Moj sin. Kraljevič.

Po dolgem času sva bila s Patrikom danes zares čisto sama. Tako, brez vsake punce, brez atija, celo dopoldne sama. Skupaj.

Patrik je namreč že drugi teden na 'bolniški' zaradi slinavke.
Kar precej hudo se ga je lotila, saj smo podrli rekord v obiskih pediatra. S Hermanom namreč težko verjameva, da je to dejansko tako... krvavo.

No, ampak je že boljši in verjamem, da bo zdaj do konca tedna v bistvu doma za tisto 'rezervo'.

Je pa Patrik atijeva mazica. Midva imava povezavo, kolikor je potrebujeva in prav nič več od tega. Medtem, ko ima z atijem sklenjen pakt z dolgoročnim sodelovanjem. Predvsem sodelujeta v negi, igri, crkljanju in sprehodih zunaj.

Torej, danes sva se zjutraj elegantno znebila deklet. Najprej smo pospremili Ajdo v vrtec, nakar sem doživela že prvo prijetno presenečenje. Namreč, ko ju ponavadi oddam v vrtec, me Sara lepo počaka v avtu. In ko pridem nazaj v avto, iz navade rečem: "Hej, Sara, vse v redu? Pojdiva!"
Odgovora seveda nisem še nikoli dobila.
Danes pa na to mojo slavno poved z zadnje klopi zaslišim nežen glasek. "Jaaa. Pejva!"

Srce se mi je stopilo.

Gospodič je čebljal celo pot do šole. Ja, saj vem, da govori. Ne, nisem ga prvič slišala.

Sem pa ga prvič slišala na tak način. Samega. Brez Ajde. Samostojnega.
Med potjo mi je povedal vse, kar je videl. Od trave, do vlaka in ja, seveda je videl tudi traktor!
Ampak način, na katerega je vse povedal, me je popolnoma prevzel.
Patrik je imel namreč ves čas tega sveta, vso tišino, ki je srkala njegove besede in celo mamico, ki je samo poslušala in bila neizmerno hvaležna.

Zakaj? Naša Ajda je goflica. In čisto logično se mi zdi, da ona dokončuje Patrikove stavke. Da ona odgovarja namesto njega. In nenazadnje, da mu ona vedno polaga besede v usta. Celo v tolikšni meri, da on sploh ne rabi povedat.

Tega se je navadil. Jaz pa ne.

Tako sem bila danes popolnoma njegova. Vse sva počela skupaj. Igrala sva se, pogovarjala in brala. Ves čas sem mu bila za petami.
Zagotovo je bil tudi on malce presenečen :)

Celo dopoldne sem samo srkala njegove besede, kretnje, dejanja, nasmehe.

Bilo je čudovito! 

Obnovila sva najin 'bonding' in prehitro je minilo.

Zato sva se z atijem spet domenila, da zdaj je pa res skrajni čas za urnik.

Kaj?

Urnik, kdaj ima kdo od naju prosti čas z vsakim od otrok.
To sva planirala še preden sva sploh dočakala Ajdo.
Zdaj bova uresničevala.

Nova dogodivščina, novo obzorje, nove izkušnje. Spominov za izvoz.

Otrokom bo to pomenilo največ!

Seveda bomo katerega od 'bonding' zmenkov lepo ovekovečili. In pokazali.

Komaj že čakam!