Mami je doma, otroci pa... ne?

Težka tema, spremlja me že leta...

Ko je bila Sara mini, sem bila študentka. Pa je šla pri dveh letih v vrtec, čeprav nisem imela službe.

Ko je bila stara dobra štiri leta, sem se odločila, da dejansko ostanem doma. V teh štirih letih se takointako ni izšlo niti s prilagodljivimi študentskimi službami. 

Zaradi veliko terapij, pogostih hospitalizacij, pregledov pri specialistih staršu otroka s posebnimi potrebami država ponudi nadomestilo za izgubljen dohodek v zameno, da sami skrbimo za otroka (to pomeni da ga ne damo v (prezaseden) zavod. Mojo plačo zna definirati stric google, ni nobena skrivnost.

Medtem ko je moj status na vsakem obrazcu drugačen. Povsod pa misteriozno neopredeljen, ker ne obstaja.

Kakorkoli, jaz sem doma. Jupiii!

Zjutraj nahranim in oblečem mulčke, jih peljem v vrtec in šolo in sem potem cel ljubi dan frej. Kofetkam in se prelagam po kavču.

Dejansko to kdaj kje slišim za nas posebne mame. Največkrat od drugih mamic in katerega od strokovnih delavcev.

Imate pet minut, da vam predstavim, zakaj mama ostane doma?

Ne zaradi lepšega, nismo bogate družine in nismo lene ženske.

Zato, ker smo neprimerne za trg dela. 

Veliko posebnih mam dela, ja. Zavidam jim! To pomeni, da imajo zelo dobrega šefa (ni pogojeno z dobro plačo), kompatibilni delovni čas s partnerjevo službo ali pa pomoč katerega od sorodnikov, ki zmore vskočiti za varstvo posebnega otroka ali kak opravek doma.

Hkrati pa to pomeni, da imajo možnost vsak dan oditi od doma - oditi iz situacije s posebnimi potrebami. Vsak dan se za nekaj ur izklopijo iz posebnega sveta in so ene izmed vas, mnogih, ženske, zaposlene, matere, žene... 

Zavidam jim. Predvsem jim zavidam stik z zunanjim svetom, manj možnosti za razvijanje depresije, družbo in socializacijo.

Mame, ki smo doma, očitno nimamo izpolnjenega enega ali več dejavnikov, zaradi katerih bi zmogle biti zaposlene.

Jaz, za primer, nimam že tega dejavnika, da bi pred rojstvom posebnega otroka imela službo, ki bi me mogoče čakala. Niti nima Herman tako prilagodljive službe, da bi jaz lahko bila v službi že zgodaj zjutraj ali v popoldanski izmeni. In nenazadnje, nimava človeka, ki bi v najini odsotnosti pazil mulčke. Maledva še, saj imava zlato mamo, ki vskoči med vikendom razvajat. Za Saro pa ni nikogar.

Nismo osamljena družina v tem. Mnogo nas je, ki smo na istem.

In kaj me tako posebne mame delamo doma?

Govorila bom o sebi, ker svojih kolegic še nisem povprašala o tem.

Ko oddam otroka v vrtec in šolo, je ura že vsaj pol devetih. Doma me čaka stanovanje, ki ga je treba vsaj v večjem urediti po včerajšnji in jutranji igri. Do konca spijem skodelico kave, ki mi jo je ob treh zjutraj skuhal dragi. Ta je za lepoto :) 

Pojem in si hkrati vzamem čas, da preverim novice, pošto, seveda tudi facebook.

Načrt za dan. Imam pospravljeno in lahko grem ustvarjat? Nekajkrat pa je celo bil ta scenarij. A zelo redko.

Ponavadi me čaka perilo, kak opravek pri hiši, maili kateremu od Sarinih zdravnikov, klic na zavarovalnico ali v zdravstveni dom. Naj povem, da te vrste birokracija lahko vzame celo dopoldne, da dosežeš stik in dobiš linijo.

Pa saj tratim svoj čas za svojega otroka.

Kak dan se spravim k stricu googlu, preverjat stole, vozičke, možne predelave, prilagojena stanovanja in ugodne rešitve.

