...

Sinoči nisem več zmogla.
Tako nemočno se počutim.
Nesposobno?
Brez kančka poguma?
Ali...?

Za menoj je neprespana noč...

Hud glavobol, ki je posledica solz, zadrževanja ihte, pritiska v glavi...

Ko ne zmoreš izjokati vseh solz, ki silijo na plano pred mulčki, ko ne zmoreš več najti moči in opore samo v sebi, ko se zares počutiš čisto čisto sam...

Ne, nisi sam.
Tam nekje je otrok, ki računa nate.
Otrok, ki te potrebuje.
Otrok, ki ne zmore ničesar brez tebe.
Otrok, ki ima na svetu samo tebe.

Nikogar drugega ni.
Čuti se... da Sara ni nikogaršnja.
Samo moja je.

In ja, včasih je breme tako zelo večje od veselja in hvaležnosti.
Breme nemoči.
Ko si ne želiš več borbe.
Ko si ne želiš več popravljanja starega.
Ko misliš, da ne zmoreš več...

Čakaš jutro, da boš spet poklicala tja, kjer so odgovorili že dva meseca nazaj.
Obrnila boš vprašanje, se naredila neumno, zahtevala spet isto.
Ker si te podajajo kot pingpong žogico.
Vsi roki so potekli. Prav vsi.

In kaj potem?
Komu mar?

Sredi noči se spomniš na tistih dvesto evrov, ki jih nisi riskirala za boljši star voziček. Zdaj boš spet poklicala še tja in se oprijela tiste bilke.

Ker si se sredi te iste noči tudi vprašala po stolu, dražjem od kombija, ki so ga ponudili otroku. Da ji bo lažje kot v vozičku. Da boste vsi lažje dočakali teh šest mesecev.

Sedem.

Stola od nikoder.
Ni prioriteta?
Ni bil zaslužek, še eden od mnogih?
Ali jim je preveč dela, ker morajo od prve blazinice do zadnje pikice prilagoditi?
Verjamem, da jim je v minus.
A plačali smo ga. Mi vsi. Mi in vi.

Razmišljaš.
Tuhtaš.
Čakaš.
Spet.

Otrok pa jamra.  
Poslušaš jo po babyphonu, si želiš, da bo zaspala nazaj.
Jo greš previt, obrnit na bok.
Zašepetaš, da je sredi noči.

Spi, dete, spi.

Sredi noči...

In mami?