Ponavadi si mislim, da samo jamram. Da se samo pritožujem.
Potem pa pridejo dobra obdobja.
Takrat ne jamram, ampak sem samo realna.
Takrat se ne pritožujem, ampak sem samo iskrena.
O čem torej govorim?
Krvava sem pod kožo. Nisem prav pogosto tista samozavestna Petra, ki si upa biti to, kar sem.
Kot bi se ujela v neke lovke zunanjega sveta, ki skuša vse voditi. Vse stvari in tudi vse ljudi. Ja, tisti zunanji svet, ki ga jaz ne podpiram, ga ne maram in se ne strinjam s koncepti in motivi vodilnih tistega sveta. To je tisti svet iz trač revij, iz nakupovalnih središč, iz popularnih fb skupin, svet vsega "tako pač je in se spodobi". Tolažba in rešitev za vsako težavo tistega sveta je nakup. Česarkoli. Ali kavice tu in tam, z mnogimi prijateljicami. Udeleževanje množičnih prireditev, čarobnih dni, bazarjev.
Uh, ne, tisti svet meni ni všeč ;)
Pridejo pa obdobja, ko sem jaz zares jaz in sem nase ponosna. Takrat moj mali svet razširim kot z razprtimi rokami in se dotaknem tistega grdega, mrzlega, sivega sveta in postane malce rožast. Upam si pokazati sebe. Upam si povedati naglas. Upam si biti jaz. Takrat sem samozavestna, s široko razprtimi krili.
Teh slednjih obdobij je k sreči vedno več. In vedno svetlejša so! Vedno bolj produktivna, napolnjena s pozitivizmom in neskončno energijo. Ja, kar malo manično!
Pojavljajo pa se sorazmerno z mojim osebnostnim napredovanjem, ko se učim, delam na sebi, še bolj spoznavam sebe in svet okoli sebe.
S temi obdobji se pojavljajo tudi novi in novi ljudje v naših življenjih. Ja, prav zares, celotna družina je vpeta v to in opažam, da tudi Herman raste, tako, na skrivaj in tudi njemu se dogajajo spremembe, kako dojema svet in okolico z ljudmi vred.
Ljudje?
Saj veste in prav zares je tako. Skozi življenje nas vodi pot in pogosto zavijamo. Na ovinkih spoznamo koga novega, naše poti gredo določen čas skupaj, potem pa...
Ali se oddaljimo, čeprav s tem niso mišljene zamere, kreg, le vsak je zavil v svojo smer. V mislih smo še vedno skupaj, s spoštovanjem, medsebojno povezanostjo, le vsak zase ima začrtano pot, ki zares ne gre po enakih točkah in v isto smer. To še ne pomeni, da od nekoga način in smer nista prava. Ne, le drugačna sta. Bogata poznanstva 💜
Ali gremo prav namensko v drugo smer, samo zato, da zavijemo od nekoga in njegove poti stran? Ja, tudi to se mora zgoditi. Miren odhod, počasno oddaljevanje, ker pač nismo na isti valovni dolžini za skupno pot. Potrebna je potrpežljivost in dobršna mera spoštovanja, da se v takšnih primerih ne skregaš ali da se iz katerekoli smeri ne rodi zamera. Določen čas so to lahko naši dobri učitelji. V večini vsi potujemo po enakih poteh, le v različnih obdobjih in z različno hitrostjo. Zato sedaj moje poti ne zmore spoštovati nekdo, ki mu je pomembna zgolj materialna plat življenja. Tudi se ne najdem z ljudmi, ki ne zmorejo (še) razmišljati o globjih pomenih, o duši in bistvu. Sploh pa se ne najdem z ljudmi, ki (še) ne slutijo, koliko vpliva imajo lastne misli, lastna dejanja in da je treba spreminjati sebe, če želimo spremeniti svet. Poznanstva, ki učijo 💜
Ali pa srečamo ljudi, s katerimi plujemo v isti smeri, na enak način, s skupnimi točkami, kjer se srečujemo, med samo potjo pa vsak zase krmari enkrat hitreje, drugič počasneje, vsak s svojo družbo, vsak s svojim pogledom. A pot gre v isto smer in se naključno združuje.
Nenazadnje pa nekoč srečamo ljudi, ki so na svoji poti, s svojim tempom, s svojim namenom, poslanstvom, načrtom. A se ujameš in z veseljem pogosto srečuješ. Z njimi se izpopolnjuješ in ob njih si boljša verzija sebe. To so tvoje duše 💜
V mojem življenju je precej ljudi. Čeprav imam prav ob sebi le peščico najdragocenejših, ker se poslužujem izgovora, da nimam časa vzdrževati stikov. Ti so vsi moji, zares moji ljudje. In, no, saj najdem čas zanje!
Imam pa v življenju tik ob sebi tudi dve osebi, s katerima je odnos vsaj malo strupen.
Kar nekaj dela na sebi sem potrebovala, preden sem se pred leti zavedela tega, zakaj sem samo ob določenih trenutkih brez energije, jokajoča, predvsem pa črnogleda, negativna, ničvredna.
To sta osebi, ki se ne zavedata svojih besed, svojega vpliva, svojih dejanj. Jaz pa občutljiva in čustvena, kolikor sem...
Sem se končno naučila, da moram spremeniti sebe. Svojo moč. Svoje dojemanje. Predvsem pa postaviti svoje meje.
Kot sem zgoraj opisala ljudi in odnose z njimi v mojem življenju, sta ti dve osebi eni tistih, od katerih se enostavno ne moreš oddaljiti.
Čeprav duši in vleče navzdol, so svetle plati. Če sama izklopim svoje odzivanje in pretirano čustvovanje, je kar v redu. Včasih pomaga, da kimam. Le preveč svojega mnenja ne smem povedati, moje ideje so v tem odnosu ničvredne, najljubše je, če sem neuspešna in obkrožena s kakšnim negativcem. To je všečno takšnim ljudem, ker se lahko hranijo in te še malo bolj ščuvajo.
Meni osebno najhuje v teh dveh odnosih pa je, da ne bom nikoli ničesar naredila prav, dovolj dobro in da za njiju moja družina ni nekaj pozitivnega, navdihujočega, srečnega.
Predvsem: boli!
Odkar se zavedam te ravni odnosa in sem ozavestila delovanje, je bolje. Večinoma zmorem kontrolirati vpliv in svoje odzivanje. Pomaga. Me pa še čaka nekaj dela.
Definitivno pa sta to edini dve osebi v mojem življenju, pred katerima ne smem biti to, kar sem. Ne smem biti sproščena.
Dva članka na to temo:
Imate tudi vi kakšen prav poseben odnos s kom?
Kako dojemate takšne ljudi?
Kako uravnavate odnose z njimi?
Kak nasvet in nov pristop bo prav prišel :)
Čudovite in izpopolnjujoče odnose vam želim!
(Meni je že malce lažje in bolje, ko sem izlila na ekran. Pisanje pomaga. Je zastonj psihoterapija :))
Ni komentarjev:
Objavite komentar