Končam vedno enako, za nas nedosegljivo.

Čimveč dni si želim narediti korak naprej k Sarini komunikaciji. Le-ta je naš glavni cilj.

Tako potipam programček, pregledam komunikacijsko mapo in sličice, si zapisujem in pregledujem zmožnosti in možnosti.

V zadnjih mesecih pa si želim biti striktna tudi pri delu na sebi.

Prebrana knjiga, nekaj člankov v dopoldnevu. Dolgi sprehodi. Razčiščevanje, pogledi navznoter, meditacija, ogromno učenja o sebi in mojih vzorcih. Učenje. In spet svež zrak, sprehodi. To me pomirja. Mi da energijo in ogromno volje. Mogoče kanček upanja, da bi počasi stopnjevala tempo in nekoč še shujšala?

To so moji dopoldnevi, ki prehitro minejo. To je ves moj, čisto moj čas. Opoldne se prelevim v gospodinjo, skuham in odidem po Saro. Trudim se, da je doma čimprej, da lahko v miru narediva vsaj kakšno BDA vajo.

Zakaj vam polagam račune mojega časa?

Pogosto slišim, še večkrat pa nehote na spletu preberem komentarje, kako mamica, ki je doma, vozi otroka v vrtec in je sebična, lena, fina. Nekajkrat sem že v katerem prispevku zasledila tudi opredelitve mamic, med katerimi smo celo omenjene posebne mame. Vedno nam je dan opis neurejene, utrujene mame.

Prav po slovensko se tako radi ukvarjamo z drugimi. Kaj nekdo ima, kaj dela, kaj je rekel in kam bo šel. Poznano?

No, moji otroci so vključeni v kolektivno varstvo iz več razlogov.

Socializacija. Potrebujejo jo, saj bodo celo življenje nekje vključeni, se učili in delali med ljudmi, z ljudmi. Naj spoznajo pravila igre, obnašanja, odnosov.

Vključenost. Družba. Sara potrebuje svoj svet in potrebuje odklop od primarne družine, od mene. V šoli ima super družbo in neprecenljivo povezanost s sošolci. Tam je ona, Sara

Tudi Ajda in Patrik si zaslužita svoj svet, svoje prijatelje. Nimamo nekih rednih prijateljev z majhnimi otroki, zato bi pri meni doma bila izolirana, brez družbe.

Še toliko bolj, saj je ves moj svet prilagojen Sari, onadva pa morata spoznati, da je Sara naš dragulj, naša posebnost, vendar onadva stopata po običajni poti, ki je ob Sari doma nebi mogla v polnosti spoznati in odkriti.

Svoboda. Vsak človek rabi kar največ svobode, da se lahko spozna, razvije svoj potencial in si začrta pot v prihodnost.

Sara ima res klavrno napoved v tej državi. Do 26.leta pa naj le uživa, do takrat je namreč lahko vključena v šolo. Potem ostane doma, pri meni...

Mulčka bosta vse to šele spoznala. A vrtec montessori je le odlična odskočna deska v njun svoboden košček v svetu.

Razvoj. Za vse tri. Objektivno. Naj rastejo moji zakladi. Obožujem jih ob sebi in srkam trenutke, ko vem, da vse prehitro mine.

Vedo, da sem tu za njih. Moje srce pa hodi z njimi naokoli :)

Zadnji razlog sem jaz. Moje duševno stanje.

Pogosto mislim in si želim, da bi imela vse tri doma. Imam teorije, da bi Saro vozila le na terapije in na njej ljubi dan v šolo... Imam scenarije, kaj vse bi počeli, ustvarjali, prehodili z mulčki...

A moja osebna svoboda bi se tu končala.

Nič počitka, nič hoje v hrib. Nič ustvarjanja, nič pisanja. Nič napredka za Saro. Nič prijateljic. Nobene ure zase.

Ja, dobesedno malo težje pa res je, ko je v družini otrok s posebnimi potrebami.

A tako zelo lepo, spokojno...

Želim vam vaš čas, naj bo lep.

