četrtek, 14. februar 2019

MIDVA

Tale objava čaka že lep čas v moji glavi. Danes pa je sonce ravno prav sijoče, da najin svet delim z vami.

Midva.

Definitivno neobičajen par. A tako vsakdanji.

Že ko sva se spoznala, je bilo vse na glavo. Najin prvi zmenek je bil sprehod s Saro. In vsak naslednji tudi.
V bistvu se iz glave sploh ne morem spomniti, kdaj sva prvič doživela čas samo za naju. Namreč, tu je že bila Sara in stalno je bila zraven. Tako je Herman dobil kar celoten družinski paket.

Sara ni nikoli imela dneva pri svojem očetu, ne vikenda, ne kar tako počitnic pri starih starših ...
Oh! Zdaj se spomnim, šla sva v Sarajevo! Najin vikend! Sara je bila pri dediju in babici ;)
Kako hvaležno se spomnim na vsak trenutek, ki sva ga preživela sama. Bodisi sva šla na hitro na pico v Kapro, na obisk k Hermanovi sestri, na obletnico prijatelja ali nazadnje, na poroko mojega očeta ;)

Hkrati pa so vse to trenutki, ko sva še rastla. Še vedno rasteva!

Ampak mislim povedati, da sva začela precej neobičajno (kar ne pomeni, da je tako pri nas redko).
Spoznavati sva se morala že v družinskem okolju, s skrbjo za otroka, povrhu pa je to še otrok, ki me je potreboval ves čas ob sebi.
Izkoriščala sva sprehode in izlete, da sva govorila. Skušala sva izkoristiti, kar je ostajalo od izmučenih večerov.

Ni bilo lahko. Niti enostavno ne. Kar pasti v situacijo in sprejeti vse skupaj. Vsak vsakogar.
A peljala sva super v družinskem duhu!
Kmalu smo se preselili in tik zatem se nam je pridružila Ajda, nato še Patrik.

Družina je obema pisana na kožo. Ob mulčkih gledava v isto smer, želiva si več od vzgoje, želiva si danes delati pot za prihodnost. Znava se dopolnjevati in v vsem tem času sva se naučila en drugemu kriti hrbet, odnašati rit, podpirati lenobo in kar je najpomembnejše, poslušati en drugega in se slišati.

Joj, kakšno hvaljenje, kajne?

To je naš vsakdan. Najina družina.
A tu sva tudi midva. Jaz in on. Petra in Herman.

Tu pa je zgodba malce drugačna. Hmmm, kje pa ni? Naj prvi dvigne roko, ki je popoln in ima svoje življenje popolno, z odnosi vred. Vidite?
(Vsi smo krvavi pod kožo in zavedam se, da nekateri kimate, drugi odkimavate. In prav je tako!)

Narazen sva šla že po prvem skupnem božiču! Vsak s svojo ogromno prtljago let se nisva niti malo slišala, niti sanjalo se nama ni, da se lahko o tem pogovarjava.
Mislim, da je trajalo manj kot dva dni, ko sva si dala še eno priložnost.
Imela sva vzpone in seveda je bil vsak vzpon posledica ali povod za nekaj padcev. Jaz sem zasledovala, on se je umikal v svojo jamo s petimi ključavnicami. Saj veste, Venera in Mars in Avdić in te fore? ;)

No, a ves čas je bilo eno: prenašal me je.
Verjemite, nisem lahka! Lahko bi šel. Lahko bi šel k prijateljem, pa ni šel. Lahko bi šel na pivo, pa ni šel. Lahko bi šel domov, pa ni šel.
Ostal je. Vedno znova.

Spomnim se večera s prijateljico, ko sva pili čaj v vaškem lokalu. Takrat sem imela ogromne probleme z vsemi!
Povedala mi je za sočutno partnerstvo.
Oh, moj svet se je odprl.

Seveda so minila leta. Zdaj nas je pet, tri leta nazaj smo se drugič selili, preživela sem svoje muhe in danes se zavedam, da jih bo še kar nekaj. Našla sem jim ime: moj Ego.

Vendar vsa ta leta vmes so bila ena sama rast. Rast kot oseba, mama in partnerica.

Kakšni dve leti nazaj sem kupila partnerske kartice. Kontaktirala Janjo Urbančič, bila nasploh čisto v tem, da sem dajala iz sebe ves balast. Vsak mesec je prišel na vrsto dan, ko sem norela tudi doma in Hermana podila stran. Bila sem jezna, razočarana, nemočna, neljubljena, nesprejeta, zmedena.
V sebi pa sem v prostih trenutkih premlevala, analizirala, obsojala, kritizirala. In se hkrati učila.

