Ko sem prišla domov od Metodovega pogreba, sem bila navdušena. Hermanu sem hitela razlagati, kakšni čudoviti govori so to bili. Kako je bil zares velik človek, koliko ljudi se je dotaknil. Jim dal navdih, energijo, marsikomu pokazal pot, bil idol.
Takrat sem bila nekaj dni pod evforičnim vplivom misli, da bi morali živeti tako, da svet zapustimo za odtenek boljši, drugačen. Da vsaj enemu človeku damo nekaj zares neprecenljivega, nekaj, kar mu bo spremenilo življenje.
A življenje gre dalje... misli so se počasi ohladile v vsakdanu.
Saj ni potrebno, da ve ves svet. Ni se nam treba dokazovati, da bodo zagotovo drugi videli. To je čisto nekaj drugega.
Poiskati v sebi tisti dar, talent, svojo notranjo moč in to razviti. Izbrusiti kot diamant. Vsak človek zagotovo v sebi nosi nekaj izjemnega, edinstvenega.
In to deliti z drugimi. Nesebično.
Po približno treh letih sem šla na Štefanov pogreb. Bilo nas je malo, nič govorov, a jaz sem v sebi vedela o njem več kot o Metodu.
Zopet so se me dotaknile enake misli.
Življenje nam je sveto. Smrt? Mnogokrat pride na misel, da se jo v večini bojimo.
Je le zaključek življenja in začetek nečesa novega. Česa, je ponavadi odvisno od vsakega posameznika (in njegove religije).
Vendar še vedno je ob tem tako prisotna misel, kaj bomo pustili temu svetu v spomin? Nič materialnega.
Imamo kaj znanja, ki ga širimo in razdajamo?
Imamo talente, s katerimi drugim pričaramo nasmeh, jih motiviramo, jim pomagamo osebnostno in duhovno rasti?
Imamo moč, s katero vidimo v pozitivno smer?
Imamo čut, s katerim pomagamo ljudem, ki ne zmorejo ali nimajo?
Potem pa je prišel čas, ko je zelo kmalu po postavljeni diagnozi lani umrl moj najmlajši stric.
In pred kratkim na zelo podoben način, še hitreje, še drugi stric.
Ni ga razloga, zakaj ne bi naših znanj in talentov razvijali do polnosti. Vsaj toliko, kolikor nam dopuščajo zmožnosti našega načina življenja.
Zato nam je dan čas v tem življenju. Da se razvijamo vse do svojega bistva. Da brusimo diamant v nas.
Hkrati s tem delamo na sebi. Spoznavamo svoj Jaz, mogoče vmes uvidimo, kaj je naše poslanstvo.
Seveda nimamo vsi enakih možnosti. Ne zmoremo vsi delati točno tistega, kar si v nekem trenutku želimo početi.
Lahko pa v vsakem trenutku svojega življenja vidimo trenutek priložnosti.
Trenutek priložnosti, da se učimo.
Učimo zase, za svoje bližnje, za prihodnost, za naš prispevek svetu.
In da bi to delili. Nesebično. Razdajali.
Da bi s svojim znanjem učili naprej.
Da bi s svojo močjo pomagali.
Da bi s svojo energijo zdravili dušo.
Želim si, da bi si vsak človek upal in dovolil vzeti svojo moč v svoje roke.
Da bi s svojo karizmo navduševal.
Da bi se zaradi tebe nekdo nasmehnil.
Da bi zate nekdo bil hvaležen.
Predvsem pa si želim to, da bi v svojih življenjih, v svojem času videli možnost za osebno rast.
Moč, da se stalno spreminjamo.
Da ob tem duhovno rastemo.
Da smo vsak dan bližje svojemu bistvu življenja.
Zagotovo se v vsakem človeku skriva globoka duša. Le zbuditi jo je treba.
In potem nikoli več nismo enaki.
Kajti, če želiš spremeniti svet,
najprej spremeni sebe.
Naj nam bo še dolgo navdihujoče.
Petra
Ni komentarjev:
Objavite komentar