Težka tema, spremlja me že leta...
Ko je bila Sara mini, sem bila študentka. Pa je šla pri dveh letih v vrtec, čeprav nisem imela službe.
Ko je bila stara dobra štiri leta, sem se odločila, da dejansko ostanem doma. V teh štirih letih se takointako ni izšlo niti s prilagodljivimi študentskimi službami.
Zaradi veliko terapij, pogostih hospitalizacij, pregledov pri specialistih staršu otroka s posebnimi potrebami država ponudi nadomestilo za izgubljen dohodek v zameno, da sami skrbimo za otroka (to pomeni da ga ne damo v (prezaseden) zavod. Mojo plačo zna definirati stric google, ni nobena skrivnost.
Medtem ko je moj status na vsakem obrazcu drugačen. Povsod pa misteriozno neopredeljen, ker ne obstaja.
Kakorkoli, jaz sem doma. Jupiii!
Zjutraj nahranim in oblečem mulčke, jih peljem v vrtec in šolo in sem potem cel ljubi dan frej. Kofetkam in se prelagam po kavču.
Dejansko to kdaj kje slišim za nas posebne mame. Največkrat od drugih mamic in katerega od strokovnih delavcev.
Imate pet minut, da vam predstavim, zakaj mama ostane doma?
Ne zaradi lepšega, nismo bogate družine in nismo lene ženske.
Zato, ker smo neprimerne za trg dela.
Veliko posebnih mam dela, ja. Zavidam jim! To pomeni, da imajo zelo dobrega šefa (ni pogojeno z dobro plačo), kompatibilni delovni čas s partnerjevo službo ali pa pomoč katerega od sorodnikov, ki zmore vskočiti za varstvo posebnega otroka ali kak opravek doma.
Hkrati pa to pomeni, da imajo možnost vsak dan oditi od doma - oditi iz situacije s posebnimi potrebami. Vsak dan se za nekaj ur izklopijo iz posebnega sveta in so ene izmed vas, mnogih, ženske, zaposlene, matere, žene...
Zavidam jim. Predvsem jim zavidam stik z zunanjim svetom, manj možnosti za razvijanje depresije, družbo in socializacijo.
Mame, ki smo doma, očitno nimamo izpolnjenega enega ali več dejavnikov, zaradi katerih bi zmogle biti zaposlene.
Jaz, za primer, nimam že tega dejavnika, da bi pred rojstvom posebnega otroka imela službo, ki bi me mogoče čakala. Niti nima Herman tako prilagodljive službe, da bi jaz lahko bila v službi že zgodaj zjutraj ali v popoldanski izmeni. In nenazadnje, nimava človeka, ki bi v najini odsotnosti pazil mulčke. Maledva še, saj imava zlato mamo, ki vskoči med vikendom razvajat. Za Saro pa ni nikogar.
Nismo osamljena družina v tem. Mnogo nas je, ki smo na istem.
In kaj me tako posebne mame delamo doma?
Govorila bom o sebi, ker svojih kolegic še nisem povprašala o tem.
Ko oddam otroka v vrtec in šolo, je ura že vsaj pol devetih. Doma me čaka stanovanje, ki ga je treba vsaj v večjem urediti po včerajšnji in jutranji igri. Do konca spijem skodelico kave, ki mi jo je ob treh zjutraj skuhal dragi. Ta je za lepoto :)
Pojem in si hkrati vzamem čas, da preverim novice, pošto, seveda tudi facebook.
Načrt za dan. Imam pospravljeno in lahko grem ustvarjat? Nekajkrat pa je celo bil ta scenarij. A zelo redko.
Ponavadi me čaka perilo, kak opravek pri hiši, maili kateremu od Sarinih zdravnikov, klic na zavarovalnico ali v zdravstveni dom. Naj povem, da te vrste birokracija lahko vzame celo dopoldne, da dosežeš stik in dobiš linijo.
Pa saj tratim svoj čas za svojega otroka.
Kak dan se spravim k stricu googlu, preverjat stole, vozičke, možne predelave, prilagojena stanovanja in ugodne rešitve.
