četrtek, 09. november 2017

Sara, zakaj ne govoriš?

Duhovni svet je tu ob nas, med nami.
Ni bav bav.
Ni nekaj nerealnega, nekaj za norce, čudake.
In definitivno ni znanstvena fantastika.
Tu je. Pika.

Mi, ljudje, pa se razlikujemo po tem, kako to dojemamo. Koliko smo sploh dojemljivi?

Včasih tuhtam...
Kdo je moja Sara?
Kakšna duša je?
Zakaj je prišla k meni?
Kaj mi ima sporočiti, kaj me mora naučiti?
Kdo je in zakaj si je izbrala takšno telo?

Vem za ljudi, ja, prave ljudi, ki bi mi zmogli dati vsaj del odgovorov.

Spremljam medij Urško Puš.
Poleti enkrat je k nam prišlo obdobje, ko smo se izgubili. Predvsem jaz sem se popolnoma izgubila, oddaljila od svoje družine, tuhtala sem in iskala nemogoče odgovore. Se mi zdi, da je bil davek tistega obdobja prepad med nama s Hermanom.
Ja, tudi midva sva krvava pod kožo in ranljiva kot par in kot starša.
Dolga pot naju še čaka, vsakega posebej, v isto smer. Sva tandem in oba ravno prav prizadeta, da si lahko pomagava.
Niso pa redki trenutki, ko si zaželim pomoč, ki bi nama mogoče bila bližnjica.
Pogovor z mojo mami in njegovim očetom. Ker zdaj, ko sva starša, potrebujeva njiju v čisto drugačni obliki. S čisto drugačnimi temami.
In ne, ne moreva enostavno vprašati njegove mame ali mojega očeta. Pretekla so desetletja in tudi v komunikaciji nihče od nas še ni diplomiral, da bi to zmogli.
Sploh pa smo na popolnoma različnih duhovnih ravneh.
Zdaj enkrat se je v meni zgodil konec tistega težkega obdobja.
Poleg davka na najinem odnosu sva seveda dobila nagrado. Lezeva in plezava na eno stopnico, nekam višje. Super!
Veselim se pogleda čez rob, da vidim, kaj nas vse čaka.

Mogoče bo na stopnički tudi kak klik za moj odnos s Saro.
Kak nov odgovor.
Nova energija.
Nov zagon, poln moči.

Najhuje mi je ob njej, ko ni besed.
Ko se je ne da razumeti.
Ko se je ne da razvedriti.
Ko se je ne da pomiriti.
Ko se ji ne da dopovedati.
Ko ni časa.

Dobesedno hudo mi je, ko gledam mojo malo dušico, kako nema je.

Pogled v njene oči.

Pogled ima tako globok, da iz tebe izvablja čustva.
Izvabi strah.
Spoštovanje.
Dvom.
Vprašanja.
Ostaneš brez besed, izprazni ti glavo.
Dobesedno, včasih ob njej obnemiš in nimaš pojma, kaj bi bleknil. Kako bi presekal včasih mučno tišino.

Kaj občuti ob nas?
Kako ji je ob naših ritualih?
Se strinja?
Bi ona drugače?

Koliko vidi, kako vidi?
Vidi naše barve?
Vidi naša čustva?
Pozna našo resnico?
Pozna usodo?
Pozna preteklost in prihodnost?

Ne bom pozabila, kako je Irena z njo delala reiki. Sara je bila majhna.
A spomnim se, da je imela v pretoku svojo sedmo čakro, povezavo z duhovnim svetom.

Tega nisem nikoli do potankosti razumela. Vsakič sem si predstavljala drugače. Vsakič sem našla še neko novo razlago. Vsakič sem si tolmačila po svojih občutjih, po svojem poznavanju in sprejemanju sveta.

Zdaj pa sem si (in si še) pridobila še malce več znanja o duhovnem svetu, učim se o čakrah.
Kako se v življenju nekako vse poklopi.
Vse ob pravem času.
Ob točno določenem času.
Tako imam sedaj priložnost spoznavati tudi Tjašo Doleray Jeglič.

Jaz pa ob čisto drugem spoznavanju nje in njenega vodstva vsak dan povezujem v zgodbo mojo Saro. 
Bitje, ki so ji odvzeli besede.

Zakaj?

Da bi trpela jaz ali Sara?
Da bi se učila jaz ali ona?
Da bi se povezali in našli neko skupno, samo najino pot?

To slednje sem namreč počela do sedaj.
Iskala sem pot, razumevanje, sprejemanje.

Ne, vse prepreke niso bile visok, nedostopen zid.

Prepreke se v sistemu, v katerem sva se znašli.
Ovira je njeno telo, njen čas rojstva, moja ambicioznost.
Ampak tolikokrat sem že dojela, da so ovire dejansko izziv!

Če bi imela dovolj denarja, bi poklicala Matejo Vavtar, s katero bi razrešila marsikateri svoj vzorec. Potem bi šla na klepet k Urški Puš, da spoznam mamičino plat mojega (in njenega) otroštva.
In vseskozi bi sodelovala z Angelskim dotikom, da bi si zmogla prevesti Sarino poslanstvo do mene.

Ker edino to je, kar je resnično: poslanstvo.

Tako skrivnostno, tako nemo...

Ni komentarjev:

Objavite komentar