Mama s posebnimi potrebami

Zagotovo ste že slišali kaj o otrocih s posebnimi potrebami.

Sara je otrok s posebnimi potrebami.

Jaz pa sem mama s posebnimi potrebami.

Vem, nič novega.

Marsikdo od poznanih bi mi že lahko nadel ta naziv, pa se po vsej verjetnosti niti ni spomnil ali ni upal (evo, ideja!).

Nisem zaradi Sare takšna. 

Sara ni krivec za to, da sem pogosto depresivna.

Niti ne za to, da se zjutraj s težavo zbrihtam in začnem nov dan.

Niti ni kriva za to, da je celotno moje življenje kaos in beyond.

Niti sistem ni kriv. Žal, a res ni.

Niti svet ni kriv.

Sama sem kriva. (Evo, priznam!)

Sama sem se pahnila v to stanje, ko se nenehno spopadaš s sprejemanjem.

Najprej sem sprejemala vse, skozi kar me je vodila pot po Sarinem rojstvu. Bila sem sama, mlada. To pove že dovolj. Popolnoma nepripravljena, nepriučena, neizobražena.

Vendar sem bila zelo ponosna nase, ker sem vsak trenutek v sebi vedela, da sem se odločila prav, ko sem se odločila za Saro. Ta ponos me je držal nad gladino.

Tako je šlo sprejemanje hitro in lahko...

Dokler nisem začutila moči. Zavedala sem se moči, ki sem jo kot mlada, samska mamica otroka na invalidskem vozičku imela. Moč me je držala nad oblaki.

Ta moč je pojenjala, ko se je v meni začela prebujati depresija.

Čisto počasi...

Najprej so bila samo občasna obdobja tesnobe. Sledila jim je živčnost in neskončni občutki preobremenjenosti.

Z leti se je to nalagalo. In nalagalo.

Stiska se je poglabljala z negotovostjo za Sarin jutri. Kar kmalu je Sara začela hitro rasti. Še vedno traja. Ni ravno dvometrašica, a zadnjih pet let zraste maximalno, kar sploh lahko, da je še v svojih okvirjih.

A to prinaša vedno znova posledice.

Stalna borba z vozičkom. S prekratkim kavčem. Slaba vest, ker imamo prekratko banjo. Vsi imate prekratko banjo.

Borba s spazmi. Zarotirano medenico.

Posledično operiran kolk. Zdaj nepodprta hrbtenica, skolioza, kifoza. Puberteta. Komunikacija. Denar. Terapija. Avto. Njena glava. Želim si, da bi bila fajn najstnica. Da bi videla kaj več od okolja od šole do doma. Da bi jo ljudje razumeli. Sprejemali. Zdravstvo, ki odpusti neperspektivne otroke. Zdravniki, ki ne poslušajo. Ne upoštevajo. Ne sodelujejo.

Ne, saj ni kriva Sara. Ona se razvija v mojo mlado damo.

Jaz pa imam tretjino depresivnih težav zaradi zgoraj naštetih skrbi. Vsak tihi trenutek, ki ga imam, namenim premlevanju.

Tuhtam, kako bi ji čimveč omogočila.

Kako bi nekaj predelala. Kako bi tam dobila nekaj denarja in tisto prodala za stvar iz seznama. Kako bi utupila Saro v glavo nekoga, ki ima moč in pooblastila nekaj narediti. Spremeniti. Podpisati.

Včasih premlevam še stvari iz njenega dojenčkastega obdobja. Diagnoze. Kaj pa če... pri Sari sem edina prepričana, da nima prave diagnoze. Da nisem bila dovolj sitna, da bi še enkrat punktirali...

Premlevanje starih stvari ni bilo nikoli dobro. A jaz se ujamem na limanice. Pride iz vsakdanjosti, ko jo opazujem in sem popolnoma nemočna. Včasih ob njej zajokam, ker ji ne zmorem nuditi več...

Druga tretjina, ki me dela depresivno je moj vzorec razmišljanja. Grozno!

Kar naenkrat sem ponotranjila nekaj karakterjev ljudi, ki so mi sicer blizu, a vem, da jih ravno ta karakter ovira na poti navzgor. Predvsem pa ovira mene, včasih že samo pri dihanju in jadranju skozi današnji dan.

To je vzorec, sicer zelo značilen za Slovence:

Kaj pa bodo drugi rekli?

Kaj si bo on mislil?

Ne naredi nečesa, s čimer boš prizadela bližnje.

Daj, tako kot se spodobi.

Ob tem si zadnjih kar nekaj mesecev dobesedno govorim: 'WTF?'

To je moja največja ovira v mojem življenju. Zaradi teh nekaj vzorcev sem zapečatena.

Jemlje mi ogromno časa in energije, da skušam sama to izkoreniniti. Pogosto padem še globje. Itak moram najprej razčistiti, od kdaj to nosim s seboj. Od otroštva? Iz primarne družine? Sem prtljago prevzela kasneje?

Takšne refleksije mi polnijo misli med našimi sprehodi. Najraje grem ven z njimi. Še raje bi hodila sama. Sama s Saro. Ovira: čas.

Tretja tretjina pa so odnosi. Meni je to sveto. Zame očitno že od nekdaj prioriteta, ljudje okoli mene. Komunikacija z njimi. Negovanje odnosov. Enostranski odnosi. Toksični odnosi. Negativni odnosi.

Mala malica je spregledati ljudi, ko se enkrat distanciraš. Čudim se, kako da vedno znova privlačim k sebi ljudi, ki niso iskreni, niso pozitivni? Medtem pa od sebe z lahkoto in brezbrižno odženem prave diamante, neprecenljive ljudi, ki jih občudujem in spoštujem.

Potem so tu še odnosi, ki stanejo. Ko vsakič dobiš darilo... se vidiš štirikrat na leto, pa vedno dobiš cmok v grlu, ker nimaš denarja in niti ne časa in idej za darila. Še ena depresivna plat.

Naučila pa sem se tisto zadevo o ogledalih. Trudim se, da v vsakem človeku najdem tisto iskro, zakaj mi je bil poslan. Če je naporno in me duši, skušam to pri sebi predelati in spremeniti. Nekajkrat mi je uspelo. Upanje ostaja!

Hvaležna pa sem za vse ljudi v mojem življenju. Bodisi so poslednja lekcija ali pa učitelj za naprej.

Moja depresija. Moja posebna potreba.

Želim si, da bi obstajal psihoterapevt zame. 

Pa ne. Ker je to klasična mini depresija, ki je naporna samo za moje domače.

Če v Sloveniji narediš sceno iz takšne depresije, si ob vse. 

Zaprti oddelki naših psihiatričnih ustanov so vse prej kot pomoč. Psihoterapevt pa je dostopen samo bogatim.

In otroci? Naša država jih rada vzame.

Ta članek je fikcija. 

Vsaka mama se lahko najde v njem.

Vsaka mama se lahko izvleče iz tega.

Naj bo en tak močan dan!

Petra