Petra

SRČKI

Danes je valentinovo.

Nazadnje mi je bilo nekaj do tega dne tistega leta, ko sva ga s Hermanom prvič praznovala.

V srednji šoli je bilo seveda drugače... tudi v študentskih letih te premami, da imaš razlog vsaj v nazivu dneva, da zbereš pogum in nekomu poveš tisto, česar sicer nisi rekel nikoli poprej - mogoče tudi nikoli več.

No, pri nas je pa malce drugače. Ne drugače, saj vidim v socialnih medijih, da je še nekaj ljudi, ki se trudijo v isto smer.

Prvo kot prvo se mi zdi čisto neprimerno ta praznik vsiljevati otrokom.

Iskreno, kar precej trapasto se mi zdi to novodobno početje, da za današnji dan mamice s svojimi mini otročki izdelujejo srčke, spominke in kupujejo darilca za očije, babice, dedke, tete in strice.

Linčajte me, mi je vseeno, ampak to ni otroški praznik. Otrok lahko vsakič, ko kaj izdelujete in ustvarjate doma, izdela majhno pozornost za bližnje. Vsaj pri nas je tako. Za zamisliti si je le, če so taki prazniki edini razlog, da nekajkrat letno ustvarjate z otročki.

Tudi v osnovnih šolah je valentinovo cel bum. Jaz tja do sedmega razreda nisem imela pojma, kaj je to. Sara pa pri nas že nekaj let za valentinovo domov prinese izdelek.Saj vse lepo in prav, ampak da imajo v šolah za ta praznik posebej srčkom namenjeno tematiko?

Saj pravim, nič ne rečem za osnovnošolce v višjih razredih, saj pri trinajstih jih že pošteno razganja, kajne? Naj si dajo duška in naj potem čimdlje uživajo v (navidezno) brezskrbnih zaljubljenostih, simpatijah in izkazovanju metuljčkov.

Mlajši otroci pa naj le vedo, da je to dan za zaljubljene. In ne, ni to dan za izkazovanje naklonjenosti in ljubezni do starih staršev, bližjih in daljnih sorodnikov. Zaljubljenci, ok?

Kako pa je to v kakšni posebni družini?

Nimam pojma, kako imajo pošlihtano drugje, vem pa, kako imamo mi.

Mi smo namreč posebni do te mere, da nam prazniki  predstavljajo navaden dan.

Saj sem sinoči vseeno preverila pri mojem največjem srčku, če velja najina navada, da si ne izkazujeva ljubezni s kakim zapravljanjem?

Pri nas so zares prazniki samo rojstni dnevi in naši lastni godovi.

In ob božičnem in velikonočnem času sledimo smernicam, da tudi okrasimo hišo in skušamo živeti v duhu s smernicami naše vere (in našim krojenjem v bolj milo obliko).

Vse ostalo... je samo tista neka gonja kapitalističnega sveta, ki služi z materialističnim karakterjem ljudi, ki si ne upajo biti drugega kot čreda ovac.

Torej, kako pa si potem izkaževa ljubezen midva?

Zares je težko, priznam. 

Herman namreč ni niti malo romantičen tip človeka. Niti v najbolj oddaljeni celici mezinca na nogi nima pikice romantičnega karakterja.

Ima pa veliko srce.

Veste kako vem?

Prenaša me :)

Je zelo praktičen tip človeka. 

Pri njem ni velikih besedičenj, sploh ni nekih velikih besed.

Ni neke velikopoteznosti, da bi se nekajkrat na leto izkazal z dogodki velikih razsežnosti.

Pri njem so samo vsakdanja dejanja.

Zaradi tega vem, da nas ima vse zelo rad.

On vstane sredi noči za jokajočega Patrika. Spleza čez mene in najde dudo.

(Tudi ob dojenčici Ajdi je vstajal on!)

Vsako jutro ob treh vstane in nama skuha kavo.

Včasih sem jo pila z njim, ker potem nisem šla več spat. 

Zdaj samo vstanem, da pritacam iz Ajdine postelje, kamor me je povabila nekajkrat v noči.

