ponedeljek, 04. februar 2019

ZAKAJ POMAGAM?

V zadnjih dneh, tednih sem pogosto z mislimi pri dejstvu, zakaj nam finančno ne gre?

'Nam' mislim na splošno, nam, Slovencem?

Zakaj tolikokrat krožijo zgodbe o družinah v stiski?

Zakaj poslušam in berem pretresljive zgodbe botrstva?

Zakaj je skoraj neizogibno, da se zbirajo finančna sredstva za invalide, njihove družine?

Zakaj sploh se ljudje znajdejo na robu, v neizhodni situaciji? Zakaj si v Sloveniji večina teh ljudi ne zna oziroma ne zmore pomagati sama, z delom, s svojimi sposobnostmi, s spreminjanjem stvari, situacij in z akcijo v smeri sprememb?

...

Na drugi strani so ljudje, ki lahko zvozijo.
Če ne drugega, so finančno preskrbljeni in v tem primeru je nekaj problemov rešljivih z denarjem (ja, tudi zdravje), o problemih z vrednostjo brez cene pa se zelo malo govori (razen v srčnih zgodbah). 

In ti na drugem bregu ... no ...

Včasih se sprašujem, kaj je neki najbolj vsakdanji, povprečni sredini ljudi merilo, da je nekdo na socialnem robu in da ob čisto vsakem nevsakdanjem finančnem dogodku pade še nižje?

Včasih se mi zdi, da si v Sloveniji večina ljudi revne predstavlja kot brezdomce. Kot neumite, razmršane ljudi. Kot nekoga, ki bi moral itak že prodati svoj dom, iti v barako in seveda, ne imeti avtomobila.

Včasih se mi celo zdi, da je v Sloveniji bolje sprejeto biti zavisten, negativen, prvi, ki skoči z opazkami, vprašanji o upravičenosti, da se potem lahko še drugi sprostijo s svojimi mislimi, dvomi ...
V situacijo nekoga pa se nihče več ne poglobi.

Kolikor smo družba zares srčnih, dobrodelnih ljudi, prav toliko smo tudi družba škrtuhov, zavistnežev, privoščljivcev.

Seveda ni lepo s prstom kazati na ljudi. Govorim o družbi kot celoti, tako da se v mojem zapisu mogoče lahko najde vsakdo.

...

V zadnjih letih sem se učila tudi tega razmišljanja.
Kaj se nekomu dogaja? Zakaj si drugi ne zmorejo vzeti par sekund, da bi samo pomislili?
Zakaj ljudje raje obtožujejo, hujskajo še druge, kot pa da bi bili vsaj tiho?

Zakaj si ne damo v um in v srce, da izbiramo sami svoje misli? In potem še, da če niso lepe in prijazne do drugih, da jih obdržimo zase?

Torej, humanost in dobrodelnost sta zelo občutljivi temi.
Obstajamo ljudje, ki se zmoremo postaviti v kožo drugega ali pomisliti, kako je tanka meja od lepega h groznemu, predvsem pa zavedanje, da nihče nima nikjer nobene garancije, da česarkoli ne bo sam izkusil. Ti ljudje poznamo, poznamo vrednost roba.
Socialnega, zdravstvenega, finančnega roba. In ti so zelo prepleteni in soodvisni.

Zakaj bi sploh kdo sodil?
Je to naša naloga?
Zakaj nekdo, ki ima, zmore, ne bi pomagal?
Mu bo zaradi tega zmanjkalo?

Od prijateljice sem si tako močno zapomnila čudovito, srčno misel nekega K.C.ja:
"Najmočnejši smo, ko pomagamo drugim in največji, ko o tem molčimo."

...

Vse to opazovanje zunanjega sveta me vedno znova odvrača od tega, da bi tudi sama zmogla iti čez to in izpostaviti svojo Saro.

Hm, torej zakaj vse to?
Kaj želim povedati?

Mislim, da je bilo vsaj tri leta nazaj, ko sem šla čez svojo lastno mejo in napisala prošnjo. Bila je bolj naša zgodba z dodano prošnjo.

Spomnim se, da sem takrat vsaj 1x tedensko Saro vozila iz Češnjic v Naklo na nevrofizioterapijo. Seveda je kmalu zmanjkalo denarja. Pa smo delali BDA, bili redno pri naši nevrofizioterapevtki.
Sara je takrat še hitro rastla, hkrati pa postajala mehkejša, posledično hipotona in to dvoje je načelo njeno hrbtenico.

Prerastla je svoj takratni športni voziček in zaželela sem si novega.

