Ne poznam te plati sebe.

Te dni sem si prvič prišla na jasno, da sem panična.

Z branjem odstiram neznanje, ki me pesti ob spoznavanju svojega globljega jaza.
Zadnje čase prebiram malce več na tematiko vzkipljivosti, nepotrpežljivosti, na drugi strani pa se skušam znova in znova učiti biti sočutna v delovanju, vzgoji, predvsem pa v odnosih.

Zakaj?
Sem eksplozivna oseba, ki pogosto odreagira burno. Sama sebe imam tudi za precej nepotrpežljivo. No, to seveda nisem cel čas in v večini situacij, sem pa kritična do sebe in si želim, da bi znala biti še bolj potrpežljiva na dveh področjih, v samo dveh odnosih.

Vse to je težko priznati. Še težje je sploh pri sebi začutiti, kakšno škodo s tem delamo sebi, predvsem pa svojim otrokom. Predvsem njim.

Kot naročeno, ob spremljanju določenih družinskih svetovalcev in terapevtov, so se mi tudi v zadnjih treh tednih na facebooku v povečanem številu pojavljali videi, članki in zapisi na temo sočutnega delovanja in predvsem o vzorcih, ki jih prenašamo iz primarne družine.

Ja, res je, moj fb news feed je poln strani s članki, o partnerstvu, vzgoji, posebnih potrebah. Včasih se čudim, saj objav ljudi iz mojega realnega življenja skorajda ne vidim, tako sem aktivna z branjem različnih strani. Seveda so tu tudi štiri skupine, ki jim najraje sledim: o partnerstvu, starševstvu, biznisu in hobiju :)
Rada spremljam portal Duhovnost, Sensa.si, Iskreni.net, The Mighty, Huff post in precej tujih portalov in strani o osebni rasti in prav posebnih družinah.

Največji izziv zame je premagati kar nekaj vzorcev. Jih pustiti za seboj in dati svojim otrokom drugačne izkušnje, drugačno zavest.
Zavedam se, da sem jim marsikaj strupenega že dala, vgradilo se je vanje.
A zavedam se tudi, da s tem, ko jaz predelujem svoje vzorce in jih razrešujem, jih bodo hkrati z menoj lažje razrešili tudi moji otroci.

To dobro vidim pri Sari. Zmore pokazati, kako bolj umirjena je in da tudi ona pušča za seboj ogromno primerjanja, nesigurnosti, strahu in negativne samopodobe, ki sem jo predelovala pred leti. Pozna se od dne, ko sem začela z malce drugačnim odnosom do nje.

Otroci so moja motivacija. Kajti najbolj opažam, da bolj ko delam na sebi, bolj ko zavestno priklicujem vzorce iz zgodnjega otroštva, bolj kvaliteten odnos ustvarjam z otroci.

To me žene naprej. Želim si, da bi imeli moji otroci pozitivno samopodobo, zdravo samozavest in vero vase. Želim jim omogočiti čimbolj čisto podlago za ustvarjanje svojih zdravih odnosov do sebe in drugih na poti skozi življenje.

Vse to seveda ni samoumevno. Ni pogojeno z materialnim delom sveta in, roko na srce, nisem edina, ki mora nujno delati na tem.

V nasprotnem primeru bodo ob svojih majhnih otrocih morda doživljali isto nemoč, izmučenost, nezmožnost biti brezpogojno ljubeč, biti sočuten in padli bodo na dolgo pot, ki jim jo lahko prihranim.

Kaj se torej dogaja, da se meni to zdi tako nujno?
Vem, da je v veliki večini moja izmučenost tista, ki sproži gumbek, ki je šef vzkipljivosti.
Ampak tudi izmučenost mora od nekje prihajati. Pri meni je to občutek nemoči, neznanja in osamljenosti.
Če ne bom predelala teh dejavnikov, bom vedno izmučena. Začaran krog torej ne uide.