Tisto je najine dobre pol ure, ko se zares pogovarjava.

Že od nekdaj. Namesto večerov, ko sva povsem nefunkcionalna, se pogovarjava zjutraj.

Ta ura navsezgodaj zjutraj mi pomeni ogromno!

Nikoli se ne spomnim, kaj točno sva govorila.

A so to tisti pogovori, ki spreminjajo svet, najin svet.

Popoldne po službi smo skupaj. Vedno.

Herman je čudovit oče in pogosto, ko se ustavim in pomislim, je on mamica ;)

Neguje, previja, umiva, se igra, pleše, hodi, nakupuje, pospravlja.

Joj, ne, ni copata. Le deliva si vlogo mame. Tako, sodobno. Niti 50-50 ni, včasih 30-70 ;)

Nenazadnje pa prenaša mene in vse moje muhe.

Ne očita mi. Ne smeje se mi. Ne kritizira me. Niti enkrat me še ni okregal.

Pa sem zares razvajeno dete in vem, da je z mano ekstremno težko živeti.

On pa vsak dan pride nazaj k meni in pravi, da je pri nas Dom.

Zame in za otroke bi šel na konec sveta, čeprav v najinem jeziku to ni niti do oddaljenih dežel.

Res je, ne analizira tako stvari kot jaz.

Ne govoriči toliko kot jaz.

Ne zna prebrati pravljice tako doživeto kot jaz.

Ne pričakuje odgovorov za par let naprej kot jaz.

Zelo sva si različna.

Je pa zato on naš vodnik, ki pazi, da gremo realno na življenjsko pot.

Je naš čuvaj, da smo varni, doma ali zunaj na poti.

Je naš ati mišica, ki dvigne Ajdo kot letalo, da skoči iz avta.

Vozi Patrikov voziček tako lahkotno, medtem ko meni pobere vse moči v rokah zaradi starosti in zdelanosti (vozička).

Nosi Saro. Nimate pojma, kako princesa uživa v njegovem naročju.

On pa jo nese v sobo, v banjo... nikoli ne bom pozabila večerov, ko sta v našem raju na koncu sveta ob večerih hodila po vrtu.

In mene?

Mene pomirja.

Karkoli nakuham v svoji glavi, njemu lahko zaupam.

Zna mi svetovati prav o vsem.

Zna me razbremeniti.

Zna me nasmejati.

Zaradi njega marsikaj pogledam s treh različnih zornih kotov.

Zaradi njega sem varna.

Zaradi njega vem, da bomo prišli skozi vse.

Zaradi njega vem, da očitno lepota res ni samo zunanja vrlina.

Zaradi njega vem, da je bogastvo relativna stvar.

Hvaležna sem zate, Herman <3

Lepo valentinovo vsem,

Petra

Mama s posebnimi potrebami

Zagotovo ste že slišali kaj o otrocih s posebnimi potrebami.

Sara je otrok s posebnimi potrebami.

Jaz pa sem mama s posebnimi potrebami.

Vem, nič novega.

Marsikdo od poznanih bi mi že lahko nadel ta naziv, pa se po vsej verjetnosti niti ni spomnil ali ni upal (evo, ideja!).

Nisem zaradi Sare takšna. 

Sara ni krivec za to, da sem pogosto depresivna.

Niti ne za to, da se zjutraj s težavo zbrihtam in začnem nov dan.

Niti ni kriva za to, da je celotno moje življenje kaos in beyond.

Niti sistem ni kriv. Žal, a res ni.

Niti svet ni kriv.

Sama sem kriva. (Evo, priznam!)

Sama sem se pahnila v to stanje, ko se nenehno spopadaš s sprejemanjem.

Najprej sem sprejemala vse, skozi kar me je vodila pot po Sarinem rojstvu. Bila sem sama, mlada. To pove že dovolj. Popolnoma nepripravljena, nepriučena, neizobražena.

Vendar sem bila zelo ponosna nase, ker sem vsak trenutek v sebi vedela, da sem se odločila prav, ko sem se odločila za Saro. Ta ponos me je držal nad gladino.

