AHA! momenti

Veste, kaj so to, 'aha!' momenti?

Ja, ja, res je ;) Že ime samo pove, da ti v teh momentih posveti žarnica nad glavo.

Ljudje se jih pa ponavadi ne zavedamo, dokler ne postanemo pozorni, čuječi, čutni.

Pa še potem ... imaš kakšen uvid, sporočila angelčkov, močno intuicijo in na take, random 'aha!' momente sploh ne pomisliš.

...

Jaz sem danes doživela enega svojih, ki me je najprej hudo presenetil.

Presenečena sem bila, ker se mi je zgodila moja 'blackout' situacija z mulčki sredi zelo lepega, čutnega, ljubečega dne.

Kar nisem mogla dojeti!

Se spomnite, mislim, da sem že vsaj dvakrat pisala o tem, kako čisto slučajno, nevede, nehote zna otrok pritisniti tipke, ki v meni sprožijo reakcijo mame zmaja?

Danes sem bila namreč sama z njimi in imeli smo se čudovito. Kot se znamo imeti mi. Čutno, ljubeče.

Po popoldanskem mini potepanju zunaj po ulici in vasi pa se je zgodilo nekaj minut, ko sem maledva neupravičeno kregala za nepospravljen plastelin, izgubljene škarje, razmetane papirje in pomanjkanje časa za vse te malenkosti ... Seveda je bila tudi Sara utrujena in to v meni doda stres, kako učinkovito poskrbeti še zanjo in ji nameniti svoj čas.

Umaknila sem se. Ker mulčka pri nas ne poznata tega, da se starš kdaj pač umakne, gre sam na wc, bi sam skuhal, bi se za 10 minut priklopil na neko sprostitev, sem ju imela tudi med umikom takoj ob boku.
Trudila sem se, da bi ju sočutno podila od sebe, zamotila z igro, konec koncev bila mirna tudi z njima ... Vse dokler nisem skuhala, kar si je Ajda skrbno izbrala: žgance in čežano. Kosilo smo pomaknili na rob dneva, saj smo prej hiteli ven, dokler je bil še lep, sončen dan. Izplačalo se je ;)

Ajda je sedela ob meni in temeljito primerjala moje žgance s tistimi, ki jih je jedla na kmetiji. Patrik se težko spravi k mizi, ko mi je pa le uspelo, da je bil zraven, se je spakoval in nič pojedel.
Jaz pa sem se v vsem tem času v sebi grizla in se spraševala, kaj me je tako iztirilo. Saj je bil namreč tako lep dan in čudovito smo se imeli!

...

Aha!
Kot puzzle se je sestavilo!
Prišli so še vsi trenutki, ko sem iztirjala poleti na podoben način.
Ob prihodu noter, kadar sem sama z mulčki.

Noro!
Veste, kaj me tako zelo mori, da potrebujem odprt ventil?
Idealizacija drugih!

Vem, bere se noro!

V otroštvu sem bila deležna stalnega primerjanja. Ko sem dobila oceno, je bilo bolj važno, kakšne ocene so dobili drugi in pohvala je šla njim, meni pa občutek, da nisem dovolj dobra.
Ko sem si nečesa želela, je bilo bolj pomembno, da sem vedela, zakaj to dobijo drugi otroci in v meni je ostal samo občutek, da jaz ne bom nikoli tako dobra, kot drugi.

Ja, odlično sem se naučila brati občutke v sebi in jih iskati nekje zadaj.
Nihče ni kriv, da tako čutim, da sem tako vzgojena, da je name vse to vplivalo tako intenzivno. To je vse ok in točno tako, kot mora biti.
Poznam pa svojo nalogo, da te občutke prepoznavam, jih osvestim, predelam, izluščim bistvo in lekcijo in grem naprej.

...

Torej, moja lekcija je ogromna!

V to ulico sem prišla dobro leto pred Sarinim rojstvom. Enkrat odšla in se vrnila. Zame ima ta ulica lekcijo.

Danes sem jo spoznala.

Ne vem še, kaj narediti s spoznanjem, kako situacijo rešiti. Vem pa, da se sedaj močno zavedam vsega življenja na tem kraju.
S tem zavedanjem vem, da me to ne bo več iztirilo.
Me bo ranilo, seveda, vsakič znova. A našla bom pot in način, da najdem svojo lastno vrednost in prednost znotraj vsega tega, kjer se zdaj, ta trenutek počutim kot v otroštvu. Primerjana, manj vredna, ne dovolj dobra.

Že dolgo sicer vem, kaj zelo pogrešam v življenju. Čas zase, predvsem kvaliteten čas za naju s Hermanom.
V mislih nimam kina, večerje zunaj, tega ne znava in niti ni v najinem stilu.
V mislih imam sprehod, obisk sorodnikov, zvečer, brez otrok. Obisk Okrepčevalnice odnosov, na katero "hodiva" že tri leta, a še nisva prišla do tja. Morda tečaj plesa, stand up v mestu.
Ampak samo tisto ... sprehod. Samo midva, najin odnos. Ali delo v hiši, zunaj nje. Kakšen že dolgo čakajoči projekt, za katerega en sam ni dovolj, dva pa vedno postanemo pet.

In ko si dvakrat letno privoščiva varuško, enostavno ne znava biti skupaj. Ker dvakrat na leto v tri večerne ure stlačiti vse zgoraj našteto ...

Evo, to je moja velika rana.
Prepletena s srčnimi željami ... A pogojena s tem, da je uresničljiva le, če imaš ob sebi ljudi, ki bi bili s tvojimi mulčki. Tega, slednjega, nimava.

In se močno zavedam, da niti približno nisva edina. Čeprav verjamem, da ob želji po skupnem času je parom, ki jih poznam, lažje dobiti varstvo, ker se večina ne ustraši dela z enim od otrok. Tu je pri nas malce drugače, zaupati Saro prvemu, ki bi si upal ... In ne bi zaradi nje dvojno računal.    

...

Ajda je za pohvalo žgancem dobila piškot. Ker ga je videl Patrik, je bila idealna priložnost: "Piškot dobi samo tisti, ki poje dovolj normalne hrane. Ti nisi jedel žgancev. Boš juho?"

Zmazal je zvrhan krožnik juhe in potem skoraj pozabil na poškot.
Kako zelo hvaležne očke potem postanejo, za en jaffa keks.  

Do večera in prihoda atija smo se crkljali. Saro sem imela tik ob fotelju, da sva imeli skupni naslon za roke. Maledva sta prinesla veliko babičino odejo in se nagužvala k meni.

...

O vsem tem govorim tudi pred njimi.
Ker moji starši niso.
Ker predelujem stvari, ki bi jih morala predelati, preden sem imela otroke, pa nisem vedela. Pa še potem bi, kljub vsemu, pritiskali na tipke in našle bi se nove rane.

Hvaležna sem, da s tem moji otroci vedo, da sem samo človek.
Da tudi jaz jočem. Da tudi mene boli. Da se tudi jaz pogosto zmotim, sem nefer in imam napačen pristop.
Povem jim. Jočem. Razložim.

Razumejo seveda po svoje. S svojimi ušeski, srčki, možgančki.
A ne pustim jih same z vsem tem.
Ogromno se pogovarjamo!

Skupaj gremo naprej.

...

Kako pa vi hendlate v trenutkih, ko je hudo?

Hvala 💗