Kaj torej lahko storim?
Učim se spoznavati svoja občutja, kontrolirati čustva in usmerjati svoje delovanje v iskreno in sočutno.
Hkrati s tem si dodajam vrednost, ko se začenjam udejanjati kot mati, ženska, umetnica. Tako si dokazujem, da sanje lahko postanejo resničnost, da zmorem in sem celo zares dobra!
Ob vsem tem sem v intenzivnem obdobju, ko prihajajo na plan vzorci, ki sem jih prinesla iz otroštva.

Moj problem pa tiči v ogledalu, ki mi ga nastavlja naša Ajda.

Ona je izredno občutljiva duša, zelo čustvena, hkrati pa zelo pametna in premetena. Nima prav veliko samozavesti. V vrtcu, kjer uživa, komaj spregovori kakšno besedo.
In zelo, zares zelo je navezana name.
Ta navezanost me vsak dan malce zaduši.

Vem, da je moj otrok. Imam jo neizmerno rada. A ob njej se počutim nemočno, prav tako, kot sem bila kar nekajkrat v slepi ulici s Saro.
Zakaj?

Ne zmorem ji dati občutka samozavesti. Ker je sama nimam.
Ker sama ljudem ne upam povedati. Ker mi vsaka ženska predstavlja nekaj nad mano, nekaj, kar je boljšega, lepšega, pametnejšega, sposobnejšega. To je vzorec, ki ga nosim v sebi od otroštva.

Iz tega izhaja večji del problema.
Ajda zajoka, ko želi sporočiti svojo idejo, zamisel, željo. Tudi jaz sem to počela, dokler nisem namesto joka izbrala tišine.

Ajda potrebuje za vsak korak potrditev. Potrebuje mentorja, ki bi na vsako njeno ugotovitev dodal svojo kljukico.

Potrebuje ogromno spodbude. Neznane lokacije z ljudmi jo stisnejo v kot. Potrebuje razlago, kam gre, kako bo tam, kdo bo tam. Šele, ko je teren na varnem v njeni glavi, ona pokuka na plano.
In čez čas se opogumi. Sproščena in odlična, z vsem svojim sijajem.

Vendar jaz še vedno nimam pojma o samozavesti.
Skušam si pomagati z branjem knjig, ki jih najdem v knjižnici.
Trenutno listam knjižico Ingrid Kluge in Georga Pfeiferja z naslovom To znam že sam (otroci potrebujejo samozavest).
Pred kratkim sem prelistala tudi priročnik za starše Marje Strojin, Otroci potrebujejo mejo.
Že kar nekaj let imam doma različne knjige in priročnike o samozavesti za odrasle. Pa name nimajo dolgoročnega učinka. Teorija proti praksi.

Želim si, da bi znala vse prebrano uporabiti v praksi. Pa ne znam.
Sučem se v krogih in vedno znova naletim na tisti zid, ki je vgrajen v meni in mi ne pusti delovati.

Torej, sama pogosto zmrznem, ko se pogovarjam z ljudmi. Nemalokrat imam zaradi tega tudi težave.
Recimo, da bom pristopila do katere od mamic v vrtcu ali šoli, bom potrebovala kar kakšen mesec psihičnih priprav. Ponavadi na koncu vseeno ne stopim v stik z nikomer.
Obratna zgodba je, če nekdo ogovori mene. Me kaj vpraša. Takrat z veseljem in ponavadi z entuziazmom speljem pogovor in tudi ohranim stik. 

Prav tako deluje tudi Ajda. In tudi Sara bi, če bi zmogla.

Na svoje otroke pač gledam malce drugače.
Pomembno mi je, kako se počutijo.
Pomembno mi je, da imajo na voljo svobodo za izražanje. In ob sebi človeka, ki posluša, ter tudi sliši in razume.
Pomembno mi je, da imajo na voljo igro, ki jim spodbuja domišljijo. S tem se spoznavajo, ugotavljajo, kaj jim je všeč in kaj ne.
Pomembno mi je, da znamo skupaj ustvarjati lepe spomine. S tem, da oni lahko izrazijo željo po tem, da bi kam šli.
Da oni izrazijo željo, da bi brali, se igrali.
Sklepamo kompromise in se učimo poslušati drug drugega.
Sprejemamo naše različne karakterje in se učimo delovati vsem v prid.
Najbolj pa mi je pomembno, da bi moji otroci imeli dovolj samozavesti, da bi lahko bili to, kar so. Zunaj hiše, brez mene ali atija.