Učila!
Prebrala sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Poslušala veliko webinarjev.
Se učila, kako hudiča sebe in naju postaviti v tisti odnos, ko pa sem jaz popolna in on tako zaprt vase?
Hehe, bilo je vse to in še več.

A v vsem tem času je bilo v bistvu ogromno čudovitih dni, trenutkov, ogromno ene ljubezni, naklonjenosti, predvsem pa stalno gledanje v isto smer.
Le zavedala se nisem tega.

Kar naenkrat je bil na fbju nek webinar, kjer je Janja Urbančič gostila Alberta Mrgole. Spomnim se, da sem spodaj šivala, dala slušalke na rdečo glasnost, a še vedno, da sem sploh kaj slišala, mašina ni smela brneti.
Enega naslednjih večerov sem poslušala njun posnetek iz maratona pozitivne psihologije, 'Ljubezen zavedno ali za vedno'.

Pa to sva midva!
Počasi sem našla tisto nišo, kjer sem vedno znova našla naju. In seveda, sebe.
Da ne govorim o tem, kolikokrat sem potem pri Ani Bučević slišala veliko o sebi.

Oh, kakšna koklja! Oh, kakšen Ego!
Video Vezal-a je bil moj AHA! moment, ki mi še danes prikliče nasmeh na obraz.

Ko pogledam na vso prehojeno pot, na najin odnos ... Ki nama od nekdaj govori, da imava nekaj, kar morava najti, odkriti, negovati, izbrusiti in dati naprej. 
Si mislite, da sem se lani spraševala, kaj bo, ko bom z delom na sebi tako daleč, da ne bom več potrebovala Hermana? Kaj bo, če bo on še vedno tako tih, kar se tiče čustev? Kaj bo, ko bom naslednjič zasledovala, on pa se bo umaknil?

No, to se ni zgodilo.
Ko sem z delom na sebi prilezla do sem, kjer sem zdaj, me je on že davno čakal!
Nimam pojma, a je bil že zdavnaj tu, ali mi je sledil, kot pravijo life coachi (da moški vedno sledi svoji ženski). Niti ni važno.
Vem pa to, da je bil vedno ob meni!
Sprejemal me je že dobrih osem let nazaj in sprejema me še danes. 

Čisto drugače je.
Zakaj?
Predvsem sem se jaz zavedela vsega, kar sem delala, kako sem delovala.
Bezala sem ga v jamo, hvalila njegovo očetovsko plat, a tako zelo kritizirala dejstvo, da ni romantičen. Želela sem si darila, a nisem videla, kako mi daje vso svojo ljubezen na svoj način. Z darili vred, ki jih sedaj tako rada poslušam v avtu!

A romantiki so le eni od vseh, pa vsi govorimo jezik ljubezni. Vsak svojega.
In ko sem ugotovila, kako čudovit jezik govori Herman, me je postalo sram.
Sprejela sem ga. Ni bilo potrebno drugega.
Seveda je pretekel čas, da sem spoznala vse to. Korak za korakom.

In preteklo bo še ogromno časa, preden bova oba rekla, da sva doživela vse.

Vsak dan sem hvaležna zanj.
Nimava večernih pogovorov, ne greva na zmenek.
Imava pa jutranje klice, ko jaz odložim svoje 'mama poslanstvo' in ima on za seboj že polovico delovnika
Ne kupuje mi stvari, ki si jih želim, ampak kar potrebujem.
Ne odloča se prav rad in ne pametuje mi o ničemer.
Mi pa vedno da misliti.
Postavlja me v situacije, ko vprašujem sama sebe.
Postavlja me pred lastno ogledalo in je tam zadaj, ko sem razočarana in mi pokaže drugo plat.
Ob meni je, ko sem vesela in se veseli tudi on.
Z menoj je, ko je pot prestrma zame in mi poda roko.
Tu je, ko se učim in mi kaže, da je vedno čisto vse tako, kot mora biti.
In tako je prav.

Veselim se poti naprej, vsak dan znova!
Čudovito je, ko se zaveš, zakaj si skupaj.
Kako si pomagati odkrivati rane in jih tudi zaceliti. Kako se skupaj veseliti tako majhnih stvari, kot je debatni krožek mulčkov, sproščena najstnica s spazmi, skupno popoldne zunaj ali super pobeg na obalo.
Čudovito je zavedanje, da ni važno, kaj je tam zunaj, kdo kaj pričakuje in kako naju vidijo drugi.
Čudovito je zavedanje, da se trudiva zase, da se odpirava en drugemu in da sva s tem vzor svojim otrokom.

Mnogo stvari je še, ki čakajo na naju z izzivom. Mnogih se bojiva.
A sva skupaj.

Hvaležna sem zanj. In zase.
Za naju 💜


 

Ni komentarjev:

Objava komentarja