Tako je šlo sprejemanje hitro in lahko...

Dokler nisem začutila moči. Zavedala sem se moči, ki sem jo kot mlada, samska mamica otroka na invalidskem vozičku imela. Moč me je držala nad oblaki.

Ta moč je pojenjala, ko se je v meni začela prebujati depresija.

Čisto počasi...

Najprej so bila samo občasna obdobja tesnobe. Sledila jim je živčnost in neskončni občutki preobremenjenosti.

Z leti se je to nalagalo. In nalagalo.

Stiska se je poglabljala z negotovostjo za Sarin jutri. Kar kmalu je Sara začela hitro rasti. Še vedno traja. Ni ravno dvometrašica, a zadnjih pet let zraste maximalno, kar sploh lahko, da je še v svojih okvirjih.

A to prinaša vedno znova posledice.

Stalna borba z vozičkom. S prekratkim kavčem. Slaba vest, ker imamo prekratko banjo. Vsi imate prekratko banjo.

Borba s spazmi. Zarotirano medenico.

Posledično operiran kolk. Zdaj nepodprta hrbtenica, skolioza, kifoza. Puberteta. Komunikacija. Denar. Terapija. Avto. Njena glava. Želim si, da bi bila fajn najstnica. Da bi videla kaj več od okolja od šole do doma. Da bi jo ljudje razumeli. Sprejemali. Zdravstvo, ki odpusti neperspektivne otroke. Zdravniki, ki ne poslušajo. Ne upoštevajo. Ne sodelujejo.

Ne, saj ni kriva Sara. Ona se razvija v mojo mlado damo.

Jaz pa imam tretjino depresivnih težav zaradi zgoraj naštetih skrbi. Vsak tihi trenutek, ki ga imam, namenim premlevanju.

Tuhtam, kako bi ji čimveč omogočila.

Kako bi nekaj predelala. Kako bi tam dobila nekaj denarja in tisto prodala za stvar iz seznama. Kako bi utupila Saro v glavo nekoga, ki ima moč in pooblastila nekaj narediti. Spremeniti. Podpisati.

Včasih premlevam še stvari iz njenega dojenčkastega obdobja. Diagnoze. Kaj pa če... pri Sari sem edina prepričana, da nima prave diagnoze. Da nisem bila dovolj sitna, da bi še enkrat punktirali...

Premlevanje starih stvari ni bilo nikoli dobro. A jaz se ujamem na limanice. Pride iz vsakdanjosti, ko jo opazujem in sem popolnoma nemočna. Včasih ob njej zajokam, ker ji ne zmorem nuditi več...

Druga tretjina, ki me dela depresivno je moj vzorec razmišljanja. Grozno!

Kar naenkrat sem ponotranjila nekaj karakterjev ljudi, ki so mi sicer blizu, a vem, da jih ravno ta karakter ovira na poti navzgor. Predvsem pa ovira mene, včasih že samo pri dihanju in jadranju skozi današnji dan.

To je vzorec, sicer zelo značilen za Slovence:

Kaj pa bodo drugi rekli?

Kaj si bo on mislil?

Ne naredi nečesa, s čimer boš prizadela bližnje.

Daj, tako kot se spodobi.

Ob tem si zadnjih kar nekaj mesecev dobesedno govorim: 'WTF?'

To je moja največja ovira v mojem življenju. Zaradi teh nekaj vzorcev sem zapečatena.

Jemlje mi ogromno časa in energije, da skušam sama to izkoreniniti. Pogosto padem še globje. Itak moram najprej razčistiti, od kdaj to nosim s seboj. Od otroštva? Iz primarne družine? Sem prtljago prevzela kasneje?

Takšne refleksije mi polnijo misli med našimi sprehodi. Najraje grem ven z njimi. Še raje bi hodila sama. Sama s Saro. Ovira: čas.

Tretja tretjina pa so odnosi. Meni je to sveto. Zame očitno že od nekdaj prioriteta, ljudje okoli mene. Komunikacija z njimi. Negovanje odnosov. Enostranski odnosi. Toksični odnosi. Negativni odnosi.