Pohvala, ko jim nekaj uspe.
Navdušenje nad nečim, v čemer je moj otrok zares dober.
Spodbuda, da bo uspelo, kar si zada, če bo pridno delal.
Spodbuda, da je dober, prijazen, vztrajen, spreten, sočuten.

Potem pa puf!
Kot strela z jasnega pride slab dan in izmučenost.
Ko povzdigujem glas, pa se vse zgrajeno ruši.
Ko podirata meje, Sara pa navija z nasmeški.
Ko kompromisi nikakor niso možni in upoštevani.
Ko nikakor noče pozdraviti novega prijatelja, ko pa zapremo vrata, sledita jok in histerija.
Ko nikakor noče sprejeti, da Sara enostavno potrebuje pomoč, onadva pa ne.
Ko nikakor ne zmore stopiti malo stran, biti tiho, počakati, biti previdna, zamahniti počasi, gledati pod noge, piti v sede ali jesti takrat in tisto, kar se je.
Polno malih, nepomembnih stvari, ki v trenutku zrušijo vse. In ne, če imaš s seboj le eno težavo, potem zares ne moreš upoštevati nasveta strokovnjaka. Šteti do deset, se spustiti na otrokov nivo in z njim sočutno spregovoriti?

Hkrati so to najpomembnejše stvari. Tiste, ki nam odstirajo ogledala, da spoznamo svojo prtljago. Spoznamo sebe v popolnoma novi luči. So nam v izziv.

Meni so velik izziv. Kako trenutke nemoči obvladovati? Kako se zavedati tri sekunde prej, preden izbruhneš z neprimerno vsebino?

To ne to. Vseživljenjsko učenje. Treniranje sebe, svojega uma, svojega živčka.
Za vsem tem pa se skriva ogromna ledena gora, ki jo je potrebno odkriti, spoznati, izklesati. Z delom na sebi, s tehnikami sproščanja, z iskanjem sebe in svoje samoizpolnitve, sreče, zadovoljstva.
Teorija torej.

Praksa?
Neko torkovo popoldne po šoli je Sara malce jamrala. Ni ji bilo všeč kosilo, kar nekaj se je zategovala. Ob počitku je bila vsa v krču, nikakor nismo našli položaja, ki bi ji ugajal in bi se sprostila.
Pa ob torkih to ni v navadi, saj je to najbolj sproščen dan, saj ima v šoli uro nevrofizioterapije.
Ker je zaradi mojega dela zanjo skrbel Herman, sem si že rekla, da bo mogoče zbolela.
Kasneje pa se je Herman odpravil ven, mi pa smo se odločili za igro v sobi. Sari smo razgrnili spominsko peno na tleh in prinesla sem jo k nam v sredino.
Uživali smo, brali knjigice, maledva sta še pela in plesala in Sara je uživala v vrvežu.
Nakar je nakazala, da bi zamenjala položaj, iz boka sem jo prevalila na hrbet in na novo podložila noge.
Čez nekaj sekund pa je iz nje začelo dobesedno vreti!
Ležala je vznak, doživela krče in bruhala.
Ni mi uspelo, da bi ji glavo obrnila v eno stran. Bila je vsa trda, v krču, iz ust in nosu pa je silila hrana.
Obračala sem jo, a trda kot se naredi, se je vsakemu mojemu poskusu uprla in silila nazaj na hrbet.

Sara se takrat najtežje kontrolira. Sploh ne zmore nobenega giba, saj se ujame v krču strahu. Zavrne vsako pomoč in niti ne dojame, ne razume, ne zmore dojeti prigovarjanja, da naj se sprosti, da bo šlo ven, da bo minilo, da bo nehalo boleti.
Ne zmore!

