Danes, malo pred zoro, je minilo pet let, odkar sem v hipu videla, kako je biti mama nevrotipičnemu otroku. Čutila sem. Nisem pa se še prav v bistvu zavedala.
Seveda se tega nisem zavedala takoj. Bila sem v krču strahu, 'kaj pa če'.
Še dolgo je trajalo, da sem se popolnoma sprostila in samo še uživala. Da sem se prepustila in bila končno 'samo mami'.
A danes vem, takrat sem vedela v hipu.
Moja drugorojenka praznuje peti rojstni dan!
Kako hitro je minilo. Vedno bolj se zavedam minljivosti časa in dejstva, da jih imam samo nekaj kratkih let ob sebi.
Zavedam se, da so vsi trije otroci samostojne osebnosti, da ima vsak svojo začrtano pot, ki si jo bo oblikoval po svojih lastnih ambicijah.
In jaz? V vseh njihovih prizadevanjih si jih želim podpreti. Jim pokazati pot, v kateri bodo spoznali, kaj je dobro, kaj je najboljše in jim hkrati dati zavedanje, da je vse najboljše tam tudi zanje. Da so vredni svojega najboljšega scenarija, ki si ga upajo zamisliti. Najbolj pa jim ob njihovi lastni poti želim pokazati, da sem tu zanje.
Šele z rojstvom moje drugorojenke sem prebudila svojo nevrotipično Petro in jo počasi začela združevati s tisto posebno mamo, ki je bila tu prej.
To je top kombinacija!
Koliko se je zgodilo v teh petih letih!
Hvaležna sem za ves ta čas.
Za vso rast.
Za učenje.
Za vsa uvidenja, ki mi jih daje na pot življenje.
In zares zelo veliko zaslug za živahnost in čarobnost življenja pripada ravno Ajdi.
Ona je moje ogledalce. Rožnato. Okrašeno. S sijajem, s pozitivnim žarkom, ki mi vedno, prej ali slej pokaže pot.
Pot je učenje. O vzgoji. O ljubezni.
Ponosna sem nanjo! Na mojo Ajdo ❤
Zelo nazorno odstira čustva v naši družini.
Ona je dežurna za srčnost in dramatičnost.
Ona je tista, po kateri se zgleduje njen mlajši brat in katero budno in strogo spremlja starejša sestra.
Nežna dušica, ki se bo dolgo iskala, čeprav se sploh ni izgubila. Ja, vedno popušča drugim, se primerja in druge kuje v zvezde. Sebe postavlja na četrto, peto mesto. Pri petih letih že ve, kako je biti prizadet, ko ti nekdo pove nekaj, kar vzameš za resnico in iskrenost.
Pri petih letih že ve, kakšen je občutek, ko se otroci delijo na nas in vas.
In ponavadi ji je zelo hudo, ker vsi vse imajo, ona pa nima.
Pa kljub temu je ona tista, na katero sem ponosna do neba.
Mali srkajoči um, ki premore modrost odraslega. To smo dosegli skupaj, a po zaslugi nje, ki se je odprla, ki se nam preda v polnosti in potem na svoj način vse shrani. Predela. Zaupa. Živi.
Ona ima to!
Ima iskrico, ima žilico, ima talent, ima pamet.
Je že prelepo, kar kičasto?
Priznam, nisem si predstavljala takšne Ajde. V resnici je še boljša.
Nisem si predstavljala takšne družine. A v resnici smo zdaj gromozansko močnejši.
Nisem si predstavljala, da mi bo materinstvo toliko dalo. A v resnici mi daje še več!
Prav zato, ker sem mamica, imam motivacijo biti boljša. Od koga? Od mene včeraj. Vsak dan znova.
Prav zato, ker sem mamica, grem marsikdaj čez svoje meje. A je ta ista meja potem ravno na pravem mestu.
Prav zato, ker sem mamica, stopam v svojem življenju izven svoje cone udobja.
Ne zaradi otrok. Zaradi sebe.
Da pokažem otrokom, da je to način življenja.
Da smo vsak dan na začetku, z novo priložnostjo, da izkoristimo svoj čas, zbrusimo svoj diamant, nahranimo svojo dušo in z radostnim smehom negujemo svoje telo.
Da so spremembe stalnica, da naše misli vodijo naša dejanja, naše delovanje in da je od tega odvisno, kakšen je svet okrog nas.
Da je proti cilju pomembna tudi pot, ki jo moramo užiti skrbno in polno.
Želim jim pokazati, da je vse mogoče, da je življenje lahko čarobno, lahkotno in bogato.
In to je ... v bistvu vse, kar je pomembno. Ja, tudi za petletnike ;)
Vse najboljše, moja draga kraljična ❤
Naj te tvoja srčnost nikdar ne prizadane in naj te tvoj veliki svet nikdar ne razočara.
Pleši, draga moja, pleši!
Naj ti igra pesem tvojega čarobnega sveta!
Ni komentarjev:
Objavite komentar