Seveda mi ni bilo blizu, da bi zmogla nov voziček kupiti z zbiranjem denarja zanj.
Zato nismo prav nič zbrali in zato ga še danes nimamo.

Vse preveč sem se postavljala v kožo tistih ljudi, ki sodijo.
In sem sama sebe obsojala.

Zakaj imaš še dva otroka, ko pa nimaš za Sarine vedno večje potrebe?
Zakaj imate dva avtomobila, ko pa bi lahko enega prodala in bila pač z otroki doma?
Zakaj imate takšno hišo, ki je polna stroškov, ko pa bi jo lahko prodali in šli v manjšo?
Zakaj pa hodite na izlete in poleti na morje, če s tem zapravljate denar?

Verjetno si mnogi lahko predstavljate, o čem govorim.

Sama pa se sprašujem, oziroma ne, že pred časom sem se nehala spraševati.
Zdaj zmorem razložiti, povedati.

Samo zato, ker imamo Saro, še ne pomeni, da smo vsi čisto drugačni. Niti Sara ni! Le za določena področja v življenju je prikrajšana, ker ima poškodovane možgane. Drugače pa je človek, kot mi vsi.
Tudi ona ima v svoji glavi svoj svet misli, s katerimi ustvarja želje in njej ljube stvari.

A to ne pomeni, da moramo biti zadovoljni s tem, kar družba potiho zahteva od nas. Družba v imenu države takim ljudem podari voziček in nekaj osnovnih kosov medicinsko tehničnih pripomočkov na mesec. Recimo, tri plenice dnevno, eno brizgo in tretjino cevke za hranjenje dnevno. 
Realno, vse ostalo je luksuz, odvisen od tega, kaj si želimo in kaj od želja si zmoremo privoščiti. Drugače povedano, vse ostalo je samoplačniško.

Ali zaradi tega, ker imamo invalida, ne bi smeli imeti nevrotipičnih otrok?
Bi morala vnaprej predvideti, kakšno bo stanje v državi, kakšno bo čez nekaj let stanje Sarinega telesa?
Ali zaradi Sare njena sorojenca nimata pravice izkusiti plavanja, smučanja, hrane iz restavracije, izleta v neznano?
Ali zaradi tega, ker Sara ne zmore peš, s počivalnikom pa tudi ne, ne smemo imeti želje po sprehodu po planini, stranpoteh, kolovozih?
Ali zato, ker malo manj perspektivnim otrokom država ne nudi dovolj terapij, ne smejo segati po dodatnih terapijah za boljše počutje? (Tudi, če zaradi njih ne bodo čudežno shodili, ampak le ohranili stanje?)
Ali zato, ker imamo starši možnost zapustiti trg dela za 650€ (neto) mesečno, nimamo pravice povedati, da nimamo denarja?

Kako zelo lahko je soditi?
Kako zelo lahko je delati neke zaključke? Brez, da bi poslušali našo zgodbo?

...

Naučila pa sem se še nekaj.
Štiri stvari:

Ni nam treba razlagati, opravičevati, polagati računov z ljudmi, ki nas ne sprejemajo, ne spoštujejo, ne razumejo.
Ne, da ni potrebno, povsem brezveze je prepričevati prepričanega.
Vsak ima svojo realnost in vsak se sam odloča, kako reagira. In kako se nekdo odziva na stvar, nam lahko pove nekaj o njem, ne o nas ;)

Ljudje moramo dvomiti. To je zelo pozitivno, ko se naučimo delati z našimi dvomi. Jih usmeriti v našo korist, v našo rast. Louise L. Hay spodbuja, da se stalno, o vsem vprašujemo. Da dvomimo.
In da se potrudimo najti odgovor.
Čudovito je, ko se naučimo iskati pozitivne odgovore oziroma v vsakem odgovoru najdemo pozitivno, lepo, navdihujočo stvar.
Torej tudi če je zgodba grozna, žalostna, se lahko iz nje izlušči nekaj čudovitega!

Sami sebi smo največji sovražnik. 
Kako zelo res je!
S svojimi mislimi vibriramo in s tem oblikujemo svet okoli nas.
Oh, kako zelo res je to!
Včasih iskreno povem, da je lažje situacijo razložiti popolnemu neznancu, ki si želi prisluhniti, kot pa prav tako posebni mami, od katere pričakuješ, da bo razumela. Vem, vem, velikokrat delujemo z egom, namesto s srcem. Včasih pač (ali žal) je res tako.

