Tukaj na blogu sem že predstavila meni ljubo delo. Ustvarjanje.
Našla sem se v šivanju, ker preko tega izražam sebe, preko tega zmorem udejanjiti večino svojih idej in s tem hkrati lahko naredim nekaj, kar ima praktično vrednost.
Že od samega začetka me najbolj veseli ustvarjanje prilagojenih, posebnih kosov za mojo Saro. Veselijo me predelave. Navdušena nad recikliranjem in s tem dodajanjem novih razsežnosti nečemu staremu.
Septembra sem priglasila osebno dopolnilno dejavnost in kmalu zatem odprla Posebno Trgovinico na facebooku (spletna stran prav po polžje nastaja).
In kaj se je zgodilo?
Saj veste, da sem občutljiva duša. Vidim tudi, kar mi ni treba in predvsem čutim.
Zavedam se, da je večini to znanstvena fantastika, ampak jaz čutim energije, predvsem odnose.
Takoj, ko sem naredila ta korak naprej, da lahko ustvarjam legalno in kak kos tudi prodam, so me blokirale tri posebne mame.
Prav ste prebrali, ne navadne. Posebne. Ne ena, tri.
Nekako se nisem hotela ustavljati pri teh mislih. Nisem hotela analizirati, se spraševati, zakaj.
Še danes odganjam.
Zaploskajte si, drage, opazila sem in sekirala sem se. Torej je bil vaš namen dosežen.
No, to niti ne bi bilo za pisanje, če se ne bi do danes zares že tisočkrat vprašala, zakaj so ljudje tako zavistni?
Čemu zavist?
Koga ogrožam?
Zdaj to nisem več jaz al kaj?
Sem koga s čim prikrajšala?
Sem komu kaj vzela?
Danes sem v spodnji sobici šivala in razmišljala.
Spraševala sem se, zakaj me vse to tako gane?
Zakaj sem tako dojemljiva za tuja čustva in tuja dejanja?
Zakaj se tolikokrat ujamem v zanko, da raje ugajam, kot pa da sem Jaz?
Ne zdržim v sobi z ljudmi, ki ne sprejemajo mojega načina razmišljanja in delovanja. Pa jih sprejemam in skušam razumeti, zakaj so takšni, kakršni so.
Moti me, da sem obdana z ljudmi, ki ne zmorejo sprejeti mene. Takšne, kot sem.
Moti me, da si ljudje okoli mene drznejo manipulirati z menoj.
Ne, še bolj me moti moja šibkost, da se pustim.
Moti me, da si ne upam povedati svojega mnenja, ko vem, da bi lahko podala nekomu rešitev.
A meni se zdi, da bi s tem komandirala in vsiljevala svoja "čudaška" prepričanja.
Moti me, ko kolegice, predvsem posebne mame naglas razmišljajo o mojem času in mojih financah. Ja, prav ste prebrali.
In jaz?
Ne rečem nič.
Ne, da nočem.
Začnem, a nisem slišana.
Nisem upoštevana.
Zelo rada ustvarjam. Od nekdaj.
Od malega sem ustvarjalna duša!
Moji zvezki, knjige, torbe, celo oblačila so bili vedno porisani do zadnjega kotička.
Sama sem si prekrojila stare atijeve hlače, svoje otroške kavbojke, zašila sem si najbolj kul torbo v srednji šoli.
Vedno sem bila čudaška.
To je verjetno cena tega, če si umetnik.
Zares rada ustvarjam.
Že pred leti sem si želela ustvarjati različne stvari, da bi jih prodajala za simbolično ceno in izkupiček dajala Sari. Takrat za športni voziček, avtosedež, stol za kopanje, headpod, tablico...
Nisem si upala na ta način.
Nisem imela poguma, da bi predstavila sebe skozi svojo umetnost.
Sari so vseeno pomagali različni dobri ljudje, ob različnih priložnostih in sem ji vedno lahko nudila prepotrebne pripomočke za vsakdanjo nego in udobje.
Pred leti pa je bila v časopisu njena, naša zgodba. Za dobrodelni namen.
Ne bom pisala o tem, kakšni so občutki ob takih stvareh. Vseeno si mislim, da pač potrpiš izpostavljenost.
Bloganje naj bi bilo izpostavljanje.
Ja, ampak jaz pišem zase, o tem, kar hočem sporočiti svetu. Ali vsaj peščici bralcev, ki se prebijajo skozi moje vrstice.
Drugače je.
Namen mojega pisanja ni samo predstaviti Saro kot otroka na invalidskem vozičku.
Moj namen je predstaviti življenje, ki ga živimo s takšnim otrokom.
Večinoma me čas prehiteva, tako da nisem dosledna, ko bi lahko sproti razgrinjala zavese, kako tako življenje poleg depresije prinaša tudi ogromno solz, bolečin, paničnih napadov zaradi strahu pred neznanim... Cela paleta čustev, cela paleta dogodkov. Skoraj manično.
Ampak ob vsem tem meni sije sonček, kadar zvečer nisem utrujena za crknit. Sonček ob tem, ko grem lahko ustvarjat, šivat. Ko se lahko izrazim!
Ni lepšega, ko v življenju lahko delaš to, kar te veseli.
Veselila me je misel, ko sem imela namen nekoč, ko bi si z delom ustvarila prepoznavno ime, ko bi odprla spletno stran, trgovinico na etsyju, da bi obelodanila moj prvotni namen in motiv ustvarjanja.
Le-to je, da bi ustvarjala z namenom, da bi finančno pomagala Sari.
Saj ni treba preračunavati najinih financ, res ne. Imava se za povprečneža, vsak s svojim kupom položnic in vsak s svojim kreditom.
Lahko pa si poguglate cene pripomočkov za Saro. Recimo, special needs stroller. Special needs bath chair. Special tomato seat system. Special needs recliner...
Vidite, za kaj navadni starši posebnih otrok nimamo?
Pa sem danes razmišljala...
Je vredno?
Izpostavljanje, ko veter, močnejši od burje piha vate?
Je vredno, ko vidiš, kako postaneš trn v peti ljudem, ki si jih še včeraj občudoval?
Je vredno, ko pride dan in vidiš samo zavist okoli sebe?
Povem vam:
VREDNO JE!
Vredno zaradi prvotnega namena, zaradi začrtane poti, zaradi cilja!
Vredno, ker s tem postajam jaz, takšna, kot sem, takšna, kot si želim biti.
Vredno, ker si končno upam biti to, kar sem dobrih trideset let skrivala, ker ni bilo sprejeto.
Vredno, nenazadnje, ker bom kljub vsemu s svojim lastnim delom nekoč svojemu invalidnemu otroku kupila prekleto drag pripomoček.
In nenazadnje, to, da sem danes tako razmišljala, je samo en slabših dni.
Vse ostale dni sedem za mašino in vsem dušam, ki nejeverno opazujejo, rečem:
"WATCH ME :)"
Foto: fb: @darija.ap
Ni komentarjev:
Objavite komentar