Sanje se lahko uresničijo.
To je sporočilo, ki ga želim predati svojim otrokom.
Eno od bistev vzgoje je, katera sporočila predamo svojim otrokom. Z zgledom, dejanji in ne z besedami.
Tega se zavem večkrat, posebej pa še v trenutkih, ko se svet oddalji ali se tista lučka na koncu predora malo manj vidi.
Predvsem so to trenutki, ko Saro pestijo težave, bolečine, novo nastala stanja, katera je treba sprejeti, spoznati, malce živeti z njimi in ... jih posvojiti ali pa oditi stran, naprej.
Tudi z malima dvema doživljam trenutke, ko je prva stvar na mestu predaja sporočila: ZMOREŠ!
Sama sem rabila zares dolgo časa.
Predvsem je terjalo precej dela na sebi, saj sem občutljiva in preveč dojemljiva za zunanji vpliv. Mogoče je malo pripomogla vzgoja z vzorci, da nisem vredna, da ne zmorem, poglej druge. Pa vseeno, enkrat je treba začeti: imeti sebe rad in se postaviti na prvo mesto.
Vsakič znova sem ob novih afirmacijah, sporočilih moči postala samo še močnejša in odločnejša.
Zdaj kak trenutek slabosti traja manj kot en dan.
Tako vem, da je prišel moj čas.
Čas zame, da se pokažem svetu.
Ideja je zorela zares nekaj let. Zdaj vem, zakaj je trajalo tako dolgo.
Naj vam zaupam, da sem v samem začetku nameravala izdelati nekaj kosov nakita, kakšno toaletko, nekaj kipcev iz gipsa, še malo praholovcev, pa še kaj...
In tisto sem mislila zatlačit v en album na spletu in za simbolično ceno prodajati.
Zakaj?
Ves ta čas je ob meni Sara, ki ima v nekaterih blokcih po hiši zapisane seznamčke želja. Tiste materialne. Niti ne njene želje, ampak naše, za življenje z njo.
Za golo udobje. V ozadju pa so globje misli, želje o tem, da tudi v življenju s Saro ZMOREM!
Že ko je bila majhna, sem si predstavljala, da bova kljub vsemu premikali gore. Da bova navdih. Videla sem se na fotkah v časopisu, na spletu, fotke občudovanja.
Pa je siv vsakdan vse to malce pomešal v vesolju. Bili sva na fotkah, seveda. A nisva potovali po svetu, nisva prehodili častivrednih poti v Sloveniji, nisem dala intervjuja. Zbirali smo denar za dvigalo.
Nikoli več, sem si rekla.
Bila je predvsem pozitivna izkušnja, da znam pisati iskreno svojo zgodbo. Samo zaradi iskrenosti smo zbrali dovolj denarja z viškom v pičlih dveh mesecih!
A bilo je ozadje, ki ima grenak priokus.
Ljudje, ki te spremljajo na vsakem koraku, gledajo, kaj nosiš v vrečki domov. Zakaj potem kupiš bazen v Bauhausu? Zakaj si privoščiš izlet? Kako lahko tako živiš? Ješ? Se oblečeš? Zakaj ne vračaš? Zakaj iz hvaležnosti ne sediš doma, ker si obubožan?
No, to ne gre tako. Imaš mesečni dohodek, od katerega lahko živiš neko dokaj normalno življenje. Ne moreš pa s tem varčevati, dobiti kredita ali nuditi invalidu česa, kar je nadstandard. Ker veste, nadstandard ima nadstandardni trg in temu primerne nadstandardne cene! A čez vse skupaj, kar je bilo takrat čudovitega in izjemno pozitivnega, je nekaj ljudem uspelo, da so pustili veliko grenkobe.
To je bilo dobrih sedem let nazaj.
V teh sedmih letih se je najino življenje obrnilo za novih 360°, v vse smeri.
A eno je ostalo.
Z otrokom s posebnimi potrebami si v večini pogledov v življenju pahnjen na socialni rob. Če ne na dno.
Zato ves čas tuhtaš, kako boš otroku plačal dodatno terapijo. Kako boš kupil športni voziček, s katerim bi šel lahko z otrokom v gozd? Kako boš preuredil kopalnico, ker otroka ne moreš skopati? Kako si boš privoščil varuško, da boš gradil partnerski odnos, preden greš narazen? Kako boš omogočil otroku preživljanje prostega časa na način, ki ga zmore, ga veseli, povrhu pa mu še psihično in fizično koristi? Kako boš živel brez tega finančnega črnega oblaka nad seboj?
Zadetek na lotu.
Moja Posebna Trgovinica.
Vrgla sem se noter, naredila prvi, drugi, tretji korak. Iz čiste nule.
Popisan je dobršen pokec listov, kaj vse moram storiti. Kam se širiti. Kaj ponuditi. Kako delovati. Kaj se naučiti.
Ne bo šlo čez noč.
Verjamem, da bo šlo zelo počasi. Meni še počasneje, ker to ni moja osemurna služba, ampak je hobi, ki ga spreminjam v posel.
Hobi, ki je popolnoma odvisen samo od mojega prostega časa, zdravja celotne družine, priliva od vašega nakupa, ki bo omogočal nadaljnjo delo.
Nimam možnosti kredita, nimam podlage za samozaposlitev, pri kateri bi lahko zaprosila za zagonska sredstva.
Imam samo znanje, sanje, načrt in vizijo.
Potrebujem potrpljenje in veliko dela na sebi.
Prvo zato, da bom uspeh vzponov zmogla meriti v letih in ne mesecih. Zato, da se bom zavedala, da nič ne pride čez noč. Zato, da bom ob vsaki pavzi vedela, da tako mora biti. Zato, da bom vsako bolezen katerega od otrok, vsake šolske počitnice in vsako moje slabo obdobje zmogla preživeti v leru.
Slednje, delo na sebi pa potrebujem zato, da se ne bom ukvarjala z mnenji, predsodki in dejanji drugih.
Prve dni sem namreč počela to. Takoj, ko sem zaštartala s svojo Posebno Trgovinico, me je najprej zabolela blokada soustvarjalke, tudi posebne mame na facebooku. Konkurenca je zdrava. Prostora je dovolj za vse. Idej imam svojih dovolj za nekaj življenj, ne samo do penzije ;) Trg je velik.
Slovenci pa imamo ravno na tem področju neko zanimivo kulturo obnašanja in zavisti.
Torej?
Grem na pot, da vam pokažem nekaj svojih idej.
Hranila se bom z vašimi vsečki, deljenji, komentarji. Nakup bo samo pika na i vsej podpori, ki si jo želim.
Želim si uresničiti delček svojih sanj.
Želim si pisati svojo zgodbo.
Želim se predstaviti svetu.
Želim si delovati v svojem stilu: fer, iskreno, navdušujoče.
Hvala vsem, ki me boste podprli že samo s tem, da boste kdaj pa kdaj delili moje delo.
Da boste všečkali z namenom, da vaš všeček vidijo vaši prijatelji, saj nikoli ne veste, mogoče so oni moje potencialne stranke.
Vi ste moj most, moja podpora, moja publika, potrebujem vas.
Zato najlepša hvala vnaprej za vašo aktivnost ob meni ❤
Spremljajte moj delček sanj ...
Na
www.facebook.com/posebna.trgovinica.zaspanka/
Hvala ❤
Ni komentarjev:
Objavite komentar