Ne glede na ves svet in na vsa mišljenja, občutenja, delovanja tam zunaj smo ljudje. In moja Sara je človek, ki živi z oviranostmi. A živi. Kot vsi mi. Sanja, kot vsi mi. Se smeje, kot mi vsi. Čuti, kot mi vsi! Ima določene stvari in aktivnosti rada in ji lepšajo dneve.
Kaj ni bistvo življenja, da ugotovimo, kdo smo, kaj radi počnemo, v čem smo dobri, ob čem smo srečni in to negujemo? Kaj ni bistvo, da stremimo k notranjemu miru in iščemo trenutke, ko smo srečni?

...

Jaz pa imam na hladilniku z magnetkom že dolgo pripeto razglednico z muckom. Na drugi strani je napisanih sedem alinej, kaj ima Sara rada. Kaj je njej v veselje. Ob čem se smeje? Ob čem dobi žar v oči?
Ja, in že nekaj let nisem dodala nobene alineje. Ker bo čisto dovolj, če ji bom čimvečkrat zmogla omogočiti čimveč od tega. A vsega ne zmorem sama, to vem že leta.
Ne zmorem, ker nimam denarja za "nadstandard", ki je nam, nevrotipičnim položen v zibko.

...

V teh dneh smo dihali z družino, ki se bori obdržati svoj dom. Kmalu bo konec in z vsem srcem upam, da bo vse tako, kot si želimo.
Pa vam priznam, da sem tudi jaz najprej vprašala drugo mamo, ki ji pomaga, ali je izrabila vse možnosti? Je pomislila na plan B, plan C? Je pravno podkovana?

Seveda sem dobila odgovor z vsemi utemeljitvami. Tistega večera sem izjokala svoj sram in naredila, kar sem čutila.

Najbolj mi je že v štartu odzvanjala misel, ali se zavedamo, da se lahko čez noč zgodi vsakomur? Ali imamo ob sebi vsi tako dobre prijatelje in ljudi, ki bi nam v stiski nesebično priskočili na pomoč?

...

Mene osebno moji odgovori na ti dve vprašanji niso všeč. Sama vsak mesec puščam položnice za kasneje. In upam, da bom s šivanjem prodala toliko, da jih čimprej plačam. Saj pridejo meseci, ko zvozimo. Ko ni rojstnih dni, ni registracije, ni nekaj izven plana. Takrat gre. A vsaka nepričakovana stvar, ki terja denar, pri nas terja odlaganje in nekakšne finančne pufe.
Imamo ljudi ob sebi. Vsi jih imamo, kajne?
Pa pomislite kdaj, kdo od njih bo sredi noči dvignil telefon, pustil vse, navlekel trenirko in prišel k vam, ker ga boste rabili?
Pomislite kdaj, če vam crkne stroj, pretoči peč, odpove avto, kako boste potem? Imate zlato rezervo? Ste situirani tako, da si boste lahko privoščili popravilo, rešitev?

No, midva se pogosto srečujeva s tem. V nedokončani hiši s skrivnostnimi cevmi, s starim strojem in pečjo, ki bi lahko pretočila že desetletje nazaj, sva pogosto samo hvaležna, da vse še dela.
Ob ljudeh, ki jih imava za svoje, je samo ena oseba, ki ima najnižji možni mesečni prihodek, in ona nama bo pomagala. To veva iz izkušnje.

...

Vse dni si mislim, kako je življenje lahko takšno? S kakšnim namenom smo si izbrali ljudi, ki nas preizkušajo, izkoristijo, zapustijo?
Kaj nas učijo situacije in odnosi, s katerimi se srečujemo vsak dan?
Kaj nas učijo ljudje, ki se rodijo drugačni, ovirani? Kaj nas učijo situacije, dogodki v življenju, ob katerih se počutimo nemočne? Ki nas spravijo v obup? Ko moramo prositi za pomoč?

...

Nismo tu, da bi sodili.
Če imamo možnost in srce, pomagamo. Če ne, prosim, izberite pametno odločitev in se ne odzivajte. Sploh pa ne z negativnostjo. S tem namreč nekaj sporočate o sebi, ne o pomoči potrebnih.

Konec koncev, še vam bom pisala o tem.
Veliko. A upam, da ne tako na dolgo :)

...

Danes pomagaj komu.
Ni treba dati denarja. No, lahko. Lahko pošlješ sporočilo.
Lahko pa nekoga obiščeš.
Lahko pokličeš nekoga, za katerega veš, da mu ni lahko v življenju.
Saj ni treba, da je človek v hudi nevarnosti, da se spomniš nanj. Lahko je to samo nekdo, ki je sam, ki je oviran in ne pove, da mu veliko pomeni, če ga kdo pokliče. Če kdo vpraša, ali kaj potrebuješ?

Ni komentarjev:

Objavite komentar