Mala malica je spregledati ljudi, ko se enkrat distanciraš. Čudim se, kako da vedno znova privlačim k sebi ljudi, ki niso iskreni, niso pozitivni? Medtem pa od sebe z lahkoto in brezbrižno odženem prave diamante, neprecenljive ljudi, ki jih občudujem in spoštujem.

Potem so tu še odnosi, ki stanejo. Ko vsakič dobiš darilo... se vidiš štirikrat na leto, pa vedno dobiš cmok v grlu, ker nimaš denarja in niti ne časa in idej za darila. Še ena depresivna plat.

Naučila pa sem se tisto zadevo o ogledalih. Trudim se, da v vsakem človeku najdem tisto iskro, zakaj mi je bil poslan. Če je naporno in me duši, skušam to pri sebi predelati in spremeniti. Nekajkrat mi je uspelo. Upanje ostaja!

Hvaležna pa sem za vse ljudi v mojem življenju. Bodisi so poslednja lekcija ali pa učitelj za naprej.

Moja depresija. Moja posebna potreba.

Želim si, da bi obstajal psihoterapevt zame. 

Pa ne. Ker je to klasična mini depresija, ki je naporna samo za moje domače.

Če v Sloveniji narediš sceno iz takšne depresije, si ob vse. 

Zaprti oddelki naših psihiatričnih ustanov so vse prej kot pomoč. Psihoterapevt pa je dostopen samo bogatim.

In otroci? Naša država jih rada vzame.

Ta članek je fikcija. 

Vsaka mama se lahko najde v njem.

Vsaka mama se lahko izvleče iz tega.

Naj bo en tak močan dan!

Petra

Življenje, kako te živeti?

Ko sem prišla domov od Metodovega pogreba, sem bila navdušena. Hermanu sem hitela razlagati, kakšni čudoviti govori so to bili. Kako je bil zares velik človek, koliko ljudi se je dotaknil. Jim dal navdih, energijo, marsikomu pokazal pot, bil idol.

Takrat sem bila nekaj dni pod evforičnim vplivom misli, da bi morali živeti tako, da svet zapustimo za odtenek boljši, drugačen. Da vsaj enemu človeku damo nekaj zares neprecenljivega, nekaj, kar mu bo spremenilo življenje.

A življenje gre dalje... misli so se počasi ohladile v vsakdanu.

Saj ni potrebno, da ve ves svet. Ni se nam treba dokazovati, da bodo zagotovo drugi videli. To je čisto nekaj drugega. 

Poiskati v sebi tisti dar, talent, svojo notranjo moč in to razviti. Izbrusiti kot diamant. Vsak človek zagotovo v sebi nosi nekaj izjemnega, edinstvenega.

In to deliti z drugimi. Nesebično.

Po približno treh letih sem šla na Štefanov pogreb. Bilo nas je malo, nič govorov, a jaz sem v sebi vedela o njem več kot o Metodu. 

Zopet so se me dotaknile enake misli.

Življenje nam je sveto. Smrt? Mnogokrat pride na misel, da se jo v večini bojimo.

Je le zaključek življenja in začetek nečesa novega. Česa, je ponavadi odvisno od vsakega posameznika (in njegove religije).

Vendar še vedno je ob tem tako prisotna misel, kaj bomo pustili temu svetu v spomin? Nič materialnega.

Imamo kaj znanja, ki ga širimo in razdajamo? 

Imamo talente, s katerimi drugim pričaramo nasmeh, jih motiviramo, jim pomagamo osebnostno in duhovno rasti?

Imamo moč, s katero vidimo v pozitivno smer?

Imamo čut, s katerim pomagamo ljudem, ki ne zmorejo ali nimajo?

Potem pa je prišel čas, ko je zelo kmalu po postavljeni diagnozi lani umrl moj najmlajši stric.

In pred kratkim na zelo podoben način, še hitreje, še drugi stric.

Ni ga razloga, zakaj ne bi naših znanj in talentov razvijali do polnosti. Vsaj toliko, kolikor nam dopuščajo zmožnosti našega načina življenja.

