sreda, 23. januar 2019

BODI SPREMEMBA

Hmmm, ste opazili, da sem v prejšnjem prispevku povedala, kdo je bil moja največja motivacija za spremembe?

Jaaa, čisto prav sem napisala :) Čeprav so to do sedaj mogoče vedeli le izbranci.
Danes sem ponosna na to. In zelo zelo hvaležna za ti dve osebi v mojem življenju. Sta namreč zelo močni učiteljici, z zelo pomembnimi lekcijami zame.
Moja sestra in moja tašča.

Veseli me, da danes to zgodbo lahko predstavim tako ponosno. Tako hvaležno.

Z željo, da mogoče še kdo svoje odnose pogleda z druge plati.

...

Pri meni se je saga z ljudmi in odnosi začela že v moji pradavnini. Od nekdaj sem dopuščala, da je name nekdo vplival. S svojim mnenjem, svojim pogledom, svojimi prepričanji, kako bi moralo biti. V bistvu kar konkretno z usmerjanjem mojega življenja. V kolikor sem delovala po svoje, sem dobila plaz čustev, ki so v meni prebujali ogromno slabo vest. Ja, res! In jaz sem vse to dopuščala! In se dolgo ne zavedala.

Potem pa je prišla v moje življenje Hermanova mati. Njo se lahko opiše s tremi lastnostmi: aktivna, predana in srčna ženska.
A kaj hujšega, da smo se odločili za selitev ;) K njej (v bistvu k Hermanu), v veliko hišo, prostorno stanovanje.
Wau, majka! Sari ni bilo treba več manevrirati med prostori, več nas je bilo lahko na kavču, vsak je imel svojo sobo in še spreminjali smo lahko kadarkoli karkoli.

In?

Bili smo v istem stanovanju. Skupna kuhinja, skupna kopalnica, en kavč, skupni dnevni prostor, skupne omare ...
Jaz s hormoni, saj sem tik po selitvi rodila, tašča s svojo stisko, saj je po dolgih letih samote doživela, da se sin ustaljuje doma. Herman mirno razpet med vsem in Sara s polno obveznostmi čisto vsak teden.

Saj je šlo. Le nekaj je bilo preveč.

Ljudje zunaj hiše, zunaj naše enote.
Midve pa obe nezavedno sprejemali tuja opažanja, tuja mnenja, tuje nasvete. Kako bi moralo biti in kako bi se morali obnašati. Zanimivo je to, da kadar smo bili dolgo doma, smo se naravnali na frekvenco in se imeli odlično. Ko pa je prišel zunanji dejavnik ... puf!
Jaz sem imela eno stran, eno osebo, ki sem ji pustila preveč nadzora.
Mama pa ima teh strani in teh ljudi malce več.

...

V tistem času so začeli k meni prihajati članki. Knjige. Novi ljudje.
Teh slednjih nisem imela energije spustiti k sebi. Stik za stikom sem odklapljala in danes sem hvaležna za vsakogar, ki se je trudil ostati ❤

Iskala sem predvsem gradivo o vzgoji.
Seveda, imela sem svoja prepričanja, imam jih še danes. Iskala sem le teoretično podlago za vse, kar sem mislila.
Kmalu se je moje brskanje razširilo na iskanje nasvetov in metod v knjigah in med strokovnjaki o odnosih širšega kroga ljudi do otrok, do staršev, do mlade družine.
Uspešno so mi na pot prihajale knjige in vse se je sestavljalo kot pravljica. Le ta odnos z mamo mi je bil stalna uganka. Ne uganka, žulj.

Sčasoma sem nezavedno zajadrala na temeljito delo na sebi.
Sploh ne pomnim, koliko vsega sem predelala, o koliko stvareh brala in kaj vse sem prakticirala.
Moja želja je bila, da se naučim odklopiti negativnost ljudi. Da se naučim ne sekirati se za vse, kar rečejo drugi. Predvsem pa, naučiti se preslišati govorice in ignorirati zlobne jezike.

V dveh letih je bilo dnevno na sporedu ogromno enih čustev.
Spoznala sem, kako zelo občutljiva sem.
Spoznala sem tudi, da sem zelo dovzetna za tuja občutenja, tuja čustva sem preslikavala nase in dojemanja, delovanja tujih ljudi vezala nase.
Bilo je preveč.

