četrtek, 07. februar 2019

PISANJE IN BLOKADE.

Zakaj pišem?

V prvi vrsti zase.
Ko recimo danes pogledam kak zapis od lani, vidim svoj napredek.
Ne v pisanju, hehe ;)
V svoji rasti. V svojem razmišljanju.
Pred časom sem zasledila, kako me je Herman nekajkrat pohvalil pred prijatelji. Koliko sem naredila enega napredka v zadnjem letu!
Saj veste, že dolgo tega sem stopila na pot samospoznavanja in uresničevanja.
A res, v zadnjem letu sprejemam in srkam tudi vso pomoč, ki jo dobim preko drugih ljudi, ki učijo.

Kako si včasih zaželim, da bi si znala vzeti vsak dan za pisanje bloga! Za zapise o mojih spoznanjih, novih znanjih, uvidih, predvsem pa o tem, kako prav vsak dan sprejmem priložnost novega začetka za spreminjanje sveta s svojim mišljenjem.

Vem, lahko bi pisala dnevnik, v enega svojih čudovitih zvezkov.
Pa saj imam svoj čarobni zvezek. Polnim ga ob poslušanju videev medtem, ko šivam. Ja, včasih sem res kot multipraktik, čeprav zase raje trdim, da sem kot moški, ki pregovorno ne zmore misliti na dve stvari hkrati. No, jaz ne samo pregovorno, prav zares ne zmorem!

Ni mi do pisanja v zvezek. Rada delim svoje misli. Svoja opažanja.
Verjetno zato, ker v realnosti nimam sogovornikov. Hermana, ja, to že ;)
Ampak iskreno, imam samo eno prijateljico, ki me je pripravljena poslušat v debatah o Sari, o mulčkih, o manifestiranju, o ustvarjanju, kreiranju, povrhu pa še o vsem brezveznem balastu. Samo eno. Te dni jo že kar pogrešam 💜
Najverjetneje zato pišem. Namesto pogovorov, ki jih nimam, ker nimam družbe za meni ljube debate.

Včasih sem mislila, da z blogom vsaj malo ozaveščam in predstavim en vidik življenja s posebnim otrokom.
Zdaj v ta namen dvomim.
Dejansko zadnje mesece že verjamem, da me večina posebnih staršev prav prezira, če ne celo sovraži zaradi mojega pisanja o Sari. Zares smo si različni.

Eno obdobje sem sanjala, da mi bo uspelo najti bralce za moje zapise.
Bralce, ki bi ob mojih zapisih z menoj debatirali, saj veste, v obliki komentarjev.
Dolgo sem čakala, da bi dočakala koga, ki bi se res upal odpreti, ki bi mu dala misliti, ki bi povedal ob kakem mojem zapisu svoj uvid. Nekako sem si to najbolj želela. S tem bi moj blog rastel. S tem bi postala neka skupnost. Ne samo jaz na eni strani in - žal pasiven - bralec na drugi strani.
Pa sem obupala.

Pogosto Hermanu potožim, kako zelo rada bi pisala!
Tako visoke cilje sem imela in zares kul načrt! Še vedno vse čaka. A jaz si ne znam razporediti časa.

Vse delam v naglici, vsak dan si zadam preveč in potem ...
Naredim toliko, da odkljukam alinejo na 'to-do listi'.

Vse to so moje blokade.

Nihče ni kriv.
In ne, ne bom odnehala.
Niti ne bom zdaj drastično zagnana za nekaj novega.

Spoznavam se.
Prva stvar ob meni je potrpežljivost.
Ne, pomanjkanje potrpežljivosti.
Jaz bi rada že vse včeraj :)

No, in ko bi zdaj analizirala vse svoje blokade, ki so v bistvu zajete zgoraj, se vsakič znova znajdem pri potrpežljivosti.

Enkrat vmes sem imela ogromen "AHA moment" z navdihom.

In zdaj?
Zapisala sem ga v planer iz leta 2017, v katerem je plan za tale blog.
Počasi bo treba v akcijo!

Torej, vam razkrijem, zakaj pišem?
Tisti moj prvi cilj, čisto prva misel, ki se mi pokaže nad čelom, kadar pomislim na to? Poleg vse terapevtske vrednosti, izlivanja čustev in nizanja misli ...

Pišem z namenom, da si zagotovim mesto na trgu dela čez pet let.
Prav s tem namenom tudi šivam.
Seveda še ne vem, kaj in o čem bom pisala čez pet let. Lahko, da bo res knjiga, mogoče bom takrat že motivacijska govornica s svojo Saro in njenim Tobiijem, morda pa se mi le uspe spraviti toliko v red, da si bom kje priborila mesto kolumnistke.

Vendar čez pet let bo Sara stara že osemnajst in pol.
Tik tak bo minilo, vam rečem!
In takrat bom lahko izbirala med tremi možnostmi:
Biti družinski pomočnik, kar pomeni biti na voljo Sari v zameno za nek minimalni dohodek, hkrati pa prepustiti občini njen dohodek (invalidnino in nego) in njen delež dedovanja.
Iti med osebne asistente in biti asistent Sari za 40ur tedensko, kjer spet država za poplačilo asistenta Sari vzame invalidnino in nego.
Ali pustiti Sari svoje dostojanstvo in ji omogočiti živeti življenje, čimbolj prilagojeno njenim željam? V tem primeru ji želim zagotoviti, da bo imela svojo lastno invalidnino in nego zase, jaz pa bom potrebovala svoj dohodek. 
In ker zmorem, vem, v čem sem dobra in se v tem urim, zakaj ne?

Že davno sem izbrala tretjo možnost. Potrudila se bom, da jo uresničim in omogočim moji Sari precej lepše, predvsem pa udobnejše življenje v njenem telesu.

Zato pišem.

Najlepša hvala vsem, ki me podpirate 💜
Lepa hvala vsem, zaradi katerih vsak dan tuhtam, kako biti boljša.
In vnaprej hvala vsem, ki se bomo še srečali na tej poti. Se že veselim!

Najbolj zaslužni za mojo pot so pa itak Sara, Ajda in Patrik. Sara me žene naprej. Ajda in Patrik pa sta tista dva, katerima želim z zgledom dokazati, da je vse mogoče.

Meja je nebo!

Ni komentarjev:

Objava komentarja