem ne vem veliko, a je super projekt, sofinanciran s strani evropske unije, namenjen učencem in otrokom, ki bi potrebovali osebno asistenco.
Projekt je v izteku, do takrat pa vam bom zagotovo napisala vse o tem, obljubim.
Poleg teh obveznosti so nama kakšno dopoldne v tednu krajšale preiskave in pregledi na pediatrični kliniki v Ljubljani. Tudi tja mulčka ne moreta zraven, nama pa je klinika kot en del tretjega doma. Resno, prav domače se počutiva in tam nekako ne občutim nobenega stresa.
Prihodnji teden naju v tem smislu čaka še pregled pri ortopedu v Valdoltri. Samo ugibate lahko, kako se tega veseliva :) Glavni je itak načrt, kako bova po pregledu skočili do morja in nafilali svoji duši.
...
Tako nekako so zapolnjeni v večini dopoldnevi. Meni je všeč, saj si težko predstavljam, da bi bile počitnice zares popolno brezdelje in samo v znamenju prostega časa. To je tudi moja služba. Moja dolžnost, da Sari v vsakem času zagotavljam udobje in skrb za njeno stanje. In to prav to je.
...
Danes. Mulčka sta sinoči odšla k mami na kmetijo na počitnice. Tokrat nam je uspelo, da sta šla z navdušenjem in pričakovanjem lepega!
Midve pa odhajava še na eno misijo, ki je prišla ravno v pravem času. V Mursko Soboto greva h gospe, ki vidi v matriko duše. Zadnje mesece sem z delom na sebi zares napredovala, doživela in dosegla polno sprememb in današnji izlet je samo košček v mozaiku tega dela.
Si želim, da bi vam čimprej znala kaj več povedati o tem. A v tem tednu, ko sem spregovorila s kom in navdušeno povedala, kam greva in zakaj, sem doživela vse prej kot razumevajoče odzive. Sem pa hvaležna, ker sem končno obdana v večini z ljudmi, ki ne obsojajo, ampak sprejemajo. Povejo svoje mnenje, a hkrati sprejemajo mojo odločitev, da sem se podala na to pot odkrivanja, zdravljenja, poslušanja svoje duše. Hvaležna.
...
In jutri?
Nič vam nisem povedala o popoldnevih. Tu pa smo popolnoma počitniški. Igramo se, potepamo se po okolici, uživamo v novih raziskovanjih in končno se družimo! Za naše pojme, nam druženja uspevajo kar pogosto. Res, prejšnja leta smo bili totalni samotarji. Tako da, verjetno pa le nismo totalni čarovniško disfunkcionalni čudaki, hihi ;)
...
Gremo jutri na izlet?
Ni komentarjev:
Objavite komentar