Začelo me je izdajati zdravje.
Hodila sem na vse možne preiskave glave, v laboratoriju za fizikalno nevrologijo presedela nekaj ur, predvsem pa od strahu in stresa spala na cesti.
Ja, prav ste prebrali. Z otroki vred sem se ustavljala za spanje, ker nisem zmogla peljati 28km v kosu. Prišlo je do tega, da je telo od desetminutnih spancev na poti po nekaj mesecih rabilo že odklop za pol ali tričetrt ure.  

Nobena teorija ni delovala. Počutila sem se vsak dan bolj krivo, bolj sebično, bolj nečloveško. Preveč sem že jokala.
Samo zaradi tega, ker sem si želela svojo družino zase, brez nenehnih očitkov in nerealnih pričakovanj, da bomo ves čas preživljali z nekom, na način, ki ni bil v skladu z nami.

Zgodil se mi je dan, ko sem spet zakorakala k svoji zdravnici. Spomnim se, bila je zima, Patrik je spal ob meni v vozičku. V trenutku, ko me je zdravnica vprašala, kako sem in zakaj sem prišla, so se iz mene usule solze.
Sploh ji nisem veliko povedala, ni bilo treba. Jokala sem kot dež.
Od zdravnice sem odšla z receptom za antidepresive in listkom, na katerem je bilo zapisano:
'Začniva znova, Christian Gostečnik.'

Bil pa je to tudi eden izmed odločilnih trenutkov, ko sem vedela, da tako ne bo šlo več. Da se ne znam in ne zmorem spraviti v red, če se stalno vračam domov v okolje, kjer se je sploh začelo rušiti.
Teh odločilnih trenutkov je bilo v nekaj pičlih mesecih preveč in še danes sem hvaležna Hermanu, da je vse to zdržal.
Da je eden tistih moških, ki je prav zares izbral družino. Da je kljub vsemu ohranjal mir, me razumel in me podpiral na tak način, da sem še vedno brskala naprej. Da sem še vedno rastla. Da sem vedno bolj delala na sebi. In to tako dela še danes ❤

Tako smo se preselili.

...

Veste kaj?
Danes mi ni hudo povedati, da počasi že razmišljamo o selitvi nazaj.
Seveda, tokrat drugače pripravljeni.
Potrebno bo še kar nekaj časa, predvsem pa dela, da bomo vsi pripravljeni.

Kaj je tam, kar tukaj ni?
Tam je večja, predvsem pa dokončana hiša. Za družino, kot smo mi, so izrednega pomena stroški. Ki so tu, sicer na vasi, a v primestnem okolju skoraj 3x večji kot tam.
Za družino, kot smo mi, je izrednega pomena prostor. Dostopnost z vozičkom v notranjosti. Možnost prilagajanja stanovanja za potrebe invalida.
Zame je to dovolj.
Želim si in potrebujem bolj lahkotno bivanje. Hišo brez skrbi. In nenazadnje, vrh glave imam dvojnih stroškov (položnice tu in tam) in posledično stalen občutek revščine.

...

Nenazadnje, a najbolj pomembno pri vsem tem je, KDO SMO.
Danes sem namreč čisto druga Petra, kot sem bila leta 2013. Čisto druga Petra, kot sem bila lani tak čas.

Najbolj luštno mi je zavedanje, da so spremembe naša stalnica.
Za tem, zavedanje, da s svojim odnosom do stvari, situacij in ljudi ustvarjamo svojo realnost. Ja, samo s svojim odnosom!
In ta odnos si oblikujemo, se odločimo zanj čisto sami. Začne se pri nas. V naših glavah, ki jih moramo povezati s srcem.
In potem je mogoča harmonija.

Potem ni več pomembno, kje živiš, pomembno je, s kom živiš in kakšen dom si sam ustvariš.

Zato že danes delam na tem, da bom psihično pripravljena, stabilna, samozavestna in močna za vstop v novo okolje z drugačnimi energijami.

Verjamem, da nam bo uspelo ustvariti prijetno, ljubeče okolje. Ker ga imamo že tu, zdaj ❤

Hvala mojima učiteljicama, da sem tudi zaradi njiju danes to, kar sem :)

Ni komentarjev:

Objava komentarja