Zato nam je dan čas v tem življenju. Da se razvijamo vse do svojega bistva. Da brusimo diamant v nas.

Hkrati s tem delamo na sebi. Spoznavamo svoj Jaz, mogoče vmes uvidimo, kaj je naše poslanstvo. 

Seveda nimamo vsi enakih možnosti. Ne zmoremo vsi delati točno tistega, kar si v nekem trenutku želimo početi.

Lahko pa v vsakem trenutku svojega življenja vidimo trenutek priložnosti.

Trenutek priložnosti, da se učimo.

Učimo zase, za svoje bližnje, za prihodnost, za naš prispevek svetu.

In da bi to delili. Nesebično. Razdajali.

Da bi s svojim znanjem učili naprej.

Da bi s svojo močjo pomagali.

Da bi s svojo energijo zdravili dušo.

Želim si, da bi si vsak človek upal in dovolil vzeti svojo moč v svoje roke.

Da bi s svojo karizmo navduševal.

Da bi se zaradi tebe nekdo nasmehnil. 

Da bi zate nekdo bil hvaležen.

Predvsem pa si želim to, da bi v svojih življenjih, v svojem času videli možnost za osebno rast.

Moč, da se stalno spreminjamo.

Da ob tem duhovno rastemo.

Da smo vsak dan bližje svojemu bistvu življenja.

Zagotovo se v vsakem človeku skriva globoka duša. Le zbuditi jo je treba.

In potem nikoli več nismo enaki.

Kajti, če želiš spremeniti svet, 

najprej spremeni sebe.

Naj nam bo še dolgo navdihujoče.

Petra

Letu naproti. S pisanjem. Končno!

Ku - kuc :)

Pred časom se je že začelo v moji glavi pisati... nov blog.
Dolga leta sem pogrešala pisanje. Mnogi se bodo nekoč spomnili, kako sem pred leti pisala blog o sebi in moji princeski. Poznana sem bila kot Zaspanka. Ah ja, zdaj resnično sem Zaspanka ;)

Danes, ko sem odklenila tale Petruškin spletni prostorček, sem odklenila tudi zgodovino. Trajalo je tri leta, odkar v meni tli želja po vnovičnem tipkanju. Zato puščam prvo objavo. Včasih sem zašla sem in pokukala. In si rekla, jutri začnem. Danes pa... začela sem!
Pokukala sem tudi v svoje stare pisarije... V staro "zaspanko"... Bolj je bil tisto moj psihiater. Leta nazaj, mlada, izgubljena, sama... A saj veste, kako pravijo. Pisanje osvobaja. Zdravi. Reče se mu 'Princeska in jaz' (ne, nič linka). Zgodovina je zadaj. Ponosna sem nase, ker vem, kako je človek zmožen zrasti in preseči samega sebe. Dozoreti.
Še zorim. Naj traja!

Pisanje pa me poleg vsega še pomirja. Uredi mi misli. In da mi zadoščenje, da lahko na svoj tihi način izrazim sebe, svoje misli. Imam cilj, ki je star že vsaj dve leti: osveščati! O čem, bo kmalu jasno. Naj mi uspe!

Ne govorim veliko. Ok, malce več. A želim si, da bi govorila še manj. Naj mi pisanje pri tem pomaga. Pišem pa veliko. Na dolgo. Včasih predolgo. Nekoč sem nekaj pisala nekam, javno... dobila sem odličen komentar, ki mi je še danes smernica. Namreč, tisto moje pisanje (ok,bilo je jamranje čez vse!) ni imelo rdeče niti. Trudim se, da v svojem slogu, predvsem pa v svoji goli iskrenosti dosežem pomen. Najdem rdečo nit. Ustvarim zgodbo, ki da vsaj enemu bralcu par minut razmišljanja.

Pisala bom o nas... o posebnih ljudeh... o drugačnosti... o ljubezni, strahu, vzgoji, umetnosti, veselju in odnosih. Moj fetiš. Moja razmetana glava. Polna malih norih idej.

Letu 2016 naproti... Naj bo čas na moji strani!
Dobrodošli v moji glavi :)

Petruška