Jaz pa ob vsem tem občutim le nemoč. V glavi se mi vrti film, kako se bo zadušila, kako mi bo zaradi bruhanja umrla, kako je v krču ne morem spustiti, da bi skočila po voziček in brisače.
Enostavno nemočna. In panična.

Panična pa predvsem zato, ker sem bila sama. Patrik se je usedel na posteljo in samo opazoval. Držal je svojo knjigico, gledal malo nas, malo igrače in knjige. Odklopil se je, hkrati pa ves čas spremljal dogajanje, polno čustev.

Ajda pa je seveda stala zraven. Nikoli ne leži sama od sebe na Sarini peni. Od trenutka, ko je Sara začela bruhati, pa njen glasen jok in trmasta zahteva, da bi ona tam ležala, in sedaj je Sara kriva da je to pobruhala.
Moja triletnica in njene zahteve, ki se rodijo iz nič!

Mi verjamete, da sem znorela? Niti za ped se ni hotela premakniti. Zahtevala je svoje in jokala, da ji Sara bruha po blazini!
Obe sva doživeli panični napad. Vsaka svojega. Mati in hči.

Sočutno sva se zdrli, medtem ko sem v naročju držala Sarino trdo glavo, ki je bruhala v vse smeri in na vse okoli sebe.

Ne vem, če je trajalo pet minut, a meni se je zdelo kot pol dneva!
Potem je Sara toliko popustila v krču, da sem lahko prestavila Ajdo in ji ukazala, naj sedi ob Patriku in bo tiho.
Še ena moja sočutna, vzgojna, materinska poteza. V minutki sem imela Saro na vozičku, ki sem ga pripeljala iz naše "rumpl kamre" in naokoli polno brisač. Sara se je v trenutku umirila.
  
Poskrbela sem, da je bila preoblečena, da je udobno sedela.
Pobrisala sem vse omare, tla, blazino, ter vse skupaj odnesla v kopalnico in na balkon.
Potem pa sem se usedla k Ajdi na tla in skupaj sva obnovili dogajanje.
Povedali sva si, kako sva se obnašali, kdo je najprej potreboval pomoč, kaj se je zgodilo in kaj bi lahko bilo.

Jaz sem ugotovila, da sem panična.

Ajda je ugotovila, da sem bila parkelj.

Nisem ponosna nase in nemalokrat si rečem, da sem slaba mati.
Najtežje je priznati.

Želim si, da bi bilo takih izpadov čimmanj. Jih je, odkar se zavedam. A so še, kadar sem najbolj utrujena, depresivna, in kadar ima Sara zame novo dozo skrbi.

Želim si, da bi obstajale pri nas ZASTONJ in DOSTOPNE individualne obravnave za starše, ki potrebujejo pomoč v takih situacijah (dostopne tudi v smislu, da ni daleč, da imaš primerno varstvo, da se pozitivno govori o tem).
Da bi se predvsem več govorilo o tem.
Da se ne bi obsojalo mamic, ki imajo različne težave in ne zmorejo biti vedno popolne.
Da bi neskončno javnih služb pri nas nehalo biti sami sebi namen in bi delali za korist ljudi.
Tudi v tem smislu bi se lahko zbudili pri službah CSD (lahko bi vodili delavnice, predavanja za pomoč pri vzgoji, pomoč pri samouresničevanju mamic itn...), v zdravstveni mreži (kjer vedo, katera mamica kdaj pride po antidepresive, potem pa je dve leti ni na spregled), tudi vrtci in šole bi lahko imeli organizirano kakšno skupino za starše, kjer bi starši lahko videli, da niso sami in edini...

Eno tako skupino imamo že več let v Sarini šoli in vsak mesec, ko sem bila tam, sem se  naučila nekaj novega, predvsem pa sem dobila precej gradiva za razmišljanje.

Vem, da nisem edina.
Vem, da nisem sama.
Sem pa ena redkih, ki pove naglas.

Zaradi tega delam na sebi. Se spreminjam. Na bolje. V dobro. V pozitivno osebo.