Končam vedno enako, za nas nedosegljivo.
Čimveč dni si želim narediti korak naprej k Sarini komunikaciji. Le-ta je naš glavni cilj.
Tako potipam programček, pregledam komunikacijsko mapo in sličice, si zapisujem in pregledujem zmožnosti in možnosti.
V zadnjih mesecih pa si želim biti striktna tudi pri delu na sebi.
Prebrana knjiga, nekaj člankov v dopoldnevu. Dolgi sprehodi. Razčiščevanje, pogledi navznoter, meditacija, ogromno učenja o sebi in mojih vzorcih. Učenje. In spet svež zrak, sprehodi. To me pomirja. Mi da energijo in ogromno volje. Mogoče kanček upanja, da bi počasi stopnjevala tempo in nekoč še shujšala?
To so moji dopoldnevi, ki prehitro minejo. To je ves moj, čisto moj čas. Opoldne se prelevim v gospodinjo, skuham in odidem po Saro. Trudim se, da je doma čimprej, da lahko v miru narediva vsaj kakšno BDA vajo.
Zakaj vam polagam račune mojega časa?
Pogosto slišim, še večkrat pa nehote na spletu preberem komentarje, kako mamica, ki je doma, vozi otroka v vrtec in je sebična, lena, fina. Nekajkrat sem že v katerem prispevku zasledila tudi opredelitve mamic, med katerimi smo celo omenjene posebne mame. Vedno nam je dan opis neurejene, utrujene mame.
Prav po slovensko se tako radi ukvarjamo z drugimi. Kaj nekdo ima, kaj dela, kaj je rekel in kam bo šel. Poznano?
No, moji otroci so vključeni v kolektivno varstvo iz več razlogov.
Socializacija. Potrebujejo jo, saj bodo celo življenje nekje vključeni, se učili in delali med ljudmi, z ljudmi. Naj spoznajo pravila igre, obnašanja, odnosov.
Vključenost. Družba. Sara potrebuje svoj svet in potrebuje odklop od primarne družine, od mene. V šoli ima super družbo in neprecenljivo povezanost s sošolci. Tam je ona, Sara
Tudi Ajda in Patrik si zaslužita svoj svet, svoje prijatelje. Nimamo nekih rednih prijateljev z majhnimi otroki, zato bi pri meni doma bila izolirana, brez družbe.
Še toliko bolj, saj je ves moj svet prilagojen Sari, onadva pa morata spoznati, da je Sara naš dragulj, naša posebnost, vendar onadva stopata po običajni poti, ki je ob Sari doma nebi mogla v polnosti spoznati in odkriti.
Svoboda. Vsak človek rabi kar največ svobode, da se lahko spozna, razvije svoj potencial in si začrta pot v prihodnost.
Sara ima res klavrno napoved v tej državi. Do 26.leta pa naj le uživa, do takrat je namreč lahko vključena v šolo. Potem ostane doma, pri meni...
Mulčka bosta vse to šele spoznala. A vrtec montessori je le odlična odskočna deska v njun svoboden košček v svetu.
Razvoj. Za vse tri. Objektivno. Naj rastejo moji zakladi. Obožujem jih ob sebi in srkam trenutke, ko vem, da vse prehitro mine.
Vedo, da sem tu za njih. Moje srce pa hodi z njimi naokoli :)
Zadnji razlog sem jaz. Moje duševno stanje.
Pogosto mislim in si želim, da bi imela vse tri doma. Imam teorije, da bi Saro vozila le na terapije in na njej ljubi dan v šolo... Imam scenarije, kaj vse bi počeli, ustvarjali, prehodili z mulčki...
A moja osebna svoboda bi se tu končala.
Nič počitka, nič hoje v hrib. Nič ustvarjanja, nič pisanja. Nič napredka za Saro. Nič prijateljic. Nobene ure zase.
Ja, dobesedno malo težje pa res je, ko je v družini otrok s posebnimi potrebami.
A tako zelo lepo, spokojno...
Želim vam vaš čas, naj bo lep.
Petra
Ni komentarjev:
Objavite komentar